Jedro

Za kršitve, ki utemeljujejo izrek omejitve gibanja - pridržanja na podlagi četrtega odstavka 84. člena ZMZ-1 zadošča ugotovitev, da so bile kršitve, ki so napad na osebno in premoženjsko varnost, storjene in zato ni možna ekskulpacija z utemeljevanjem neprištevnosti v smislu kazenske (ne)odgovornosti ali kot je mogoče povzeti tožbene navedbe, silobrana.

Subjektivni odnos tožnika do dogodkov in razlog za te dogodke (zatrjevani predhodni napad in kraja drugih) ne spremenita dejstva, da je tožnik s tem, da je obračunaval s prosilcem A. A. in mu grozil "boš že še videl" ter mu s silo telesa potisnil glavo v umivalnik, ker je želel od A. A. protipravno pridobiti mobitel, ogrožal varnost oseb in premoženja v smislu določbe četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. V konkretni zadevi torej ni bil izveden posebni ugotovitveni postopek, zato procesne pravice, ki izhaja iz posebnega ugotovitvenega postopka, katerih kršitev uveljavlja tožnik v tožbi (146. člen ZUP), niso utemeljene. Neutemeljen je tudi tožbeni očitek, da tožnik ni imel možnosti postavljati vprašanj pričam, saj je iz upravnega spisa razvidno, da priče niso bile zaslišane. Glede na to, da tožnik sam priznava, da je imel pravico do izjave o dejstvih in dokazih, ki so podlaga za odločitev in pravico izjaviti se o očitanih kršitvah, je tudi tožbeni ugovor o kršitvi pravice do izjave in načela zaslišanja po presoji sodišča neutemeljen.

Ni bistveno, koliko ravnanj, ki ogrožajo druge ali premoženje, je tožnik naredil, ampak je treba v vsakem primeru posebej, na podlagi konkretnih okoliščin, presojati obstoj ogroženosti osebne varnosti in premoženja v smislu določbe četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, ki je v konkretnem primeru nedvomno izkazana.

Sodišče je predvsem zaradi intenzitete ravnanja, ki je povzročilo strah drugih, presodilo, da je odločitev toženke za izrek strožjega ukrepa, pravilna.

Tožnik ni pridržan v Centru za tujce zato, ker naj ne bi imela milejšega ukrepa toženka na voljo, ampak zaradi intenzitete, števila ravnanj in po oceni, da se glede na vsa ravnanja tožnika v prostorih azilnega doma utemeljeno pričakuje, da bi v primeru, da bi ostal v prostorih azilnega doma, s kršitvami nadaljeval, kot to jasno izhaja iz izpodbijanega sklepa.

Ni bistveno, ali gre za hujšo ali lažjo kršitev javnega reda, ker toženka svojega ukrepa ni izdala na podlagi 82.b člena ZMZ-1, ampak na podlagi 4. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. V obravnavani zadevi, ko se ukrep pridržanja tožnika na prostore Centra za tujce že izvaja, lahko sodišče izda začasno odredbo po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 iz razlogov po drugem odstavku tega člena za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno. Po presoji sodišča gre ravno za tako razmerje tudi v obravnavani zadevi. Vendar pa potrebnost izdaje takšne začasne odredbe v obravnavani zadevi ni izkazana že zato, ker je izrek ukrepa zakonit. Zakonita omejitev gibanja pa ne pomeni nedopustnega posega v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave).

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

_O izpodbijanem sklepu_

1. Z izpodbijanim sklepom je toženka tožniku na podlagi 4. alineje prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) omejila gibanje, ker je to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih prijemljivih razlogov javnega reda (1. točka izreka) na prostore Centra za tujce, Veliki Otok 44z, 6230 Postojna, od 24. 10. 2023 od 14.30 ure do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 24. 1. 2023 do 14.30 ure z možnostjo podaljšanja za en mesec (2. točka izreka).

2. Toženka je bila 19. 10. 2023 s strani socialne službe azilnega doma obveščena o kršitvah Uredbe o hišnem redu azilnega doma (v nadaljevanju Uredba o hišnem redu) ter o grožnjah in vedenju, ki vnaša nemir med nastanjene v azilnem domu.

3. Toženka je na podlagi poročila varnostne službe z dne 18. 10. 2023 ugotovila, da je tožnik fizično obračunaval s prosilcem A. A. in mu grozil "boš že še videl" ter mu s silo telesa potisnil glavo v umivalnik, ker je želel od A. A. protipravno pridobiti mobitel. O dogodku je bila obveščena policija, ki je tožnika obravnavala zaradi kršenja javnega reda in miru. Toženka je na podlagi uradnega zaznamka socialne službe ugotovila, da je tožnik ob prihodu policije začel vpiti in groziti socialni delavki, da naj bi ga ta lažno prijavila policiji. Toženka je ugotovila, da je tožnik kršil 10. in 11. člen Uredbe o hišnem redu ter kljub opozorilu socialne delavke nadaljeval z neupoštevanjem hišnega reda, s čimer ni ogrožal le sebe, ampak tudi ostale nastanjene v azilnem domu. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik v okviru pravice do izjave po predočenju dejanj, ki so kršitve Uredbe o hišnem redu, očitana dejanj zanikal. Povedal je, da sam ni nikogar napadel, da so mu migranti, ki jih ne pozna, ukradli telefon, 2.000 eur, uro in čevlje. Tožnik se je ob predočenju, da je potiskal prosilcu glavo z vso silo v umivalnik, začel glasno smejati in povedal, da to ni res. Tožnik je povedal, da je imel prosilec v roki telefon, za katerega je tožnik mislil, da je njegov in mu ga je zato vzel. Ko je tožnik ugotovil, da telefon ni njegov, ga je vrnil. Tožnik je še povedal, da je na obisk prišel njegov brat, ki ni njegov brat, ampak mu le tako reče, ki mu je dal nekaj denarja in ko so ostali prosilci videli, da ima denar, so ga pretepli, zaradi česar je pristal za nekaj ur na urgenci. Tožnik je zanikal tudi to, da je ob prihodi policije kričal socialni delavki, da ga je lažno prijavila in ji grozil. Tožnik je še povedal, da ne gre v Center za tujce, da ima jutri namen oditi v Italijo.

