Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

UPRS Sodba I U 1282/2023-13

ECLI:SI:UPRS:2023:I.U.1282.2023.13 Upravni oddelek

mednarodna zaščita očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito nedržavni subjekt preganjanje varna izvorna država ekonomski razlog
Upravno sodišče
19. september 2023
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

V obravnavani zadevi ni podan subjektivni element, ker okoliščine, ki jih tožnik zatrjuje, niso preganjanje oziroma ne utemeljujejo njegovega strahu pred preganjanjem v smislu ZMZ-1. Zato toženi stranki pri odločanju o statusu begunca tožnikovih izjav ni bilo treba preverjati z informacijami o izvorni državi, saj z njimi ni mogoče nadomestiti subjektivnega pogoja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

_Izpodbijana odločba_

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena v zvezi s prvo in četrto alinejo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka). Tožniku je določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (2. točka izreka), sicer bo s tega območja odstranjen (3. točka izreka). Tožena stranka je tožniku za obdobje enega leta določila prepoved vstopa na območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic navedene Konvencije, ki pa se ne bo izvršila, če bo to območje zapustil v roku za prostovoljni odhod (4. točka izreka).

2. V obrazložitvi je tožena stranka najprej povzela tožnikove izjave ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito (9. 6. 2023), iz katerih je uvodoma razvidno, da je njegovo osebno ime A. A. in da je bil rojen ... 1990. V zvezi z razlogi za mednarodno zaščito je tožnik izjavil, da je odšel zaradi osebnih in družinskih težav ter da mu v izvorni državi sledi policija.

3. Na osebnem razgovoru (18. 8. 2023) je tožnik najprej navedel, da mu je ime B. B., da je bil rojen ... 5. 1990 v kraju C. in da je državljan Maroka. Ko mu je bilo predočeno, da se je ob podaji prošnje predstavil z drugačnimi osebnimi podatki, je povedal, "da je na policijski postaji nepremišljeno navedel kar neke podatke". Zatrdil je, da so pravilni podatki na osebnem razgovoru. Uradna oseba je tožnika seznanila z ugotovitvijo, da je drugačne osebne podatke napisal lastnoročno. Tožnik je izjavil, da je to storil nepremišljeno. Ime in priimek ter datum rojstva je napisal napačno, ostalo pa je resnično. Ponovno je zatrdil, da je na osebnem razgovoru navedel pravilne podatke.

4. Glede razlogov za mednarodno zaščito je tožnik na osebnem razgovoru trdil, da je imel v Maroku težave z družino, ki ga ni marala. Zaveda se, da to niso razlogi za priznanje mednarodne zaščite. Pojasnil je, da je bil njegov oče poročen dvakrat, ko je umrl (tožnik je bil star približno dve leti), je zapustil dediščino, zaradi katere so tožnika njegovi družinski člani (otroci, ki jih je imel oče z drugo ženo) želeli zastrupiti, da bi pridobili še njegov del. V čaj so mu dali strup, po le dveh požirkih je tožnik občutil vrtoglavico, zaradi zastrupitve je moral poiskati zdravniško pomoč. Dogodka policiji ni prijavil, saj o tem ni imel dokazil. Poleg tega sta tožnikova polbrata vdrla v stanovanje njegove matere in jo poskušala ubiti (zadaviti s šalom). V času dogodka je tožnik prišel domov, da je lahko rešil mater, polbrata pa sta pobegnila in neprestano grozila s smrtjo. Tudi tega dogodka tožnik ni prijavil policiji, saj je prepričan, da policija v Maroku ne ukrepa, če je ne podkupiš. Oba dogodka sta se zgodila leto in pol nazaj, grožnje tožniku in njegovi materi pa so bile pa stalne in so se začele, ko so odrasli očetovi otroci, ki jih je imel z drugo ženo. Od tožnikove mame so zahtevali, da zapusti hišo, v kateri je bivala, saj so si jo želeli prilastiti, ker je bila v lasti očeta.

