Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Tožeča stranka, ki je v pobudi za uvedbo inšpekcijskega postopka navajala, da se ji zaradi pomanjkljivosti na vozišču dela škoda na njenih objektih, zaradi česar bi bilo treba pomanjkljivosti sanirati, izkazuje pravni interes, da se kot stranki udeleženec udeleži postopka zaradi varstva svojih pravnih koristi.
Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za promet Republike Slovenije, št. ....z dne..., se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.
Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrgla pritožbo tožeče stranke zoper sklep Prometnega inšpektorata Republike Slovenije, št. ... z dne..., s katerim je bil ustavljen postopek inšpekcijskega nadzora glede odprave pomanjkljivosti in ureditve prometne varnosti na A, odsek B, med km 1000 in km 1200, na C cesti v D. V obrazložitvi navaja, da je na podlagi predložene spisne dokumentacije ugotovila, da je tožeča stranka dne 27. 8. 2002 naslovila na Inšpektorat in direkcijo RS za ceste prijavo, v kateri opozarja na pomanjkljivosti in ureditev prometne varnosti na C cesti v D. Inšpektorat je upošteval prijavo in je dne 18. 9. 2002 opravil inšpekcijski ogled na kraju samem, ter ugotovil dejansko stanje na predmetnem delu C ceste. Ker je ugotovil, da niso podane kršitve zakona oziroma predpisov, katerih izvajanje je bilo predmet inšpekcijskega nadzora, prav tako pa niso bile ugotovljene nepravilnosti oziroma pomanjkljivosti, je inšpektorat ugotovil, da nadaljevanje postopka ni potrebno. V zvezi s pritožbenimi navedbami se tožena stranka sklicuje na določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02, v nadaljevanju ZUP), ki urejajo začetek postopka po uradni dolžnosti (126. člen ZUP), pri katerem mora pristojni organ upoštevati tudi morebitne vloge občanov in organizacij ter opozorila organov. V predmetnem primeru je bil upravni postopek uveden po uradni dolžnosti, ne pa na zahtevo stranke, inšpektorat pa je pobudo tožeče stranke upošteval. Občani, organi in organizacije, ki so seznanili oziroma opozorili pristojni organ, da po njihovem mnenju obstaja dejansko stanje, ki ogroža javno korist, pa niso stranke v postopku. Takšne vloge in opozorila niso zahteve za uvedbo upravnega postopka, temveč le pobuda, da se uvede postopek po uradni dolžnosti, če se ugotovi, da je za to podana dejanska in zakonska podlaga. Tudi Zakon o inšpekcijskem nadzoru (Ur. l. RS, št. 56/02, v nadaljevanju ZIN) v 24. členu določa, da ima položaj stranke v postopku inšpektorja zavezanec, vlagatelj pobude, prijave, sporočila ali druge vloge pa takšnega položaja nima. Tožeča stranka glede na navedeno v postopku ni imela položaja stranke in se v njem tudi ni odločalo o njenih pravicah in pravnih koristih, zato za vložitev pritožbe ni aktivno legitimirana. V kolikor meni, da obstajajo pomanjkljivosti, ki povzročajo škodo na njenih nepremičninah, je to dejstvo lahko predmet civilne pravde pred pristojnim sodiščem.
Tožeča stranka v tožbi navaja, da se strinja, da po 24. členu ZIN nima legitimnosti stranke v postopku. Pobudo za odpravo pomanjkljivosti in ureditve prometne varnosti na glavni cesti A na C cesti v D je utemeljevala na določbah 5. točke 1. odstavka in 3. odstavka 74. člena Zakona o javnih cestah (Ur. l. RS, št. 29/97, v nadaljevanju ZJC), s čimer je izrazila interes po varovanju javne koristi, ki je v konkretnem primeru ogroženost varnosti prometa in varnosti udeležencev v prometu. S tem si sicer ni pridobila statusa stranke, želela pa je opozoriti zavezanca (DARS) in varuha javne koristi (inšpekcijski organ) na pomanjkljivosti, ki bi jih upravni organ moral sanirati po uradni dolžnosti. Pričakovala je, da bo inšpekcijski nadzor opravljen ob njeni prisotnosti, da bo lahko pobudo (prijavo) tudi ustno dopolnila. Ker ji to ni bilo omogočeno, je inšpektor svoje sklepe zasnoval na podlagi zmotnih ugotovitev in prešibkih materialnih dokazov. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi in vrne zadevo v ponoven postopek.
Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi in razlogih zanjo, ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.
Državno pravobranilstvo RS kot zastopnik javnega interesa svoje udeležbe v tem upravnem sporu ni prijavilo.
Tožba je utemeljena.
Po dosedanji upravno - sodni praksi se je v postopku inšpekcijskega nadzora, ki je bil uveden po uradni dolžnosti, priznal položaj stranke le zavezancu, ne pa tudi drugim osebam, ki so trdile, da so prizadete zardi ravnanj oziroma opustitev zavezanca. Veljalo je namreč stališče, da je inšpekcijski postopek uveden po uradni dolžnosti in je v javnem interesu, ne pa v interesu strank, zaradi česar ne morejo v tem postopku uveljavljati svoje pravne koristi in upravičeni interes. Takšno stališče je v obravnavanem primeru zavzela tudi tožena stranka, in je utemeljeno v 24. členu ZIN. Ta v 3. odstavku določa, da ima položaj stranke v postopku inšpektorja zavezanec, vlagatelj pobude, prijave, sporočila ali druge vloge pa položaja stranke nima.
Ustavno sodišče RS je takšno upravno - sodno prakso spremenilo z odločbo v postopku odločanja o ustavni pritožbi dr. AA in BB (Up-257/03-9 z dne 2. 10. 2003), s katero je sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 858/2000 z dne 3. 4. 2003 in sodbo Upravnega sodišča RS št. U 99/99 z dne 14. 6. 2000 razveljavilo. Iz obrazložitve navedene odločbe izhaja, da sta pritožnika zatrjevala, da imata pravico sodelovati v inšpekcijskem postopku kot stranki, ker je ob morebitnem zdrsu terena ogrožen njun dom. (točka A.1). Inšpektor je pritožnikoma izdal sklep, s katerim jima ni priznal lastnosti stranke v inšpekcijskem postopku, z obrazložitvijo, da se ta vodi v javnem interesu, v njem pa imajo lahko položaj stranke le investitor, lastnik ali upravljalec zemljišča, ker predmet inšpekcijskega postopka ni odločanje o njunem pravnem interesu. Njuno pritožbo je iz enakih razlogov zavrnil drugostopni upravni organ, upravno in vrhovno sodišče pa sta sledili stališču inšpekcijskega organa in pojasnili, da pritožnika lahko varujeta svoj pravni interes v postopku izdaje dovoljenj za gradnjo (tč. A.2). Ustavno sodišče je zapisalo, da izpodbijane odločitve upravnih organov in sodišč temeljijo na stališču, da ima v inšpekcijskem postopku lahko položaj stranke le investitor, ki je kršil predpise in zoper katerega je inšpektor odredil določene ukrepe. Ustavno sodišče je v odločbi št. Up-3/97 z dne 15. 7. 1999 (odl. US VIII, 291) že odločilo, da se z inšpekcijskimi ukrepi odloča o pravicah, dolžnostih in pravnih interesih nadzorovanih oseb, inšpektorjeva odločitev pa posredno lahko predstavlja tudi korist ali drugačno spremembo pravnega položaja drugih oseb. Zaradi tega imajo osebe, katerih pravice ali pravne koristi so z ukrepi inšpekcijskega nadzorstva prizadete, v inšpekcijskem postopku položaj stranke (49. člen Zakona o splošnem upravnem postopku - Ur. l. SFRJ, št. 47/86 p.b. - ZUP/86, ki je veljal v času odločanja o izpodbijanem sklepu inšpekcijskega organa). Zato je pravno stališče, na podlagi katerega sta upravna organa in sodišči sprejeli izpodbijane odločitve, v neskladju z 22. členom Ustave RS.
