Jedro

Čeprav sodišče o zaslišanju izvedenca ni obvestilo obdolženca, kar je bilo dolžno storiti na podlagi 5. odstavka 178. člena v zvezi s 429. členom ZKP, in je zato kršilo navedeno določbo, se ni mogoče strinjati, da sodišče svoje odločbe ne bi smelo opreti na vsebino zapisnika o zaslišanju izvedenca medicinske stroke. Ne gre namreč za katerega od dokazov, naštetih v 2. odstavku 18. člena ZKP, za katere velja ta dokazna prepoved.

Izjemoma je v skrajšanem postopku kljub neprebranemu zapisniku o zaslišanju izvredenca dopustno šteti, da je ta dokaz izveden, če bi stranki izjavili, da sta z mnenjem seznanjeni in da ga na glavni obravnavi ni treba še posebej prebrati, ter naj se zato šteje, da je tak zapisnik prebran. Seveda bi morale biti v takem primeru te okoliščine zabeležene v zapisniku o glavni obravnavi.

Iz zapisnika o glavni obravnavi je razvidno, da je sodnica v dokazne namene vpogledala tudi izvedensko mnenje stalnega sodnega izvedenca. S tem je napačno izvedlo dokaz z izvedenskim mnenjem in s tem kršilo določbo 1. odstavka 340. člena ZKP.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega I.J. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Po 98.a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 100.000,00 SIT.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 17.4.1998 obsojenega I.J. spoznalo za krivega kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po 3. v zvezi s 1. odstavkom 134. člena KZ. Na podlagi 50. člena KZ je obsojencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po 3. odstavku 134. člena KZ določilo kazen dveh mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo pritožbo zagovornika obsojenega I.J. zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojencu naložili v plačilo stroške kazenskega postopka.

Zoper to pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenega I.J. iz vseh razlogov po 1. odstavku 420. člena ZKP vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Navaja, da je preiskovalni sodnik procesno dejanje zaslišanja izvedenca medicinske stroke dr. M.P. opravil, ne da bi o tem obvestil obsojenca. Na glavni obravnavi izvedenec ni bil zaslišan, njegovega izvida in mnenja pa sodišče ni niti prebralo. Po stališču vložnika zato na glavni obravnavi ni bil izveden niti en sam dokaz, na podlagi katerega bi bilo mogoče sklepati, da je obsojenec oškodovancu V.J. prizadejal hudo telesno poškodbo. Vložnik poudarja, da je državni tožilec dolžan dokazati dejstva, ki obremenjujejo obsojenca, zato obramba tudi ni bila dolžna predlagati izvedenčevega zaslišanja na glavni obravnavi. Izpostavlja tudi, da je sodišče zagrešilo kršitev kazenskega zakona, saj da je obsojenec dejanje storil v silobranu, kar pa da je okoliščina, ki izključuje kazensko odgovornost. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje, podrejeno pa naj obtožbo zavrne oziroma zavrže ter kazenski postopek zoper obsojenega I.J. ustavi.

Vrhovni državni tožilec svetnik mag. J.F. v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da obsojenčev zagovornik pod videzom bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP v resnici izpodbija dejanske ugotovitve sodišča o tem, da je obsojenec oškodovancu povzročil hudo telesno poškodbo. Če sodišče na glavni obravnavi, opravljeni v navzočnosti obsojenca in zagovornika, ni zaslišalo izvedenca medicinske stroke, zaradi tega izvedensko mnenje še ni tak nedovoljen dokaz iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, na katerega se sodba ne bi smela opirati. Po oceni vrhovnega državnega tožilca sodišče tudi ni kršilo obsojenčeve pravice do obrambe, ker na glavni obravnavi ni zaslišalo navedenega izvedenca, saj sta imela obsojenec in njegov zagovornik možnost in tudi pravico na glavni obravnavi predlagati njegovo zaslišanje in zaslišanje prič. Zahteva pa uveljavlja tudi zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar po 2. odstavku 420. člena ZKP ne more biti predmet zahteve za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Okrajno sodišče v Mariboru je z odredbo z dne 13.11.1995 v okviru posameznih preiskovalnih dejanj odredilo izvedenstvo, ki ga je zaupalo sodnemu izvedencu medicinske stroke dr. M.P. V spisu ni povratnice, ki bi dokazovala, da je bila ta odredba v skladu z določbo 1. odstavka 249. člena ZKP vročena tudi obsojenemu I.J., ki takrat še ni imel zagovornika. Vendar zahteva ne trdi, da je bilo zaradi takega ravnanja sodišča, ki pa je to odredbo vročilo državnemu tožilcu kot nasprotni stranki, kršeno načelo enakopravnosti strank v postopku in tudi ne, da je ta kršitev vplivala na zakonitost sodbe.

