Jedro

Bistvo pravnega standarda dobroverne posesti v povezavi z materialnopravno določbo o priposestvovanju lastninske pravice (28. ZTLR) je v izostanku slehernega dvoma o lastninski upravičenosti osebe, ki zatrjuje, da je lastninsko pravico na nepremičnini pridobila na originaren način s priposestvovanjem, saj 72. člen ZTLR jasno določa, da je posest dobroverna, če posestnik ne ve ali ne more vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njegova, o takšni posesti pa v konkretnem primeru ne moremo govoriti. Tožeča stranka ob sami pridobitvi spornih parcel v posest namreč ni mogla biti v dobri veri, da sta zemljišči njeni, saj je glede na vsebino izjave toženčevega očeta vedela, da ji je lastnik zgolj začasno in pogojno omogočil razpolaganje s spornima parcelama na tak način, da je na njih postavila proizvodno halo (in da torej ni šlo za prenos lastninske pravice), ravno tako pa dobre vere ni pridobila niti kasneje, saj kljub opravljenim vsem dejanjem, ki so bila potrebna, da bi s C. lahko sklenila prodajno pogodbo za zamenjani parceli do podpisa takšne pogodbe v praksi ni prišlo.

Navedeno tako pomeni, da tožeča stranka lastninske pravice na spornih zemljiščih ni mogla priposestvovati, saj za takšno pridobitev lastninske pravice zgolj nesporno ugotovljena posest brez nujnega elementa dobrovernosti posestnika ne more zadoščati, je pa tožeča stranka lahko lastninsko pravico pridobila na podlagi gradnje na tujem svetu (24. člen ZTLR). Dejstvo, da je proizvodni objekt zgradila v skladu z izrecnim soglasjem in z dovoljenjem lastnika, da na njegovem zemljišču postavi novo nepremičnino, ji namreč daje lastnost dobroverne graditeljice, ki pa lahko v skladu s tem zakonskim določilom na originaren način pridobi lastninsko pravico zgolj na tistem delu tujega zemljišča, na katerem stoji objekt in na zemljišču, ki je potrebno za njegovo redno rabo.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek o pritožbenih stroških tožene stranke se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče ugotovilo, da je tožeča stranka izključna lastnica nepremičnin parc. št. ... - travnik v izmeri ...0 m2 in parc. št. ... - travnik v izmeri ... m2, vpisanih v vl. št. ... k.o. V., ki sta zemljiškoknjižno vpisani na ime toženca. Na podlagi te pravnomočne sodbe je odredilo v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Žalcu pri tej nepremičnini vknjižbo lastninske pravice v korist tožeče stranke, tožencu pa je naložilo v plačilo 464.190,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, medtem ko je njegov tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, s katerim je od tožeče stranke oziroma od toženke po nasprotni tožbi zahteval plačilo odškodnine v znesku 1,505.250,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.07.2001 dalje do plačila, zavrnilo.

