Jedro

Za začetek teka zastaralnega roka je pri terjatvi iz naslova odškodnine za neizkoriščene dni tedenskega počitka odločilen dan vrnitve tožnikov z misije, na kateri bi proste dni lahko koristila. Pri tem je treba upoštevati, da sta glede na specifično ureditev tedenskega počitka in delovnega časa pripadnikov slovenske vojske tožnika šele tedaj (ne pa vsak teden oz. vsaj v dveh tednih) lahko uveljavila pravico do plačila odškodnine za neizrabljene dneve tedenskega počitka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbe in odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna prvi tožeči stranki plačati znesek 2.726,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 2. 2009 do plačila. Kar je prva tožeča stranka zahtevala več, to je plačilo zneska 61,06 EUR, pa je zavrnilo (1. točka izreka sodbe). Nadalje je toženi stranki naložilo, da je dolžna drugi tožeči stranki plačati znesek 2.673,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 4. 2009 do plačila, kar je druga tožeča stranka zahtevala več, to je plačilo zneska 1,74 EUR, pa je zavrnilo (2. točka izreka). Sklenilo je, da je tožena stranka dolžna prvi in drugi tožeči stranki nerazdelno povrniti stroške tega postopka v višini 1.360,08 EUR v roku 15 dni, po poteku paricijskega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (3. točka izreka sodbe).

Zoper ugodilni del navedene sodbe (1. odstavek 1. točke, 2. odstavek 1. točke, 3. točko izreka sodbe) se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano odločitev spremeni in zavrne tožbeni zahtevek oz. podrejeno, da jo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da se je sodišče prve stopnje postavilo na zmotno stališče, da sta tožnika pridobila pravico terjati odškodnino za vsak neizkoriščeni dan tedenskega počitka šele po vrnitvi z misije, torej po preteku šestih mesecev na misiji. V tem delovnem sporu gre za vprašanje koriščenja tedenskega počitka. Predmet spora ni v nikakršni povezavi z institutom kompenzacije, zato je sodišče zmotno presodilo, da sta tožnika za zatrjevano škodo, torej da ne bosta več mogla izkoristiti oz. kompenzirati prostih dni tedenskega počitka na misiji, izvedela šele po prihodu z misije. Neizkoriščenega tedenskega počitka se ne da izkoristiti kot kompenzacijo ur, ki je namenjena le koriščenju nadur. Tedenski počitek pa je pravica iz delovnega razmerja, ki je določena zato, da se delavec odpočije. Zagotavljanje tedenskega počitka je eden od ukrepov zagotavljanja varnosti in zdravja delavcev pri delu. Če delavcu tedenski počitek ni omogočen, mora tedenski počitek skladno s 156. členom ZDR zahtevati z začetkom tedna po izteku tedna, v katerem mu tedenski počitek ni bil omogočen, če pa delodajalec tudi tedaj delavcu ne zagotovi počitka, lahko delavec zahteva denarno nadomestilo zaradi onemogočene pravice do tedenskega počitka. Za neomogočeno pravico iz dela, to je tedenskega počitka, je delodajalec dolžan plačati denarno nadomestilo, če in ko ga delavec zahteva. Gre za denarno nadomestilo in ne odškodnino (sklep VDSS z dne 31. 3. 2010, Pdp 937/2009). Tožnika sta izpovedala, da na misiji tedenskega počitka sploh nista zahtevala, nikakor pa ne drži ugotovitev sodišča, da jima tedenskega počitka ni bilo mogoče zagotoviti iz objektivnih razlogov in da jima ga tudi v primeru, če bi to zahtevala, ne bi bilo mogoče zagotoviti. Stališče sodišča, ki šteje, da je zahtevek za plačilo odškodnine za neizrabljene dneve tedenskega počitka enovit zahtevek znotraj šestih mesecev, je zmotno. Gre za terjatev, ki nastane vsak teden. Glede na 8. člen pravilnika tožene stranke, ki ureja tedenski počitek, sta tožnika imela pravico do enega prostega dneva v vsakem tednu, zato ima pripadnik pravico terjati denarno nadomestilo za neizkoriščen prosti dan po preteku tedna, v katerem mu enodnevni počitek ni bil omogočen, zato je zastaranje pričelo teči po koncu vsakega tedna. Najskrajnejši rok za uveljavljanje denarnega nadomestila je glede na 156. člen ZDR znotraj štirinajstih dni. Sicer pa pritožnica meni, da je izrek nerazumljiv, saj je prvotožnik zahteval 2.906,50 EUR, sodišče pa je ugodilo zahtevku za 2.726,88 EUR, zato bi moralo zavrniti zahtevek za 179,62 EUR in ne zgolj za 61,06 EUR. Drugi tožnik pa je zahteval 2.791,50 EUR, sodišče pa je ugodilo tožbenemu zahtevku za 2.673,52 EUR, torej bi moralo zavrniti za 117,98 EUR in ne zgolj za 1,74 EUR.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe ter predlaga zavrnitev pritožbe in poudarja, da je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče v zvezi z ugovorom zastaranja.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Prvostopenjsko sodišče je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