5. Tožnik ni odgovoril na vprašanje, kdaj se je njegov oče poročil z drugo žensko. Povedal je, da je bil takrat star leto ali leto in pol. Očeta ni poznal, z drugo ženo je imel približno deset otrok. Uradna oseba je tožnika glede na izjavo, da je njegov oče umrl, ko je bil tožnik star približno dve leti, pozvala, naj pojasni, kako je mogoče, da je imel oče z drugo ženo deset otrok. Tožnik je odgovoril, da je bil oče s to žensko poročen, preden se je poročil z njegovo materjo. Tožnik in njegova mati, ki še vedno prebiva v isti hiši, po očetovi smrti nista dobila ničesar. Njegovi polbratje in polsestre imajo dobrega odvetnika, poleg tega so vse podkupili. Tožnik ni znal odgovoriti na vprašanje, ali sta z materjo poskušala na sodišču doseči, da bi ta hiša ostala v njuni lasti. Polbratje in polsestre so jima grozili in si prilastili dve očetovi hiši in zemljo.

6. Uradna oseba je tožniku predstavila izjavo ob podaji prošnje, da mu sledi policija. Tožnik je odgovoril, da se policija vedno vmešava v težave in pomaga le bogatim. Sam je imel težave z družino in ne s policijo. Na vprašanje, zakaj trdi, da se policija vmešava v težave, če ne pomaga državljanom, je tožnik odgovoril le, da misli, da mu policija ni pomagala. Nikalen je bil njegov odgovor na vprašanje, ali ima poleg družinskih v Maroku še druge težave.

7. V nadaljevanju je tožena stranka ugotovila, da tožnik ni predložil ustrezne listine iz 97. člena Zakona o tujcih, s katero bi izkazal svojo istovetnost. Zato njegova istovetnost ni nesporno ugotovljena, kar velja še posebej zato, ker se je v postopku predstavljal z različnimi osebnimi podatki. Kljub temu, da tožnik ni predložil originalnih osebnih dokumentov, s katerimi bi izkazal dejanske osebne podatke, mu je tožena stranka, ker ni spreminjal izjav glede svojega državljanstva, verjela, da prihaja iz Maroka in da je državljan te države.

8. Po oceni tožene stranke okoliščine obravnavane zadeve ne opravičujejo priznanja mednarodne zaščite, saj je glavni razlog za tožnikov odhod iz izvorne države zasebne, družinske narave. Takšne težave niso utemeljen razlog za priznanje katerekoli oblike mednarodne zaščite, saj se v tovrstnih postopkih presoja ogroženost prosilca v izvorni državi zaradi preganjanja na podlagi enega izmed razlogov v Ženevski konvenciji in ZMZ-1, torej veroizpovedi, narodnosti, rase, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini. Tožnikovih navedb (da so si njegovi polbratje in polsestre prilastili očetovo imetje po njegovi smrti, njemu pa želeli onemogočiti dedovanje in ga poskušali zastrupiti, zaradi česar je moral k zdravniku; da so grozili njemu in njegovi materi ter zahtevali, da se mati izseli iz hiše) pa ni mogoče povezati z nobenim od omenjenih zakonsko določenih razlogov preganjanja, prav tako ni možen zaključek, da bi bile v izvorni državi trajno in sistematično kršene njegove človekove pravice. Navedene izjave tudi sicer niso izkazane, da bi jim bilo mogoče brez dvoma slediti, poleg tega je tožnik neverodostojen, ker je namenoma navajal lažne osebne podatke.

9. V obravnavani zadevi je pomembna tudi ugotovitev, da se tožnik niti po domnevni zastrupitvi in grožnjah nedržavnih subjektov (družinski člani) ni obrnil na državne organe pregona zaradi zaščite. Nedržavni subjekti so namreč lahko subjekt preganjanja le, če je mogoče dokazati, da država oziroma politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo, kot je opredeljena v 28. členu ZMZ-1. Tožnik pa ni izkazal, da se na policijo ni obrnil, ker bi mu bil dostop do nje onemogočen ali da bi mu odrekla pomoč, ampak zaradi neutemeljenega prepričanja, da policija ne bi naredila ničesar, čeprav sam z njo ni imel težav ali izkušenj. Kljub izjavam ob podaji prošnje, da mu policija sledi, tožnik na osebnem razgovoru, čeprav ga je uradna oseba pozvala, ni podal prepričljive obrazložitve, ampak je posplošeno navedel, da policija pomaga le bogatim, in izpostavil, da sam nima težav z njo. Ob takih okoliščinah po presoji tožene stranke ne bi bilo utemeljeno stališče, da maroški organi pregona ne zagotavljajo varnosti.

