Jedro

Sodišče bi moralo v hitrem postopku o prekršku, ki je tekel zoper pravno osebo, glede štetja in izteka roka za vložitev zahteve za sodno varstvo uporabiti določbo prvega odstavka 58. člena ZP-1, ki napotuje na smiselno uporabo določb zakona o splošnem upravnem postopku. Ker se je rok za vložitev zahteve za sodno varstvo zoper odločbo o prekršku iztekel na soboto, bi moralo sodišče ugotoviti, ali je prekrškovni organ ta dan delal, ter na podlagi te dejanske ugotovitve odločiti, ali je bilo pravno sredstvo vloženo pravočasno ali po izteku roka.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se ugotovi, da je bila z izpodbijano pravnomočno sodbo kršena določba drugega odstavka 58. člena Zakona o prekrških.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ, Policijska postaja Piran, je storilki prekrška pravni osebi M. d.o.o., Portorož, izdal odločbo o prekršku, št. 555006638626 z dne 4. 2. 2013 zaradi prekrška po prvem odstavku 16. člena v zvezi z drugim odstavkom 7. člena Zakona o omejevanju porabe alkohola (v nadaljevanju ZOPA), s katero ji je izrekel globo v višini 2.086,46 EUR ter odločil, da je storilka prekrška dolžna plačati sodno takso. Prekrškovni organ je s sklepom 2602-20/2013/2 (3b692-9) z dne 17. 3. 2013 zahtevo storilke prekrška za sodno varstvo kot prepozno zavrgel. Okrajno sodišče v Ajdovščini je s sodbo ZSV 44/2014 z dne 4. 6. 2014 storilkini zahtevi za sodno varstvo ugodilo ter sklep Policijske postaje Piran odpravilo. Sodišče je odločilo, da stroški postopka bremenijo proračun. Višje sodišče v Kopru je s sodbo Prp 89/2014 z dne 25. 9. 2014 zavrnilo pritožbo prekrškovnega organa in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec, kot navaja v uvodu zahteve, zaradi bistvenih kršitev določb postopka o prekršku iz drugega odstavka 155. člena, v zvezi s tretjo alinejo prvega odstavka 67. člena, v zvezi z drugim odstavkom 58. člena ter v zvezi z desetim odstavkom 65. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1). Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter ugotovi, da je sodišče z izpodbijano sodbo kršilo določbe ZP-1. 3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilki prekrška in njenemu zagovorniku. Storilkin zagovornik je zahtevo za varstvo zakonitosti prevzel dne 11. 6. 2015, vendar se o njej ni izjavil, storilka prekrška pa priporočene pošiljke z vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti ni dvignila.

B.

4. Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti trdi, da je sodišče napačno razlagalo določbi drugega odstavka 58. člena in prvega odstavka 67. člena ZP-1 ter glede rokov smiselno uporabilo določbe ZKP, zaradi česar je štelo storilkino zahtevo za sodno varstvo, vloženo dne 4. 3. 2013, za pravočasno, čeprav bi moralo ob pravilni razlagi navedenih zakonskih določb smiselno uporabiti določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ter zahtevo za sodno varstvo zoper sklep prekrškovnega organa o zavrženju zahteve za sodno varstvo, zavrniti. Kršitev utemeljuje z navedbami, da drugi odstavek 58. člena ZP-1, ki je bil dopolnjen z 22. členom novele ZP-1G sicer res določa smiselno uporabo določb rednega sodnega postopka v hitrem postopku o prekršku tudi glede „postopka zoper pravno in odgovorno osebo“, vendar pa te dopolnitve zakona ni mogoče razlagati na način, kot sta to storili obe sodišči, in sicer, da naj bi se na tej podlagi v hitrem postopku zoper pravno in odgovorno osebo uporabljale tudi določbe o rokih iz rednega sodnega postopka. Meni, da pravilna razlaga določbe drugega odstavka 58. člena ZP-1 o uporabi rednega sodnega postopka zoper pravne in odgovorne osebe terja, da se redni postopek uporablja le za primer, ko v hitrem postopku o prekršku (enako kot v rednem) zaradi pravnih ali dejanskih ovir ni mogoče voditi postopka zoper odgovorno osebo, temveč le zoper pravno osebo (drugi odstavek 70. člena ZP-1), ko torej ni mogoče voditi enotnega (hitrega) postopka.