4. Toženka je ugotovila, da je izrek omejitve gibanja za tožnika nujen zaradi zagotavljanja varstva osebne, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda. Toženka je ugotovila, da je tožnik postopek dojemal neresno, se smejal in rekel, da gre v Italijo. Tožnik se po oceni toženke ne zaveda resnosti dejanj. Tožnik je s tem, ko je tiščal glavo v umivalnik drugemu prosilcu, močno prestrašil ne samo prosilca, ampak tudi socialno delavko, ki je dogodek zaznala. S svojimi dejanji je tožnik, ki je dobro poznal pravila hišnega reda v azilnem domu, kršil 10. in 11. člen Uredbe o hišnem redu in očitana dejanja delno priznal. Toženka je ugotovila, da je tožnik s svojim obnašanjem vnašal nemir v življenje v azilnem domu, povzročal nemir pri sostanovalcih in se zapletal v različne konfliktne situacije z drugimi prosilci.

5. Toženka je ugotovila, da je bil tožnik večkrat obravnavan s strani policije, in sicer: (i) 29. 10. 2022 na območju Policijske uprave Koper v zvezi z ilegalnim vstopom v Republiko Slovenijo; (ii) 9. 11. 2022 na naslovu ..., Ljubljana, opravljen postopek ugotavljanja identitete (Policijska postaja Ljubljana Vič); (iii) 18. 10. 2023 v prostorih azilnega doma Ljubljana, zaradi kršitve določil Zakona o varstvu javnega reda in miru, ko mu je bil izdan plačilni nalog.

6. Toženka je ugotovila, da pridržanje na območje azilnega doma ali preselitev na drugo lokacijo, za tožnika ne bi bila primerna, ker bi s kršitvami nadaljeval, saj bi bil še vedno nastanjen v istih prostorih, kjer velja enak hišni red, ki ga je kljub opozorilom kršil. Ugotovila je, da vsa opozorila varnostnikov in celo posredovanje policije do sedaj namreč niso imeli nobenega učinka pri tem, da bi se njegovo vedenje kakorkoli izboljšalo. Da v konkretnem primeru izvajanje ukrepa omejitve gibanja na azilni dom za vlagatelja ne bo učinkovito, izhaja že iz samega ravnanja tožnika, da bi nadaljeval s svojim neprimernih vedenjem in posledično ukrep omejitve gibanja ne bi dosegel svojega namena. Toženka je še ugotovila, da se azilni dom in izpostave azilnega doma v zadnjem času soočajo s povečanim pritokom migrantov, zato preselitev na drugo lokacijo, ne bi bila možna.

7. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je toženka ocenila, da so izpolnjeni pogoji za omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito na podlagi 4. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. _Povzetek relevantnih tožnikovih navedb_

8. Tožnik v tožbi predlaga odpravo izpodbijanega sklepa, podrejeno odpravo izpodbijanega sklepa in ponoven postopek.

9. Tožnik povzema, da je imel možnost zjasnitve glede spora s prosilcem A. A. dne 18. 10. 2023 pred uradno osebo azilnega doma, glede poročila varnostne službe, ki ga je podala o samem dogodku, dne 24. 10. 2023. Ponavlja, da je izpovedal, da ni nikogar napadel in da so njemu drugi prosilci ukradli telefon, 2.000,00 EUR, čevlje in uro. Odločno je zanikal, da naj bi A. A. potisnil glavo v umivalnik. Eden od prosilcev je imel podoben mobilni telefon kot je njegov, zaradi česar mu ga je tožnik vzel. Ko pa je ugotovil, da to ni njegov telefon, mu ga je takoj vrnil. Med sprehodom v bližini azilnega doma pa so njega napadli drugi prosilci in sicer jih je bilo vsaj deset. Pretepli so ga tako, da je moral oditi na urgenco UKC zaradi lažjih poškodb. Kljub temu pa njih policija ni kaznovala, temveč le njega. Edino, kar je tožnik priznal je to, da je vpil na socialno delavko, vse ostalo pa je zanikal. Sam je bil namreč žrtev pretepa s strani večih prosilcev. Poudarja, da je bil s tožnikom opravljen le en sam razgovor dne 24. 10. 2023 o tem enem samem incidentu, ki ga je imel v azilnem domu, pri čemer ni bil soočen s prosilcem A. A. niti z varnostniki, ki so tega dne posredovali in pripravili poročilo o dogodku.

