Jedro

Če solastnik nepremičnino brezplačno uporablja sam, pa takšna uporaba ni posledica izjavnovoljnega ravnanja ostalih solastnikov, posega v njihova lastninskopravna upravičenja na nepremičnini. Če mu pri tem nastane korist, jo je dolžan ostalim solastnikom povrniti. Prikrajšani solastnik mora za utemeljenost svojega zahtevka za povrnitev koristi oziroma plačilo uporabnine dokazati: a) da je solastnik nepremičnine, b) da jo drugi solastnik brezplačno uporablja sam ali souporablja v obsegu, ki presega njegov idealni del, da gre torej za „uporabo tuje stvari“ in je zato okoriščen in c) da za brezplačno uporabo oziroma okoriščenje nima pravnega temelja. Solastnik, ki nepremičnino uporablja, pa se bo lahko razbremenil svoje obveznosti plačila uporabnine, če bo zatrjeval in dokazal: a) da je dobroverni posestnik celotne nepremičnine (drugi odstavek 95. člena SPZ), ali b) da ima s solastnikom sklenjen dogovor, na podlagi katerega lahko brezplačno uporablja celotno nepremičnino, ali c) da je solastnik z dovoljenjem do preklica (prekarij) privolil v svoje prikrajšanje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožnici 6.120,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov po 170,00 EUR za čas od njihove zapadlosti dalje ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 1.646,56 EUR.

2. Toženka je proti takšni odločitvi vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je solastnica nepremičnine do 3/8 postala šele po zapuščinskem postopku po pokojnem A. A., ki je umrl ... 3. 2015. Kot nelastnica ni imela pravice tožnici preprečevati uporabe stanovanjske hiše, v katero ji vstopa tudi nikoli ni preprečevala. Po izročitvi ključev stanovanja in garaže tožnici ji je dejansko navedla, da ne želi, da bi vstopila v stanovanje, ker je imela na obisku mamo. Šlo je za njeno željo, relevantno pa je bilo ravnanje pokojnega A. A., ki je bil takrat solastnik stanovanjske hiše. Sodišče je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj bi moralo zaslišati predlagano pričo B. P., ki bi lahko potrdil toženkino navedbo, da ni šlo za zahtevo, ampak za željo toženke. Sodišče je nekritično verjelo tožničini izpovedi, ko je ta navedla, da je kasneje poskušala vstopiti v stanovanje. Njeno navajanje, da včasih pusti ključ na notranji strani zaklenjenih vrat, pomeni, da je bilo to verjetno tudi tistega dne, ko naj bi tožnica poskušala vstopiti v hišo. Sodišče je prezrlo okoliščino, da je imela tožnica na razpolago tudi ključe garaže in bi lahko poskušala vstopiti čez garažo. Povsem normalno toženkino ravnanje, da ima v zaklenjenih vratih ključ z notranje strani, je sodišče nepravilno opredelilo kot namerno in naklepno preprečevanje vstopa.

3. Tožnica je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je bil predmet odločanja plačilo nadomestila za uporabo nepremičnin parc. št. 1339/123 in parc. št. 1339/166, obe k. o. ..., kar v naravi predstavlja stanovanjsko hišo na naslovu P., z zemljiščem okoli hiše. Tožnica, ki je solastnica navedene nepremičnine do ½, je zahtevala plačilo uporabnine za čas od januarja 2014 do decembra 2016. S pravnomočnima sodbama Okrožnega sodišča v Ljubljani P 3253/2004-II z dne 24. 9. 2013 in Okrajnega sodišča v Litiji P 11/2014 z dne 20. 1. 2015 je bilo odločeno, da sta toženka in njen partner A. A. (tožničin bivši zakonski mož), solidarno dolžna plačati tožnici uporabnino za predhodna časovna obdobja. Toženka je omenjeno nepremičnino uporabljala skupaj z A. A. do njegove smrti ... 3. 2015, od tedaj dalje pa jo uporablja sama. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da toženka sama uporablja celotno nepremičnino brez pravne podlage, da ji zato nastaja korist od uporabe tožničinega solastnega dela, da je tako pridobljena korist neupravičena in da je zato dolžna denarno vrednost navedene koristi tožnici povrniti (198. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ).

6. Tožničina pravica zahtevati povrnitev koristi od uporabe njene solastne nepremičnine izhaja iz določbe prvega odstavka 166. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), po katerem ima vsak solastnik pravico imeti stvar v posesti in jo skupaj z drugimi solastniki uporabljati sorazmerno svojemu idealnemu deležu, ne da bi s tem kršil pravice drugih. Vsi solastniki imajo enaka upravičenja, kot izključni solastniki. Vsak solastnik je zato upravičen do cele stvari v sorazmerju s svojim deležem. Dejanski odraz izvrševanja pravice do uporabe nepremičnine je njena posest, ki je v primeru solastnine lahko skupna (solastniki jo izvršujejo hkrati ali sukcesivno), ali deljena (vsak soposestnik izvršuje dejansko oblast na fizično določenem delu stvari). Izključna uporaba stvari zgolj enega solastnika ima lahko podlago le v izjavnovoljnem ravnanju drugega solastnika oziroma je odvisna od njunega medsebojnega dogovora. Če dogovor ni mogoč, ga lahko na predlog solastnika nadomesti sodišče s svojo odločitvijo v nepravdnem postopku (določbe četrtega oddelka XII. poglavja Zakona o nepravdnem postopku, ZNP-1). Ker solastnina ni prisilna skupnost, pa imajo solastniki, če v skupnosti solastnikov ni mogoče doseči soglasja oziroma dogovora o izvrševanju solastninske pravice, tudi pravico zahtevati njeno prenehanje oziroma delitev solastnine (69. člen SPZ).

