Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo sodno prakso ESČP in sodno prakso VSRS glede ocene, katera je tista meja, ki praviloma pomeni, da so razmere med prestajanjem kazni presegle neizogibno raven trpljenja, ki je z njo neločljivo povezano. ESČP k presoji ne pristopa po goli matematični formuli, ki bi kršitev izenačila z določeno kvadraturo, ki jo je imel posameznik na voljo, pač pa upošteva vse okoliščine, v katerih prebiva (možnost gibanja izven celice, prezračevanje, ogrevanje, naravna svetloba in podobno).

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da izrek na novo glasi: »I. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki glasi: »Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v višini 3.630,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.3.2018 dalje do plačila, vse v roku 15 dni od vročitve sodbe in povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške.

II. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki znesek 872,10 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.“

II. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki znesek 153,00 EUR pritožbenih stroškov.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki (v nadaljevanju toženka), naložilo, da tožeči stranki (v nadaljevanju tožnik) plača odškodnino v znesku 1.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.3.2018 dalje do plačila (I. točka izreka), v presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka) in toženki naložilo, da tožniku povrne pravdne stroške v znesku 112,89 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Izpostavlja, da je sodišče prve stopnje napačno ocenilo dejstvo, da je toženka majhen bivalni prostor tožnika od priporočenega kompenzirala z drugimi dejavniki. Kot ključno je zato potrebno upoštevati dejstvo, da je tožniku omogočala delo v kovinarski delavnici in mu s tem dala možnost, da preživi več časa zunaj bivalnega prostora. Dovoljevala je tudi vnos elektronski naprav in iger, omogočala dodatne obiske, dodatno tuširanje v poletnih mesecih ter namestila koše za igranje košarke in badmintona na prostem. Toženka zato vztraja, da raven trpljenja, ki je neizogibna, ko je odvzeta prostost, ni bila večja od tega, ker je toženka opustila svojo dolžnost, prav nasprotno, raven trpljenja je bila minimalizirana zaradi že navedenih dodatnih ukrepov. V zvezi z odpadanjem ometa s stene opozarja, da se priča Y.Y. ni natančno spomnila, v kolikšnem času je bila težava odpravljena, zaradi česar je nesprejemljiva ocena sodišča, da je omet odpadal pretežni del časa, ki ga je tožnik prebil v sobi. Nadalje sodišču prve stopnje očita, da ni obrazložilo obstoja duševnih bolečin pri tožniku. Celo nasprotno je navedlo, da ne obstaja zdravstvena dokumentacija, ki bi potrjevala tožnikove navedbe, da je zapadel v depresijo. Sam tožnik je namreč izpovedal, da se je zavedal, da v priporu ni mogoče pričakovati luksuza. Graja tudi višino prisojene odškodnine. Predlaga ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške.

3. Tožnik je odgovoril na pritožbo in se zavzema za njeno zavrnitev. Priglaša stroške.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje je opravilo uradni preizkus glede morebitnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, ki je pokazal, da ni podana nobena uradno upoštevna bistvena kršitev.

6. V obravnavanem primeru tožnik s tožbo zahteva odškodnino zaradi okrnitve življenjskega prostora v času prestajanja pripora.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo sodno prakso ESČP in sodno prakso VSRS glede ocene, katera je tista meja, ki praviloma pomeni, da so razmere med prestajanjem kazni presegle neizogibno raven trpljenja, ki je z njo neločljivo povezano. ESČP k presoji ne pristopa po goli matematični formuli, ki bi kršitev izenačila z določeno kvadraturo, ki jo je imel posameznik na voljo, pač pa upošteva vse okoliščine, v katerih prebiva (možnost gibanja izven celice, prezračevanje, ogrevanje, naravna svetloba in podobno). Kadar ima posameznik na voljo manj kot 3 m2 osebnega prostora, vzpostavi domnevo kršitve 3. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP), država pa jo lahko izpodbije, če izkaže, da je ponavadi kratkotrajno in ne preveliko (ne bistveno pod 3 m2) pomanjkanje prostora nadomestila z drugimi okoliščinami. V primerih, ko ima posameznik na voljo 3 - 4 m2 prostora, pa je po oceni ESČP kršitev podana, če to sovpade z drugimi neustreznimi okoliščinami bivanja. Kadar ima posameznik na voljo več kot 4 m2, pomanjkanja prostora sodišče ne šteje kot odločilen dejavnik, kršitev je podana le, če to narekujejo druge neustrezne razmere.