Sodišče prve stopnje je v ponovnem postopku v skladu z določbo 362. člena ZPP obravnavalo vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo sodišče druge stopnje v razveljavitvenem sklepu opr. št. Pdp 1350/2010. Zavzelo je pravilno stališče glede ugovora zastaranja, ker je za začetek teka zastaralnega roka odločilen dan vrnitve tožnikov z misije. Zlasti ob upoštevanju specifične ureditve glede tedenskega počitka in delovnega časa v Pravilnika o ureditvi določenih vprašanj delovnopravnega statusa pripadnikov slovenske vojske pri opravljanju nalog v tujini (8. člen) sta tožnika šele tedaj (ne pa vsak teden oz. vsaj v dveh tednih, kot trdi tožena stranka v pritožbi) lahko uveljavila pravico do plačila odškodnine za neizrabljene dneve tedenskega počitka. Terjatve niso zapadle sukcesivno vsak teden, ko tožnikoma ni bila omogočena izraba tedenskega počitka, zato stališče, za katerega se zavzema pritožba, ni pravilno.

Neutemeljene so namreč tudi pritožbene navedbe tožene stranke, da se 8. člen Pravilnika o ureditvi določenih vprašanj delovnopravnega statusa pripadnikov slovenske vojske pri opravljanju nalog v tujini nanaša le na kompenzacijo nadur, ne pa na kompenzacijo neizrabljenih dni tedenskega počitka. Iz določb 8. člena navedenega pravilnika izhaja, da je delovni čas pripadnikov stalne sestave pri opravljanju nalog v tujini odvisen od obsega in zahtevnosti nalog, ki so opredeljene s konkretnim mandatom, ter da je v času opravljanja nalog v tujini delovni čas pripadnikov stalne sestave lahko neenakomerno razporejen glede na letno, mesečno in tedensko povprečje ur dnevne obveznosti po ureditvi v Republiko Slovenijo, ter da o razporeditvi delovnega časa med opravljanjem nalog v tujini odloča poveljujoči častnik Slovenske vojske na območju opravljanja nalog, delavec pa ima delavec pravico en dan tedenskega počitka izkoristiti izključno na območju države, v kateri opravlja naloge, po vrnitvi v Republiko Slovenijo pa ne more koristiti prostih ur iz naslova kompenzacije za čas opravljanja nalog v tujini. Če delavcem ni bil omogočen tedenski počitek in so v tem času delali, ni nobenega dvoma, da je bil njihov delovni čas neenakomerno prerazporejen. Kompenzacija prostih ur bi, glede na vsebino citiranih določb pravilnika, zato prišla v poštev tudi v tem primeru, ne le tedaj, ko naj bi bile odrejene nadure, kot zmotno razlaga pritožba, zlasti če se upošteva namen tedenskega počitka, kar pomeni, da je povsem nesprejemljivo stališče tožene stranke, da „se neizkoriščenega tedenskega počitka ne da izkoristiti kot kompenzacijo ur, ki je namenjena le koriščenju nadur“. Tudi sklicevanje na 156. člen ZDR v takšnem smislu, kot je zapisano v pritožbi, ni utemeljeno. Tožena stranka namreč v pritožbi trdi, da mora delavec, če mu tedenski počitek ni omogočen, tedenski počitek skladno s 156. členom ZDR zahtevati z začetkom tedna