10. Tožnik navaja, da je toženka svojo odločitev oprla na en incident, do katerega je prišlo 18. 10. 2023, ob 21.30h, v prostorih azilnega doma. V svoji odločitvi se toženka sklicuje zlasti na poročilo varnostne službe in socialne delavke. Tožnik je sicer imel možnost izjasnitve o tem dejanju kršitve hišnega reda, za katerega pa je jasno povedal, da ni kriv, saj je sam zaradi poškodb moral na urgenco. Toženka je odredila omejitev gibanja kljub temu le njemu, ne pa tudi prosilcem, ki so ga napadli, niti prosilcu A. A. 11. Tožnik navaja, da iz pridobljene dokumentacije ni razvidno, da bi bil pri zaslišanju navzoč tudi tožnik, da bi lahko priči zastavljal vprašanja. Tožnik v upravnem postopku ni imel možnosti, da bi pričam, katerih izpovedi so zanj obremenjujoče, lahko postavljal vprašanja, kar je sicer razvidno že iz izpodbijanega sklepa, s čimer je prišlo do kršitve 146. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), posredno pa tudi do kršitve načela zaslišanja stranke (9. člen ZUP). Tožnik opozarja, da je toženka uporabila le poročilo varnostne službe z dne 18. 10. 2023 in na ustni obravnavi ni zaslišala prič niti ni dala tožniku možnosti, da pričam postavlja vprašanja, zato je kršen tudi prvi odstavek 154. člena ZUP.

12. Tožnik navaja, da ukrep pridržanja na prostore v Centru za tujce predstavlja poseg v pravico do osebne svobode in ni v skladu z načelom sorazmernosti. Tožnik se lahko v Centru za tujce prosto giblje le po svoji sobi in hodniku do stranišča, pri čemer ga izven njegove sobe vseskozi nadzoruje policija, ima omejen dostop do interneta, telefona in gibanja na svežem zraku in odvzete so mu bile osebne stvari. Tožnik meni, da je treba uporabiti ustavno-pravni test sorazmernosti, ki ga je za omejitev osebne svobode prosilcem za azil postavilo Ustavno sodišče v zadevi Up-1116/09-22 z dne 3. 3. 2011 (tako tudi naslovno sodišče v sodbi in sklepu I U 1289/2014-7 z dne 19. 8.2014). Glede na to, da ZMZ-1 pozna več stopenj prisilnosti ukrepov pridržanja, mora tožena stranka v vsakem posameznem primeru presoditi, ali je ukrep sorazmeren in znotraj tega, ali ni mogoče uporabiti ukrepa milejše narave. Pri presoji sorazmernosti bi morala toženka tudi nujno upoštevati tožnikove osebne okoliščine, saj je kršitev delno priznal (kričanje na socialno delavko), vendar je tudi navedel utemeljene razloge (bil je jezen, ker je njega neupravičeno prijavila policiji). Tožniku zaradi odvzema prostosti nastaja težko popravljiva škoda, saj mu dni odvzema prostosti ne bo mogel nihče povrniti. Sicer pa kršitev pravice do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave in 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah očitno predstavlja že škodo samo po sebi (tako tudi naslovno sodišče v sodbi in sklepu 1 U 1289/2014 z dne 19. 8.2014, točka 30).

13. Po praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) v zvezi s 5. členom EKČP pride pravica do svobode gibanja (iz prvega odstavka 32. člena Ustave) v poštev v drugačnih dejanskih okoliščinah, kot se izvaja predmetni ukrep pridržanja. Pravica do svobode gibanja pride namreč v poštev v okoliščinah omejevanja svobode (gibanja) na določeno ozemeljsko področje, na področje določenega dela države, na kraj (mesto) prebivanja, na ozemlje ene države, in enako velja tudi za primer, ko je bila tožniku omejena svoboda gibanja na prostore Centra za tujce v Postojni. V primeru, ko je bil pritožnik zaprt znotraj posebne zdravstvene institucije, je ESČP primer obravnavalo kot poseg v pravico do prostosti in ne kot omejitev gibanja. Omenjene sodbe ESČP namreč temeljijo na stališču, da je treba pri oceni, ali gre za odvzem svobode (v zvezi z določilom 5. člena EKČP) upoštevati vrsto, trajanje ukrepa in ostale dejanske okoliščine načina izvajanja ukrepa v konkretnem primeru in da je razlika med ukrepom odvzema svobode in omejitvijo gibanja v intenziteti posega. S to sodno prakso ESČP se ujema tudi primerljiva praksa Ustavnega sodišča pridržanja tožnika na objekt Centra za tujce v Postojni. Izpodbijani sklep je tako vsekakor treba p oceni tožnika šteti kot ukrep, ki pomeni odvzem prostosti tožniku iz 6. člena Listine EU oz. iz drugega odstavka 19. člena Ustave ali iz 5. člena točke f. EKČP. Pri omejitvi gibanja na prostore in območje Centra za tujce v Postojni gre za ukrep, ki po svojih značilnostih ustreza odvzemu prostosti. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je enako stališče o pravni kvalifikaciji izvajanja pridržanja v navedeni ustanovi sprejelo v zadevah I Up 39/2015, I Up 15/2016 in I Up 26/2016. 14. S povzemanjem drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 tožnik meni, da toženka zahtevane presoje ni opravila in ni zadostno obrazložila, zakaj meni, da so navedeni pogoji izpolnjeni. Meni, da bi lahko v konkretnem primeru toženka odredila ukrep obveznega zadrževanja na območju azilnega doma, ne glede na njene trditve, da to ni možno zaradi povečanega števila prosilcev v azilnem domu. Pri presoji sorazmernosti bi morala toženka po mnenju tožnika nujno upoštevati tudi tožnikove osebne okoliščine. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa po oceni tožnika ne izhaja tehtanje sorazmernosti izrečenega ukrepa. V tem konkretnem primeru je namreč šlo le za manjšo kršitev hišnega reda azilnega doma in zgolj hipotetično ugibanje ter vzpostavitev dvoma o tem, da bo tožnik storil v prihodnosti neko hujše kaznivo dejanje. Tožnik meni, da ugotovljena manjša kršitev hišnega reda ne izpolnjuje kriterija, da je odvzem osebne svobode nujno potreben zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda. Že večkrat je naslovno sodišče odločilo (npr. v pravnomočni sodbi I U 763/2023-17, z dne 18. 5. 2023), da je zakonska dikcija "nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda" nedoločen pravni pojem, ki ga mora upravni organ vsebinsko napolniti v vsakem konkretnem primeru. Razlaga navedenega nedoločenega pravnega pojma, ki jo je v obravnavani zadevi sprejela toženka, presega možne okvire razlage, ki jo dopuščajo ustaljene metode razlage prava. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni razvidno, ali je toženka zatrjevane kršitve pravil bivanja v azilnem domu opredelila kot lažje ali težje v smislu 82.a člena ZMZ-1. Iz razlogov izpodbijanega sklepa niso razvidne vsebinske okoliščine, na podlagi katerih je toženka presojala nujnost in sorazmernost tožnikovega pridržanja, zaradi česar izpodbijani sklep nima vseh sestavin odločbe po 214. členu ZUP.