10. Glede na navedeno je tožena stranka ocenila, da so tožnikove izjave nepomembne za obravnavanje upravičenosti do priznanja mednarodne zaščite, s čimer so podani razlogi za zavrnitev prošnje na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1. 11. Iz tožnikovih izjav v upravnem postopku je še razvidno, da je svoj osebni dokument (potni list) namenoma odvrgel med Turčijo in Bolgarijo, ker potnega lista v Bolgariji ni potreboval. Glede na navedeno je po presoji tožene stranke želel namerno prikriti identiteto ter tako onemogočiti legitimacijo pristojnim slovenskim in organom držav na svoji poti, kar je v postopku mednarodne zaščite ključnega pomena, še posebej ker je tožnik v različnih fazah postopka navajal različne osebne podatke (ime, priimek, datum rojstva). Presoja, da tožnik očitno ne želi, da bi bila ugotovljena njegova identiteta, je podkrepljena tudi z ugotovitvijo, da do izdaje odločbe ni dostavil osebne izkaznice (ali vsaj njene slike), za katero je zatrjeval, da jo ima v Maroku. Zato so tudi na podlagi četrte alineje 52. člena ZMZ-1 podani razlogi za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene, saj je verjetno, da je tožnik zlonamerno uničil ali odsvojil osebni dokument ali potno listino, ki bi pomagala pri ugotavljanju njegove identitete ali državljanstva, še posebej, ker iz okoliščin obravnavane zadeve izhaja, da bi v izvorni državi lahko pridobil dokument. _Tožnikove navedbe_

12. Zoper izpodbijano odločbo je tožnik vložil tožbo zaradi zaradi nepopolno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v ponoven postopek.

13. Tožnik se ne strinja z dokazno oceno tožene stranke in poudarja, da je navajal dlje časa trajajoče kompleksne družinske težave zaradi dednega spora, ki so mu pustile psihične posledice in se v zvezi s tem sklicuje na svoje izjave ("da so polbratje njemu in njegovi materi grozili in jima stregli po življenju; njega so zastrupili, mater pa skušali zadaviti; zelo se jih boji, so kot kriminalna združba, vse podkupujejo, uživajo droge in trdi, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo z njihove strani resno ogrožen; maroškim varnostnim organom ne zaupa, meni, da so podkupljivi, pomagajo le bogatim in ne vsem državljanom; sam je brez poklicne izobrazbe").

14. Iz nadaljnjih tožbenih navedb je razvidno, da je tožnik sicer navedel, da zna pisati in brati, vendar je to le njegovo dojemanje pismenosti, "ki je dvomljivo funkcionalna". Kot prava neuk ni razumel informiranja pred podajo prošnje, ki jo je nepremišljeno izpolnil z drugačnimi osebnimi podatki, v nadaljnjem postopku pa se je celo uradni osebi porodil dvom, ali tožnik sploh razume bistvo mednarodne zaščite in razloge zanjo, saj je iz zapisnika o osebnem razgovoru razvidno, "da je izjavil, da ve, da azila v RS ne bo dobil, ker ni vojne v Maroku, in ga je uradna oseba opozorila, da razlog za mednarodno zaščito ni le vojna". Iz tega izhaja, da tožnik ne razume, kaj so pravno pomembna dejstva, ki bi jih moral zatrjevati in dokazovati. Meni, da bi tovrstna ponižujoča ravnanja v primeru njegove vrnitve v izvorno državo dosegla minimalno raven resnosti kršitve človekovega dostojanstva kot ga predvideva določba 3. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). Trdi, da bi ga ob vrnitvi ogrožali njegovi družinski člani in da mu država ne bi nudila zaščite pred resno škodo v smislu 28. člena ZMZ-1, "ker mu je že do sedaj ni, ne glede na to, da je arabske narodnosti je tudi marginaliziran zaradi revščine".

15. Tožnik pojasnjuje, da njegova identiteta (predložitev originalnega osebnega dokumenta s fotografijo) ne more vplivati na presojo upravičenosti do mednarodne zaščite v tolikšni meri, saj se trudi pridobiti vsaj fotografijo osebnega dokumenta, pri čemer ni sporno, da je njegova izvorna država Maroko. Nasprotuje zaključku, da je ta država zanj varna.

