Jedro

V predmetni zadevi je prišlo do situacije, ko je upnik z delnim umikom predloga za izvršbo (ki je sicer res popolnoma v njegovi dispoziciji) onemogočil vsebinsko odločanje o dolžnikovemu ugovoru.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se r a z v e l j a v i in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožbeni stroški dolžnika so del nadaljnjih izvršilnih stroškov.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog dolžnika za povrnitev stroškov postopka. Iz obrazložitve izhaja ugotovitev sodišča, da je umik izvršilnega postopka v dispoziciji upnika, zato delni umik še ne pomeni, da je upnik dolžniku stroške neutemeljeno povzročil. Sodišče poleg tega še ugotavlja, da dolžnik ni izkazal, da gre za neutemeljeno povzročene stroške.

Zoper navedeni sklep se pritožuje dolžnik po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, naj sklep spremeni tako, da se dolžniku priznajo stroški postopka, upniku pa naloži še plačilo stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Dolžnik se v pritožbi ne strinja z obrazložitvijo sodišča, da je postala z delnim umikom predloga za izvršbo odločitev sodišča o ugovoru nepotrebna, saj meni, da je bil njegov ugovor pravočasen in zakonsko dopusten, pravno sredstvo pa ne more preprosto postati neutemeljeno po tem, ko je že vloženo. Upnik je delni umik podal po vložitvi ugovora in to ne zato, ker bi dolžnik šele tedaj plačal svojo obveznost, pač pa upnik sam navaja, da je do kompenzacije prišlo že novembra 2007, torej pred izdajo sklepa o izvršbi, kar je dolžnik poudaril že v ugovoru. To po mnenju pritožbe pomeni, da je bil dolžnikov ugovor utemeljen in da mu je upnik neutemeljeno povzročil stroške, zato mu jih mora povrniti. Sodišče bi moralo odločati po zaporedju vloženih vlog in najprej odločati o ugovoru ter sklep o izvršbi razveljaviti, nato pa odločiti o delni ustavitvi izvršilnega postopka.

Pritožba je utemeljena.

Dolžnik je v predmetni zadevi zahteval povrnitev izvršilnih stroškov, ki mu jih je upnik neutemeljeno povzročil. Glede na spisovne podatke pritožbeno sodišče ugotavlja naslednji potek predmetnega izvršilnega postopka. Upnik je predlog za izvršbo vložil aprila 2007 in ga dopolnil junija 2007, sklep o izvršbi je bil izdan decembra 2007, dolžnik je zoper le-tega vložil ugovor februarja 2008 in v njem navajal, da je že novembra 2007 med njim in upnikom prišlo do kompenzacije. Po vložitvi ugovora je upnik priznal sklenitev te kompenzacije in delno umaknil predlog za izvršbo za isti znesek, kot ga je navajal dolžnik v ugovoru. Sodišče je nato izdalo sklep o delni ustavitvi izvršbe, dolžnika je pozvalo, ali vztraja pri ugovoru, kar je ta potrdil, nakar je sodišče izdalo sklep o zavrženju ugovora kot nedovoljenega, zoper ta sklep pa se je dolžnik pritožil. Ker je upnik nato predlog za izvršbo umaknil v celoti, je sodišče izvršbo ustavilo, dolžnik pa je nato zahteval povrnitev neutemeljeno povzročenih ugovornih stroškov in tudi stroškov za vlogo, s katero je zahteval povrnitev stroškov.

Pritožba utemeljeno opozarja, da je dolžnik povsem upravičeno vložil ugovor zoper sklep o izvršbi, saj ni mogel kar čakati na to, da bo upnik umaknil izvršilni predlog. Do delnega umika izvršilnega predloga je prišlo šele po vložitvi dolžnikovega ugovora, čeprav je bila kompenzacija sklenjena še celo pred izdajo sklepa o izvršbi. V predmetni zadevi je torej prišlo do situacije, ko je upnik z delnim umikom predloga za izvršbo (ki je sicer res popolnoma v njegovi dispoziciji) onemogočil vsebinsko odločanje o dolžnikovemu ugovoru. V takem primeru načelno velja, da mora upnik povrniti dolžnikove stroške, ker jih je neutemeljeno povzročil (tako tudi Triva, Sudsko izvršno pravo – Obči dio, str. 267). Za dokončno presojo neutemeljenosti povzročenih stroškov pa je potrebno upoštevati tudi vse okoliščine konkretnega primera in sicer časovno sosledje plačila terjatve ter procesnih aktov (ugovora, izjave o delnem umiku izvršilnega predloga). Zaključek sodišča prve stopnje, da dolžnik ni izkazal, da mu je upnik stroške povzročil neutemeljeno, glede na vse obrazloženo torej ni pravilen, poleg tega pa je izpodbijani sklep tudi nerazumljiv v delu, ko sodišče prve stopnje ugotavlja, da dolžnik „ni navedel nobenih relevantnih pravnih dejstev, ki bi kazala na to, da pravno nasledstvo ni izkazano in izvršba zoper njega ni utemeljena...“. Pritožbeno sodišče je zaradi vsega navedenega v skladu s 3. točko 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) pritožbi dolžnika ugodilo ter izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje v okviru dolžnikovega predloga na list. št. 37 odločati o dolžnikovi zahtevi za povrnitev izvršilnih stroškov in skladno z obrazloženim stališčem pritožbenega sodišča oceniti, ali je do njih upravičen.

Ker je dolžnik s pritožbo uspel, so njegovi pritožbeni stroški del nadaljnjih izvršilnih stroškov.