Zahtevi je treba pritrditi, da sodišče o zaslišanju izvedenca M.P., ki ga je opravilo dne 28.11.1995, ni obvestilo obdolženca, kar je bilo dolžno storiti na podlagi 5. odstavka 178. člena v zvezi s 429. členom ZKP ter da je zato kršilo navedeno določbo. Vendar se v tem pogledu obdolženec ni znašel v slabšem položaju kot nasprotna stranka, saj o zaslišanju izvedenca sodišče ni obvestilo niti državnega tožilca. Z vložnikom pa se ni mogoče strinjati, da sodišče svoje odločbe ne bi smelo opreti na vsebino zapisnika o zaslišanju izvedenca medicinske stroke. Ne gre namreč za katerega od dokazov, naštetih v 2. odstavku 18. člena ZKP, za katere velja ta dokazna prepoved. Zahteva, ki uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, zato ne more biti uspešna.

Zagovorniku tudi ni mogoče pritrditi, ko v zahtevi zatrjuje, da sodišče prve stopnje na glavni obravnavi ni izvedlo nobenega dokaza, na podlagi katerega bi bilo mogoče zanesljivo sklepati, da je oškodovanec v posledici obsojenčevega ravnanja dobil hudo telesno poškodbo. Po 1. odstavku 355. člena ZKP sodišče opre sodbo samo na dejstva in dokaze, ki so bili pretreseni na glavni obravnavi. Glede na vsebino 340. člena ZKP, ki predpisuje odstopanje od načela neposrednosti, je povsem jasno, da se zapisniki ali drugi zapisi o izvidu in mnenju izvedencev, seveda če so podani ostali procesni pogoji, na glavni obravnavi izvedejo tako, da se preberejo. Izjemoma je v skrajšanem postopku dopustno, da bi se štelo, da je bil ta dokaz izveden, četudi zapisnik o zaslišanju izvedenca sodišče ne bi prebralo, če bi stranki izjavili, da sta z mnenjem seznanjeni in da ga na glavni obravnavi ni treba še posebej prebrati, ter naj se zato šteje, da je tak zapisnik prebran. Seveda bi morale biti v takem primeru te okoliščine zabeležene v zapisniku o glavni obravnavi.

Iz zapisnika o glavni obravnavi (listovna št. 115) je razvidno, da je sodnica v dokazne namene vpogledala tudi v izpisek iz kazenske evidence za obsojenca, izvedensko mnenje stalnega sodnega izvedenca medicinske stroke dr. M.P. in v ostale listine in priloge v kazenskem spisu. Na pregledano in prebrano ni bilo pripomb, stranki, tudi obramba, na glavni obravnavi sta bila navzoča obsojenec kot njegov zagovornik, pa nista predlagali novih dokazov.