16. Iz tožbenih navedb je še razvidno, da bi morala tožena stranka o tožnikovi prošnji odločati v rednem postopku ob upoštevanju procesnih garancij zaradi "posebnih individualnih okoliščin".

_Navedbe tožene stranke_

17. V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe. Poudarja, da tožnik v postopku ni izjavil ali nakazal, da ni razumel informiranja. Ob podaji prošnje je bil izrecno opozorjen, naj v primeru s tem povezanih nejasnosti naslovi morebitna vprašanja na uradno osebo, ki je bila prisotna ob sprejemu prošnje. Tudi na osebnem razgovoru ga je uradna oseba vprašala, ali želi, da se mu še enkrat pojasni postopek za pridobitev mednarodne zaščite, na kar je tožnik odgovoril nikalno. Poleg tega mu je uradna oseba pojasnila, da se lahko v primeru nejasnosti ali vprašanj kadarkoli obrne nanjo, česar pa tožnik ni storil in ob zaključku osebnega razgovora celo dejal, da je razumel vsa postavljena vprašanja.

18. V nadaljevanju tožena stranka izpostavlja, da tožnikove izjave o nerazumevanju postopka ni mogoče povezati z njegovim zavestno neresničnim navajanjem osebnih podatkov (osebno ime in datum rojstva). Tožnik je bil v postopku izrecno opozorjen, da mora govoriti po resnici, pri čemer je lažne podatke navajal že na policijski postaji po vstopu v Slovenijo, s čimer je zavajal pristojne organe, kar je podlaga za dvom v kredibilnost vseh tožnikovih navedb. Poleg tega je na poti med Bolgarijo in Turčijo namenoma odvrgel svoj osebni dokument in s tem organom držav članic onemogočil preverjanje dejanske identitete. Dokumenta kljub izrecni zahtevi uradne osebe ni dostavil, pri čemer tožbi ni priložil niti slike osebne izkaznice, ki naj bi jo imel v Maroku, čeprav je prošnjo za mednarodno zaščito podal že junija 2023; zato je možen zaključek, da tožnik še naprej onemogoča legitimacijo.

19. Po mnenju tožene stranke so bile tožniku s tem, ko je bilo o njegovi prošnji odločeno v pospešenem postopku, zagotovljena vsa procesna jamstva. Poudarja, da tožnik ni izkazal iskanja zaščite pri subjektih zaščite v izvorni državi.

_Presoja tožbe_

20. V dokaznem postopku je sodišče pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo, jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo.

21. Tožba ni utemeljena.

22. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Sodišče se zato sklicuje na razloge izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

23. S prošnjo za mednarodno zaščito je izražen zahtevek prosilca, o katerem mora organ odločiti, pri tem pa izjava prosilca v prošnji opredeljuje okvir odločanja upravnega organa. Prosilcu se prizna mednarodna zaščita v obliki statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite, če zatrjuje in izkaže, da v njegovem primeru obstojijo zakonsko določeni pogoji za to priznanje (26. - 28. člen ZMZ-1). Za priznanje statusa begunca mora prosilec izkazati, da v njegovem primeru obstoji eden izmed zakonsko določenih razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1 in da imajo zatrjevana dejanja preganjanja hkrati lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1. Katera dejanja zajema pojem resne škode, ki je pogoj za priznanje statusa subsidiarne zaščite, določa 28. člen ZMZ-1. Pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito pristojni organ upošteva in obravnava vse elemente oziroma dokazna sredstva, našteta v prvem odstavku 23. člena ZMZ-1. 24. V zvezi z obravnavanjem dejstev in okoliščin je tudi skladno s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) za predložitev dokazov v postopku priznanja mednarodne zaščite primarno odgovoren prosilec, na državi pa je, da ovrže dvome o njihovi avtentičnosti.1 Tudi z vidika pravil dokaznega bremena ESČP v zvezi z 3. členom EKČP, ki po stališču Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) ustreza 15.b členu (Kvalifikacijske) Direktive 2004/83/ES2 in zato ustreza tudi drugi alineji 28. člena ZMZ-1, velja, da je v načelu odgovornost pritožnika (prosilca), da predloži ustrezne dokaze, da obstaja resno tveganje za kršitev 3. člena EKČP, in šele če so takšni dokazi v postopku predloženi, se dokazno breme prevali na državo, da ovrže vsak dvom glede omenjenega tveganja.3 Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča je prav tako razvidno, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani s prosilčevimi navedbami.4 Organ o prošnji za mednarodno zaščito namreč odloča v okviru izjave prosilca (prvi odstavek 125. člena v zvezi z drugim odstavkom 207. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP), ki mora navesti vsa dejstva in okoliščine v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo (26. - 28. člen ZMZ-1 in prvi odstavek 140. člena ZUP) in za utemeljitev svojih navedb predložiti vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze (drugi odstavek 21. člena ZMZ-1). Vrhovno sodišče je sprejelo stališče, da se predpostavlja prosilčevo aktivno ravnanje, torej njegova obveznost, da sodeluje z organom.5

