Jedro

V obravnavanem primeru je bila (sedaj obdolžena) A. A. pred parlamentarno preiskovalno komisijo zaslišana kot priča. Sledeč nakazani praksi Ustavnega sodišča, je tudi Vrhovno sodišče (sodba I Ips 72/2004 z dne 21. 4. 2005) zavzelo stališče, da širjenje določb o izločitvi izjav obdolženca, ki jih je dal v predkazenskem postopku policiji na podlagi 148. člena ZKP, na izjave, ki jih je dal drugim državnim organom, na podlagi smiselne uporabe določbe tretjega odstavka 83. člena ZKP, ni upravičeno, saj so bile navedene določbe (o izločitvi) sprejete ravno zaradi posebnega položaja pooblastil policije pri odkrivanju kaznivih dejanj in storilcev, zbiranju dokazov in izvrševanju prisilnih ukrepov zoper osumljence in druge osebe v predkazenskem postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog obdolžene A. A. za izločitev dokazov, ki ga je podala v zvezi z njenim zaslišanjem kot priče pred parlamentarno komisijo.

2. Zoper naveden sklep so se pritožili obdolženkini zagovorniki zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitev ustavno določenih pravic in temeljnih svoboščin. Predlagali so ugoditev pritožbi tako, da se predlogu za izločitev dokazov ugodi in se iz spisa izločijo vsi zapisniki, sklepi ter prepisi zvočnih posnetkov sej parlametarne komisije kot tudi vsa druga dokumentacija in listine, ki so v spisu na tej podlagi.

3. Na pritožbo je odgovorila višja državna tožilka mag. B. B. in predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obdolženkini zagovorniki z navajanjem, da je Specializirano državno tožilstvo RS (SDT) že leta 2013 prejelo anonimno ovadbo glede nepravilnosti pri nabavah žilnih opornic v slovenskem zdravstvu, ki se je nanašalo na dobavljanje medicinskotehničnih pripomočkov - stentov družbe C., d.o.o., in D., d.o.o., pri čemer je bila obdolžena soustanoviteljica podjetja C., d.o.o., ter žena lastnika podjetja D., d.o.o., ustanovljenega 2011 s strani njenega moža, skušajo prepričati, da je bila obdolžena glede na te okoliščine že v letu 2013 determinirana kot osumljenka v kazenskem postopku, kar je bilo po oceni pritožnikov jasno tudi iz aktivnosti Komisije za preprečevanje korupcije (KPK), ki je od obdolženke in njenega moža zahtevala posredovanje dokumentacije za obe podjetji; v letu 2014 pa je bila obdolžena v stikih s policistoma E. E. in F. F. z Nacionalnega preiskovalnega urada (NPU). Obdolžena v nobenem primeru ni bila opozorjena s strani policista na posledice njene izjave, po oceni obrambe iz razloga, ker je policist E. E. pri obdolženki skušal ustvariti vtis, da sama ni preiskovanka, razen tega pa so stiki potekali tudi izven prostorov na NPU. V nadaljevanju povzemajo tudi posamezne dele izpovedb E. E., F. F. in G. G., katerih zaslišanje je bilo izvedeno v zvezi s predlogom obdolženke za izločitev dokazov oziroma njenih izjav pred parlamentarno preiskovalno komisijo.

Višje sodišče glede na izpovedbe navedenih prič, listinsko dokumentacijo v spisu ter okvir pritožbenih navedb ugotavlja, da obdolžena A. A. po podani anonimni prijavi, poslani na SDT v letu 2013, zgolj zaradi tega še ni bila preiskovanka oziroma osumljenka, pač pa je bila že v ovadbi navedena in s strani policistov E. E. in F. F. tudi obravnavana kot oseba, ki lahko poda koristne informacije, o razgovoru z njo pa je bil napravljen tudi uradni zaznamek 10. 9. 2015 o zbranih obvestilih, ki je bil priložen zaključnemu dokumentu, - poročilu - posredovanim na SDT, ker niso bile ugotovljene okoliščine, ki bi nakazovale na sum izvršitve kaznivih dejanj. Kasnejših stikov, po že napravljenem uradnem zaznamku o razgovoru z njo, policista sicer nista zanikala, navajala pa še, da so bila ta srečanje tudi v prostorih NPU-ja oziroma lokala v sklopu le-tega tudi na sedežu obdolženkine družbe, vendar navedeno niti ni odločilnega pomena. Da v času opravljenih razgovorov z A. A. ta ni bila v vlogi osumljenke pa zgovorno izhaja tudi iz že navedenega dejstva, da je NPU zadevo zaključil s poročilom z dne 15. 12. 2015. 6. 30. 3. 2016 je Državni zbor Republike Slovenije z aktom o odreditvi parlamentarne preiskave (Ur. l. RS, št. 24/2016 z dne 1. 4. 2016) odredil parlamentarno preiskavo, katere namen je bil, med drugim, ugotoviti morebitno odgovornost nosilcev javnih funkcij, ki naj bi sodelovali pri pripravi in izvedbi postopka javnega naročanja na področju nabave žilnih opornic zaradi suma prisotnosti korupcije v zdravstvu na področju nabave žilnih opornic.

Ta podatek pravilno izpostavljajo tudi obdolženkini zagovorniki, kot tudi, da iz zaslišanja takratne predsednice preiskovalne komisije G. G., na zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom 11. 5. 2021 izhaja, da je komisija zahtevala tudi dokumentacijo od NPU ter SDT. Višje sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da gre le za pol točno navedbo, ker je iz navajanj zagovornikov izostala navedba priče G. G., da ne ve, če so od zahtevanih dokumentov s strani navedenih organov tudi dejansko kaj prejeli, prav tako pa je prezrta navedba priče G. G., ko je izrecno zanikala vsakršno osebno komunikacijo s policisti glede predmetnega postopka oziroma glede obdolženke. Tudi iz izpovedb policistov F. F. in E. E. ne izhaja, da bi med NPU-jem in parlamentarno komisijo (opomba višjega sodišča: ta v času že izdelanega poročila, posredovanega SDT 15. 12. 2015 še niti ni bila ustanovljena); pritožniki pa so prezrli tudi, da je bila izročitev dokumentacije s strani SDT parlamentarni komisiji zavrnjena, takšna odločitev pa potrjena tudi s sklepom izvenobravnavnega senata z dne 29. 11. 2016, kar je onemogočilo seznanitev parlamentarne preiskovalne komisije z anonimno ovadbo, podatki, listinami in dokazi, s katerimi je razpolagalo SDT RS oziroma NPU, ki je zadevo, kot že rečeno, zaključil s poročilom z dne 15. 12. 2015. Zato so drugačna zatrjevanja pritožnikov o navedenih okoliščinah le zatrjevanja brez kakorkoli dokazno podprtega gradiva v spisu.

7. Neutemeljena so tudi navajanja pritožnikov, da je pri izvedbi parlamentarne preiskave šlo za krinko predkazenskega postopka, kar je parlamentarno komisijo v celoti zavezovalo k uporabi določb Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ne le določb Zakona o parlamentarni preiskavi (ZPPre). Zato je izpovedba A. A. kot priče pred parlamentarno preiskavo, nezakonito pridobljen dokaz.

Na te navedbe višje sodišče odgovarja, da je pristojnost in domet preiskovanja parlamentarne preiskave povsem jasno določen v 1. členu ZPPre (Ur. l. RS, št. 63/93, 63/94, 55/11, 130/21), ki določa, da se parlamentarna preiskava v zadevah javnega pomena opravi, da se ugotovi in oceni dejansko stanje, ki je lahko podlaga za odločanje Državnega zbora o politični odgovornosti nosilcev javnih funkcij, za spremembo zakonodaje na določenem področju in za druge odločitve Državnega zbora iz njegove ustavne pristojnosti. Vsebina navedene zakonske določbe jasno izkazuje, da ustanovitev in delo parlamentarne preiskave ni namenjeno odkrivanju kaznivih dejanj in storilcev in po svoji naravi tudi ne more pomeniti kakršnekoli oblike kazenskega postopka. Na to napotuje tudi določba drugega odstavka navedenega zakona, ki določa, da v primeru, če v neki zadevi že teče kazenski postopek, to ni ovira, da ne bi bila o njej v okviru pristojnosti državnega zbora, izvedena tudi parlamentarna preiskava.

O nekazenski naravi postopka, izvajanega pred parlamentarno preiskovalno komisijo, je tudi ustavno-sodna praksa zavzela jasna in doslej uveljavljena stališča. Preiskovalne komisije so delovna telesa parlamenta, ki imajo (določena) pooblastila, podobna sodiščem v kazenskem postopku, saj smejo pod pretnjo sankcije zasliševati priče in izvedence ter zahtevati predložitev listin. Njihova pristojnost se nanaša na preiskovanje nepravilnosti in napak v zadevah javnega pomena, zaradi razkrivanja neučinkovitosti, nezakonitosti, nepravilnosti in zamud pri odločanju izvršilne oblasti1. Parlamentarna preiskovalna komisija je tudi sama vezana na spoštovanje ustavnih jamstev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki so omejene samo z enakimi pravicami drugih, v primerih, ki jih določa Ustava. Zagotovljeno uravnoteženo varstvo ustavnih pravic posameznika, ki je zaslišan pred preiskovalno komisijo in med izvajanjem in udejanjanjem pristojnosti take komisije, predstavlja sam Zakon o parlamentarni preiskavi (ZPPre), ki v primerih, ko sam ne ureja postopkovnega vprašanja, napotuje na uporabo zakona, ki ureja kazenski postopek. Za vprašanja, ki v ZPPre niso urejena, pa na smiselno uporabo zakona, ki ureja kazenski postopek. Navedeno izkazuje, da v postopku parlamentarne preiskave niso dopustni ukrepi, ki so po ZKP dovoljeni glede obdolženca. Preiskovalna komisija izvaja dokaze, potrebne za razjasnitev dejanskega stanja, ki je predmet preiskave, ugotovljeno dejansko stanje pa je lahko podlaga za sprejemanje odločitev parlamenta, ne pa za odločitev o kazenski odgovornosti kogarkoli2. Ker namen parlamentarne preiskave ni ugotavljanje kazenske odgovornosti temveč odkrivanje in grajanje nepravilnosti v zadevah javnega pomena, posebej v delovanju oblasti, ki bodo podlaga za sprejetje (pravnih in političnih) odločitev parlamenta, tudi ustavno zagotovljena jamstva v postopku parlamentarne preiskave niso enaka, kot so določena za kazenski postopek v smislu 29. člena Ustave. Morajo pa biti zagotovljena minimalna jamstva poštenega postopka iz 22. člena Ustave, po kateri je vsakomur zagotovljeno enako varstvo pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Zato, da je postopek dejansko moč oceniti kot pošten postopek pa je odločilno, da ima oseba, katere pravni položaj je predmet postopka, možnost, da je seznanjena z dejstvi, ki se nanašajo nanjo in da do njih zavzame stališče. Sestavni del poštenega postopka je tudi zahteva, da nihče ni prisiljen odgovoriti na vprašanja, ki bi lahko njega ali njegove bližnje spravilo v kazenski pregon3. 8. V obravnavanem primeru je bila (sedaj obdolžena) A. A. pred parlamentarno preiskovalno komisijo zaslišana kot priča. Sledeč nakazani praksi Ustavnega sodišča, je tudi Vrhovno sodišče4 zavzelo stališče, da širjenje določb o izločitvi izjav obdolženca, ki jih je dal v predkazenskem postopku policiji na podlagi 148. člena ZKP, na izjave, ki jih je dal drugim državnim organom, na podlagi smiselne uporabe določbe tretjega odstavka 83. člena ZKP, ni upravičeno, saj so bile navedene določbe (o izločitvi) sprejete ravno zaradi posebnega položaja pooblastil policije pri odkrivanju kaznivih dejanj in storilcev, zbiranju dokazov in izvrševanju prisilnih ukrepov zoper osumljence in druge osebe v predkazenskem postopku.

Iz zapisnikov parlamentarne preiskovalne komisije z dne 16. 3. 2017 in 10. 5. 2017 izhaja, da je bila A. A. zaslišana kot priča in bila poučena v skladu z določbo 10. člena ZPPre. Iz navedenih zapisnikov je tudi jasno razvidno razumevanje priče, da ji na posamezna vprašanja ni bilo potrebno odgovoriti, česar se je v posameznih primerih tudi posluževala. Tudi iz celotnega konteksta zapisnikov njenega zaslišanja je razvidno, da v takratnih okoliščinah še ni prišlo do osredotočenega suma, da naj bi (sedaj obdolžena) storila kakršnokoli kaznivo dejanje, temveč je takšna kritična točka osredotočenosti suma nastopila lahko šele po zaključenem postopku parlamentarne preiskave, ko je komisija tudi podala naznanilo kaznivega dejanja. Višje sodišče zato ugotavlja, da izjave (sedaj obdolženke) iz nekazenskega postopka (postopka zaslišanja pred parlamentarno preiskovalno komisijo v svojstvu priče) ni moč šteti za (prikrit) kazenski postopek, saj se je policija in tožilstvo dejansko lahko seznanila s konkretnimi očitki, dejstvi in dokazi šele po podanem naznanilu kaznivega dejanja z dne 28. 11. 2017. Zato je po oceni višjega sodišča utemeljeno navajanje višje državne tožilke v odgovoru na pritožbo, da niso podane okoliščine in pogoji, ki bi opravičevali raztezanje dometa določb ZKP, upoštevaje odločbo Ustavnega sodišča Up-I-293/2009 tudi na parlamentarno preiskovalno komisijo. Iz te odločbe pa izhaja, da privilegij zoper samoobtožbo izvira iz zahteve po spoštovanju človekovega dostojanstva v kazenskem postopku, pri čemer je ključen dejanski začetek kazenskega postopka in ne dejstvo, kdaj je bil ta formalno uveden. Domet privilegija zoper samoobtožbo se razteza na vse postopke, v katerih se pod krinko inšpekcijskega ali nadzornega postopka dejansko vrši kazenska preiskava oziroma v katerih je dejavnost uradnih oseb usmerjena v zbiranje podatkov za kasnejši kazenski postopek.

V obravnavani zadevi po oceni višjega sodišča tudi stališča iz te ustavne odločbe niso uporabljiva, ker ni bila podana osredotočenost suma udeležbe sedanje obdolženke pri kaznivih dejanjih v času, ko je bila ta zaslišana pred preiskovalno komisijo in ko so bile njene ustavne in človekove pravice ustrezno zagotovljene in varovane s pravilno danim poukom, da ji kot priči ni potrebno odgovarjati na posamezna vprašanja, če je verjetno, da bi s tem spravila sebe ali svojega bližnjega sorodnika v hudo sramoto, znatno materialno škodo ali v kazenski pregon. Da je obdolžena pred preiskovalno komisijo povedala le to, kar je želela in pod nikakršno prisilo, pa je jasno tudi glede na že navedeno, da je odgovor na posamezna vprašanja (predvsem glede zaslužka družb pri prodaji stentov) odklonila, kar jasno kaže na njeno polno razumevanje pravic in statusa, ki ga je imela v postopku zaslišanja pred preiskovalno komisijo.

S temi ugotovitvami višje sodišče odgovarja tudi na del pritožbenih navedb, da je bila obdolžena v pričanje pred preiskovalno komisijo prisiljena z grožnjami, izsiljevanjem in zavedena s strani predsednice komisije G. G. ter njenih obljub in groženj. Zatrjevanih groženj, prisiljenja, izsiljevanja in obljub s strani predsednice komisije G. G. tudi višje sodišče ne prepoznava glede na zapis in vsebino sej parlamentarne komisije z dne 16. 3. 2017 in 10. 5. 2017, sprejema pa tudi razloge izpodbijanega sklepa, ki je sledilo pojasnilom zaslišane G. G., da je v okviru svojih pristojnosti lahko zagotovila le za javnost zaprto sejo. Z nikakršnim ravnanjem G. G. pa ni izkazano, da bi pričo spravljala v zmoto, da njene izpovedbe ne bodo razkrite.

9. Prvostopenjsko sodišče je v izpodbijanem sklepu v točki 10 prepričljivo utemeljilo tudi zaključke, da je in iz katerih razlogov sledilo izpovedbi priče G. G. glede načina zasliševanja (takratne) priče A. A. in da z ničemer ni izkazano ravnanje G. G. kot predsednice komisije v smeri izsiljevanja, groženj in podobnih ravnanj, ki bi, če bi zares bile podane, pa niso bile, lahko vodile k zaključku, da je med podano izjavo in (dokazanim) ravnanjem predsednice preiskovalne komisije, podana vzročna zveza v smislu izkazanosti, da priča ob odsotnosti nedovoljenega vplivanja, izjave s takšno vsebino ne bi podala5. Zaradi dodatne podkrepitve pravilnosti zaključkov prvostopenjskega sodišča v zvezi s tem, višje sodišče izrecno opozarja, da iz zapisa sej parlamentarne komisije z dne 16. 3. in 10. 5. 2017 celo izrecno in na več mestih izhaja dokaj sproščeno vzdušje medsebojne komunikacije, pri čemer je sicer moč pritrditi pritožnikom, da v uradnem postopku res ni primerno naslavljanje priče zgolj po imenu. Po drugi strani pa tudi na pričino sproščenost nakazuje na več mestih zabeležen smeh A. A. 10. Pred preiskovalno sodnico zaslišana priča G. G. je tudi sama potrdila, da se je z obdolženo srečala izven prostorov Državnega zbora in izven uradnih srečanj, pa tudi brez navzočnosti drugih članov parlamentarne komisije, za kar je navedla tudi razloge. Pri tem ne gre prezreti, da je do tega srečanja prišlo po že izvedenih hišnih preiskavah pri obdolženi v septembru 2017 in na pobudo same obdolženke, o čemer je sodišče upravičeno verjelo priči G. G., ne pa (sedanji) obdolženki, ker so se tudi siceršnje obdolženkine navedbe o načinu vzpostavljanih srečanj z G. G. in načinu komuniciranja z njo izkazale za neutemeljene oziroma celo neresnične.

11. Z navajanjem, da pričanje G. G. pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani dne 11. 5. 2021 izkazuje tudi njeno arogantno, nesramno in poniževalno komunikacijo z obdolženo na zaprti seji parlamentarne komisije, pritožniki prav tako ne morejo uspeti. Iz zelo preprostega razloga, ker ne drži, kar zatrjujejo in sicer, da G. G. sploh ni hotela več odgovarjati na vprašanja, čeprav se je v postopku znašla kot priča in ne obdolženka. V to skušajo prepričati s sklicevanjem na izjavo G. G. na strani 25 zapisa njenega zaslišanja pred preiskovalno sodnico, ko ji je ta predočala posamezne dele obdolženkinega zagovora glede tega, da jo je k izpovedbi tako, kot jo je (sedanja) obdolženka podala, prisiljevala, grozila in podobno. V določenem trenutku je priča res navajala, da so to hudi očitki, ki so ji naslovljeni in da se ne bo zagovarjala, vendar ne gre prezreti, da je priča dejansko odgovorila na vse, kar je bila vprašana in to že takoj v nadaljevanju zaslišanja.

12. Zgolj ponovljene, zato pa nič bolj utemeljene niso niti navedbe pritožnikov, da sta NPU in SDT svoje pridobljene podatke in vire evidentno posredovala parlamentarni komisiji, za kar v spisu ni nobenih podatkov in jih dokazno ne podprejo niti pritožniki. Izkazalo se je celo nasprotno, da kakršnakoli izmenjava podatkov in dokumentacije med navedenimi organi ni izkazana, glede na izpovedbe prič G. G., E. E. in F. F., ki jim je prvostopenjsko sodišče utemeljeno verjelo.

13. Zmotno je tudi navajanje pritožnikov, da je v primeru odklonitve pričanja, pričo v postopku parlamentarne preiskave mogoče denarno kaznovati ali zapreti. Odgovor na te pomisleke je v 8. točki podalo že prvostopenjsko sodišče, pravilnosti tega stališča pa višje sodišče v celoti pritrjuje, tudi ob dodatnem upoštevanju določbe 9. člena ZPPre, ki glede oprostitve in odklonitve pričevanja ter oprostitve izvedenstva napotuje na uporabo določb ZKP o oprostitvi in odklonitvi pričanja tistih (relativno in absolutno) priviligiranih prič, ki se lahko poslužijo pravne dobrote iz 235. in 236. člena ZKP. Ni pa v navedeni zakonski določbi moč prepoznati podlage zato, kar navajajo pritožniki in sicer, da je pričo na podlagi navedene zakonske določbe moč kaznovati, če in ko noče izpovedovati v smislu drugega odstavka 244. člena ZKP.

14. Neupoštevne so navedbe pritožnikov, da glede na določbo petega odstavka 7. člena ZPPre, če je bil nekdo v postopku parlamentarne preiskave že zaslišan kot priča, kasneje pa je postal preiskovanec, poročilo preiskovalne komisije ne more temeljiti na njegovi izpovedbi kot priče. Višje sodišče ugotavlja, da v obravnavani zadevi v času opravljenega zaslišanja priče (sedaj obdolženke) pred parlamentarno komisijo, ta ni bila preiskovanka in tudi ne nosilka politične funkcije, zato uporaba navedene zakonske določbe ni upoštevna.

15. Izkazalo se je torej, da zaslišanje obdolženke kot priče pred preiskovalno komisijo ne predstavlja dokaza, ki bi bil pridobljen s kršitvijo ustavno varovanih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, da je bil upoštevan standard vodenja poštenega postopka v postopku njenega zaslišanja pred preiskovalno komisijo in da je ta svoje izjave, takšne kot jih pač je, prav tako tudi dokumentacijo, izročala povsem po svoji volji in prostovoljno, brez kakorkoli izkazanega vpliva drugih oseb na to, kar je navajala in predajala komisiji.

16. Kolikor pritožniki navajajo še, da je vredno omeniti, da je Ustavno sodišče Republike Slovenije ugotovilo, da sta Zakon o parlamentarni preiskavi in Poslovnik o parlamentarni preiskavi v neskladju z Ustavo6, pa višje sodišče ugotavlja, da se navedeni odločbi nanašata na ugotovljeno neskladje zakona in poslovnika s 125. členom Ustave varstva neodvisnosti sodnikov in državnih tožilcev, kar ne more vplivati na presojo utemeljenosti pritožbe v obravnavani zadevi.

1 Odločba Ustavnega sodišča U-I-244/99 z dne 15. 6. 2000, B-II, točka 8. 2 Ibid točka 16. 3 Ibid točka 22. 4 Sodba I Ips 72/2004 z dne 21. 4. 2005. 5 I Ips 51335/2010 z dne 28. 3. 2013 (točka 7). 6 U-I-246/19-41 in U-I-214/19-54, Up-1011/19.