Proti takšni sodbi se je iz vseh pritožbenih razlogov (I. odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) pritožil toženec oziroma tožnik po nasprotni tožbi (v nadaljevanju toženec). V pritožbi je navedel, da ni podana dobroverna, 20-letna, nepretrgana in poštena posest tožeče stranke. Tožeči stranki je toženčev oče leta 1975 resda dal na razpolago sporno zemljišče, vendar pa je takrat dano izjavo pogojeval s pridobitvijo drugega ustreznega zemljišča v zamenjavo in izjavo časovno omejil, medtem ko je tožeča stranka na tem zemljišču z gradnjo začela že pred pridobitvijo te izjave. Priposestvovanje torej ni moglo začeti teči 03.03.1975 in tudi ni moglo neprekinjeno teči do preteka 20 let. Toženčev oče je sporno izjavo podal, ker so takrat stekli pogovori o zamenjavi zemljišč z Učakarjem, ki pa niso bili realizirani, zato je tožeča stranka zanj iskala drugo ustrezno zemljišče, pri čemer je do pogovorov s C. prišlo šele leta 1989. V tem času pa je tožeča stranka toženčevemu očetu plačevala odškodnino za uporabo zemljišča in sicer leta 1986, 1987 in leta 1990, slednjič v zneskih 49.000 din in 712,00 din, ki pa ne predstavljata razlike v vrednosti zemljišč (za katere je podpisal menjalno pogodbo, čeprav je ni prebral in tudi ne posedoval), kot je zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje. Ravno tako pa tudi C. plačila za zemljišče ni prejela, ker dopis B. C. tega ne potrjuje, prvostopno sodišče pa v svojih dokaznih zaključkih do tega sploh ni zavzelo stališča. Tožeča stranka lastninske pravice na spornem zemljišču tako ni mogla priposestvovati, saj ni bila v dobri veri, da je zemljišče njeno, ker ga je prejela zgolj pogojno v uporabo. Toženec pa je bil ob sklepanju darilne pogodbe s svojim očetom dobroveren, saj je vedel, da je oče za uporabo zemljišča s strani tožeče stranke prejemal odškodnino, zaradi česar je utemeljeno mislil, da tožeča stranka ni bila lastnica tega zemljišča. Do sklenitve darilne pogodbe njegov oče še ni prejel v zamenjavo kakšnega drugega zemljišča, to pa je bil pogoj, pod katerim je oče tožeči stranki dovolil uporabo zemljišča za gradnjo proizvodne hale. Do menjave zemljišč s C. nikoli ni prišlo, vknjižba v zemljiško knjigo pa tudi ni bila izvedena. Toženec je tako ob sklepanju darilne pogodbe bil prepričan, da je oče še vedno lastnik spornih parcel, to pa potrjuje tudi izpovedba priče P., ki je šele po letu 1996 začela urejati dokumentacijo za lastništvo, leta 1998 pokazala menjalno pogodbo njegovi odvetnici in jo šele leta 2000 izročila toženčevemu očetu. To je zadosten dokaz, da je toženec lahko zaupal v zemljiškoknjižno stanje, pa tudi oče mu je povedal, da je vsako leto hodil urejat zadeve k tožeči stranki, vendar pa je z njihove strani ostalo zgolj pri obljubah. Kar se tiče gradnje na tujem svetu pa analiza dogodkov kaže, da tožeča stranka ni bila dobroverni graditelj, kot izhaja iz zaključkov prvostopnega sodišča. Če pa je že bila dobroverna, pa bi ji po zakonu pripadala lastninska pravica le na zemljišču pod objektom in tistem delu, ki je potreben za njegovo redno rabo, kar pa za objekt v izmeri ... m2 zagotovo nista obe parceli v skupni velikosti ... m2. Prvostopno