25. Ob upoštevanju navedenih izhodišč izpodbijana odločba v prvi vrsti temelji na prvi alineji 52. člena ZMZ-1, skladno s katero se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu.

26. Po presoji sodišča je tožena stranka stranka pravilno ocenila, da tožnik, kljub temu da sta okvir in vsebina upoštevnih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani z njegovimi navedbami, ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki mu tožnik v tožbi ni določno nasprotoval, je namreč očitno, da je izvorno državo zapustil zaradi osebnih razlogov6, saj iz spisov, ki se nanašajo na zadevo, ni razvidno njegovo zatrjevanje utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1). Poleg tega tožnik ne pojasni določno s tem povezanega tožbenega ugovora glede navedene presoje tožene stranke, da tovrstne tožnikove težave ne pomenijo preganjanja in niso takšne narave, da bi predstavljale trajno in sistematično kršenje človekovih pravic. Zato sodišče ni imelo podlage za nadaljnje preverjanje dejanskega stanja, pomembnega za odločitev v zadevi. V skladu s prvim odstavkom 20. člena ZUS-1 namreč preizkusi dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb.

27. V zvezi s posplošenimi tožbenimi navedbami glede tožnikovega finančnega stanja (da je ne glede na svojo arabsko narodnost marginaliziran zaradi revščine), kar niti ni bilo nosilno stališče izpodbijane odločbe za zavrnitev tožnikove prošnje, sodišče še pojasnjuje, da zmanjšanje ekonomskih in socialnih pravic, dostopa do zdravstvenih storitev ali izobrazbe zaradi slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države, v primerjavi z (ekonomskimi in socialnimi) pravicami, ki jih je užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite niti po presoji Vrhovnega sodišča.7 Za to namreč ni dovolj dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi da grožnjo za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite.8 Navedenega pa tožnik v upravnem postopku ni zatrjeval. Zgolj dejstvo, da je ekonomski (in socialni sistem) v izvorni državi zanj slabši, torej ne more biti razlog za mednarodno zaščito.9

28. Iz tožbenih navedb ni razvidno določno nasprotovanje stališču tožene stranke, da tožnik v zvezi z navedenimi razlogi osebne narave ni uspel izkazati, da mu državni organi niso sposobni nuditi zaščite. Zato sodišče niti v tem delu ni imelo podlage za nadaljnje preverjanje dejanskega stanja, pomembnega za odločitev v zadevi. To pomeni, da tožnik ni izkazal, da mu država ali mednarodna organizacija (prvi odstavek 25. člena ZMZ-1) ne more ali noče nuditi zaščite z vidika drugega odstavka 25. člena ZMZ-1 zoper grožnje v smislu 28. člena s strani nedržavnega subjekta (tretja alineja prvega odstavka 24. člena ZMZ-1). Povedano drugače, tudi če bi bilo ugotovljeno, da so v obravnavani zadevi podani razlogi preganjanja iz prvega odstavka 27. člena ZMZ-1 ali da obstaja utemeljeno tveganje, da tožnik utrpi resno škodo iz 28. člena ZMZ-1 in da imajo dejanja preganjana, ki naj bi jih v obravnavani zadevi izvajali nedržavni subjekti (tretja alineja 24. člena ZMZ-1), ustrezne lastnosti (26. člen ZMZ-1), je dolžnost prosilca, ki v prošnji za mednarodno zaščito zatrjuje nezmožnost izvorne države, da bi ga zaščitila pred preganjanjem, da izkaže trditve, ki bi lahko utemeljile zatrjevano nezmožnost izvorne države nuditi zaščito. Zlasti mora izkazati, da se je v izvorni državi glede zatrjevanih dejanj obrnil po pomoč na organe pregona, ki pa mu niso hoteli oziroma niso zmogli nuditi zaščite.10 Tudi zato ni utemeljeno tožnikovo stališče, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.