Po presoji sodišča je enako pravno stališče potrebno zavzeti tudi v obravnavanem primeru. Iz podatkov v upravnih spisih izhaja, da je tožeča stranka 27. 8. 2002 naslovila na toženo stranko, Direkcijo RS za ceste in Prometni inšpektorat RS pobudo za odpravo pomanjkljivosti in ureditev prometne varnosti na glavni cesti (C cesta). V pobudi je med drugim navedeno, da je tožeča stranka prisiljena opozoriti na pomanjkljivosti, ki po njeni oceni povzročajo škodo na njenih nepremičninah in vplivajo tudi na varnost prometa na spornem odseku. Zaradi nevarnosti vozišča in neprimernega prečnega in vzdolžnega sklona, voda zastaja ob robovih brez možnosti odtoka do vtokov v požiralne jaške tako, da že ob manjših padavinah voda zastaja do polovice vozišča. Pri večjih nalivih pa zaradi nezadostnega števila požiralnikov, voda zastaja na celotnem vozišču, višek vode pa se pretaka preko brežine na dvorišča tožnikov. Kanalizacija (propust) iz požiralnika je izpeljana na dvorišča tožnikov brez odtoka do nižje ležečega terena, oziroma do bližnje reke Krke, zaradi teh vplivov pa je povzročena škoda na objektih tožnikov. Na dotrajanem in zanemarjenem vozišču so grbine, ki povzročajo nevarnost pri prometu, in zaradi katerih je neznosen hrup, ki presega vse dopustne normative, tako v nočnem kot v dnevnem času. Varnostna odbojna ograja ne zadovoljuje predpisom in bi v primeru nevarnosti ne predstavljala zaščito nižje ležečim objektom in bivanju prebivalcev. V pritožbi zoper sklep o ustavitvi inšpekcijskega postopka je tožeča stranka uveljavljala kršitev temeljnega načela ZUP - načelo zaslišanja stranke (9. člen ZUP) in je opozorila na to, da ji v postopku ni bila dana možnost sodelovanja kot stranke. Po določbe 1. odstavka 43. člena ZUP pa ima pravico udeleževati se postopka tudi oseba, ki izkaže pravni interes. Pravni interes izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek, zaradi varstva svojih pravnih koristi (stranski udeleženec). Tožeča stranka, ki je v pobudi navajala, da se ji zaradi pomanjkljivosti na vozišču dela škoda na njenih objektih, zaradi česar bi bilo potrebno pomanjkljivosti sanirati, po mnenju sodišča izkazuje tudi pravni interes, da se kot stranski udeleženec udeleži postopka zaradi varstva svojih pravnih koristi. Pri tem pa je napačno mnenje tožeče stranke, da se je inšpekcijski postopek začel na njeno zahtevo (1. odstavek 42. člena), saj gre za postopek po uradni dolžnosti v smislu 1. odstavka 126. člena ZUP, po katerem pristojni organ začne postopek po uradni dolžnosti, če tako določa zakon ali na zakonu temelječ predpis in če ugotovi ali zve, da je treba glede na obstoječe dejansko stanje zaradi javne koristi začeti upravni postopek.
Tožeča stranka v razlogih tožbe sicer navaja, da se strinja, da na podlagi 24. člena ZIN nima legitimnosti stranke v postopku, predlagala pa je, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne toženi stranki v ponoven postopek. Po določbi 1. odstavka 38. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. l. RS, št. 50/977 in 70/00, v nadaljevanju ZUS) sodišče presoja upravni akt v mejah tožbenega zahtevka, ni pa vezano na tožbene razloge. Zato je sodišče, ker je ugotovilo, da je izpodbijana odločba tožene stranke nezakonita, ker v postopku za izdajo upravnega akta niso bila upoštevana pravila postopka (2. točka 1. odstavka in 3. odstavek 25. člena ZUS) je izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena ZUS in vrnilo zadevo toženi stranki v ponoven postopek v smislu 2. in 3. odstavka 60. člena ZUS, po katerem mora pristojni organ izdati nov upravni akt v 30 dneh od dneva, ko je dobil sodbo, oziroma v roku, ki ga določi sodišče; pri tem pa je vezan na pravno mnenje sodišča in na njegova stališča, ki se tičejo postopka.