sodišče je tako neutemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku, zahtevek po nasprotni tožbi pa je neutemeljeno zavrnilo in previsoko odmerilo po tožeči stranki priglašene pravdne stroške, ki niso skladni z veljavno odvetniško tarifo. Toženec je zato predlagal, da sodišče druge stopnje njegovi pritoži ugodi in izpodbijano sodbo ustrezno spremeni, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka oziroma tožena stranka po nasprotni tožbi (v nadaljevanju tožeča stranka) na pritožbo toženca ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Predmet spora med pravdnima strankama je ugotovitev lastninske pravice na parcelah št. ... in ..., vpisanih v k.o. V., ki sta zemljiškoknjižno last toženca, dejansko pa ju uporablja tožeča stranka, ki je na teh parcelah zgradila svojo proizvodno halo.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožeča stranka omenjeni parceli priposestvovala, saj ju je imela v dobri veri v posesti vse od leta 1975, priposestvovala pa ju je še pred letom 1996, ko je s sklenitvijo darilne pogodbe lastninsko pravico na njih pridobil toženec. Svojo odločitev je oprlo na ugotovitve, da je toženčev oče z izjavo z dne 03.03.1975 dal sporno zemljišče na razpolago tožeči stranki,da je tožeča stranka na njem s soglasjem in z dovoljenjem lastnika zgradila proizvodno halo,da je toženčev oče na podlagi dogovora z dne 18.10.1989 soglašal z zamenjavo spornega zemljišča z zemljiščem C.,da je bila na podlagi tega sklenjena menjalna pogodba, po kateri je toženčev oče pridobil parc. št. ... k.o. J. In da mu je bila za zemljišče plačana vrednostna razlika in odškodnina,vendar pa ima po presoji drugostopnega sodišča pritožba toženca prav, da iz ugotovljenih dejstev dobra vera posestnika (tožeče stranke) ne izhaja. Bistvo pravnega standarda dobroverne posesti v povezavi z materialnopravno določbo o priposestvovanju lastninske pravice (28. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, v nadaljevanju ZTLR) je v izostanku slehernega dvoma o lastninski upravičenosti osebe, ki zatrjuje, da je lastninsko pravico na nepremičnini pridobila na originaren način s priposestvovanjem, saj 72. člen ZTLR jasno določa, da je posest dobroverna, če posestnik ne ve ali ne more vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njegova, o takšni posesti pa v konkretnem primeru ne moremo govoriti. Tožeča stranka ob sami pridobitvi spornih parcel v posest namreč ni mogla biti v dobri veri, da sta zemljišči njeni, saj je glede na vsebino izjave toženčevega očeta vedela, da ji je lastnik zgolj začasno in pogojno omogočil razpolaganje s spornima parcelama na tak način, da je na njih postavila proizvodno halo (in da torej ni šlo za prenos lastninske pravice), ravno tako pa dobre vere ni pridobila niti kasneje, saj kljub opravljenim vsem dejanjem, ki so bila potrebna, da bi s C. lahko sklenila prodajno pogodbo za zamenjani parceli (dogovor s toženčevim očetom iz leta 1989, menjalna pogodba med toženčevim očetom in C. iz leta 1990 ter plačilo kupnine Cukjatijevi, v katerega sodišče druge stopnje ob odsotnosti ustreznih protidokazov s strani tožene stranke ni podvomilo) do podpisa takšne pogodbe v praksi ni prišlo.