15. Po oceni tožnika iz izpodbijanega sklepa ne izhaja celovita presoja zahtev, ki jih za pridržanje določa 8. člen Recepcijske direktive II, saj iz njegove vsebine ni mogoče ugotoviti, da je glede na okoliščine konkretnega primera in s tem povezanih navedb tožnika, toženka posebej preverila, ali je ukrep pridržanja sorazmeren z namenom, ki je v pravilnem delovanju skupnega evropskega azilnega sistema (v zvezi s točko b prvega pododstavka tretjega odstavka 8. člena), in da je na podlagi posamične presoje tega primera z vidika njegovih konkretnih okoliščin presodilo, da je tak ukrep utemeljen tudi ob upoštevanju pogojev nujnosti, razumnosti in sorazmernosti njegove uporabe. Iz zahtev po spoštovanju prava Evropske unije je tudi določbe nacionalne zakonodaje, torej ZMZ-1, treba razlagati skladno z vsebino direktive in njenimi zahtevami, v konkretnem primeru torej Recepcijske direktive II.

16. Tožnik na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 zahteva izdajo začasne odredbe, ki naj odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, saj bo oz. tožniku že nastaja težko popravljiva škoda. Tožnik predlaga, da sodišče do pravnomočne odločitve stanje uredi tako, da mora toženka takoj po prejemu sklepa prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce v Postojni. Tožnik se v omejenem Centru slabo počuti, kar vpliva na njegovo poslabšano psihično in splošno zdravstveno stanje. Tako tožniku zaradi odvzema prostosti nastaja težko popravljiva škoda, saj mu dni odvzema prostosti ne bo mogel nihče povrniti. Z izpodbijanim sklepom pa je tožniku kršena pravica do osebne svobode iz 1. odst. 19. člena Ustave RS, 5. člena EKČP in 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah. Sicer pa kršitev pravice do osebne svobode iz 1. odst. 19. čl. Ustave in 6. čl. Listine EU o temeljnih pravicah očitno predstavlja že škodo samo po sebi (tako tudi naslovno sodišče v sodbi in sklepu 1 U 1289/2014 z dne 19. 8.2014, točka 30). Če bo tožnik s predmetno tožbo uspel, mora toženka že na podlagi neposredne uporabe določbe 2. Pododstavka člena 9 (3) Recepcijske direktive nemudoma po prejemu sodne odločbe prenehati z izvajanjem ukrepa pridržanja tožnika v Centru za tujce v Postojni. V primeru kršitve ustavne pravice do osebne svobode tožnika, mora sodišče zagotoviti učinkovito sodno varstvo (IV. odst. 15. Člena Ustave ter L in II. odst. 47. Člena Listine EU o temeljnih pravicah ter 18. člen Procesne direktive št. 2005/85/ES), katerega brez izdaje začasne odredbe ne bi imel. Tako tudi sodna praksa Upravnega sodišča in sklep I Up 312/2015 z dne 25. 2. 2015. 17. Tožnik je na glavni obravnavi še navedel, da toženka v odgovoru na tožbo zgolj pavšalno navaja, da naj bi tožnik storil večje število kršitev hišnega reda v azilnem domu Vič. Iz izpodbijanega sklepa in opravljenega razgovora s tožnikom, pa je razvidno, da je šlo le za eno samo njegovo kršitev z dne 18. 10. 2023, ki mu je bila obrazložena pred določitvijo po omejitvi gibanja dne 24. 10. 2023. _Navedbe toženke_

18. Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da vztraja pri izpodbijanem sklepu, prereka vse navedbe tožnika in predlaga zavrnitev tožbe. Izpostavlja, da je iz spisovne dokumentacije razvidno, da so bili s strani socialne službe s tožnikom opravljeni razgovori zaradi njegovih kršitev hišnega reda v azilnem domu, kar kaže na resno obravnavo tožnika. Tožnik je imel možnost izjasnitve o vsakem posameznem dejanju kršitev hišnega reda, ki jih je sicer tudi delno priznal. Iz vseh uradnih zaznamkih socialne službe je jasno razbrati, da tožnik kljub opozorilu ni upošteval hišnega reda azilnega doma in bil tudi opozorjen na možnost izreka ukrepa omejitve gibanja v primeru nadaljevanja in stopnjevanja kršitev hišnega reda, vendar je kljub temu nadaljeval s kršitvami hišnega reda v azilnem domu.

19. Toženka se ne strinja s tožnikom, da ukrep pridržanja na Center za tujce v Postojni ni sorazmeren glede na težo domnevnih kršitev hišnega reda azilnega doma. Stalne kršitve hišnega reda tožnika v azilnem domu, ki so vključevale nespoštljivo vedenje do zaposlenih, sostanovalcev, pretepanje oziroma nasilen odnos do drugih prosilcev, predstavljajo toženki resno grožnjo, ki opravičuje ukrep omejitve gibanja na prostore Centra za tujce v Postojni. Po mnenju toženke gre za povsem razumno in sorazmerno odločitev. Vsekakor ni postranskega pomena niti dejstvo, da je tožnika večkrat obravnavala policija. Z odstranitvijo tožnika iz prostorov azilnega doma sta zagotovljena mir in predvsem varnost zaposlenih in ostalih prosilcev za mednarodno zaščito, nastanjenih v azilnem domu.

_**K I. točki izreka**_

20. Sodišče je v dokaznem postopku izvedlo vse predlagane dokaze in sicer: prebralo listine sodnega spisa, ki so označene kot priloga A1, A2, v soglasju z obema strankama štelo za prebrane vse listine spisa toženke št. 2142-122/2023 ter zaslišalo tožnika.

Tožba ni utemeljena.

21. Po presoji sodišča je toženka pravilno omejila tožniku gibanje na prostore Centra za tujce, ker je to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda, zato se sodišče na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na razloge izpodbijane odločbe.

22. Če ni mogoče po določbah ZMZ-1 zagotoviti doseganja ciljev po določbah prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, lahko pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja prosilcu na območje azilnega doma tudi, kadar je to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda. S to določbo je slovenski zakonodajalec v notranji pravni red vnesel določbo člena 8(1) in (2) ter (3)(e) Direktive o sprejemu (Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev)). Omenjene določbe Direktive o sprejemu med drugim določajo, da kadar se izkaže za potrebno ter na podlagi posamične presoje vsakega primera, lahko države članice prosilca pridržijo, če ni mogoče učinkovito uporabiti drugega, manj prisilnega ukrepa. Prosilca se sme pridržati le, kadar to zahteva zaščita nacionalne varnosti ali javnega reda. Če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti tega ukrepa iz prejšnjega odstavka ali prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1).

23. V konkretni zadevi ne gre za zaščito nacionalne varnosti, ampak izpodbijani ukrep temelji na zaščiti javnega reda (in varnosti drugih). Sodišče EU se je o določbi člena 8(3)(e) Direktive o sprejemu že izreklo in je podalo interpretacijo, da ta določba ni v nasprotju z določilom 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina), ki ureja pravico do osebne svobode, in ki ustreza pravici do osebne svobode iz 5. člena EKČP1. Sodišče pojasnjuje, da zaščita javnega reda prispeva k zaščiti pravic in svoboščin drugih in da je s tem ukrepom mogoče zaščititi javnost pred nevarnostjo, ki jo lahko povzroča ravnanje take osebe. Uporaba tega ukrepa mora biti strogo omejena in izrečena le, če se to izkaže za potrebno ter na podlagi posamične presoje vsakega primera, če ni mogoče učinkovito uporabiti drugega, manj prisilnega ukrepa. Pri tem je dokazno breme glede ogrožanja javnega reda na državi, da dokaže, da zadevna oseba dejansko ogroža javni red. Vsak primer je treba obravnavati posebej in uporabiti načelo sorazmernosti v vseh fazah postopka.

24. Vrhovno sodišče RS v sodbi I Up 237/2022 z dne 21. 12. 2022 je že zavzelo stališče, da za pridržanje iz razloga po četrti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 (med drugim kadar je to nujno potrebno zaradi varstva osebne in premoženjske varnosti) ni treba ugotavljati prosilčeve krivde za dejanja, ki pomenijo grožnjo navedenim vrednotam. Po presoji Vrhovnega sodišča RS zadošča objektivno dejstvo, da je prosilec taka dejanja storil in je za preprečitev nadaljevanja teh dejanj nujno potrebno izreči najstrožji ukrep omejitve gibanja na Center za tujce (pridržanje). Ker torej v obravnavani zadevi ne gre za kazenski postopek in ne za ugotavljanje tožnikove kazenske odgovornosti za kazniva dejanja (ko bi bila njegova krivda lahko izključena zaradi neprištevnosti ob njihovi storitvi — tretji odstavek 1. člena KZ-1), niti pridržanje ni kazen, ampak je preventivni ukrep zoper prosilca za mednarodno zaščito, ki se na tej pravni podlagi nahaja na ozemlju Republike Slovenije do odločitve o prošnji, so te navedbe, da se tožnik ni zavedal svoji ravnanj, da jih ni hotel storiti, neutemeljene.

