Jedro

Višje sodišče ugotavlja, da toženec napačne izdelave hrbtišč niti ne more uveljavljati kot stvarno napako, saj ni dokazal, da je bilo pogodbeno dogovorjeno, da bodo hrbtišča kuhinjskih omaric debela 8 mm in da bi torej izdelava odstopala od dogovorjene (prim. 3. točko 459. člena OZ). Pritožnik namreč ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da sta se pravdni stranki na podlagi vzorca dogovorili za ceno kuhinj, toženec pa je šele kasneje rekel, naj bo hrbtišče debelo 8 mm; ker pa je tožnica pojasnila, da bo potem cena višja, se je toženec strinjal, naj ostane lesomal in okrog tega kasneje ni bilo reklamacij.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, tožeči stranki pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 559,98 EUR v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo: »I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati 29.594,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 3. 2018 dalje.

II. Ugotovi se, da ne obstajajo v pobot uveljavljane terjatve tožene stranke do tožeče stranke: - v višini 8.225,80 EUR, - v višini 5.000,00 EUR, - v višini 9.000,00 EUR ter - v višini 6.698,00 EUR.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti stroške v višini 4.128,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15-dnevnega roka dalje.«

2. Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku – ZPP pritožila tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tej zadevi se pravdni postopek nadaljuje po razveljavitvi sklepa o izvršbi zaradi obrazloženega ugovora toženca. Tožnica je za toženca izvedla mizarska dela, izdelala je kuhinje, ki so bile vgrajene v apartmaje v D. Med 26. 5. 2017 in 18. 8. 2017 je tožencu izdala 14 računov v skupnem znesku 150.283,14 EUR. Toženec je plačal 122.112,00 EUR, in sicer 20. 9. 2017 112.112,00 EUR ter 31. 12. 2017 še 10.000,00 EUR. Toženec znesku po izdanih računih ni nasprotoval in obveznosti po vtoževanih računih ni zanikal, zato je sodišče prve stopnje zahtevku tožnice ugodilo. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje v pobot uveljavljane terjatve toženca ne obstajajo: terjatev v višini 8.225,80 EUR, ki izhaja iz dveh računov, ki ju je toženec izdal tožnici, ne obstaja zato, ker tožencu ni uspelo utemeljiti pravne podlage zanjo; pobotni ugovor v zvezi s terjatvijo v višini 5.000,00 EUR gotovine, ki jo je toženec plačal tožnici, ni bil sklepčen. Terjatev v višini 9.000,00 EUR zaradi napačnih hrbtišč omaric po stališču sodišča prve stopnje ne obstaja, ker toženec ni uveljavljal jamčevalnega zahtevka, v višini 6.698,00 EUR zaradi napak na ročajih kuhinj pa zato, ker jamčevalnega zahtevka ni uveljavljal pravočasno.

6. Toženec v pritožbi uvodoma trdi, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj naj bi oba zakonita zastopnika pravdnih strank potrdila, da je bilo med njima dogovorjeno tako, da bo tožnica tožencu organizirala izdelavo pohištva za apartma v B., material pa mu bo dobavil toženec. Družba A. je z obema računoma tožencu zaračunala vse delo in material, toženec pa je vse tudi plačal. Torej naj ne bi šlo le za ugotavljanje knjigovodskega stanja, ampak terjatev toženca do tožnice obstoji.

7. Vendar se pritožnik neutemeljeno sklicuje le na tisti del dogovora, po katerem da bo tožnica organizirala izdelavo pohištva za apartma, material pa ji bo dostavil toženec. Ne oporeka namreč ugotovitvi sodišča prve stopnje, da sta se pravdni stranki dogovorili tudi, da bo tožnica pohištvo izdelala brezplačno. Iz dejanske podlage sodbe izhaja, da sta bila sporna računa izdana zaradi izvoza in uvoza. Zato se tudi višje sodišče strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da če je tožnica za toženca pohištvo izdelala brezplačno, to ne pomeni, da je tožencu dolžna plačati za material, saj česa takega toženec ni trdil. Pritožbeno neizpodbito je tudi, da tožnica od družbe A. plačila za to blago ni prejela in ga tudi ni zahtevala.

