Jedro

Pri odločitvi o zavrnitvi dolžnikovega predloga za odlog izvršbe ni bilo upoštevano, da sta dolžnika vložila tožbo na ugotovitev neveljavnosti pogodbe v notarskem zapisu, da gre za visok znesek terjatve, da je upnik tuja gospodarska družba s sedežem v Švici in da obstaja bojazen, da bi dolžnika v primeru realizacije plačila ostala brez premoženja in bi z nasprotno izvršbo težko izterjala zneske.

Dolžnik kljub uspehu s predlogom za odlog izvršbe do pravnomočne odločitve v pravdnem postopku ni upravičen do povračila stroškov v zvezi s predlogom za odlog izvršbe, saj mu upnik teh stroškov ni povzročil neutemeljeno.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se izvršba, dovoljena s sklepom o izvršbi opr. št. I 3384/2016 z dne 19. 10. 2016, odloži do pravnomočne odločitve Okrožnega sodišča v Ljubljani o vloženi tožbi na razveljavitev Pogodbe o kratkoročnem kreditu z dne 25. 1. 2016, sklenjene v obliki notarskega zapisa opr. št. SV 151/16 (in dodatek k pogodbi SV 152/16), ki v tej izvršilni zadevi predstavlja izvršilni naslov.

II. Dolžnika sama krijeta stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlog dolžnikov za odlog izvršbe zavrnilo.

2. Zoper sklep se pritožujeta dolžnika po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov. Navajata, da je sodišče prve stopnje izdalo izpodbijani sklep v nasprotju z določili Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Dolžnika sta v predlogu za odlog izvršbe smiselno uveljavljala dejstvo, da bi s takojšnjo izvršbo pretrpela nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo, in sicer z navedbami, da sta kot fizični osebi finančno znatno šibkejši kot upnik, ki je gospodarska družba s sedežem v Švici, posebno po tem, ko jima je bilo s predmetno izvršbo odvzeto vse premoženje in bi lahko v primeru uspeha v pravdi, v kateri tožita upnika na izpodbijanje pravnega posla oziroma listine, na podlagi katere je predmetna terjatev nastala, z nasprotno izvršbo težko nazaj izterjala v izvršbi izterjan znesek, posebno še zato, ker bi morala nasprotno izvršbo vložiti v Švici, kjer bi postopek zaradi oddaljenosti in višjih stroškov postopka in zastopanja finančno zanju pomenil nepremagljivo oviro. Sodišče je napačno ugotovilo dejansko stanje, ko je zapisalo, da je s tem, ko je upnik umaknil predlog za izvršbo na nepremičnino ID znak stavbe X-59 in Y-113, to je premoženje, ki naj bi ostalo dolžnikoma, dolžnikoma ostalo dovolj sredstev za vložitev nasprotne izvršbe v Švici, saj sta dolžnika navedeni nepremičnini že prodala in s kupnino poplačala upniku del predmetnega dolga, zato je tudi upnik umaknil predlog za izvršbo na teh nepremičninah. Kot drugič sta dolžnika izkazovala verjetnost, da bi s takojšnjo izvršbo pretrpela nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo in da je ta škoda večja od tiste, ki zaradi odloga lahko nastane upniku, z dejstvom, da je upnik tuja pravna oseba s sedežem v Švici ter da lahko edini družbenik in direktor upnika, ki ima poleg te družbe še veliko drugih družb, denar prenese na drugo družbo in družbo - upnika enostavno likvidira. Zato ima zadosti časa, saj bo pravdni postopek na izpodbijanje neposredno izvršljivih notarskih zapisov verjetno trajal kar nekaj časa. Sodišče v sklepu navaja, da je to le hipotetična možnost, dolžnika pa menita, da to ni, saj je po njunem mnenju povsem verjetno, da bo edini družbenik, ki je istočasno direktor upnika, v primeru, da mu v navedeni pravdi ne bo šlo najbolje, upnika enostavno likvidiral. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani sklep v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti v skladu s 350. členom v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - v nadaljevanju ZPP), oba v zvezi z določbo 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami - v nadaljevanju ZIZ).

5. Sodišče sme na predlog dolžnika odložiti izvršbo tudi v primeru, če je vložena tožba na neveljavnost pravnega posla iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa, na podlagi katerega je bila dovoljena izvršba, in je poleg tega dolžnik izkazal za verjetno, da bi s takojšnjo izvršbo pretrpel nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo in da je ta škoda večja od tiste, ki zaradi odloga lahko nastane upniku (gl. 5. točko prvega odstavka 71. člena ZIZ).

6. Za odlog izvršbe morata biti izpolnjena oba pogoja. Dolžnika sta predlogu za odlog izvršbe priložila tožbo na razveljavitev Pogodbe o kratkoročnem kreditu z dne 25. 1. 2016, sklenjene v obliki notarskega zapisa opr.št. SV 151/16 (in dodatek k pogodbi SV 152/16), ki v tej izvršilni zadevi predstavlja izvršilni naslov in ki sta jo vložila pri Okrožnem sodišču v Ljubljani. Predlog za odlog izvršbe sta torej dolžnika utemeljevala z vložitvijo tožbe na ugotovitev neveljavnosti pogodbe, zajete v neposredno izvršljivem notarskem zapisu. S tem je prvi pogoj za odlog izvršbe izpolnjen, kot pravilno ugotavlja tudi sodišče prve stopnje, pri tem pa prezre, da so v konkretnem primeru podane okoliščine, ki kažejo na verjetnost nastanka škode.

