Jedro

Glede na dejstvo, da je tožena stranka samostojni podjetnik posameznik, veljajo za osebno vročitev tožbe zanjo določbe o vročanju fizičnim osebam in ne določbe o vročanju pravnim osebam.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana zamudna sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati 3.337,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 10. 2008 do plačila, v 8 dneh pod izvršbo.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka ter navaja, da je odgovorila na tožbo v roku 30 dni od poziva. Sodišče prve stopnje navaja, da iz obvestila o vročitvi z dne 11. 11. 2009 izhaja, da je pošta pustila obvestilo o pošiljki dne 26. 10. 2009, kar pomeni, da je rok za dvig pošte 15 dni. Ker v 15 dneh ni bila dvignjena, je bila kot izhaja iz obvestila, izročena 11. 11. 2009 in je bil odgovor na tožbo pravočasno vložen. Zato predlaga, da sodišče upošteva odgovor na tožbo.

Tožnik v odgovoru na pritožbo navaja, da tožena stranka na vročeno tožbo ni odgovorila, zato je pritožba neutemeljena. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrže na podlagi 346. člena ZPP.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo zamudno sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki se nanašajo na bistvene kršitve določb postopka in na pravilno uporabo materialnega prava, na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP - Ur. l. RS št. 26/99 in nadaljnji).

Izdaja zamudne sodbe temelji na domnevi, da tožena stranka zaradi svoje pasivnosti, ker ne poda odgovora na tožbo, priznava dejanske tožbene navedbe, zaradi česar sodišče izreče sodbo, ne da bi izvedlo dokazni postopek, ki ga sicer mora izvesti, pri čemer je izdaja zamudne sodbe dopustna v primeru, če so navedena dejstva v tožbi takšne narave, iz katerih izhaja sklepčnost zahtevka.

V 318. členu ZPP je določeno, da če tožena stranka v roku iz 277. člena ZPP ne odgovori na tožbo, izda sodišče sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku, če so izpolnjeni naslednji pogoji: da je toženi stranki pravilno vročena tožba na odgovor; da ne gre za zahtevek, s katerimi stranke ne morejo razpolagati (2. odstavek 3. člena ZPP); da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi; da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje štelo, da je bila tožba pravilno vročena in da tožena stranka v roku iz 1. odstavka 277. člena ZPP na tožbo ni odgovorila, zato je izdalo zamudno sodbo. Temeljna predpostavka za izdajo zamudne sodbe je torej, da tožena stranka v 30 dneh od vročitve tožbe nanjo ne odgovori. Ker gre za tožbo, se mora vročiti osebno stranki (1. odstavek 142. člena ZPP). Če se tisti, ki se mu mora pisanje osebno vročiti, ne najde tam, kjer naj bi se mu vročalo, mora vročevalec poizvedeti, kdaj in na katerem mestu bi toženo stranko lahko našel, in toženi stranki pusti pri katerem od odraslih članov gospodinjstva ali drugi oseb, navedeni v 1. in 2. odstavku 140. člena ZPP, pod pogoji navedenimi v tem členu, pisno sporočilo, naj bo določenega dne ob določeni uri v stanovanju, da pisanje sprejme (3. odstavek 142. člena ZPP). Če vročitev sporočila ni mogoča, ga pusti vročevalec v hišnem ali izpostavljenem predalčniku oziroma na vratih (4. odstavek 142. člena ZPP). Če vročevalec niti potem ne najde tožene stranke, se vročitev opravi po določbah 140. in 141. člena ZPP, kar pomeni, da se pisanje, če gre za vročitev po pošti, vrne pošti bivališča stranke, na vratih ali predalčniku na naslovu bivališča pa se pusti toženi stranki obvestilo, kje in v kakšnem roku mora tožena stranka tožbo dvigniti, saj v nasprotnem primeru velja, da je vročitev tožbe opravljena na dan, ko je bilo na vratih oziroma v hišnem predalčniku puščeno obvestilo (5. odstavek 142. člena ZPP).

Iz obvestila o opravljeni vročitvi izhaja, da vročevalec ob poskusu vročitve, ni našel tožene stranke, da bi ji osebno vročil tožbo, niti je ni bilo mogoče izročiti kakšnemu odraslemu članu gospodinjstva, zato je bilo 26. 10. 2009 na vratih stanovanja puščeno obvestilo, v katerem je bilo navedeno, kje je pisanje in rok 30 dni za dvig. Na vročilnici je bil tudi zapis, da se šteje, da je bila vročitev opravljena na dan, ko je bilo obvestilo pritrjeno na naslovnikova vrata. Sledi datum 11. 11. 2009 in podpis vročevalca.

V obravnavanem primeru je tožena stranka samostojni podjetnik posameznik, torej fizična oseba. Glede na to, da je podjetnik fizična oseba, veljajo zanj vse določbe ZPP o vročanju fizičnim osebam. Tožba se mora toženi stranki, ki je samostojni podjetnik (torej fizična oseba), vročati osebno skladno s 1. odstavkom 142. člena ZPP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz vročilnice izhaja, da priporočenega pisma ni bilo mogoče osebno izročiti naslovniku, niti odraslim članom gospodinjstva, zato je bilo 26. 10. 2009 na vratih stanovanja puščeno obvestilo, kje je pisanje in rok 30 dni, v katerem ga mora dvigniti. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožba toženi stranki ni bila vročena v skladu z določbo 142. člena ZPP, ki ureja osebno vročitev. Vročevalec je postopal po določbah 2. odstavka 141. člena ZPP, namesto, da bi opravil vročitev v skladu z določbo 142. člena ZPP.

Ker tožba ni bila vročena v skladu z ZPP, ni bilo pogojev za izdajo zamudne sodbe, v skladu s 318. členom ZPP. S tem je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb ZPP iz 7. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, kar je narekovalo razveljavitev zamudne sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.