Jedro

Pravna podlaga darilne pogodbe je v neodplačni naklonitvi neke premoženjske koristi v korist obdarjenca. Tožnica ni imela darilnega namena skleniti darilno pogodbo s tožencem, zato je pogodba že zaradi pomanjanja poslovnega namena nična.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožnica nosi sama svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je darilna pogodba, ki sta jo sklenila dne 12.12.1991 tožnica in toženec in katere predmet je trosobno stanovanje št. 12 v I. nadstropju in pripadajoča klet v objektu na naslovu, ki leži na parceli št. 233/7, vpisani v vl.št. 188 k.o., nična. Zato je hkrati tožencu naložilo, da mora povrniti tožnici 308.507,00 SIT njenih pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izdaje sodbe pa do plačila. Toženec se je proti sodbi pravočasno pritožil. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bila kupoprodajna pogodba, ki jo je sklenila tožnica z Občino Ljubljana Vič Rudnik le prva faza pravnega posla, ki je bil zaključen z darilno pogodbo in le ta prikriva drugo pogodbo, za katero so izpolnjeni pogoji za njeno veljavnost. Toženec bi lahko sklenil kot ožji družinski član kupoprodajno pogodbo z Občino Ljubljana Vič Rudnik, saj je dal celotno kupnino. To pogodbo torej prikriva darilna pogodba. Navaja še, da je sodišče prve stopnje napačno verjelo tožnici, da ni vedela, da podpisuje darilno pogodbo leta 1991, saj je podpisala prav pod besedo darovalka. Sicer pa je tožnica vse od leta 1991 razpolagala z darilno pogodbo v izvirniku. Leta 1993 je tožnica skupaj s hčerko Alenko prebrala darilno pogodbo in bi morala v triletnem roku izpodbijati pogodbo in vložiti tožbo. Tega ni storila, zato je bila tudi prekludirana za vložitev predmetne tožbe. Tožba je zato nedopustna in v nasprotju s temeljnimi načeli obligacijskih razmerij. Sicer pa bi se moralo sodišče prve stopnje po mnenju toženca opreti bolj na listine, saj dogodkov izpred osmih let priče ne morejo verodostojno potrjevati, obstaja pa tudi družinska zamera. Dejstvo je, da je obstajala volja tožnice za sklenitev pogodbe leta 1991, nato pa se je tožnica po več letih pokesala in je prišlo do kasnejšega neujemanja volje strank. Toženec predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi, tožničin zahtevek pa zavrne. V odgovoru na pritožbo tožnica predlaga naj pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo zavrne in sodbo sodišča prve stopnje potrdi. Pritožba ni utemeljena. Stanovanjski zakon (SZ) v 117. čl. določa, da je lastnik stanovanja dolžan stanovanje prodati osebi, ki je bila na dan uveljavitve Stanovanjskega zakona (19.10.1991), imetnica stanovanjske pravice na njem, z njeno pisno privolitvijo pa tudi njenemu ožjemu družinskemu članu. Pisna privolitev predstavlja enostransko izjavo imetnika stanovanjske pravice, katere vsebino in posledice določa sam zakon. Na podlagi tožničine izjave, da prepušča svojo pravico do odkupa stanovanja po Stanovanjskem zakonu tožencu kot ožjemu družinskemu članu, od nje podpisane takšne izjave in tožničinega overjenega podpisa, bi bila Občina Ljubljana Vič Rudnik po zakonu brezpogojno dolžna skleniti prodajno pogodbo za stanovanje, na katerem je bila tedaj imetnica stanovanjske pravice tožnica, s tožencem in toženec bi postal lastnik tega stanovanja. Vendar tožnica takšne izjave ni dala in je sama sklenila z Občino Ljubljana Vič Rudnik dne 15.11.1991 pogodbo za nakup stanovanja. Toženec v pritožbi navaja, da bi lahko sam sklenil z občino kupoprodajno pogodbo za stanovanje in ker je ni, darilna pogodba prikriva takšno kupoprodajno pogodbo. Smiselno torej toženec navaja, da je darilna pogodba bila le navidezna. Res sicer, če navidezna pogodba prikriva kakšno drugo pogodbo, velja ta druga, če so izpolnjeni pogoji za njeno pravno veljavnost (2. odst. 66. čl. ZOR), vendar v konkretnem primeru ni mogoč zaključek, da darilna pogodba prikriva kupoprodajno pogodbo. Nobenega razloga ne vidi pritožbeno sodišče za to, da bi bilo mogoče pritrditi toženčevemu stališču. Če bi bila resnična in prava volja tožnice, da postane toženec lastnik stanovanja, katerega imetnica stanovanjske pravice je bila tožnica, bi brez dvoma podala izjavo v smislu 117. čl. SZ za prenos pravice do odkupa stanovanja na toženca. Ker pa tožnica takšne izjave ni nikoli dala in je sama sklenila pogodbo za nakup stanovanja, ni mogoč zaključek, kot ga je ponuja toženec v pritožbi z navedbami, da je v letu 1991 ob sklenitvi darilne pogodbe (12.12.1991) obstajala prava volja tožnice za sklenitev takšne pogodbe. Zato pritožbeno sodišče sprejema kot pravilno dokazno oceno sodišča prve stopnje, da tožnica ni imela namena prenesti lastništvo stanovanja na toženca, da torej ni imela namena s tožencem skleniti darilne pogodbe (darilnega namena) zaradi česar je taka pogodba že zaradi pomanjkanja poslovnega namena nična (52. čl. ZOR). Toženec v pritožbi tudi poudarja, vendar neutemeljeno, da bi se moralo sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi bolj opreti na listine, kajti priče ne morejo dogodkov izpred osmih let potrjevati verodostojno, ker obstaja družinska zamera. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev sprejelo po oceni pritožbenega sodišča na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj (8. čl. ZPP), tudi listinskih. Če ima toženec v mislih pismo sestre T., tudi po oceni pritožbenega sodišča, slednje ne dokazuje ob oceni ostalih dokazov, zlasti pa tožničine izpovedbe, da bi bila tožničina volja sklenitev darilne pogodbe s tožencem. Okoliščina, da je dal denar za kupnino stanovanja toženec, pa še posebej utrjuje prepričanje pritožbenega sodišča, da tožnica v resnici ni imela nikoli darilnega namena za sklenitev darilne pogodbe, ker bi sicer lahko, če bi hotela, da postane lastnik stanovanja toženec, z izjavo, kot je bilo obrazloženo zgoraj, odstopila svojo pravico do odkupa tožencu neposredno. Tega pa ni storila. Po obrazloženem uveljavljana pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava nista podana, pritožbeno sodišče pa ob reševanju pritožbe v postopku in v sodbi sodišča prve stopnje tudi ni ugotovilo nobenih po uradni dolžnosti upoštevnih procesnih kršitev (2. odst. 350. čl. ZPP). Zato je pritožbo toženca zavrnilo, izpodbijano sodbo pa potrdilo (353. čl. ZPP). Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah 1. odst. 166. čl. v zvezi s 1. odst. 154. čl. in 1. odst. 155. čl. ZPP. Toženec s pritožbo ni uspel, zato je dolžan trpeti sam svoje stroške pritožbenega postopka, tožnica pa prav tako, kajti odgovora na pritožbo glede na vsebino pritožbe in vsebino pritožbenega odgovora ni mogoče šteti za potrebne pravdne stroške.