Jedro

Že vloženo pritožbo lahko pritožnik dopolni, a je dopolnitev pravočasna le, če je vložena pred iztekom pritožbenega roka. Pritožnik je zoper izpodbijani sklep v roku vložil pritožbo, ni pa v roku vložil dopolnitve pritožbe, ki jo je vložil več kot mesec dni po vloženi pritožbi. Dopolnitev pritožbe je torej vložena po poteku roka za vložitev pritožbe, zaradi česar je ni mogoče upoštevati, saj je pritožbeni rok strogo prekluziven zakonski rok.

Izrek

I. Dopolnitev pritožbe z dne 12.9.2023 se zavrže. II. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

III. Tožena stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom tožeči stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke.

2. Zoper navedeni sklep se je pritožila tožeča stranka, smiselno iz vseh pritožbenih razlogov ter predlagala spremembo izpodbijanega sklepa.

3. Tožena stranka je navedbam v pritožbi nasprotovala ter predlagala potrditev izpodbijanega sklepa. Priglasila je tudi stroške odgovora na pritožbo.

4. Dopolnitev pritožbe z dne 14.9.2023 ni dovoljena, pritožba pa ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je po pravnomočnosti sodbe z izpodbijanim sklepom tožeči stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke. Pritožnik odločitev sodišča izpodbija z navedbami, da ni pravično, da je sodišče stroške povečalo za 30 %, rok plačila visokih pravdnih stroškov je ne glede na zakon prekratek, iz sklepa ni razvidno, komu mora pritožnik nakazati denar, tudi sicer pa bi sodišče tožnika lahko oprostilo plačila visokih stroškov. V nadaljevanju pritožbe navaja dejstva, ki se nanašajo na njegovo videnje celotnega postopka. 12. 9. 2023 je pritožnik vložil še dopolnitev pritožbe.

6. Zoper sklep prvostopenjskega sodišča je skladno z določbo drugega odstavka 363. člena ZPP dovoljena pritožba v petnajstih dneh od vročitve prepisa sklepa, če ni v zakonu določen kakšen drug rok. Že vloženo pritožbo lahko pritožnik dopolni, a je dopolnitev pravočasna le, če je vložena pred iztekom pritožbenega roka. Višje sodišče ugotavlja, da je pritožnik zoper izpodbijani sklep v roku vložil pritožbo, ni pa v roku vložil dopolnitve pritožbe, ki jo je vložil več kot mesec dni po vloženi pritožbi. Dopolnitev pritožbe je torej vložena po poteku roka za vložitev pritožbe, zaradi česar je ni mogoče upoštevati, saj je pritožbeni rok strogo prekluziven zakonski rok. Višje sodišče je zato prepozno dopolnitev pritožbe zavrglo (prvi odstavek 365. člena ZPP).

7. Pritožbenim navedbam ni mogoče slediti. Sodišče prve stopnje je potrebne stroške postopka (155. člen ZPP) odmerilo v skladu z veljavno Odvetniško tarifo (v nadaljevanju: OT) in upoštevajoč načelo uspeha v postopku (154. člen ZPP). Pravilno je pojasnilo, da se skladno s prvim odstavkom 7. člena OT vrednost zaradi zastopanja štirih tožencev poviša za 30%, česar pritožnik niti ne izpodbija, pač pa navaja, da bi bilo kljub vsemu pravično, da se glede na višino stroškov vrednost ne bi povišala za 30%.

8. Glede pritožbene navedbe, da bi bilo toženi stranki kljub izgubljeni tožbi potrebno priznati vsaj stroške sodne takse, višje sodišče pojasnjuje, da za takšno razlago, za kakršno se zavzema pritožnik, ni zakonske podlage. Stroški postopka se priznajo glede na uspeh v postopku; stranka, ki v pravdi ne uspe, mora nasprotni stranki povrniti stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Jasne zakonske določbe z osebnimi okoliščinami, ki jih navaja pritožnik, ni mogoče spreminjati. To velja tudi glede roka za plačilo stroškov. Rok za prostovoljno plačilo je določen z zakonom in ga ni mogoče poljubno podaljševati glede na višino ali osebne okoliščine stranke, ki je zavezanec za plačilo.

9. Prav tako ne drži, da je izpodbijani sklep pomanjkljiv, ker ni jasno, komu naj bi bili stroški plačani. Navedba podatkov o računu, na katerega je potrebno pravdne stroške plačati, ni del sklepa o stroških. Podatki o računih pravnih oseb (v konkretnem primeru prvega in četrtega toženca) so tudi sicer javno objavljeni, vse potrebne podatke za plačilo stroškov pa lahko pritožnik pridobi pri toženi stranki oziroma njenem pooblaščencu.

10. Ne drži pa niti pritožbeni očitek, da je sklep o pravdnih stroških nepravičen in bi sodišče pritožnika lahko oprostilo plačila stroškov. Ni sporno, da pritožnik v pravdi ni uspel, zato je dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka. V tej fazi postopka (ko se presoja utemeljenost pritožbe zoper sklep o odmeri stroškov) tudi ni mogoče več (zgolj pavšalno) predlagati, da se pritožnika oprosti plačila stroškov, zaradi česar je pritožba tudi v tem delu neutemeljena.

11. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP), pri čemer je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP).

12. Odgovor na pritožbo tožene stranke ni prispeval k odločitvi o pritožbi in je bil v tem smislu nepotreben (prim. prvi odstavek 155. člena ZPP), zato tožena stranka sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).