Jedro

Slovenski odškodninski sklad d.d. izpolni svojo obveznost do denacionalizacijskega upravičenca v obliki obveznic.

Izrek

Reviziji Slovenskega osškodninskega sklada d.d. se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v točki 5.) in sklep sodišča druge stopnje v ustreznem delu spremenita tako, da se točka 5.) sklepa prve stopnje glasi: Upravičencu B. Z. pripada za nevrnjene nepremičnine odškodnina v znesku 3.797.044,50 SIT. Obveznost je dolžan izpolniti Slovenski odškodninski sklad d.d. z izročitvijo ustreznega števila obveznic z obrestmi po zakonu o denacionalizaciji v roku treh mesecev, da ne bo izvršbe.

V preostalem delu se revizija zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo predlagateljevemu predlogu za denacionalizacijo in odločilo, da mora S... vrniti upravičencema B. in A. Z. v last in posest vsakemu do ene polovice parcele št. 1233/1 njiva, 1233/2 travnik, 1226 travnik in 1224/2 travnik vse vl. št... k.o... Nepremičnine, vrnjene A. Z., se dajo v začasno upravljanje B. Z. kot skrbniku za poseben primer. Za parcele št. 1320, 1156/1 in 1175/1 k.o..., ki jih ni bilo mogoče vrniti v naravi, pa je bilo naloženo Slovenskemu odškodninskemu skladu d.d., da plača upravičencu B. Z. odškodnino v znesku 3.797.044,50 SIT v 15 dneh z zamudnimi obrestmi. Ugotovilo je, da sta predlagatelj in njegova mati prodala sporne nepremičnine. Za prodajo sta se odločila samo zato, da bi se izognila napovedani arondaciji. Kupnina, ki sta jo prejela, je znašala 8,5 odstotka prave vrednosti prodanih zemljišč. Če bi jima bile pracele arondirane, bi bila upravičena do denacionalizacije po 29.tč. 3. člena zakona o denacionalizaciji (ZDEN).

Proti temu sklepu so se pritožili vsi trije nasprotni udeleženci. Sodišče druge stopnje je pritožbe zavrnilo. Potrdilo je prvostopno ugotovitev, da sta upravičenca do denacionalizacije prodala sporne nepremičnine pod pritskom, da bi se izognila arondaciji. Popravilo pa je izračun realne vrednosti plačane kupnine in ugotovilo, da je znašala 21 odstotkov prave vrednosti nepremičnin. Vendar ta sprememba ni vplivala na odločitev o denacionalizaciji.

Proti temu sklepu vlaga revizijo Slovenski odškodninski sklad d.d. Navaja, da je bila napačno uporabljena določba 5. čl. ZDEN. Poudarja, da pri sklepanju prodajne pogodbe ni bilo nobene sile ali grožnje. Zato ni podlage za denacionalizacijo po 5.čl. ZDEN. Poudarja, da sta A. Z. in predlagatelj želela prodati celo posestvo. Izrek, s katerim je Slovenskemu odškodninskemu skladu d.d. naloženo plačilo odškodnine v denarju, ni v skladu z Zakonom o Slovenskem odškodninskem skladu ter z Uredbo o izdaji obveznic in o izvrševanju odločb, ki se glasijo na odškodnino, za katero je zavezan Slovenski odškodninski sklad. Po teh predpisih Slovenski odškodninski sklad izpolni obveznost z izročitvijo obveznic v izpolnitvenem roku tri do šest mesecev.

Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi.

Revizija je bila vročena predlagatelju ter prvi in drugi nasprotni udelženki, ki pa na revizijo niso odgovorili, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390.čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 37.čl. Zakona o nepravdnem postopku - ZNP).

Revizija je delno utemeljena.

V postopku na prvi in drugi stopnji je bilo ugotovljeno, da sta predlagatelj in njegova mati prodala sporne parcele zato, da bi se izognila arondaciji. Kupnina je znašala samo 21 odstotkov realne vrednosti prodanih parcel. Kljub temu je bilo to za predlagatelja bolj ugodno, kot če bi mu bile parcele odvzete zaradi arondacije. Te ugotovitve so dejanska podlaga za odločanje in zato ne morejo biti predmet revizijskega preizkusa (3. odst. 385.čl. ZPP v zvezi s 37.čl. ZNP). Dejstvo, da je prišlo do sklenitve prodajne pogodbe zgolj zato, da bi se prodajalca izognila arondaciji, pa sta kljub temu uspela dobiti le 21 odstotkov vrednosti prodanih parcel, pomeni utemeljeno podlago za denacionalizacijo po 5.čl. ZDEN. Pri tem je bistvenega pomena to, da bi pomenila arondacija za predlagatelja še večje premoženjsko prikrajšanje, kot je bila obravnavana prodaja. Napoved arondacije je torej za predlagatelja pomenila grožnjo v smislu 5.čl. ZDEN. V tem pogledu sta izpodbijana sklepa materialnopravno pravilna.

Utemeljeno pa se revident sklicuje na Zakon o Slovenskem odškodninskem skladu (Ur.l. Rs št. 7/93 in 48/94 - v nadaljnjem ZOS) in na Uredbo o izdajanju obveznic in o izvrševanju odločb, ki se glasijo na odškodnino, za katero je zavezanec Slovenski odškodninski sklad (Ur.l. RS št. 61/96 - v nadaljnjem uredba). Po določbah navedenega zakona in uredbe ter v skladu z določbo drugega odst. 43.čl. ZDEN izpolni Slovenski odškodninski sklad d.d. svojo obveznost nasproti upravičencu v obveznicah. Zakon in uredba podrobno urejata vsa vprašanja v zvezi z obveznicami, zlasti, da so nominirane v nemških markah in izplačljive v polletnih obrokih v 20 letih s 6% obrestno mero. Izplačljive so v tolarjih (7.čl. ZOS). Uredba določa tudi način preračunavanja določene odškodnine v DEM (12.člen uredbe). Novela zakona o Slovenskem odškodninskem skladu (Ur.l. RS št. 48/94) določa rok za izvršitev odločbe, ki se glasi na odškodnino, za katero je zavezanec Slad. Ta rok ne sme biti krajši od treh mesecev in ne daljši od šest mesecev (1.čl.). Izrek prvostopnega sklepa pod tč. 5.) ni v skladu s temi določbami, kolikor nalaga Skladu plačilo odškodnine v denarju, namesto v obveznicah, kolikor ne upošteva izpolnitvenega roka, določenga v noveli zakona, in kolikor nalaga obresti v nasprotju s 44. in 45. čl. ZDEN ter 7.čl. ZOS. V tem obsegu je napačen tudi sklep druge stopnje, kolikor potrjuje prvostopni izrek pod 5.). V tem delu je revizijsko sodišče ugodilo reviziji in s spremembo 5.tč. prvostopnega izreka v zvezi z ustrezno drugostopno odločitvijo uskladilo odškodninsko obveznost Sklada z navedenimi določbami ZDEN, ZOS in uredbe.

Odločitev revizijskega sodišča, kolikor je z njo reviziji ugodeno, temelji na prvem odst. 395.čl. ZPP, kolikor je bila revizija zavrnjena pa na 393.čl. ZPP, oboje v zvezi s 37.čl. ZNP.