29. Sodišče pripominja, da je bil tožnik v postopku za priznanje mednarodne zaščite ustrezno informiran.11 Iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo, je namreč razvidno njegovo na to nanašajoče se potrdilo z dne 9. 6. 2023, poleg tega ni imel pripomb na zapisnik o osebnem razgovoru z dne 18. 8. 2023. To pomeni, da mu je bilo v okviru navedenih procesnih dejanj omogočeno, da se seznani s procesnimi jamstvi ter dolžnostmi glede podajanja izjave in da se njegovo izjavo dopolni s postavljanjem ustreznih vprašanj, vključno v smeri razjasnjevanja morebitnih nasprotij ali neskladnostmi, s katerimi je treba prosilca soočiti ter mu dati možnost, da se do njih opredeli. Tožnik je torej imel možnosti, da v postopku aktivno sodeluje in da se izjavi o (za odločitev) pomembnih dejstvih ter zanje predlaga dokaze, pri čemer je zapisnika razvidno, da mu je tožena stranka v zvezi z razlogi preganjanja postavila številna vprašanja zaradi razjasnitve pomembnih dejstev; zagotovila mu je torej možnost predstavitve elementov za utemeljitev prošnje za mednarodno zaščito, s čimer je izpolnila svojo sodelovalno dolžnost. 30. Glede na navedeno, ko v obravnavani zadevi ni podan subjektivni element12, ker okoliščine, ki jih tožnik zatrjuje, niso preganjanje oziroma ne utemeljujejo njegovega strahu pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, toženi stranki pri odločanju o statusu begunca tožnikovih izjav ni bilo treba preverjati z informacijami o izvorni državi, saj z njimi ni mogoče nadomestiti subjektivnega pogoja.13 S tem povezano dokazno breme glede izpodbijanja vsakega dvoma, da obstaja resno tveganje za kršitev 3. člena EKČP, v obravnavani zadevi torej ni bilo preloženo na toženo stranko.

31. Izpodbijana odločba temelji tudi na četrti alineji 52. člena ZMZ-1, skladno s katero se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je verjetno, da je prosilec zlonamerno uničil ali odsvojil osebni dokument ali potno listino, ki bi pomagala pri ugotavljanju njegove identitete ali državljanstva, še zlasti, če iz okoliščin konkretnega primera izhaja, da bi prosilec v izvorni državi lahko pridobil identifikacijske dokumente. Iz tožbenih navedb ni razvidno določno nasprotovanje navedenemu stališču tožene stranke, zato sodišče niti v tem delu ni imelo podlage za nadaljnje preverjanje dejanskega stanja, pomembnega za odločitev v zadevi. Pojasnjuje le, da tožnik fotografije svojega osebnega dokumenta ni priložil niti tožbi. Očitno neutemeljen pa je tudi s tem povezan tožnikov ugovor, "da ni sporno, da je njegova izvorna država Maroko", saj je tožena stranka verjela tožniku, da je maroški državljan le zato, ker ni spreminjal izjav glede svojega državljanstva.

32. Glede na navedeno je bila z izpodbijano odločbo tožniku zagotovljena podrobna in natančna presoja, vključno z oceno, da vrnitev v izvorno državo ne bo povzročila ogroženosti njegovega življenja ali svobode oziroma izpostavljenosti mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju.14 V zvezi s tem sodišče še pripominja, da ni nujno, da vse osebe, ki so upravičene do zaščite zaradi spoštovanja načela nevračanja, tudi izpolnjujejo pogoje za pridobitev mednarodne zaščite.15, 16 V primeru pravnomočno zavrnjene prošnje za mednarodno zaščito oseba postane tujec in pride v pristojnost policije. Če dejstva ali okoliščine kažejo na obstoj razlogov, ki preprečujejo odstranitev tujca iz Republike Slovenije, mora uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopkov mednarodne zaščite, o tem nemudoma obvestiti policijo, ki mora ravnati v skladu z 72. členom (prepoved odstranitve tujca) in z 73. členom ZTuj-2 (dovolitev zadrževanja).17

