Jedro

Skladno z ustaljeno sodno prakso je povratnica dokaz o prejemu sodne pošiljke, ki pa ga je mogoče ovreči z določno in z dokazi podprto trditvijo o razlogih za njeno neverodostojnost. Tožnik je izpodbijal njeno verodostojnost, zato bi se sodišče prve stopnje moralo do njegovih trditev o tem opredeliti oziroma izvesti dokaze, ki jih je v zvezi s tem predlagal, in posledično tudi tiste, ki jih je predlagala toženka za dokazovanje svojih trditev o pravilnosti vročitve odpovedi primarno v njenih prostorih in nato tudi po pošti (zaslišanje zakonite zastopnice in prič B. B. ter poštnega uslužbenca C. C.). Ker tega ni storilo, je storilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zato je pritožbeno sodišče tožnikovi pritožbi ugodilo in sklep razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena v povezavi s 3. točko 365. člena ZPP).

Izrek

I.Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo z dne 24. 4. 2024 kot prepozno. Sklenilo je še, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2.Zoper sklep vlaga zaradi vseh pritožbenih razlogov pritožbo tožnik in predlaga njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje s stroškovno posledico. Zatrjuje kršitev pravice do sodelovanja v postopku in pravice do izjave, tj. bistveno kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ga sodišče prve stopnje ni zaslišalo niti ni imel možnosti izjaviti se o vsebini pripravljalne vloge, vročene na prvem naroku. Meni, da bi sodišče prve stopnje moralo pojasniti, zakaj ni zaslišalo strank in prič oziroma izvedlo še enega naroka; sklepa ni mogoče preizkusiti. Vztraja, da ni odklonil vročitve, toženka mu v svojih prostorih ni poskušala ničesar vročiti. Ker mu izpodbijana odpoved ni bila skladno s 142. členom ZPP pravilno osebno vročena po pošti, ni zamudil roka za vložitev tožbe; tožbo je vložil, ko je izvedel za odpoved. Sklicuje se na odločbo ustavnega sodišča št. U-I-200/15-21 in Up-936/15-20, s katero je bil razveljavljen četrti odstavek 88. člena ZDR-1; pravila pravdnega postopka o osebnem vročanju niso bila spoštovana. Meni, da je skladno s sodno prakso relevantna dejanska seznanitev z odpovedjo, ki edina omogoča uveljavljanje pravic. Trdi, da toženka ni izkazala, da se vročilnica nanaša na vročitev odpovedi; iz nje izhaja le, da je toženka 23. 2. 2024 dala na pošto pismo, ne pa tudi njegova vsebina. Za presenetljiv zaključek šteje ugotovitev, da je z zaporedjem dogodkov izkazano, da gre za vročanje odpovedi; to ob delovanju toženke mimo njegove vednosti ne zadošča za sklep o vsebini pošiljke. Navaja, da okoliščine dogajanja 23. 2. 2024 pri toženki ne dokazujejo vsebine pošiljke; običajno se na ovojnico napiše vsebina. Sodišče prve stopnje bi moralo raziskati, kje oziroma kako naj bi pismonoša 26. 2. 2024 obvestilo pustil na vratih stanovanja in katerih; o domnevnem obvestilu mu ni nič znanega, ni ga prejel, tedaj je bil doma in bi pismonošo oziroma listek videl. Navaja, da ker obvestila ni prejel, po pošiljko ni mogel, in ker je bila vrnjena sodišču, se s pisanjem ni seznanil. Tudi če bi bila v navedeni pošiljki odpoved, ne bi mogla učinkovati že zato, ker tožnik z njo ni bil seznanjen. Meni, da do fikcije vročitve na ta način in ob upoštevanju zahteve po obveznem osebnem vročanju ni moglo priti.

3.Pritožba je bila vročena toženki, ki nanjo odgovarja in predlaga njeno zavrnitev.

4.Pritožba je utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena in 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

6.S sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi tretjega odstavka 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) zavrglo tožbo kot prepozno. Štelo je, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 2. 2024 tožniku skladno z določbami ZPP vročena 13. 3. 2024, ko je potekel rok 15 dni od dneva, ko je vročevalec na vratih tožnikovega stanovanja pustil obvestilo, kje in do kdaj lahko pošiljko prevzame.

7.Tožnik utemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje preuranjeno zavzelo stališče o pravilnosti vročitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V postopku pred sodiščem prve stopnje je namreč pravočasno podal trditve, s katerimi je nasprotoval zatrjevanju toženke, da mu je v poštni pošiljki z dne 23. 2. 2024 (na katero se nanaša sodišču predložena kopija vročilnice) pošiljala odpoved pogodbe o zaposlitvi, ter zanikal prejem obvestila o tej pošiljki z dne 26. 2. 2024 na vratih stanovanja. Nasprotoval je tudi trditvam toženke o vročitvi odpovedi 23. 2. 2024 v njenih prostorih. Za svoje trditve je predlagal dokaze, med drugim zaslišanje strank in prič A. A. ter B. B.

8.Ne drži sicer tožnikovo stališče, da bi mu bila lahko odpoved pravilno vročena le, če bi bil z njo dejansko seznanjen. Skladno z 88. členom ZDR-1 se odpoved pogodbe o zaposlitvi praviloma vroča osebno v prostorih delodajalca, lahko pa tudi priporočeno s povratnico na podlagi smiselne uporabe pravil pravdnega postopka. Gre za pravila o osebnem vročanju po 142. v povezavi s 140. členom ZPP. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je mogoča tudi s fikcijo vročitve. Toženka je sodišču predložila listino, ki naj bi dokazovala pravilnost vročitve odpovedi preko pošte (vročilnica oziroma povratnica - listina B 6). Skladno z ustaljeno sodno prakso je povratnica dokaz o prejemu sodne pošiljke, ki pa ga je mogoče ovreči z določno in z dokazi podprto trditvijo o razlogih za njeno neverodostojnost. Tožnik je izpodbijal njeno verodostojnost, zato bi se sodišče prve stopnje moralo do njegovih trditev o tem opredeliti oziroma izvesti dokaze, ki jih je v zvezi s tem predlagal, in posledično tudi tiste, ki jih je predlagala toženka za dokazovanje svojih trditev o pravilnosti vročitve odpovedi primarno v njenih prostorih in nato tudi po pošti (zaslišanje zakonite zastopnice in prič B. B. ter poštnega uslužbenca C. C.). Ker tega ni storilo, je storilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zato je pritožbeno sodišče tožnikovi pritožbi ugodilo in sklep razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena v povezavi s 3. točko 365. člena ZPP). V novem sojenju bo sodišče prve stopnje moralo izvesti predlagane dokaze za ugotovitev pravočasnosti tožbe ter nato le v primeru, če bi se izkazala oba poskusa vročitve za nepravilna, nadaljevati postopek v zvezi s presojo zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 2. 2024.

9.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se v skladu z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

-------------------------------

1Da je tožniku na ta način 23. 2. 2024 poskusila vročiti odpoved, je toženka zatrjevala že v odgovoru na tožbo, predlagala je tudi dokaze za to.

2Prim. z odločitvami VS RS II Ips 374/2000, II Ips 170/2008, VSL I Cp 350/2022, II Cpg 133/2015, I Cp 1052/2022, VSC I Ip 213/2020,VDSS Pdp 206/2024, Pdp 629/2016 idr.