8. Neugodne posledice, ki neizogibno spremljajo odvzem svobode, je težko ločiti od tistih, ki to mejo presežejo. Meje, ki narekuje zaključek o neustreznih bivanjskih razmerah, ni mogoče presojati zgolj številčno in vsakega odstopa od želene kvadrature ne že izenačiti z neprimernimi razmerami. Te so stvar ocene vsakokratnih razmer in presoje sodišč, kdaj neugodne razmere, ki so sicer lastne vsakršnemu odvzemu svobode, presežejo tisto neizogibno raven. To pa je tedaj, ko posamezniku onemogočajo dostojno prestajanje kazni oziroma pripora ter mu povzročijo duševne bolečine takšne intenzitete, da to upravičuje prisojo denarne odškodnine.1

9. Po oceni VSRS2 7 m2 ni meja, pod katero je vselej prekomerno poseženo v posameznikov prostor in intimo. Pač pa obratno, to je meja, ob in nad katero praviloma do prekomernega posega ne pride. Tedaj zaključek o nedopustnem posegu opravičijo lahko le druge izjemne, neustrezne okoliščine.

10. Glede na citirano stališče VSRS je naloga sodišča, da v primeru, ko ima zapornik ali pripornik na razpolago med 3 m2 in 7 m2, presojati izjemne neustrezne okoliščine, ki dopuščajo prisojo odškodnine iz tega naslova.

11. V obravnavanem primeru je tožnik zatrjeval naslednja dejstva: - da je bil kot pripornik v skupnem času 242 dni v bivalnem prostoru nameščen še z enim pripornikom (od 8.2.2016 do 14.4.2016 in od 25.7.2016 do 17.1.2017) in je imel na voljo 3,67 m2, - da je bilo poleti vroče, pozimi pa ga je zeblo, - da 8 mesecev ni imel tople vode v sobi, - da je bila naravna svetloba zelo slaba, - da je bilo v sobi precej vlažno, ker je bila soba zraven kopalnice in - da je bila postelja prekratka.

Sodišče prve stopnje je ovrglo vse tožnikove navedbe razen vlažnosti v sobi, v posledici katere je odpadal omet in tople vode v sobi ter na podlagi teh dveh okoliščin tožniku prisodilo odškodnino v znesku 1.500,00 EUR.

12. Iz dejanskih okoliščin sodišča prve stopnje izhaja, da je imel tožnik vsak dan možnost sprehoda v trajanju 2 ur in vsak drug dan fitnes v trajanju 2 uri oziroma 4x tedensko po 2 uri ter da se je na lastno željo zaposlil v kovinarski delavnici za 4 ure dnevno, vendar je bilo delo po manj kot mesecu dni prekinjeno zaradi neupoštevanja določil izvrševanja pripora, torej po tožnikovi krivdi. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da priča Y.Y. ni potrdila, da bi bilo odpadanje ometa s stene, ki meji na kopalnico, takoj odpravljena in da tožnik v sobi 8 mesecev ni imel tople vode, čemur toženka ni nasprotovala.

13. V zvezi z odpadanjem ometa s stene sodišče druge stopnje ugotavlja, da priča Y.Y. ni potrdila, da bi bilo odpadanje ometa s stene, ki meji na kopalnico, takoj odpravljeno, a je hkrati izpovedal, da se je težava odpravila v doglednem času. Tudi v realnem življenju je težko pričakovati, da bodo takšne in podobne težave odpravljene takoj, ampak je zanje vedno potrebno nekaj časa. Tožnik podrobnih okoliščin v zvezi z odpadanjem ometa s stene (torej časa kdaj je prišlo do sanacije in kdaj je prvič zaznal odpadanje ometa) ni navedel. Ob tem pa se zato izpovedba priče, da je bila težava odpravljena v doglednem času, izkaže za življenjsko sprejemljivo. Do takih težav prihaja tudi izven priporov/zaporov in ker je bila težava torej odpravljena v doglednem času, sodišče druge stopnje ocenjuje, da ne gre za tako okoliščino, ki jo je mogoče uvrstiti pod pojem izjemnih neustreznih okoliščin.