po izteku tedna, v katerem mu tedenski počitek ni bil omogočen, če pa delodajalec tudi tedaj delavcu ne zagotovi počitka, lahko zahteva denarno nadomestilo zaradi onemogočene pravice do tedenskega počitka. Iz določb 2. in 3. odstavka 156. člena ZDR pa taka obveznost delavca (zahtevati počitek z začetkom naslednjega tedna) ne izhaja, saj je delodajalec tisti, ki mora po določbi 2. odstavka tega člena zagotoviti delavcu tedenski počitek na kakšen drug dan v tednu, če mora delavec zaradi objektivnih, tehničnih in organizacijskih razlogov delati na dan tedenskega počitka, pri čemer se minimalno trajanje tedenskega počitka, določeno v 1. odstavku 156. člena ZDR, upošteva kot povprečje v obdobju 14 zaporednih dni. Delodajalec mora to svojo obveznost izpolniti ne glede na zahtevo delavca, že na podlagi citiranih zakonskih določb, in delo organizirati tako, da upošteva določbo 3. odstavka 156. člena ZDR, tako da stališče tožene stranke, da naj bi bil „najskrajnejši rok za uveljavljanega denarnega nadomestila glede na 156. člen ZDR znotraj 14 dni“ v določbah 156. člena ZDR, na katere se sklicuje, nima nobene pravne podlage (pri čemer niti ni bistveno, ali se denarna terjatev delavca opredeli kot uveljavljanje nadomestila za neizrabljeni dan tedenskega počitka ali pa odškodnine v višini nadomestila plače za dan tedenskega počitka). Zato pritožbeno sodišče še vedno meni, da stališče tožene stranke v zvezi z zastaranjem tožbenega zahtevka ni pravilno in da iz razlogov, ki jih je pritožbeno sodišče natančno razložilo že v razveljavitvenem sklepu opr. št. Pdp 1350/2010 z dne 20. 1. 2011, v obravnavanem primeru terjatev obeh tožnikov ni zastarala.

Tudi pritožbeni trditvi, da naj bi bil izrek sodbe nerazumljiv zato, ker naj bi bil zavrnilni del napačen (tožbeni zahtevek naj bi bil zavrnjen v prenizkih zneskih za oba tožnika, upoštevajoč zahtevane oz. prisojene zneske), ni mogoče pritrditi. Četudi bi res prišlo do računske napake v izpodbijani sodbi glede zavrnilnega dela in bi bil zahtevek zavrnjen v prenizkem znesku (česar pritožbeno sodišče ni preverjalo, ker za odločitev o pritožbi ni bistveno), to ne pomeni, da je izrek nerazumljiv, šlo bi lahko kvečjemu za to, da sodišče o delu zahtevka ni odločilo. Tožena stranka za izpodbijanje zavrnilnega dela nima pravnega interesa, ugodilni del pa je povsem jasen in razumljiv. Poleg tega pa se takšnem primeru, če sodišče (čeprav le zaradi računske napake) dejansko ne bi odločilo o celotnem tožbenem zahtevku, stranka (tožeča) pa ne bi predlagala dopolnilne sodbe, šteje, da je glede presežka tožba umaknjena.

Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in po določbi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe, odgovora na pritožbo pa ni mogoče šteti za potrebne stroške, tako da tudi tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (154., 155. in 165. člen ZPP).