Jedro

S tem ko je zunajobravnavni senat v obrazložitvi svoje odločbe, s katero je zavrnil zagovornikovo pritožbo zoper sklep o odreditvi pripora, navedel, da je obdolženčeva odvisnost od mamil temeljni motiv za izvrševanje kaznivih dejanj in tako ena od okoliščin, ki v povezavi z ostalimi utrjuje zaključek o ponovitveni nevarnosti kljub obdolženčevi iskreni želji po zdravljenju in načrtovanem odhodu v tujino, ni mogoče reči, da pri presoji tega pripornega razloga ni upoštevalo tudi v pritožbi navedene okoliščine, da se je obdolženec prostovoljno odločil za zdravljenje odvisnosti od mamil.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega J.F. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Kopru je s sklepom z dne 27.7.2004 zavrnil kot neutemeljeno pritožbo zagovornika obdolženega J.F. zoper sklep preiskovalne sodnice Okrožnega sodišča v Kopru z dne 23.7.2004, s katerim je bil zoper obdolženca odrejen pripor iz razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

Zoper navedeni drugostopenjski sklep je zagovornik dne 3.8.2004 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi napačne uporabe materialnega prava in določb kazenskega postopka in Vrhovnemu sodišču predlagal, da izpodbijani sklep o zavrnitvi pritožbe razveljavi oziroma pripor nemudoma odpravi.

Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka K.U.K. (2. odstavek 423. člena ZKP) in predlagala, naj jo Vrhovno sodišče zavrne, saj je bil zoper obdolženca pripor utemeljeno odrejen. Navaja, da je sodišče pri odreditvi pripora utemeljeno upoštevalo, da je obdolženec specialni povratnik, ki zaradi odvisnosti od mamil izvršuje kazniva dejanja in da je bil že dvakrat pravnomočno kaznovan zaradi istovrstnih kaznivih dejanj prav v času, ko je izvršil tudi večje število kaznivih dejanj, ki so predmet novega kazenskega postopka. Kolikor zagovornik navaja, da sodišče ni upoštevalo okoliščine, da ima obdolženec vse pripravljeno za odhod v Španijo, kjer naj bi se zdravil zaradi odvisnosti od mamil, s tem po mnenju vrhovne državne tožilke uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi katere pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik drugostopenjskemu sodišču očita, da pri presoji ni upoštevalo pritožbenih navedb, da ima obdolženec, ki je potreben zdravljenja, ne pa represije, vse urejeno, da v začetku avgusta 2004 odide na zdravljenje odvisnosti od mamil v Španijo. Sodišče mu s podaljševanjem pripora to preprečuje, čeprav bi po mnenju zagovornika z obdolženčevim odhodom na zdravljenje nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj odpadla. Zagovornik s takšnimi navedbami smiselno uveljavlja kršitev 1. odstavka 395. člena ZKP, ker sodišče druge stopnje v zvezi s ponovitveno nevarnostjo naj ne bi presodilo pritožbenih navedb o obdolženčevem zdravljenju odvisnosti od mamil. Zunajobravnavni senat je v obrazložitvi svoje odločbe, s katero je zavrnil zagovornikovo pritožbo zoper sklep o odreditvi pripora, najprej natančno povzel vsebino pritožbe, vključno z navedbami o obdolženčevi prostovoljni odločitvi za zdravljenje odvisnosti od mamil v Španiji. V nadaljevanju pa je navedel svojo presojo pritožbenih navedb, povzel razloge o objektivnih in subjektivnih okoliščinah, ki so narekovale odreditev pripora in v celoti pritrdil odločitvi in razlogom preiskovalne sodnice o odreditvi pripora. Ta je v obrazložitvi sklepa med drugim poudarila, da je obdolženčeva odvisnost od mamil temeljni motiv za izvrševanje kaznivih dejanj in tako ena od okoliščin, ki v povezavi z ostalimi utrjuje zaključek o ponovitveni nevarnosti kljub obdolženčevi iskreni želji po zdravljenju in načrtovanem odhodu v tujino.

Po navedenem sodišču druge stopnje ni mogoče očitati, da ni presodilo vseh relevantnih pritožbenih navedb oziroma, da pri presoji pripornega razloga ponovitvene nevarnosti iz 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP ni upoštevalo tudi okoliščine, da se je obdolženec prostovoljno odločil za zdravljenje odvisnosti od mamil. Ker zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).