8. V zvezi s pobotom izplačane gotovine v višini 5.000,00 EUR pritožnik trdi, da njegova terjatev obstoji ne glede na prvotni namen plačila, saj da tožnica ni resnično izkazala, da bi ta denar porabila za dobavo hotelskega pohištva. S tem v zvezi pritožba sodišču prve stopnje očita, da naj bi nekritično verjelo tožnici, da je znesek porabila za druge posle, in meni, da tožnica teh stroškov napram tožencu sploh ni dokazala, sodišče pa teh trditev ni preizkusilo, čeprav niso bile izkazane z nobenimi listinami.

9. Pritožnik zmotno meni, da je ta del terjatve toženca v trditveni in dokazni sferi tožnice (prim. 212. člen ZPP). Slednja je konkretno specificirala, za kaj je prejeti znesek porabila, trditveno in dokazno breme za obstoj te terjatve pa nosi toženec, saj jo uveljavlja v pobot. Tožnici tako teh stroškov napram tožencu ni bilo treba ne zatrjevati ne dokazovati in je neutemeljen pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje moralo preizkušati navedbe tožnice. Pritožba se neutemeljeno sklicuje tudi na pričanje toženca, kakšna da je bila cena poslanega orodja in ostalega materiala. Toženec je namreč v zvezi s tem delom svojega pobotnega ugovora s trditvami prišel v lastno nasprotje: naprej je trdil, da je ta znesek plačilo za vtoževano terjatev (prim. odgovor na tožbo, list. št. 50 spisa), nato pa, da je tožnica ta znesek prejela za drug projekt in da so trditve, da je material porabila za projekt v D. in za apartma v B., neresnične (prva pripravljalna vloga, list. št. 100 spisa). Pri tem toženec ni pojasnil, kakšen bi bil siceršnji temelj njegove terjatve. V tem delu torej ugovor toženca ni bil sklepčen in je ugotovitev sodišča prve stopnje v 15. točki obrazložitve pravilna.

10. Pritožba nadalje uveljavlja, da je sodišče neupravičeno zavrnilo pobotni ugovor v zvezi z zmanjšano kupnino oziroma s tem povezano škodo zaradi izdelanih napačnih hrbtišč kuhinjskih omaric. Pritožnik ponavlja, da je tožnico pravočasno opozarjal, da hrbtišča niso pravilna oziroma da so izdelana iz napačnega materiala. Na tem mestu višje sodišče ugotavlja, da toženec napačne izdelave hrbtišč niti ne more uveljavljati kot stvarno napako, saj ni dokazal, da je bilo pogodbeno dogovorjeno, da bodo hrbtišča kuhinjskih omaric debela 8 mm in da bi torej izdelava odstopala od dogovorjene (prim. 3. točko 459. člena Obligacijskega zakonika – OZ)1. Pritožnik namreč ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da sta se pravdni stranki na podlagi vzorca dogovorili za ceno kuhinj, toženec pa je šele kasneje rekel, naj bo hrbtišče debelo 8 mm; ker pa je tožnica pojasnila, da bo potem cena višja, se je toženec strinjal, naj ostane lesomal in okrog tega kasneje ni bilo reklamacij. Pritožnik neutemeljeno uveljavlja tudi, da naj bi napako reklamiral že ob pregledu vzorca. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je v postopku sam trdil, da vzorcev ni pregledal, česar pritožba ne napada. Pritožnik se neutemeljeno sklicuje tudi na izpovedbo C. C., ki da je potrdil, da je imel toženec pripombe na hrbtišča ob ogledu vzorca. To sicer drži in je to ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, vendar iz dejanskih ugotovitev nadalje izhaja tudi, da sta se pravdni stranki naknadno dogovorili, da je vzorec primeren in je bil tak vzorec poslan v D. S tem v zvezi pritožnik neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je poklonilo vero samo zastopniku tožnice. Dokazna ocena take presoje sodišče prve stopnje ne vsebuje. Pač pa je sodišče prve stopnje svoje ugotovitve naslonilo tudi na izpovedbo C. C. Ta je izpovedal, da je toženec vzorčno kuhinjo prevzel in brez pripomb plačal račun zanjo. Vzorec s 3,2 mm debelim lesomalom sta namreč s tožencem pregledovala skupaj. Dokazna ocena torej ne temelji na verodostojnosti prič, temveč na vsebini njihovih izpovedb.