25. Sodišče poudarja, da upoštevaje zgoraj povzeto stališče Vrhovnega sodišča, za kršitve, ki utemeljujejo izrek omejitve gibanja - pridržanja na podlagi četrtega odstavka 84. člena ZMZ-1 zadošča ugotovitev, da so bile kršitve, ki so napad na osebno in premoženjsko varnost, storjene in zato ni možna ekskulpacija z utemeljevanjem neprištevnosti v smislu kazenske (ne)odgovornosti ali kot je mogoče povzeti tožbene navedbe, silobrana. Presoja toženke, da je treba glede na tožnikove kršitve za zaščito osebne, premoženjske varnosti ter javnega reda pred nevarnostjo, ki jo lahko povzroča ravnanje tožnika, tožniku izreči ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, je tudi po presoji sodišča pravilna.

26. Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, je toženka svojo odločitev utemeljila na več ravnanjih tožnika: (i) ko je tožnik ogrožal varnost oseb in premoženja dne 18. 10. 2023, ko je fizično obračunaval s prosilcem A. A. in mu grozil "boš že še videl" ter mu s silo telesa potisnil glavo v umivalnik, ker je želel od A. A. protipravno pridobiti mobitel; (ii) ko je tožnik ogrožal varnost oseb in premoženja dne 18. 10. 2023 s tem, ko je ob prihodu policije začel vpiti in groziti socialni delavki, da naj bi ga ta lažno prijavila policiji; (iii) da ga je 29. 10. 2022 na območju obravnavala Policijska uprava Koper v zvezi z ilegalnim vstopom v Republiko Slovenijo; (iv) da je bil 9. 11. 2022 na naslovu ..., Ljubljana opravljen postopek ugotavljanja identitete (Policijska postaja Ljubljana Vič); (v) da ga je 18. 10. 2023 v prostorih azilnega doma Ljubljana obravnavala policija zaradi kršitve določil Zakona o varstvu javnega reda in miru ter mu je bil izdan plačilni nalog.

27. Očitanih kršitev oziroma ravnanj kot izhajajo iz izpodbijanega sklepa tožnik, razen napada na prosilca A. A., tožnik niti ne zanika. Priznava, da je na socialno delavko kričal, da je lažnivka. Iz uradnega zaznamka toženke z dne 18. 10. 2023 izhaja, da je tožnik po tem, ko mu je policija izrekla kazen, začel kričati proti socialni delavki, da se je zlagala o tem, kar naj bi tožnik storil, da ga je lažno prijavila in jo je začel grozeče zmerjati v arabščini. Glede na to, da tožnik to dejanje priznava, je pravilna ugotovitev toženke, da je s takim ravnanjem ogrožal varnost drugih. Zaslišan na glavni obravnavi je izpovedal, da je bil s strani policije dvakrat obravnavan in sicer enkrat zaradi kraje v centru Ljubljane, drugič pa zaradi dogodka v azilnem domu 18. 10.2023. Iz dopisa PP št 2253-394/2023 z dne 19. 10. 2023 izhaja, da je bil tožnik obravnavan s strani policije 29. 10. 2022, 9. 11. 2022 in 18. 10. 2023, na podlagi česar so ugotovitve toženke glede teh kršitev pravilne.

28. Pravilna je tudi po presoji sodišča ugotovitev toženke, da je tožnik 18. 10. 2023 v azilnem domu fizično obračunaval s prosilcem A. A. in mu grozil "boš že še videl" ter mu s silo telesa potisnil glavo v umivalnik, ker je želel od A. A. protipravno pridobiti mobitel, kar sicer tožnik zanika (priznava odvzem mobilnega telefona). To izhaja iz uradnega zaznamka varnostne službe z dne 18. 10. 2023 in uradnega zanamka toženke z dne 18. 10. 2023 in nenazadnje neprerekanega dejstva, da je Policijska postaja Vič zaradi tega ravnanja tožniku izrekla kazensko sankcijo. Teh dokazov tudi po presoji sodišča ne ovrže zanikanje tožnika v upravnem postopku in v tem upravnem sporu. Sodišče ponavlja, da subjektivni odnos tožnika do dogodkov in razlog za te dogodke (zatrjevani predhodni napad in kraja drugih) namreč ne spremenita dejstva, da je tožnik s tem, da je obračunaval s prosilcem A. A. in mu grozil "boš že še videl" ter mu s silo telesa potisnil glavo v umivalnik, ker je želel od A. A. protipravno pridobiti mobitel, ogrožal varnost oseb in premoženja v smislu določbe četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. 29. Neutemeljen je tožbeni očitek o kršitvi pravic tožnika iz 146. člena ZUP. Toženka je namreč odločila v skrajšanem postopku. Če gre za nujne ukrepe v javnem interesu, ki jih ni mogoče odlagati, pa so dejstva, na katera se mora opirati odločba, ugotovljena ali vsaj verjetno izkazana, lahko organ po skrajšanem postopku takoj odloči o zadevi (četrta točka prvega odstavka 144. člena ZUP). V konkretni zadevi torej ni bil izveden posebni ugotovitveni postopek, zato procesne pravice, ki izhaja iz posebnega ugotovitvenega postopka, katerih kršitev uveljavlja tožnik v tožbi (146. člen ZUP), niso utemeljene. Neutemeljen je tudi tožbeni očitek, da tožnik ni imel možnosti postavljati vprašanj pričam, saj je iz upravnega spisa razvidno, da priče niso bile zaslišane. Glede na to, da tožnik sam priznava, da je imel pravico do izjave o dejstvih in dokazih, ki so podlaga za odločitev in pravico izjaviti se o očitanih kršitvah, je tudi tožbeni ugovor o kršitvi pravice do izjave in načela zaslišanja po presoji sodišča neutemeljen.

