Jedro

Tožnica je zatrjevala, da ji je nematerialna škoda nastala, ker se mora ukvarjati s sodnimi postopki zaradi protipravnosti toženca, ker išče nekaj, kar nima podlage niti v zakonu niti v konvencijah. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da v tožničinem primeru protipravnost ravnanja toženca kot eden izmed nujnih elementov za obstoj civilnega delikta, ni podan, saj tožnica tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni izkazala protipravnega ravnanja tožene stranke. V postopku je bilo ugotovljeno, da so upravne odločbe pravilne in zakonite. V takšnem primeru toženi stranki ni mogoče očitati protipravnega ravnanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 11. 5. 2017 in št. ... z dne 11. 1. 2017 in se tožnici izplača nematerialna škoda v znesku 2.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v roku 8 dni pod izvršbo in da ji je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka. Obenem je sklenilo, da je tožeča stranka dolžna v 15 dneh povrniti toženi stranki njene stroške postopka v višini 257,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, do plačila.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica zaradi napačne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju: ZDSS-1). V obširni laični pritožbi tožnica navaja, da sodišče napačno ugotavlja, da je z izbrisom iz evidence brezposelnih oseb izgubila pravico do denarne socialne pomoči po 30. členu Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (Ur. l. RS, št. 62/2010 s spremembami, v nadaljevanju: ZUPJS). Iz jasne zakonske dikcije citirane določbe izhaja, da tudi če bi ostajali krivdni razlogi se le-ti ne upoštevajo in nimajo nobenega vpliva pri odločanju o dodelitvi denarne socialne pomoči in zdravstvenega zavarovanja. Sicer pa v izpodbijani sodbi sodišče pravilno navaja, da se po 42. členu ZUPJS v upravnem postopku izda odločbo o spremembah s prvim dnem naslednjega meseca po nastopu okoliščin. Poudarja, da odločba Centra za socialno delo A. z dne 11. 1. 2017 ni bila izdana s prvim dnem naslednjega meseca po nastopu okoliščin, pač pa šest mesecev po pravnomočnosti izpodbijane odločbe. Po njenem je pravnomočnost dokončni pravni akt, v katerega ni mogoče posegati. Nadalje navaja, da ji je bila z upravno odločbo z dne 2. 6. 2016 odobrena denarna socialna pomoč v skladu z določbo 30. člena ZUPJS, saj je bila takrat brezposelna in brez kakršnegakoli dohodka. Center za socialno delo A. ji je na podlagi citirane odločbe redno izplačeval denarno socialno pomoč, ki jo je tudi dejansko uživala. Trdi, da so za izplačila dajatev izključno odgovorni upravni organi. Ker je pristojni organ sprejel odločbo v njeno korist in še naprej realiziral zadevna plačila, je imela legitimno podlago za domnevo, da so bila prejeta plačila pravno pravilna. Meni, da v obravnavanem primeru organi niso izpolnili svoje dolžnosti, da bi pravočasno in na ustrezen in dosleden način ukrepali. Vztraja, da so izplačila, ki jih ne bi smela prejemati, v celoti posledica napake Centra za socialno delo A., kljub temu pa je bila njej naložena dolžnost povrnitve preveč izplačanih zneskov v celoti skupaj z obrestmi. Sodišče prve stopnje pri odločanju o neupravičeni denarni socialni pomoči sploh ni upoštevalo njenega socialnega položaja. Iz podatkov upravne odločbe z dne 2. 6. 2016 izhaja, da nima bančnih računov, nikakršnih dohodkov in nobenega premoženja. Sklep o stroških bi moral temeljiti na določbi prvega odstavka 68. člena ZDSS-1, ki pomeni izjemo od določb v Zakonu o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP).

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do kršitev določb ZDSS-1. 5. Predmet sodne presoje je dokončna odločba toženca št. ... z dne 11. 5. 2017, s katero je zavrnil tožničino pritožbo vloženo zoper prvostopno odločbo Centra za socialno delo A. št. ... z dne 11. 1. 2017. S slednjo odločbo je Center za socialno delo A. odločbo z dne 2. 6. 2016 s 1. 7. 2016 razveljavil in odločil, da tožnica ni upravičena do denarne socialne pomoči. Hkrati je odločil, da je tožnica na podlagi 42., 43. in 44. člena ZUPJS dolžna neupravičeno prejeta denarna sredstva za mesec julij 2016 v višini 288,81 EUR in v višini 292,56 EUR za vsak mesec od avgusta 2016 do vključno novembra 2016 vrniti toženi stranki v roku 60 dni. Odločeno je tudi, da je upravičena do pravice do plačila prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje za čas 1. 7. 2016 do 30. 11. 2016, ni pa upravičena do pravice kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je Center za socialno delo A. z odločbo z dne 2. 6. 2016 odločil, da je tožnica upravičena do denarne socialne pomoči v višini 288,81 EUR mesečno od 1. 6. 2016 do 30. 11. 2016, do pravice plačila prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje in do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev za to obdobje (priloga B6). Za obdobje od julija 2016 do novembra 2016 je tožnica denarno socialno pomoč tudi prejemala. Kot nesporno je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila tožnica z odločbo Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje z dne 23. 9. 2015, potrjeno z odločbo z dne 26. 5. 2016, izbrisana iz evidence brezposelnih oseb in da je podan krivdni razlog po 5. alineji 3. točke drugega odstavka 28. člena Zakona o socialnovarstvenih prejemkih (Ur. l. RS, št. 61/2010 s spremembami, v nadaljevanju: ZSVarPre). Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnica od 1. 7. 2016 na podlagi 43. ter četrtega odstavka 42. člena ZUPJS zaradi razveljavitve odločbe z dne 2. 6. 2016 ni več upravičena do denarne socialne pomoči. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na določbo 30. člena ZUPJS in na to, da krivdni razlog za priznanje pravic ni upošteven.