11. Pritožnik neutemeljeno ponavlja trditve o svojem poslovnem neuspehu v D. in da naj bi izgubil vse nadaljnje posle obnove hotelskega pohištva. Te pritožbene trditve so nerelevantne, saj konkretnih dejanskih ugotovitev o tem izpodbijana sodba niti ne vsebuje. Pritožnik tudi ne izpodbija ugotovitve sodišče prve stopnje, da v postopku niti ni trdil, da bi imel s tožnico sklenjen take vrste posel ali da bi bilo plačilo tožnici odvisno od zadovoljstva končnega naročnika. Zato se višje sodišče strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da toženec morebitne izgube nadaljnjih poslov ne more prevaliti na tožnico.

12. Pritožbeno stališče toženca o napačni uporabi materialnega prava, ker da ne gre za podjemno, ampak za prodajno pogodbo, ni utemeljeno. Dvoma glede pravne narave pogodbe med strankama v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo (prim. prvi odstavek 620. člena OZ)2. Sodišče prve stopnje je na prvem naroku za glavno obravnavo 17. 1. 2020 sprejelo program postopka in v njem opredelilo pravno podlago tožbenega zahtevka, toženec ji ni oporekal in torej to vprašanje med pravdnima strankama ni bilo sporno. Kot že pojasnjeno, dokazni postopek tudi ni pokazal, da bi toženec tožnico na napačna hrbtišča opozoril že ob prevzemu vzorca, zato se v pritožbi v zvezi s prodajno pogodbo neutemeljeno sklicuje na to, da lahko uveljavlja svojo pravico do znižanja plačila tudi po izteku roka za uveljavljanje pravic. Ker pritožbeno ni izpodbito, da bi toženec napako hrbtišč grajal pravočasno, v nobenem primeru jamčevalnih zahtevkov nima več (prim. tako 461. in 462. člen OZ glede prodajne, kot 633. in 634. člen OZ glede podjemne pogodbe).

13. V zvezi s pobotom v višini 6.698,00 EUR pritožba napada stališče sodišča prve stopnje, da gre za očitne napake, saj da se na vzorcih, torej na ročaju, ne more ugotoviti, kakšnih bo 90 naslednjih ročajev, ki bodo prišli iz proizvodnje. Če to ni tako, se višje sodišče sprašuje, čemu je vzorec, ki je bil poslan v D., sploh namenjen. Glede na to, da toženec ni dokazal, da bi skrito napako grajal v enem mesecu od odkritja oziroma prejema obvestila s strani uporabnika, torej pravočasno (prim. prvi odstavek 634. člena OZ3), so neutemeljene vse pritožbene trditve, s katerimi pritožnik uveljavlja, da gre za skrito, ne pa očitno napako. Zato na te pritožbene trditve višje sodišče ne bo odgovarjalo. Ker izpodbijana sodba vsebuje ugotovitev, da je bil toženec tudi v primeru skritih napak kuhinjskih ročajev z grajanjem prepozen, je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da je v tem delu sodišče zmotno uporabilo materialno pravo.

14. S tem se je višje sodišče opredelilo do tistih pritožbenih trditev, ki so odločilnega pomena za odločitev o pritožbi. Ker utemeljeni pritožbeni razlogi niso podani, sodišče prve stopnje pa tudi ni storilo kršitev, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

15. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ. Toženec svoje stroške pritožbenega postopka krije sam, tožnici pa je v 15 dneh dolžan povrniti njene stroške pritožbenega postopka, ki jih je višje sodišče odmerilo na priglašenih 750 točk oziroma 450,00 EUR za odgovor na pritožbo (Tarifna številka 21 Odvetniške tarife – OT), 9,00 EUR za materialne izdatke (po tretjem odstavku 11. člena OT) in 22% DDV (drugi odstavek 12. člena OT), kar skupaj znaša 559,98 EUR. Stroška posveta s stranko in pregleda listin po tarifni številki 39 OT pa se obračunavata le, če ta storitev ni zajeta v drugi tarifni številki, ko gre torej za samostojno storitev.

1 Napaka je stvarna: 3. če stvar nima lastnosti in odlik, ki so bile izrecno ali molče dogovorjene oziroma predpisane; 2 Prvi odstavek 620. člena OZ določa, da se pogodba, s katero se ena stranka zavezuje izdelati določeno premično stvar iz svojega materiala, v dvomu šteje za prodajno pogodbo. 3 Če se pozneje pokaže kakšna napaka, ki je pri običajnem pregledu ni bilo mogoče odkriti, se naročnik vseeno lahko sklicuje nanjo, s pogojem, da o njej obvesti podjemnika čim prej, najpozneje pa v enem mesecu, ko je bila odkrita.