Navedeno tako pomeni, da tožeča stranka lastninske pravice na spornih zemljiščih ni mogla priposestvovati, saj za takšno pridobitev lastninske pravice zgolj nesporno ugotovljena posest brez nujnega elementa dobrovernosti posestnika ne more zadoščati, zaradi česar materialnopravno zmotni presoji prvostopnega sodišča ni mogoče slediti. Iz tega razloga gre v tem delu pritrditi utemeljeni pritožbi tožene stranke, njene preostale pritožbene navedbe v zvezi z ugotovljenimi dejstvi (ki se nanašajo zlasti na samo sklenitev menjalne pogodbe) pa v tem pogledu niso pravno relevantne, zato se sodišče druge stopnje do njih ni posebej opredeljevalo.

Sodišče prve stopnje pa v izpodbijani sodbi tožničine pridobitve lastninske pravice ni oprlo zgolj na določilo 28. člena ZTLR o njenem priposestvovanju, temveč tudi na določbo 24. člena istega zakona, po kateri lahko dobroverni graditelj postane lastnik zemljišča, na katerem je zgradil gradbeni objekt in na zemljišču, ki je potrebno za njegovo redno rabo, če lastnik zemljišča, ki je zanjo vedel, gradnje ni prepovedal (enako paragrafa 418 in 417 Občega državljanskega zakonika, v nadaljevanju ODZ). Glede na to zakonsko določilo je po presoji drugostopnega sodišča prvostopno sodišče pravilno štelo, da je bila tožnica dobroverna graditeljica proizvodne hale na zemljišču, za katerega je sicer vedela, da je bilo takrat v lasti toženčevega očeta, saj je ta objekt postavila v skladu z izrecnim soglasjem in z dovoljenjem lastnika, da na njegovem zemljišču postavi novo nepremičnino, zaradi česar lahko kot dobroverna graditeljica na podlagi zakona lastninsko pravico na tujem zemljišču pridobi na originaren način. Vseeno pa ima pritožba toženca v zvezi z uporabo 24. člena ZTLR prav, da prvostopno sodišče pri tem ni upoštevalo, da gre poštenemu graditelju lastninska pravica zgolj na zemljišču, na katerem stoji gradbeni objekt in na zemljišču, ki je za njegovo redno rabo potrebno, zaradi česar v izpodbijani sodbi ni ugotavljalo, v kakšnem delu sporni parceli predstavljata funkcionalno zemljišče tožničinega proizvodnega objekta, na kar pa je smiselno opozarjal toženec že v postopku pred sodiščem prve stopnje (njegova pripravljalna vloga se nahaja na l. št. 19 spisa). Ker je po 24. členu ZTLR pridobitev lastninske pravice zaradi dobroverne gradnje na tujem svetu tako omejena zgolj na stavbišče in funkcionalno zemljišče gradbenega objekta, je za pravilno uporabo tega zakonskega določila dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, zato je sodišče druge stopnje toženčevi pritožbi ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje pa glede tožbenega zahtevka tožeče stranke (v 1., 2. in 3. točki izreka) razveljavilo ter zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje (355. člen ZPP). V ponovljenem sojenju bo tako prvostopno sodišče moralo ugotoviti, v kolikšnem delu navedeni parceli predstavljata stavbišče in funkcionalno zemljišče gradbenemu objektu tožeče stranke, v kolikšnem delu pa navedeni parceli za redno rabo gradbenemu objektu ne služita, saj v tem slednjem lastninske pravice z gradnjo na tujem svetu glede na izrecno določbo 24. člena ZTLR ni mogoče pridobiti.

Posledično pa je sodišče druge stopnje razveljavilo tudi odločitev prvostopnega sodišča o zahtevku po nasprotni tožbi iz 4. točke izreka sodbe. Iz izpodbijane obrazložitve namreč izhaja, da ga je zavrnilo, ker toženec ni mogel postati lastnik spornih parcel, zato tudi ni upravičen do zahtevanega plačila, kar pa je glede na zgoraj navedeno preuranjeno. Sodišče druge stopnje sicer soglaša s presojo prvostopnega sodišča, da toženca v konkretnem primeru ni moglo varovati načelo zaupanja v zemljiško knjigo, saj je ravno njegova lastna izpovedba o tem, da mu je oče leta 1996 podaril sporni parceli, ker je imel dovolj neuspešnih pogajanj s tožečo stranko in da je za objekt, ki ga je postavila tožeča stranka z izrecnim soglasjem njegovega očeta, vedel, najbolj nazoren in prepričljiv dokaz o nasprotnem. Vseeno pa toženčeva nedobrovernost lahko učinkuje zgolj v obsegu, ki se nanaša na zemljišče, na katerem je tožeča stranka lahko pridobila lastninsko pravico zaradi gradnje na tujem svetu, medtem ko glede preostalega zemljišča zaključek, da toženec ni bil lastnik, ne more predstavljati podlage za odločanje o njegovem zahtevku po nasprotni tožbi, kar je sodišču druge stopnje narekovalo takšno rešitev, kot je navedena zgoraj.

Toženec se je pritožil tudi zoper stroškovni izrek izpodbijane sodbe, vendar pa v tem delu svoje pritožbe ni obrazložil, medtem ko se sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti s pravilno uporabo materialnega prava glede te odmere ni ukvarjalo, saj je zaradi razveljavitve odločitve prvostopnega sodišča o glavni stvari razveljavilo tudi odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov, ki je v celoti odvisna od strankinega uspeha v pravdi.

Pritožba toženca se tako pokaže v celoti utemeljena, zato ji je sodišče druge stopnje ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje pa v celoti razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo sojenje (355. člen ZPP). V njem bo prvostopno sodišče moralo ponovno odločiti o obeh postavljenih zahtevkih (po tožbi in po nasprotni tožbi), pri čemer pa bo moralo slediti zgoraj podanim napotilom drugostopnega sodišča. Kadar sodišče druge stopnje razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, odločitev o stroških postopka v zvezi s tem pravnim sredstvom pridrži za končno odločbo (III. odstavek 165. člena ZPP).