30. Sodišče na tem mestu pojasnjuje, da so tožbene navedbe, da naj bi tožnika med sprehodom v bližini azilnega doma (na obravnavi sicer izpove, da v centru Ljubljane) napadli drugi prosilci, ki so ga pretepli tako, da je moral oditi na urgenco UKC, za ta upravni spor nerelevantne, ker obravnavi dogodek ni temelj za izrek omejitve gibanja na podlagi izpodbijanega sklepa, zato se do teh navedb sodišče ne opredeljuje in vprašanja tožnikove pooblaščenke, ki so se nanašala na ta dogodek (napad tožnika) sodišče zato ni dovolilo.

31. Pravilna je tudi presoja toženke za tožnikovo pridržanje na Center za tujce. V skladu z drugim odstavkom 84. člena ZMZ-1 je mogoče omejitev gibanja na Center za tujce odrediti sicer le v primeru, če organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče izvesti ukrepa iz prvega odstavka tega člena, torej obveznega zadrževanja na območju azilnega doma.

32. Glede na to, da je tožnik zgoraj ugotovljena ravnanja tudi po presoji sodišča storil, da gre za ravnanja, ki so nekatera kršitve hišnega reda azilnega doma, druga prekrški, tudi po presoji sodišča, pri tožniku še vedno obstaja ponovitvena nevarnost, zaradi česar bo zato le z izrečenim ukrepom mogoče zagotoviti, da tožnik navedenih ravnanj, ki predstavljajo dovolj resno grožnjo javnemu redu, ne bo ponavljal. Pri tem sodišče pojasnjuje, da ni bistveno, koliko ravnanj, ki ogrožajo druge ali premoženje, je tožnik naredil, ampak je treba v vsakem primeru posebej, na podlagi konkretnih okoliščin, presojati obstoj ogroženosti osebne varnosti in premoženja v smislu določbe četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, ki je v konkretnem primeru nedvomno izkazana. Sodišče je upoštevalo, da ravnanje, ko je tožnik tiščal glavo drugemu prosilcu v umivalnik, tožnik zanika, da meni, da ga je socialna delavka neutemeljeno prijavila policiji, kar ga, kot je mogoče povzeti, opravičuje, da je na socialno delavko kričal in ji grozil, da po lastni izpovedi ni kršil hišnih pravil v azilnem domu, da je na vprašanje svoje pooblaščenke, kako se počuti v Centru za tujce, odgovoril, da mirno živi, da se rekreira kakšno urico na dan, da drugače normalno živi v Centru za tujce, da pa komaj čaka, da se vrne v Azilni dom Vič zato, ker se svobodno giba po Ljubljani. Sodišče je predvsem zaradi intenzitete ravnanja, ki je povzročilo strah drugih, presodilo, da je odločitev toženke za izrek strožjega ukrepa, pravilna.

33. Neutemeljen je namreč tožbeni ugovor, da dejstvo, da toženka naj ne bi mogla zagotoviti tožniku manj strogega ukrepa, kot je omejitev gibanja na prostore Centra za tujce, kjer je trenutno izredno veliko zaprtih oseb, ne more biti razlog, da toženka izda tožniku tako hud ukrep, kot je omejitev gibanja, ki je po svoji vsebini poseg v tožnikovo osebno svobodo. Tožnik namreč ni pridržan v Centru za tujce zato, ker naj ne bi imela milejšega ukrepa toženka na voljo, ampak zaradi intenzitete, števila ravnanj in po oceni, da se glede na vsa ravnanja tožnika v prostorih azilnega doma utemeljeno pričakuje, da bi v primeru, da bi ostal v prostorih azilnega doma, s kršitvami nadaljeval, kot to jasno izhaja iz izpodbijanega sklepa. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da bi bil v primeru, da mu bi bilo gibanje omejeno na prostore azilnega doma, tožnik še vedno nastanjen v istih prostorih, kjer velja enak hišni red, ki ga je v preteklosti kljub opozorilom večkrat kršil, kar sam zaslišan izrecno zanika, s tem pa bi še vedno ogrožal sebe ter ogrožal, motil, nadlegoval ostale prosilce in zaposlene. Toženka je zato tudi po presoji sodišča pravilno ocenila, da bi bil ukrep pridržanja na območje azilnega doma neučinkovit in je pravilno odločila in izrekla strožji ukrep, to je pridržanja na prostore Centra za tujce, saj se lahko le na ta način prepreči tožnikovo ogrožanje sebe, drugih in ogrožanje javnega reda.

