Jedro

Tožniku je bila z izpodbijanim sklepom zaradi neizpolnitve inšpekcijske obveznosti in posledične oprave izvršbe po drugih osebah naložena založitev denarnega zneska v tam opredeljeni višini. Po oceni sodišča izpodbijani sklep ni akt iz 2. člena ZUS-1, saj ne gre za akt, s katerim bi organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku. Gre namreč za začasno naloženo denarno obveznost v določenem znesku (torej le do poznejšega obračuna dejanskih izvršilnih stroškov) in je zato po oceni sodišča izpodbijani sklep vmesni sklep v postopku prisilne izvršbe. Zakon pa tudi sicer ne predpisuje, da bi bilo plačilo predujma pogoj za opravo izvršbe. Izpodbijani sklep tudi ni sklep po drugem odstavku 5. člena ZUS-1, saj z njim postopek ni bil obnovljen, ustavljen ali končan.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Inšpektorat Republike Slovenije za okolje in prostor, Območna enota Koper (v nadaljevanju: prvostopenjski organ), je s sklepom, št. 06122-696/2012/120 z dne 28. 9. 2020 (v nadaljevanju: izpodbijani sklep), tožniku, kot inšpekcijskemu zavezancu v zadevi št. 06122-696/2012/90, naložil, da mora založiti znesek, potreben za kritje izvršilnih stroškov, v višini 12.541,86 EUR (1. točka izreka). Nadalje je prvostopenjski organ ugotovil, da so navedena denarna sredstva že založena (2. točka izreka) ter navedel, da bo po dejansko opravljeni izvršbi izdan sklep o obračunu dejanskih izvršilnih stroškov (3. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je bila tožniku s pravnomočno odločbo, št. 06122-696/2012/14 z dne 23. 9. 2013, odrejena odstranitev tam opredeljene gradnje. S sklepom o dovolitvi izvršbe, št. 06122-696/2012/30 z dne 19. 1. 2015, mu je bil določen naknadni izpolnitveni rok, in sicer do 10. 3. 2015, v katerem bi moral tožnik na lastne stroške odstraniti zadevni objekt. S sklepom o dovolitvi izvršbe je bil tožnik tudi opozorjen, da bo v primeru, če tudi v naknadnem roku odrejene obveznosti ne bo izpolnil, to storil pooblaščeni izvajalec na njegove stroške. Na inšpekcijskih ogledih dne 17. 10. 2019 in dne 10. 9. 2020 je bilo ugotovljeno, da tožnik tudi v naknadnem roku odrejene obveznosti ni izpolnil in da zakonito stanje ni bilo vzpostavljeno, zato je prvostopenjski organ na podlagi drugega odstavka 297. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) izdal izpodbijani sklep. Višino zneska, ki izhaja iz izpodbijanega sklepa, je določil na podlagi predračuna št. 190105 in računa št. 1900360 (za ogled objekta), oba z dne 7. 11. 2019, ki ju je izdal izvajalec, ki je bil v skladu s 162. členom Zakona o graditvi objektov (ZGO-1) izbran na podlagi zakona, ki ureja javna naročila, kot najugodnejši ponudnik. Zaradi tega je znesek ustrezen in primerljiv ter ustreza dejanskim razmeram na trgu. Pred izdajo izpodbijanega sklepa sta bila tožniku 26. 11. 2019 in 16. 9. 2020 vročena dopisa, s katerima je bil seznanjen z ugotovljenimi dejstvi in okoliščinami v postopku. Na oba dopisa se je tožnik odzval, prvostopenjski organ pa je na njegove navedbe in ugovore v obrazložitvi izpodbijanega sklepa obrazloženo odgovoril. 3. Tožnik je zoper izpodbijani sklep vložil pritožbo, ki jo je Ministrstvo za okolje in prostor z odločbo, št. 0612-369/2013-MZIP-60 z dne 10. 11. 2020, zavrnilo kot neutemeljeno.

4. Tožnik zoper izpodbijani sklep vlaga tožbo v upravnem sporu. Sodišču smiselno predlaga, da izpodbijani sklep odpravi. V tožbi navaja, da je bil izpodbijani sklep izdan v ponovljenem postopku. Inšpektorica bi morala v njem (po napotilu drugostopenjskega organa) zgolj ugotoviti, ali je tožnik vzpostavil zakonito stanje, dne 10. 9. 2020 pa je opravila nezakonit ogled, brez njegove prisotnosti, zato ni imel možnosti zavarovati svojih pravic v postopku. Ob tem se tožnik sklicuje na poročilo Upravne inšpekcije. Dodaja še, da so obravnavani objekti skromni in namenjeni izključno kmetijski pridelavi ter smiselno navaja, da mu je bil inšpekcijski ukrep izrečen neutemeljeno.

5. Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

6. V tem upravnem sporu se s tožbo izpodbija sklep, s katerim je bilo tožniku naloženo, da založi znesek, potreben za kritje izvršilnih stroškov, v višini 12.541,86 EUR, pri čemer so bila navedena sredstva že založena. Izpodbijani sklep je bil namreč izdan v ponovljenem postopku. Zakonska podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa je drugi odstavek 297. člena ZUP, po katerem lahko v primeru izvršbe po drugih osebah organ, ki opravlja izvršbo, s sklepom naloži zavezancu, naj založi znesek, ki je potreben za kritje izvršilnih stroškov, proti poznejšemu obračunu.

7. Sodišče je pri odločitvi v konkretnem primeru sledilo stališču, ki ga je sodna praksa že zavzela npr. v sklepih, št. I U 220/2017-7 z dne 25. 1. 2018, št. I U 932/2017-8 z dne 10. 4. 2018, št. I U 1903/2017-16 z dne 4. 12. 2018 in št. III U 273/2017-11 z dne 10. 1. 2019, to je stališču, da sklep o založitvi zneska, ki je potreben za kritje izvršilnih stroškov, ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

8. Po 2. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Po drugem odstavku 2. člena ZUS-1 je upravni akt upravna odločba in drug javno pravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Po drugem odstavku 5. člena ZUS-1 pa se lahko v upravnem sporu izpodbijajo tisti sklepi, s katerim je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Iz citiranih določb torej izhaja, da se v upravnem sporu lahko izpodbijajo upravne odločbe, sklepi, izdani v upravnem postopku, ter drugi javnopravni posamični akti le zgolj tedaj, kadar ustrezajo prej navedenim pogojem. Na (med drugim) to predpostavko pazi sodišče po uradni dolžnosti ves čas postopka (4. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1 v zvezi z drugim odstavkom 36. člena ZUS-1).

9. Po oceni sodišča izpodbijani sklep ni akt iz 2. člena ZUS-1, saj ne gre za akt, s katerim bi organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku. Tožniku je bila z izpodbijanim sklepom, zaradi neizpolnitve inšpekcijske obveznosti in zaradi posledične oprave izvršbe po drugih osebah, v skladu z drugim odstavkom 297. člena ZUP naložena založitev denarnega zneska v tam opredeljeni višini. Gre za začasno naloženo denarno obveznost v določenem znesku (torej le do poznejšega obračuna dejanskih izvršilnih stroškov) in je zato po oceni sodišča izpodbijani sklep vmesni sklep v postopku prisilne izvršbe. Zakon pa tudi sicer ne predpisuje, da bi bilo plačilo predujma pogoj za opravo izvršbe. Izvršilni organ mora namreč izvršbo, glede katere je bil izdan sklep o dovolitvi izvršbe, opraviti, četudi sklep o predujmu ne bi bil izvršen. Zato ni mogoče šteti, da je izpodbijani sklep akt, s katerim je bilo poseženo v pravice, pravne koristi ali obveznosti tožnika, pri čemer tožnik višini zneska predujma, kot mu je bil odmerjen z izpodbijanim sklepom, v tožbi niti ne ugovarja.

10. Izpodbijani sklep tudi ni sklep po drugem odstavku 5. člena ZUS-1, saj z njim postopek ni bil obnovljen, ustavljen ali končan. To nenazadnje izhaja že iz citiranega drugega odstavka 297. člena ZUP, ki opredeljuje znesek, odmerjen na tej podlagi kot predujem. Organ namreč po zaključku postopka izda sklep, s katerim odloči o nastalih stroških in obveznosti plačila teh stroškov. Enako je določeno tudi z izrekom izpodbijanega sklepa (3. točka izreka), da bo po opravljeni izvršbi izdan sklep o obračunu dejanskih izvršilnih stroškov. Slednji pa bo v smislu drugega odstavka 5. člena ZUS-1 sklep, s katerim bo postopek končan. Tožnik ga bo lahko izpodbijal v upravnem sporu in mu bo tako zagotovljena vsebinska sodna presoja stroškov izvršbe.

11. Ker gre v obravnavanem primeru za akt, ki ga ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu, je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožnikovo tožbo zavrglo.