Jedro

Smisel odločanja o zahtevi za preiskavo je, ali naj se tako imenovani pravno veljavni dokazi sploh zbirajo in ne že, kako in kdaj se bo to počelo.

Izrek

Pritožba pooblaščencev oškodovancev kot tožilcev A. in M. Z. se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče … je kot sodišče prve stopnje po sedmem odstavku 169. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrnilo zahtevo za preiskavo zoper osumljenega V.Č. in osumljenega D.Š. zaradi kaznivega dejanja goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 217. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) v zvezi s 25. členom KZ ter nato po drugem odstavku 96. člena ZKP odločilo, da stroški kazenskega postopka od 1. do 7. točke drugega odstavka 92. člena ZKP bremenijo oškodovanca kot tožilca. To je bilo storjeno s sklepom I Ks …/2010. 2. Zoper sklep so se pritožili pooblaščenci oškodovancev kot tožilcev zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da napadeni sklep spremeni tako, da preiskavo dovoli oziroma podrejeno, da ga razveljavi ter zadevo pošlje sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Smisel odločanja o zahtevi za preiskavo je, ali naj se tako imenovani pravno veljavni dokazi sploh zbirajo in ne že, kako in kdaj se bo to počelo. Pritožbena zatrjevanja, s katerimi pritožniki od sodišča prve stopnje terjajo opredelitev do nezbranih dokazov so zato zmotna in uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana. Enako velja za uveljavljano bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki jo pritožniki vidijo v samem dejstvu, da je sodišče prve stopnje njihovo zahtevo za preiskavo zavrnilo ter da predlaganih dokazov, ki jih sami brez javnopravnih pooblastil ne morejo pridobiti, ni izvedlo oziroma zbralo. Pri tem znova prezro, da je za zbiranje dokazov izdani sklep o preiskavi pogoj, hkrati pa kot prava vešči procesni udeleženci ne navedejo načel Zakona o kazenskem postopku, ki naj ne bi bila pravilno uporabljena in ne določb tega zakona, ki bi po njihovi presoji morala biti uporabljena. Upoštevati je še, da je vzročna zveza med zatrjevano kršitvijo in pravilnostjo ter zakonitostjo napadenega sklepa v pritožbi obrazložena posplošeno in tako pravzaprav že zaradi naštetega pritožbena prizadevanja v navedeni smeri ne morejo biti uspešna.

5. Pritožniki tudi niso obrazložili, kako in kdaj je sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon in, vsaj ne konkretno, katero izmed odločilnih dejstev ni bilo ugotovljeno. Preostala pritožbena graja zadeva dejansko stanje kot celoto, s katerim se pritožniki ne strinjajo. Jedro njihovih, sicer obširnih nasprotovanj, je podobno kot v opisu dejanja, v trditvi, da sta bila oškodovanca kot tožilca ob sklenitvi pogodbe o preužitku z dne 7. 1. 2005 in njenega dodatka z dne 17. 3. 2006 zavedena z lažnivimi obljubami o vrnitvi nepremičnin po izselitvi stanovalcev, zaradi česar sta osumljena protipravno pridobila nepremičnine kot denarna sredstva v višini 480.900 CHF oziroma 328.000,00 EUR, oškodovancem kot tožilcem pa povzročila veliko škodo.

6. Toda če prva trditev drži, potem ni jasno, zakaj pritožniki v nadaljevanju pritožbene obrazložitve hkrati zatrjujejo, da je sklenitev navedenega dodatka posledica prepričevanj osumljenih, da je bila pogodba o preužitku sklenjena napačno. Razhajanje je pomembno, kajti v prvem primeru se sklenitev dodatka k pogodbi o preužitku po odpravi težav s stanovalci z vidika interesov oškodovancev kot tožilcev izkaže za nerazumno, v drugem primeru pa naj bi bila njuna zmota posledica ravnanja osumljenih, ki v opisu dejanja ni bilo zajeto. Zavedenost oškodovancev kot tožilcev kot neposredni povzročitelj zatrjevanega prikrajšanja je tako v obeh primerih dvomljiva, če je že prezreti pravilno izpostavljeno ugotovitev sodišča prve stopnje, po kateri sta bila pogodba o preužitku in njen dodatek sklenjena v obliki notarskega zapisa, ki je bil obakrat strankam prebran in da so bile te poučene o pravnih posledicah navedenih sklenitev.

7. Ker sta zgornji trditvi naravno povezani, dvomljivost prve postavlja pod vprašaj še drugo trditev o protipravni pridobitvi nepremičnin in zlasti denarja, ki sta ga obdolžena dobila od tretjih oseb in za katerega oškodovanca kot tožilca niti nista mogla biti prikrajšana. Ravnanje sodišča prve stopnje, ki zahtevi za preiskavo ni sledilo, je tako tudi v dejanskem oziru pravilno in je bilo treba pritožnike po obrazloženem, v njihovih prizadevanjih zavrniti (tretji odstavek 402. člena ZKP).