7. Če solastnik nepremičnino brezplačno uporablja sam, pa takšna uporaba ni posledica izjavnovoljnega ravnanja ostalih solastnikov, posega v njihova lastninskopravna upravičenja na nepremičnini. Če mu pri tem nastane korist, jo je dolžan ostalim solastnikom povrniti. Prikrajšani solastnik mora za utemeljenost svojega zahtevka za povrnitev koristi oziroma plačilo uporabnine dokazati: a) da je solastnik nepremičnine, b) da jo drugi solastnik brezplačno uporablja sam ali souporablja v obsegu, ki presega njegov idealni del, da gre torej za „uporabo tuje stvari“ in je zato okoriščen in c) da za brezplačno uporabo oziroma okoriščenje nima pravnega temelja. Solastnik,1 ki nepremičnino uporablja, pa se bo lahko razbremenil svoje obveznosti plačila uporabnine, če bo zatrjeval in dokazal: a) da je dobroverni posestnik celotne nepremičnine (drugi odstavek 95. člena SPZ), ali b) da ima s solastnikom sklenjen dogovor, na podlagi katerega lahko brezplačno uporablja celotno nepremičnino, ali c) da je solastnik z dovoljenjem do preklica (prekarij) privolil v svoje prikrajšanje.

8. V obravnavani zadevi je tožnica zatrjevala in dokazala vse predpostavke svojega zahtevka, in sicer da je polovična solastnica nepremičnine, da toženka uporablja celotno nepremičnino in da takšna uporaba ne temelji na njunem medsebojnem dogovoru. Toženka nasprotnega ni dokazala. Prav tako ni dokazala, da naj bi tožnica privolila v svoje prikrajšanje. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožnica zahtevala od toženke z dopisom z dne 31. 12. 2013 nadomestilo za uporabo njenega deleža solastne nepremičnine v znesku po 170,00 EUR mesečno. Ugotovilo je tudi, da so bili sicer tožnici 13. 5. 2014 izročeni ključi nepremičnine, vendar pa ji s tem uporaba nepremičnine ni bila omogočena. Istega dne je toženka tožnici onemogočila vstop v nepremičnino z navedbo, da ne želi, da vstopi v stanovanje, ker ima na obisku mamo. Tožnica pa tudi ni mogla vstopiti v stanovanje leto kasneje, skupaj s potencialnim kupcem nepremičnine, saj ni mogla odpreti ključavnice vhodnih vrat v stanovanje. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da navedeni okoliščini kažeta na toženkino onemogočanje uporabe nepremičnine. Pravilno je poudarilo, da je bistvo souporabe ravno v tem, da lahko solastnik (so)uporablja stvar, kadarkoli želi in brez nadzora drugega solastnika. Edina omejitev je, da s tem ne posega v pravice drugega solasnika. V luči navedenega pravilnega stališča prvostopenjskega sodišča so pritožbene navedbe neutemeljene. Glede na navedeno in ker toženka ni uveljavljala niti bila pripravljena na nikakršno drugačno rešitev nastalega položaja (dogovor o uporabi ali souporabi, delitev nepremičnine,...), ob tem, da tožnica ves čas izraža jasno voljo, da ne pristaja na takšno solastninsko neravnotežje, velja njena uporaba celotne nepremičnine za neupravičeno. Zato je tožnici dolžna povrniti korist od takšne uporabe v obsegu njenega solastnega deleža. Tožnica jo je ovrednotila na 170,00 EUR mesečno. Takšna višina koristi je pravilna in je bila ugotovljena s strani izvedenca že v predhodnih postopkih, toženka pa je v pritožbi ne izpodbija.

9. Glede na navedeno uveljavljana pritožbena razloga nista podana, prav tako pa tudi ne bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP), zato je bilo treba pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Toženka s pritožbo ni uspela, zato je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP), prav tako tudi tožnica, saj stroška njenega odgovora na pritožbo, ki ni pripomogel k rešitvi pritožbe, ni mogoče šteti za potreben strošek (prvi odstavek 155. člena v zvezi s 165. členom ZPP).

1 Enako velja tudi za nelastnika, zato je brezpredmetna toženkina pritožbena navedba, da del obravnavanega obdobja uporabe nepremičnine ni bila solastnica, ampak zgolj njena uporabnica.