Višje sodišče v Mariboru je na podlagi uradnega zaznamka v spisu ugotovilo, da je obsojenčev zagovornik odvetnik Ž.L. dne 27.8.1997 pregledal kazenski spis in ob tej priliki vsekakor imel možnost prebrati tudi mnenje izvedenca M.P. na listovni številki 28, prav tako, da bi lahko predlagal zaslišanje le-tega tudi na glavni obravnavi, pa tega ni storil. Vložnik po vsebini uveljavlja kršitev obdolženčeve pravice do obrambe, ki jo č) točka 3. odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP) zagotovlja nekoliko širše kot določbi 3. alineje 29. člena Ustave Republike Slovenije in 3. odstavka 16. člena ZKP. Navedena določba EČKP kot temelj pravičnega (poštenega) postopka izpostavlja tudi obdolženčevo pravico, da zaslišuje oziroma zahteva zaslišanje obremenilnih prič (enako velja za izvedence) in da doseže navzočnost in zaslišanje razbremenilnih prič ob enakih pogojih, kot velja to za obremenilne priče. Ne glede na to, da je sodišče izvedensko mnenje na glavni obravnavi napačno izvedlo in s tem kršilo določbo 1. odstavka 340. člena ZKP, to ni v ničemer vplivalo na obsojenčevo pravico zahtevati neposredno zaslišanje izvedenca na glavni obravnavi, kar bi mu zagotovilo možnost v izvedenčevi navzočnosti izpodbijati njegovo mnenje.

Obsojenec in njegov zagovornik na izvedbo dokaza nista imela pripomb in tudi neposredne izvedbe tega dokaza nista zahtevala. Pri presoji, ali je sodišče kršilo obdolženčevo pravico do obrambe, je treba upoštevati ne le to, da se je obsojenčev zagovornik pred glavno obravnavo seznanil z vsebino izvedenskega mnenja, temveč tudi, da gre za zelo kratko, določno in vsakomur zlahka razumljivo izvedensko mnenje, ki obsega komajda dobro tretjino tipkane strani.

Ob upoštevanju teh dejstev se izkaže, da zahtevi ni mogoče pritrditi, da je bila zaradi tega, ker je sodišče pri izvedbi tega dokaza prekršilo določbo 2. odstavka 340. člena ZKP, obsojenčeva pravica do obrambe kršena v tolikšni meri, da je to vplivalo na zakonitost sodbe. Zato je treba navedbo v zahtevi, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 2. odstavku 371. člena ZKP prav tako zavrniti.

Po 1. odstavku 424. člena ZKP pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. To določbo si je treba razlagati tako, da morajo biti zatrjevane kršitve obrazložene in ne zgolj navržene, brez kakršnekoli utemeljitve. V zahtevi uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP ni konkretizirana, zato utemeljenosti te trditve tudi ni mogoče preizkusiti.

Vložnik nima prav, ko uveljavlja kršitev kazenskega zakona, ker da so podane okoliščine, ki izključujejo kazensko odgovornost. Tako trditev je mogoče razumeti kot uveljavljanje kršitve po 2. točki 372. člena ZKP. Nadaljnje navedbe v zahtevi, da je sodišče nepravilno uporabilo določbo 11. člena KZ glede silobrana pa kažejo, da vložnik meri na kršitev po 1. točki 372. člena ZKP, saj silobran izključuje protipravnost. Z zatrjevanjem kršitve kazenskega zakona pa vložnik ponuja lastno videnje dejanskega stanja in navaja, da je oškodovanec s hrbta napadel obsojenca, slednji pa da se je le branil, ter da se na drug način ubraniti ni mogel, kar potrjujejo tudi pričevanja D.B., M.J. in A.P., ki so potrdile obsojenčev zagovor, njihovih izpovedb pa sodišče brez ustreznega pojasnila enostavno ni upoštevalo. Na ta način vložnik izpodbija v napadeni pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje, kar pa po 2. odstavku 420. člena ZKP ni podlaga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva. Kršitev kazenskega zakona je podana samo takrat, ko je sodišče dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo ter na tako ugotovljena dejstva napačno uporabilo kazenski zakon.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve, na katere se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje zagovornik obsojenega I.J., niso podane, zahtevo pa je vložil tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Glede na tak izid je obsojeni I.J. na podlagi 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 100.000,00 SIT.