34. Neutemeljen je tudi tožbeni očitek, da bi pri presoji sorazmernosti morala toženka nujno upoštevati tožnikove osebne okoliščine, saj je kršitev delno priznal (kričanje na socialno delavko), vendar je navedel tudi, kot trdi tožnik, za to utemeljene razloge (bil naj bi jezen, ker ga je, kot trdi, delavka neupravičeno prijavila policiji). Sodišče opozarja, da tožnikovo lastno prepričanje o utemeljenosti protipravnih ravnanj oz. v tem primeru verbalnega napada (kričanje na socialno delavko), tožnikovega ravnanja seveda ne opravičuje niti ne zmanjšuje posledic takega ravnanja (ogrožanje drugih), ampak kaže prej na to, da je tožnikov odnos do lastnega ravnanja (najmanj) nekritičen.

35. Neutemeljen je tudi tožbeni očitek, da se toženka ni opredelila ali gre za hujšo ali lažjo kršitev javnega reda v smislu 82.a člena ZMZ-1. V obravnavani zadevi namreč sploh ni bistveno, ali gre za hujšo ali lažjo kršitev javnega reda, ker toženka svojega ukrepa ni izdala na podlagi 82.b člena ZMZ-1, ampak na podlagi 4. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Gre za različni pravni podlagi in tudi ukrepi na eni ali drugi pravni podlagi so povsem različni. 82. b člen ZMZ-1 določa ukrepe, ki so povezani s kršitvijo pravil bivanja v azilnem domu, pri čemer so možni ukrepi ustno opozorilo, nastanitev v posebni sobi ali pa preselitev na drugo nastanitveno lokacijo (slednji ukrep ne pomeni omejitve gibanja, ampak zgolj to, da se prosilca premesti iz azilnega doma v katero od njegovih izpostav ali obratno). Ukrep po 84. členu ZMZ-1 pa je omejitev gibanja na območje azilnega doma ali v prostore Centra za tujce za daljše obdobje (tri mesece z možnostjo podaljšanja z en mesec). Tudi postopek odreditve posameznega ukrepa je na teh dveh pravnih podlagah povsem različen. V skladu s četrtim odstavkom 82.b člena ZMZ-1 se izda za dva izmed ukrepov pisna odločba, zoper katero je mogoč ugovor v treh dneh od njene vročitve, 84. člen ZMZ-1 pa takega postopka z ugovorom ne določa. Tudi razlogi, zaradi katerih se sprejme ukrep po 82.b členu ali po 4. alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 so drugačni, identičen je edino razlog kršitve javnega reda in miru. Vendar je pri ukrepanju v smislu 82.a in 82.b člena ZMZ-1 mišljena kršitev javnega reda in miru izključno v povezavi z bivanjem v azilnem domu, po 4. alineji prvega odstavka 84. člena pa je mišljena kršitev javnega reda na splošno, torej tako izven azilnega doma kot znotraj njega. Poleg tega 4. alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 nikjer ne odkazuje na uporabo določil 82.a in 82.b člena ZMZ-1, kar pomeni, da gre pri določilu 4. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 za povsem samostojno pravno podlago za omejitev gibanja, ki ni povezana s predhodnim ugotavljanjem, za kakšno kršitev bivanja v azilnem domu naj bi šlo glede na določilo 82.a člena ZMZ-1. Po 4. alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 je namreč možno omejiti gibanje ne zgolj zaradi razlogov javnega reda, ampak tudi zaradi preprečitve ogrožanja varnosti države ali ustavne ureditve Republike Slovenije, kar pa ni povezano s kršitvijo pravil bivanja v azilnem domu. V obravnavani zadevi je bistveno to, da je bilo ugotovljeno, da je bil javni red zaradi dogodkov kršen, kar pa ob upoštevanju načela sorazmernosti zadostuje za ukrep omejitve gibanja v Centru za tujce.

36. Sodišče je po ugotoviti, da je po pravilnem postopku izpodbijani sklep pravilen in na zakonu utemeljen, tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

**K II. točki izreka:** Zahteva za izdajo začasne odredbe ni utemeljena.

37. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Tožnik lahko iz razlogov iz tega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (tretji odstavek 32. člena ZUS-1).

38. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta (drugi odstavek) oziroma začasno uredi stanje (tretji odstavek 32. člena). Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva. Na tožniku je torej tako trditveno kot dokazno breme.

39. Iz tožnikovih navedb je razvidno njegovo stališče, da pogoji za pridržanje niso podani. Meni, da mu izvrševanje tega ukrepa povzroča težko popravljivo škodo. V obravnavani zadevi, ko se ukrep pridržanja tožnika na prostore Centra za tujce že izvaja, lahko sodišče izda začasno odredbo po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 iz razlogov po drugem odstavku tega člena za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno. Po presoji sodišča gre ravno za tako razmerje tudi v obravnavani zadevi. Vendar pa potrebnost izdaje takšne začasne odredbe v obravnavani zadevi ni izkazana že zato, ker je izrek ukrepa zakonit. Zakonita omejitev gibanja pa ne pomeni nedopustnega posega v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave).

40. Glede na navedeno je sodišče na podlagi tretjega in petega odstavka 32. člena ZUS-1 zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe.

1 C-601/15 PPU, J.N., 15. 2. 2016.