7. Tudi pravna teorija opozarja na pretirano strogost sodne prakse glede možnosti odloga izvršbe v primeru uveljavljanja ničnosti terjatve, zajete v neposredno izvršljivem notarskem zapisu1. Neposredno izvršljiv notarski zapis namreč po kakovosti ni primerljiv klasičnim izvršilnim naslovom - sodnimi odločbami, za katere velja, da zaradi izvedene sodne kontrole in v posledici učinkov pravnomočnosti ni več dopustno v izvršilnem postopku dvomiti v njihovo pravilnost in zakonitost. Notarski zapis je namreč le zapis pravnega posla v posebni obliki, ki mu ob izpolnjevanju posebnih zakonskih pogojev daje pravni red pomen izvršilnega naslova (4. člen Zakona o notariatu - ZN)2, medtem ko le-ta lahko vsebuje tudi zapis ničnega pravnega posla ali posamezne obveznosti. Že ureditev, ki dopušča sodno kontrolo v obliki ničnostne pravde, kaže na šibkost in različnost navedenega izvršilnega naslova v razmerju do klasičnih izvršilnih naslovov, zato mora sodišče pri presoji utemeljenosti odloga izvršbe navedeno šibkost ustrezno upoštevati pri ovrednotenju upnikovega položaja. Ta vidik lahko pride do izraza le, če se upošteva (najmanj) s strani dolžnika predloženo procesno gradivo in v tem okviru opravi preizkus verjetnega obstoja zatrjevanih ničnostnih razlogov. Pričakovano oškodovanje upnika, če ne bo prisilno izpolnjena obveznost iz izvršilnega naslova, je zagotovo manjše od dolžnikovega, če je izkazano za verjetno, da bo prišlo do izpolnitve (tudi delno) nične obveznosti, torej takšne, za katero velja, da sploh nikoli ni obstajala. Sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi v konkretnem primeru ni upoštevalo, da gre za visok znesek terjatve, da je upnik tuja gospodarska družba s sedežem v Švici in da obstaja bojazen, da bi dolžnika v primeru realizacije plačila ostala brez premoženja in bi z nasprotno izvršbo težko izterjala zneske, saj bi morala zahtevati vračilo v Švici. Morebitno nasprotno izvršbo bi namreč prav gotovo otežilo dejstvo, da je upnik pravna oseba, ki ima sedež v tujini. Glede na opisane okoliščine je po oceni pritožbenega sodišča v konkretnem primeru izkazana verjetnost, da bi dolžnika v primeru uspešno zaključenega pravdnega postopka z izvršbo pretrpela nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo in da je ta škoda večja od tiste, ki zaradi odloga lahko nastane upniku. Zato je sodišče druge stopnje pritožbi dolžnika ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je izvršbo v tem primeru odložilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

8. Odločitev o stroških temelji na določbi šestega odstavka 38. člena ZIZ, ki določa, da mora upnik dolžniku oziroma tretjemu na njegovo zahtevo povrniti izvršilne stroške, ki mu jih je neutemeljeno povzročil. Po oceni pritožbenega sodišča dolžnik do povračila stroškov, ki so mu nastali v zvezi s predlogom za odlog izvršbe do pravnomočne odločitve v pravdnem postopku, ni upravičen, saj jih ni mogoče opredeliti kot stroške, ki jih je upnik dolžniku neutemeljeno povzročil. Po dosedanjem poteku izvršilnega postopka je bil namreč predlog upnika za izvršbo utemeljen, saj je bil tudi ugovor pravnomočno zavrnjen, do predlaganega odloga izvršbe pa je prišlo zaradi s strani dolžnika sproženega pravdnega postopka na izpodbijanje notarskega zapisa kot izvršilnega naslova, zato stroškov odloga nikakor ni mogoče naložiti v plačilu upniku, ki mu v tej fazi postopka nikakor ni mogoče očitati, da jih je dolžniku povzročil neutemeljeno.

1 Glej Vuksanović, I.: Konec samovolje bančnih upnikov?, Pravna praksa št. 48/2013, str. 13 in nasl. Avtor se zavzema za učinkovit sistem odloga izvršbe. Meni, da slovenska sodišča razlagajo zakonske pogoje tako, da je odlog izvršbe na predlog dolžnika skoraj nemogoč. Avtor s sklicevanjem na pravo EU poudarja, da mora biti postopek o nedopustnosti izvršbe (v zvezi z ničnostjo izvršilnega naslova notarskega zapisa) učinkovit, predvsem tudi glede odloga izvršbe, da bi se preprečila njena realizacija pred odločitvijo sodišča o njeni nedopustnosti. Meni, da bi naš pravni sistem moral na podlagi stališč sodišča EU tožbe za ugotovitev ničnosti notarskega zapisa, ki je podlaga za izvršbo, obravnavati prednostno, odlog izvršbe pa bi moral biti odrejen vedno, ko bi tožnik (dolžnik) izkazal verjeten uspeh v pravdi. 2 Med njimi so tudi pogoji, ki se nanašajo na spoštovanje materialnih prisilnih predpisov. Več o tem VSM Sklep I Ip 289/2017, I Ip 817/2017.