7. Sodišče prve stopnje je prav tako štelo za pravilno odločitev toženca o vračilu neupravičeno prejete denarne socialne pomoči skladno s prvim odstavkom 44. člena ZUPJS. Ob odpravi oziroma razveljavitvi odločbe centra za socialno delo skladno s tretjim odstavkom 44. člena ZUPJS center za socialno delo odloči tudi o višini, načinu in o času vračila neupravičeno prejetih javnih sredstev. Skladno s citiranimi določbami je tožnica neupravičeno prejeta javna sredstva dolžna vrniti za obdobje 7/2016 v višini 288,81 EUR in za 8/2016 do 11/2016 v višini 292,56 EUR na mesec, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje in pred tem toženec v izpodbijanih odločbah. Tožnica se neupravičeno sklicuje na odgovornost upravnih organov za izplačilo denarne socialne pomoči za navedeno obdobje, prav tako pa pritožba neutemeljeno očita, da ni bila ugotovljena nobena odgovornost upravnih organov. Skladno z drugim odstavkom 42. člena ZUPJS mora upravičenec do denarne socialne pomoči ter drugih javnih dajatev Centru za socialno delo sporočiti vsa dejstva, okoliščine in vse spremembe, ki vplivajo na upravičenost do pravice iz javnih sredstev, njeno višino ali obdobje prejemanja, v 8 dneh od dne, ko je taka sprememba nastala ali je zanjo izvedel. Pogoji za pridobitev pravic v tem zakonu morajo biti izpolnjeni ves čas prejemanja pravic iz javnih sredstev (prvi odstavek 42. člena ZUPJS). Sicer pa Center za socialno delo lahko na podlagi 43. člena ZUPJS v roku treh let po prenehanju upravičenosti do pravice iz javnih sredstev po uradni dolžnosti začne postopek ugotavljanja upravičenosti do pravice iz javnih sredstev, kadar ugotovi, da so nastopile okoliščine, zaradi katerih bi bilo treba izdati drugačno odločbo o upravičenosti do pravice iz javnih sredstev, ker oseba do pravice iz javnih sredstev ni bila upravičena ali je bila upravičena v nižjem znesku ali za krajše obdobje, ker je podatke prikazovala lažno ali jih je zamolčala ali ni pravočasno sporočila podatkov in ravnala skladno z določbo 42. člena ZUPJS ali je sporočila neresnične podatke. Za samo odločitev pa tudi niso odločilne sodbe ESČP, na katere se sklicuje pritožba, še zlasti, ker gre za različne primere in niso identične z obravnavano zadevo.

8. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tudi zahtevek za plačilo odškodnine. Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 81/2001 s spremembami, v nadaljevanju: OZ) v prvem odstavku 131. člena določa, da je tisti, ki drugemu povzroči škodo, le-to dolžan povrniti, če ne dokaže, da je nastala brez njegove krivde. Skladno s prvim odstavkom 148. člena OZ pravna oseba odgovarja za škodo, ki jo njen organ povzroči tretji osebi pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svoje funkcije. Odškodnino je mogoče priznati le v primeru, če so podani vsi elementi odškodninskega delikta in sicer protipravno ravnanje povzročitelja škode, obstoj pravno priznane škode, vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in nastalo škodo ter odgovornost na strani povzročitelja škode. Navedeni elementi morajo biti podani kumulativno. Če samo eden manjka, odškodninska odgovornost ni podana.

9. Tožnica je zatrjevala, da ji je nematerialna škoda nastala, ker se mora ukvarjati s sodnimi postopki zaradi protipravnosti toženca, ker išče nekaj, kar nima podlage niti v zakonu niti v konvencijah. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da v tožničinem primeru protipravnost ravnanja toženca kot eden izmed nujnih elementov za obstoj civilnega delikta, ni podan, saj tožnica tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni izkazala protipravnega ravnanja tožene stranke. V postopku je bilo ugotovljeno, da so upravne odločbe pravilne in zakonite. V takšnem primeru toženi stranki ni mogoče očitati protipravnega ravnanja. Ker ni podan eden izmed elementov odškodninskega delikta, se sodišče prve stopnje utemeljeno z nadaljnjimi predpostavkami odškodninske odgovornosti ni ukvarjalo in je pravilno tožbeni zahtevek na plačilo 2.500,00 EUR nematerialne škode z zakonskimi zamudnimi obrestmi kot neutemeljen zavrnilo. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da morebitne napake v postopku ali napačna presoja dokazov in materialnega prava, kar se lahko odpravi v postopku s pravnimi sredstvi, ne pomeni protipravnega ravnanja. V tožničinem primeru pa sploh ni šlo za kakršnokoli nepravilnost in zato tudi ne za morebitne napake ali napačno presojo dokazov ter uporabo materialnega prava.

10. Sodišče prve stopnje je ob pravilni uporabi določb ZPP in ZDSS-1 pravilno odločilo o stroških postopka. Določbe 68. člena ZDSS-1 ni mogoče uporabiti v odškodninskem sporu, saj ta velja le v sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj in socialnega varstva. Pri povračilu stroškov postopka prav tako ni mogoče upoštevati socialnega stanja stranke, kolikor ni že predhodno odločeno, da je oproščena tega plačila.

11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.