Jedro

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki P. d.d. V. naložilo, da mora tožniku plačati znesek 202.000 SIT, toženi stranki - zavarovalnici pa, da mu mora plačati znesek 1.302.834 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter pravdnimi stroški. V ostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo. Dosojena zneska predstavljata odškodnino za škodo, ki je tožniku nastala v dveh dogodkih dne 5.4.1996. Pritožbi tožene stranke - zavarovalnice pa je sodišče druge stopnje delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je odškodnino zaradi nepremoženjske škode znižalo za 250.000 SIT. Sicer pa je pritožbo te tožene stranke v preostalem delu, pritožbo tožeče stranke pa v celoti, zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožeča stranka vlaga revizijo proti zavrnilnemu delu sodbe sodišča druge stopnje, torej glede zneska 1.850.000 SIT. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo odločitve s prisojo celotne zahtevane odškodnine zaradi nepremoženjske škode v skupnem znesku 3.100.000 SIT. Premalo je bilo upoštevano, da se je tožnik v enem samem dnevu poškodoval dvakrat in da je zato trpel znatna bolečinska obdobja s težjimi bolečinami. Zato je nerazumljivo znižanje prenizko dosojene odškodnine iz tega naslova še za nadaljnjih 250.000 SIT. Odškodnina v znesku 2.000.000 SIT bi bila zato primerna. Tudi za strah sta nižji sodišči odmerili prenizko odškodnino. Tožnik je prestajal hud strah ob dogodku v premogovniku, enakega pa tudi v prometni nesreči, ki je časovno takoj sledila za prvim dogodkom. Strah za izid zdravljenja pa je trajal kar 55 dni. Zato bi bilo primerno iz tega naslova tožniku priznati celotni zahtevani znesek 500.000 SIT, ne pa le 200.000 SIT. Pri odmeri višine odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti sta sodišči premalo upoštevali, da so življenjske aktivnosti zmanjšane zaradi dveh poškodb, da tožnik zaradi poškodbe roke svoje delo težje opravlja in da bo glede na sedanjo starost nevšečnosti v vsakdanjem življenju prenašal še zelo dolgo. Upoštevati bi bilo treba tudi dobo čakanja na odškodnino, saj sta se nesreči pripetili že 5.4.1996. Toženi stranki na revizijo nista odgovorili, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1999).

Revizija ni utemeljena.

Tožnik je v kratkem časovnem zaporedju dne 5.4.1996 res utrpel dve nesreči - eno v premogovniku, drugo v prometu, ko ga je sodelavec peljal k zdravniku, vendar pa niti ena, niti druga poškodba nista bili take narave, da bi ju glede na obseg nastale škode bilo mogoče uvrstiti med hude primere. Utrpel je namreč odprt zlom prstnice prstanca desne roke in zvin vratne hrbtenice. Obe poškodbi je mogoče uvrstiti med poškodbe lažje vrste, kar velja tudi za obseg prestajanja bolečin, strahu in kasnejših duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti. Tako sta sodišči druge in prve stopnje pravilno upoštevali izvedensko mnenje, po katerem tožnik neprestanih hudih bolečin ni imel. Zmerne telesne bolečine v neprestanem trajanju so po sprejetih ugotovitvah trajale 18 dni, kasneje pa je prestajal le lahke bolečine, ki mu zaradi zvina vratne hrbtenice posledično ostajajo le pri nenadnih gibih glave. Čeprav je šlo za dve zapovrstni poškodbi - sodišči nižjih stopenj sta to dejstvo posebej upoštevali - ni mogoče zagovarjati revizijskega predloga na zvišanje dosojene odškodnine iz tega naslova.

Odškodninski znesek v višini 750.000 SIT v celoti odgovarja tako namenu iz določbe 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih kot tudi odškodninskim zneskom, ki so jih sodišča doslej prisojala za podobne primere. To velja tudi za prestani strah. Izvedenec je sicer ocenil, da je tožnik prestajal zmeren strah zaradi izida zdravljenja skoraj dva meseca, vendar je potrebno to ugotovitev relativizirati z dejstvom, da zaradi narave poškodb tožnik vendarle niti objektivno niti subjektivno ni mogel biti hudo zaskrbljen za izid zdravljenja in za posledice. Primerjava z drugimi podobnimi primeri pokaže, da je dosojena odškodnina v znesku 200.000 SIT iz tega naslova povsem primerna.

Izvedensko mnenje in tožnikove lastne izjave pa so končno nižjima sodiščema narekovale odločitev, po kateri so tožnikove duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti blage stopnje, pri čemer bodo sčasoma zaradi posledic naravnega staranja in sprememb interesov prenehale. Tako je mogoče upoštevati težave, ki jih ima tožnik zaradi omejene gibljivosti prstanca desne roke in težave, ki mu nastajajo ob sunkovitem premikanju glave. Pri tem je sodišče prve stopnje obrazložilo, zakaj tožniku glede na njegovo interesno področje navedeni prikrajšavi ne predstavljata posebnih težav. V domačem okolju je tožnik namreč sposoben opravljati fizična dela v enakem obsegu kot pred poškodbama, le nekoliko več napora mora vanje vložiti. Zato tudi primerjava s podobnimi primeri sodne prakse pokaže, da je dosojena odškodnina v znesku 300.000 SIT iz tega naslova primerna.

Obstoječa sodna praksa, po kateri se višina odškodnine odmerja po razmerah v času sojenja in z zamudnimi obrestmi od tedaj dalje, je res narekovala upoštevanje trajanja postopka za odmero odškodnine pri določitvi njene višine. Vendar pa obravnavani primer ni takšen, ki bi omogočal zviševanje odškodnine zaradi dolgotrajnosti postopka. Ta je namreč od vložitve tožbe do sojenja na prvi stopnji trajal le dobri dve leti in pol. Neutemeljeno revizijo je bilo treba zavrniti po določbi 378. člena ZPP.