5. Iz podatkov prekrškovnega spisa izhaja, da je bila storilka prekrška o pisemski pošiljki, s katero ji je bila poslana odločba o prekršku, obveščena dne 7. 2. 2013. Na obvestilu je bilo določeno, da lahko pisemsko pošiljko prevzame v roku 15 dni. Iz vročilnice je razvidno, da je rok za prevzem pisemske pošiljke potekel dne 22. 2. 2013, pošiljka pa je bila dne 23. 2. 2013 vložena v hišni predalčnik storilke prekrška. Osemdnevni rok za vložitev zahteve za sodno varstvo je storilki prekrška iztekel v soboto, dne 2. 3. 2013, storilka pa je zahtevo za sodno varstvo zoper odločbo o prekršku po svojem zagovorniku s priporočeno pošiljko vložila v ponedeljek, dne 4. 3. 2013. Prekrškovni organ je storilkino zahtevo za sodno varstvo s sklepom z dne 17. 3. 2013 kot prepozno zavrgel. Zoper ta sklep je storilkin zagovornik dne 26. 3. 2013 vložil zahtevo za sodno varstvo v kateri je trdil, da je bila zahteva za sodno varstvo zoper odločbo o prekršku vložena pravočasno. Sodišče je z izpodbijano pravnomočno sodbo storilkini zahtevi za sodno varstvo ugodilo ter odpravilo izpodbijani sklep prekrškovnega organa. Iz razlogov izpodbijane pravnomočne sodbe izhaja, da je sodišče storilkino zahtevo za sodno varstvo zoper odločbo prekrškovnega organa štelo za pravočasno, ker je na podlagi določbe drugega odstavka 58. člena ZP-1 za obravnavani primer smiselno uporabilo določbe ZP-1 o rednem sodnem postopku, ki v določbi 67. člena napotuje na smiselno uporabo določb ZKP.

6. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je odločitev o pravočasnosti storilkine zahteve za sodno varstvo zoper odločbo prekrškovnega organa odvisno od vprašanja, ali se v postopku zoper pravno in odgovorno osebo smiselno uporabljajo določbe ZKP ali ZUP o štetju rokov. Oba procesna zakona namreč različno urejata vprašanje, kdaj nastopi zadnji dan izteka roka. Po določbi četrtega odstavka 88. člena ZKP izteče rok, če je zadnji dan roka državni praznik, sobota ali nedelja, ali kakšen drug dan, ko se pri državnem organu ne dela, s potekom prvega prihodnjega delavnika. Po določbi drugega odstavka 101. člena ZUP se rok izteče s potekom prvega naslednjega delavnika, če je zadnji dan roka nedelja ali praznik Republike Slovenije ali dela prost dan v Republiki Sloveniji ali kakšen drug dan, ko se pri organu, pri katerem je treba opraviti dejanje postopka, ne dela.