14. V zvezi s toplo vodo v sobi sodišče druge stopnje ugotavlja, da je tožnik izpovedal, da je bila to voda iz umivalnika v sobi, kjer bi mu bilo zagotovo bolj prijetno, če bi si lahko roke in obraz umil s toplo vodo. Navedbi, da tožnik ni imel tople vode v sobi 8 mesecev, toženka ni nasprotovala, navajala pa je, da so imeli priporniki na razpolago kuhalne plošče, na kateri so si pripravljali tople napitke. Sodišče prve stopnje je v zvezi s toplo vodo v sobi tožnika ugotovilo, da se je topla voda vzpostavila v mesecu oktobru 2016, kar pomeni, da je bil tožnik brez tople vode v sobi sicer od februarja 2016, upoštevajoč da poleti mrzla voda v umivalniku ni moteča, je bil tožnik brez tople vode v hladnejših mesecih februar, marec, delno tudi v prvi polovici meseca aprila in drugi polovici septembra 2016, skupaj torej približno 3 mesece. Glede na to, da pa je bila voda iz umivalnika zgolj za umivanje rok, obraza in zob, za tuširanje pa je imel tožnik na voljo toplo vodo, hkrati pa v sobi možnost segrevanja vode s kuhalnikom, to po oceni sodišča druge stopnje ni taka izjemna neustrezna okoliščina, ki bi opravičevala prisojo odškodnine iz naslova, kot jo zahteva tožnik.

15. Ob tem pa je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno tudi, da bi tožnik izven svoje sobe lahko preživel bistveno več časa, kot ga dejansko je (približno 7 ur dnevno in sicer 2 uri sprehod, 1 ura fitnesa dnevno (preračunano 4x2 uri tedensko, torej v povprečju nekaj več kot 1 uro dnevno) in 4 ure dela v kovinarski delavnici). Kot je bilo že pojasnjeno zgoraj, prostor med 3 in 4 m2 sam po sebi ne pripelje do ocene nedopustnosti. Ravno čas, ki ga je tožnik prebil na tem prostoru, pa je tisti, ki tožniku ne daje pravice do odškodnine. Pri povprečno osem urnem nočnem počitku bi tožnik, če bi se držal pravil, prebil v sobi le še preostalih dobrih 8 ur. Vsak dan mu je bil na voljo tudi sprehod na prostem, čeprav nepokritem dvorišču, a tožnik ne zatrjuje, da bi mu bili v obdobju, ki ga je preživel v priporu, sprehodi iz tega razloga kakorkoli oteženi oziroma ne bi bili možni. S tem je imel tožnik po oceni sodišča druge stopnje na voljo dovolj gibanja in dejavnosti izven sobe, toženka pa je navajala, kar tožnik niti ni prerekal, da je imel na voljo tudi elektronske naprave, kar je ublažilo razmere v njegovi majhni sobi.

16. Glede na navedeno tako tožnik ni uspel dokazati izjemnih neustreznih okoliščin, ki bi opravičevale odškodnino kot jo tožnik vtožuje.

17. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbi toženke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava spremenilo kot to izhaja iz izreka te sodbe (peta alineja 358. člena ZPP).

18. V posledici spremembe odločitve o glavni stvari, je bilo potrebno spremeniti tudi odločitev o stroških postopka, ki se naložijo v plačilo stranki glede na uspeh v postopku. V odmero stroškov sodišče druge stopnje ni posegalo, ker le-ta ni sporna. Toženka je v postopku pred sodiščem prve stopnje glede na zavrnitev tožbenega zahtevka v celoti uspela, zato ji mora tožnik povrniti njene pravdne stroške, kot ji jih je odmerilo sodišče prve stopnje v znesku 872,10 EUR.

19. Ker je toženka zahtevala tudi plačilo zakonskih zamudnih obresti od pravdnih stroškov, je sodišče druge stopnje upoštevalo, da tožnik še ni prišel v zamudo, ker mu s sodbo sodišča prve stopnje ni bilo naloženo povrniti toženki pravdne stroške. Zamuda bo tako nastopila šele potem, ko bo tožniku ta sodba vročena in ko bo pretekel rok 15 dni za prostovoljno izpolnitev obveznosti (313. člen ZPP).

20. V postopku pred sodiščem druge stopnje je toženka prav tako v celoti uspela. Sodišče druge stopnje ji je priznalo strošek za sestavo pritožbe 250 točk (Tar. št. 21/1 Odvetniške Tarife, v nadaljevanju OT), 2% oz. 5 točk za materialne stroške, skupaj 255 točk, kar upoštevaje vrednost odvetniške točke v višini 0,60 EUR, znaša 153,00 EUR. Tožnik je dolžan priznane pritožbene stroške toženki povrniti (zakonskih zamudnih obresti od stroškov pritožbe toženka ni zahtevala).

1 VSRS sodba II 88/2017 z dne 30.11.2017. 2 VSRS sodba II 88/2017 z dne 30.11.2017.