Jedro

Iz določbe 36.b člena zakona o delovnih razmerjih izhaja, da se pri določitvi delavcev, katerih delo postane trajno nepotrebno, upoštevajo v njem določeni kriteriji. Glede uporabe teh kriterijev, je splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo v 13. členu določila, da se pri določanju presežnih delavcev v isto kategorijo razvrstijo vsi delavci, ki delajo na takih delovnih mestih, da jih je mogoče medsebojno razporejati v skladu z zakonom.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika za razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 20.7.1994 in 17.10.1994, s katerima je tožniku prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki kot trajno presežnemu delavcu in posledično tudi tožbeni zahtevek za plačilo nadomestila plače od 17.4.1995 dalje.

Drugostopenjsko sodišče je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da sodišče v sodbi ni navedlo razlogov o tožbenih navedbah oziroma o pritožbi, zmotno pa je uporabljeno materialno pravo. Zaradi tega so kršene tožnikove ustavne pravice svobode dela (49. člen) in varstvo dela (66. člen). Zato je predlagal, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne v novo sojenje ali jo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP-77 - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94), ki se glede na določbo 498. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99) v tem postopku še uporablja, vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77, ter na pravilno uporabo materialnega prava (386. člen ZPP-77).

Pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke prvega odstavka 354. člena ZPP-77 ni ugotovilo, prav tako pa ne kakšne druge, v reviziji očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Tako sodba sodišča prve kot tudi sodba sodišča druge stopnje imata po mnenju revizijskega sodišča razloge o odločilnih dejstvih in ju je mogoče preizkusiti. Ker revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi v mejah razlogov, navedenih v reviziji, bi moral revident, če meni, da v izpodbijani sodbi ni vseh pomembnih razlogov, revizijo ustrezno obrazložiti, da bi lahko uspel. Tako pa je revizijsko sodišče lahko samo zaključilo, da ni mogoče ugotoviti očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sodišče v izpodbijani sodbi ni zmotno uporabilo materialnega prava. Iz določbe 36.b člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) izhaja, da se pri določitvi delavcev, katerih delo postane trajno nepotrebno, upoštevajo v njem določeni kriteriji. Glede uporabe teh kriterijev, je splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo (Uradni list RS, št. 39/93) v 13. členu določila, da se pri določanju presežnih delavcev v isto kategorijo razvrstijo vsi delavci, ki delajo na takih delovnih mestih, da jih je mogoče medsebojno razporejati v skladu z zakonom. Te določbe je tožena stranka (sklep z dne 20.7.1994) uporabila v postopku ugotavljanja trajno presežnih delavcev, saj je sodišče ugotovilo, da je po določenih kriterijih, brez upoštevanja kriterija uspešnosti, ki se pri toženi stranki ni ugotavljala, medsebojno primerjala vse tri delavce, ki so bili enako kot revident zaposleni na delovnem mestu strugar I. Ker je šlo za tri delavce, od katerih za dva ni bilo zagotovljenega dela več kot šest mesecev, je revidentu, ki je bil po kriterijih uvrščen na zadnje mesto med primerjanimi delavci, delovno razmerje prenehalo v skladu s predpisi.

Ob upoštevanju povedanega je revizijsko sodišče revizijo tožnika v skladu z določbo 393. člena ZPP-77 zavrnilo kot neutemeljeno.

Določbe ZPP-77 je sodišče uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije na podlagi prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).