7. V obravnavanem primeru je bila, kot že rečeno, zahteva za sodno varstvo vložena v ponedeljek, osemdnevni rok za njeno vložitev pa je iztekel v soboto. Ob smiselni uporabi določb ZKP o izteku roka, je treba takšno zahtevo šteti za pravočasno, ob smiselni uporabi določb ZUP pa (ob predpostavki, da je prekrškovni organ v soboto, ko se je iztekel osemdnevni rok, delal(1)) kot prepozno in jo iz tega razloga zavreči. 8. Kot utemeljeno ugotavlja vložnik zahteve za varstvo zakonitosti, bi sodišče tudi v hitrem postopku zoper pravno osebo moralo smiselno uporabiti določbe ZUP o izteku roka za vložitev pravnega sredstva. ZP-1 v prvem odstavku 58. člena med drugim določa, da se v hitrem postopku glede rokov smiselno uporabljajo določila zakona o splošnem upravnem postopku. V drugem odstavku tega člena pa je določalo, kdaj se v hitrem postopku o prekršku za posamezna procesna dejanja smiselno uporabljajo določbe ZP-1 o rednem sodnem postopku. Z novelo ZP-1G je bil drugi odstavek 58. člena ZP-1 dopolnjen z besedilom, da se smiselno uporabljajo določbe ZP-1 o rednem sodnem postopku, tudi za „postopek zoper pravno in odgovorno osebo“. Navedene zakonske spremembe ni mogoče razlagati na način, da se, kadar teče postopek zoper pravno in odgovorno osebo, v celoti smiselno uporabljajo določbe ZP-1 o rednem sodnem postopku. Takšna razlaga bi namreč pomenila, da zoper pravne in odgovorne osebe ne bi bilo več mogoče voditi hitrega postopka o prekršku, saj hitri postopek zanje nima posebnih določb. Pravilno razumevanje navedene zakonske spremembe je, da se v hitrem postopku, kadar ta teče zoper pravno oziroma odgovorno osebo, smiselno uporabljajo določbe 70. člena ZP-1, ki je naslovljena z „postopek zoper pravno in odgovorno osebo“ in uvrščena med določbe o rednem sodnem postopku. V skladu z določbo 70. člena ZP-1 se zoper pravno in odgovorno osebo vodi praviloma enoten postopek. Če zaradi pravnih ali dejanskih ovir ni mogoče voditi postopka zoper odgovorno osebo, se vodi postopek le zoper pravno osebo. Če je pravna oseba prenehala obstajati, se vodi postopek le zoper odgovorno osebo. Takšna razlaga zakonske spremembe, ki v hitri postopek zoper pravno in odgovorno osebo vnaša smiselno uporabo določbe 70. člena ZP-1, izhaja tudi iz uvodnih pojasnil Zakona o prekrških(2) iz katerih izhaja, da pred navedeno dopolnitvijo ni bilo mogoče brez pomislekov v hitrem postopku o prekršku uporabljati določbe 70. člena ZP-1, ki natančneje opredeljuje ravnanje v primeru kumulacije prekrškov pravnih oseb in njihovih odgovornih oseb. Namen te zakonske spremembe je bil, da bo tudi v hitrem postopku o prekršku izrecno veljalo temeljno pravilo iz prvega odstavka 70. člena, da se zoper pravno in odgovorno osebo praviloma vodi enoten postopek, omogočena pa je tudi uporaba izjem od tega pravila, ki so določene v 70. členu ZP-1. 9. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi napačno razlagalo določbo drugega odstavka 58. člena ZP-1, zaradi česar je glede štetja rokov smiselno uporabilo določbe ZP-1 o rednem sodnem postopku, ki v 67. členu ZP-1 napotuje na uporabo zakona o kazenskem postopku. Sodišče bi moralo v obravnavanem primeru v hitrem postopku o prekršku, ki je tekel zoper pravno osebo, glede štetja in izteka roka za vložitev zahteve za sodno varstvo uporabiti določbo prvega odstavka 58. člena ZP-1, ki napotuje na smiselno uporabo določb zakona o splošnem upravnem postopku. Ker se je rok za vložitev zahteve za sodno varstvo zoper odločbo o prekršku iztekel na soboto, bi moralo sodišče ugotoviti, ali je prekrškovni organ ta dan delal, ter na podlagi te dejanske ugotovitve odločiti, ali je bilo pravno sredstvo vloženo pravočasno ali po izteku roka.

C.

10. Zahteva za varstvo zakonitosti je vložena v storilkino škodo. Zato je Vrhovno sodišče odločilo v skladu z drugim odstavkom 426. člena ZKP, v zvezi s 171. členom ZP-1 ter ugotovilo, da je bila z izpodbijano pravnomočno sodbo prekršena določba drugega odstavka 58. člena ZP-1, ne da bi poseglo v pravnomočno odločbo o prekršku.

(1) Podrobneje o izteku roka v hitrem postopku o prekršku na soboto sodba Vrhovnega sodišča IV Ips 74/2010 z dne 23. 3. 2010. (2) Glej Zakon o prekrških z novelama ZP-1F in ZP-1G, uvodna pojasnila, Hinko Jenull, Liljana Selinšek, GV Založba, Ljubljana 2011.