33. Ob upoštevanju navedenega je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

1 Zagorc, Stare, Razlaga instituta subsidiarne zaščite v evropskem azilnem sistemu, Pravnik št. 11-12/2019, stran 797 v zvezi z opombo 26. 2 Sodba SEU v zadevi C-465/07 z dne 17. 2. 2009, Elgafaji, 28. točka obrazložitve. 3 Sodba ESČP v zadevi N. A. proti Združenemu kraljestvu, 111. točka obrazložitve. 4 Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017 (8. točka obrazložitve). 5 Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 173/2018 z dne 5. 2. 2019 (25. točka obrazložitve). 6 Ugotovitve tožene stranke so povzete v 8. in nadaljnjih točkah obrazložitve te sodbe. 7 Sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 193/2017 z dne 6. 12. 2017 (12. točka obrazložitve). 8 Prav tam, 13. točka obrazložitve. 9 S tem v zvezi je Vrhovno sodišče tudi v zadevi I Up 173/2018 opozorilo na stališče ESČP, da dejstvo, da se v primeru izgona iz države pogodbenice položaj tožeče stranke lahko zelo poslabša in se med drugim znatno skrajša njena pričakovana življenjska doba, ne zadošča za kršitev 3. člena EKČP (34. točka obrazložitve). 10 Tako tudi Ustavno sodišče v zadevi Up-229/17-24, U-I-37/17-12 z dne 21. 11. 2019 (12. točka obrazložitve). 11 V okviru informiranja se namreč vlagatelju namere, v jeziku, ki ga oseba razume, pred začetkom postopka sprejema prošnje zagotovijo informacije o postopkih po tem zakonu, pravicah in dolžnostih prosilcev, možnih posledicah neupoštevanja obveznosti in nesodelovanja s pristojnim organom, rokih za uveljavljanje pravnih sredstev ter informacije o svetovalcih za begunce in nevladnih organizacijah, ki delujejo na področju mednarodne zaščite (prvi v zvezi z drugim odstavkom 5. členom ZMZ-1). Na prošnjo prosilca se v postopkih brezplačno zagotavljajo vse informacije v zvezi z njegovim postopkom za priznanje mednarodne zaščite (tretji odstavek 5. člena ZMZ-1). Navedeno namreč pripomore k izpolnjevanju temeljne prosilčeve obveznosti po ZMZ-1, torej da se mora v postopku za priznanje mednarodne zaščite kar najbolje potruditi prikazati, v čem so razlogi za priznanje mednarodne zaščite, saj se predpostavlja njegovo aktivno ravnanje. Organ pa mora prosilcu zagotoviti ustrezno možnost predstavitve elementov, potrebnih za čim popolnejšo utemeljitev prošnje v skladu s 4. členom Direktive 2011/95/EU kar vključuje možnost podati pojasnilo glede morebitne neskladnosti ali nasprotja v prosilčevih izjavah. 12 Skladno s prvim odstavkom 21. člena ZMZ-1, ki ureja utemeljevanje prošnje (subjektivni element), mora prosilec sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo. 13 Tako stališče je Vrhovno sodišče sprejelo tudi v zadevi I Up 2/2017 z dne 15. 3. 2017 (19. točka obrazložitve). 14 Ustavno sodišče je že presodilo, da je načelo nevračanja oseb v države, v katerih jim preti določena nevarnost, preganjanje ali je na drug način ogroženo njihovo življenje, osebna integriteta ali svoboda, splošno priznano mednarodno načelo (odločba Up-763/09-19 z dne 17. 9. 2009, 8. točka obrazložitve). 15 Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-189/14-13, Up-663/14, 23. točka obrazložitve. 16 SEU je že presodilo, da celo dejstvo, da državljana tretje države, ki ima težko bolezen, na podlagi člena 3 EKČP v zelo izjemnih primerih ni mogoče prisilno odstraniti v državo, v kateri ni ustreznega zdravljenja, ne pomeni, da mu je treba dovoliti prebivanje v državi članici iz naslova subsidiarne zaščite v skladu z Direktivo 2004/83 (Kvalifikacijska direktiva I, M Bodj C-542/13 z dne 18. 12. 2014, 40. točka). 17 Tako tudi odločba Ustavnega sodišča št. Up-763/09-19, 9. točka obrazložitve.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia