Jedro

Dejstvo, da se vloga tožnice ni imenovala „vloga za odobritev pravnega posla“ ter da ni bila predložena na formularju upravne enote, ne pomeni, da ni imela sestavin iz 66. člena ZUP. Bistvo presoje je v postavljeni zahtevi tožnice, pri čemer zahtevka oziroma predloga vložniku ni treba obrazlagati niti posebej formulirati; zadostuje, da vložnik jasno in razumljivo pove, kaj zahteva oziroma predlaga, in da v vlogi navede dejstva in okoliščine, na katerih temelji njegov zahtevek oziroma predlog, ter ponudi oziroma predloži dokaze za ta dejstva in okoliščine. Sklicevanje na pravne predpise ni nujno, ker je pravna presoja postavljenega zahtevka oziroma predloga stvar organa.

Šele po ugotovitvi, da vloga z dne 15. 11. 2010 (z navedbo razlogov) ni pomenila vloge za odobritev pravnega posla iz 22. člena ZKZ, bo lahko organ odobril pravni posel drugega sprejemnika ponudbe.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Novo mesto št. 330-5058/2010-34 z dne 15. 6. 2012 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 347,70 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe toženi stranki, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Stroškovni zahtevek stranke z interesom se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo odobril prodajno pogodbo, ki sta jo dne 27. 9. 2010 sklenila A.A. kot prodajalka in B.B. kot kupec, katere predmet je nepremičnina parc. št. 373 k.o. …, za kupnino 3.675,00 EUR. V obrazložitvi je navedel, da je B.B. vložil zahtevo za odobritev prodajne pogodbe, tega pa ni storila tožnica. Organu je posredovala dne 15. 11. 2010 pisno izjavo, v kateri je zahtevala sklenitev prodajne pogodbe, ta dopis je na upravno enoto dospel 59. dan po objavi javne ponudbe, vendar je napačno njeno stališče, da je v zakonitem roku podala zahtevo za sklenitev prodajne pogodbe, saj organ njene vloge ne more šteti kot vloge za odobritev pravnega posla. Upravni organ sledi sodbi Upravnega sodišča I U 674/2011 in ugotavlja, da je v zakonskem roku vložil vlogo za odobritev pravnega posla le B.B..

Drugostopni organ je pritožbo tožnice zavrnil in v obrazložitvi soglašal z razlogi organa, da vloge z dne 15. 11. 2010 ni mogoče šteti za vlogo za odobritev pravnega posla. V zvezi s 7. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) navaja, da organ ne more nadomestiti vloge pravnega zastopnika oziroma stranki biti odvetnik. Iz dejanj tožnice pa ni bilo mogoče z gotovostjo trditi, da zatrjuje sklenitev prodajne pogodbe, da želi odobritev pravnega posla, itd. Razen tega meni, da kolikor bi organ stranko opozoril, da mora vložiti vlogo za odobritev, da bi bila ta prepozna.

Tožnica v tožbi navaja, da je izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita. Opozarja, glede na stališče iz sodbe I U 674/2011, da o vprašanju, ali bi morala tožnica zahtevati z vlogo odobritev pravnega posla, obstoji neenotna sodna praksa Upravnega sodišča ter se sklicuje na sodbo Upravnega sodišča II U 59/2010. Namreč 22. člen Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ) določa tudi, da je vlogi treba priložiti sklenjeno pogodbo o pravnem poslu, tožnica pa pogodbe ni mogla priložiti, ker ni bila sklenjena. Ne glede na navedeno pa opozarja, da je podala vlogo z dne 15. 11. 2010, ki je laična in ki bi jo lahko upravna enota štela za vlogo za odobritev pravnega posla. Organ je zaključil, da vloge ne more šteti kot vloge za odobritev pravnega posla, takšno stališče pa je v nasprotju z vsebino vloge, ker iz nje izhaja, da tožnica uveljavlja predkupno pravico in pri njej vztraja. Obstaja pa tudi dolžnost upravnega organa, ki temelji na določbi 7. člena ZUP, da nevednost in neukost stranke nista njej v škodo. Če pa vloge že ni štel kot vlogo za odobritev pravnega posla, bi jo moral pozvati v okviru pomoči prava neuki stranki, da jo dopolni oziroma jo vloži. Ker tega ni storil, je zagrešil bistveno kršitev določb postopka, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost odločanja, kar terja ponovno odločanje v postopku, pri čemer je potrebno v ponovnem postopku ugotoviti, kakšna je bila vsebina vloge z dne 15. 11. 2010 in kakšen namen je tožnica s to vlogo zasledovala. Ne soglaša tudi s stališčem drugostopnega organa – v predzadnjem odstavku na peti strani obrazložitve, kot navaja, da se je rok iztekel 16. 11. 2010, to je na dan, ko je organ vlogo prejel. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in zahteva povrnitev stroškov postopka.

Stranka z interesom v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe in zahteva povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka odgovora na tožbo ni podala, poslala pa je upravne spise.

Tožba je utemeljena.

V zadevi je sporna odobritev pravnega posla, sklenjenega med A.A. kot prodajalko in B.B. kot kupcem. Že v sodbi I U 674/2011 z dne 13. 3. 2012 je sodišče navedlo, da ni sporno, da je tedaj tožnica sprejela ponudbo za nakup nepremičnine. Navedlo je tudi, da se šteje, da je pogodba o prodaji kmetijskega zemljišča sklenjena s sprejemom ponudbe, vendar pod odložnim pogojem naknadne odobritve po ZKZ s strani upravne enote (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 835/2007 z dne 28. 1. 2009). Če je ponudbo sprejelo več sprejemnikov, je treba šteti, da je vsak izmed njih s prodajalcem sklenil pravni posel pod odložnim pogojem naknadne odobritve s strani upravne enote in zato tudi vsak sprejemnik ponudbe izkazuje pravni interes, da upravna enota o njegovi vlogi za odobritev pravnega posla vsebinsko odloči. V zvezi s tem ni pomembno, da sprejemnik ponudbe vlogi za odobritev pravnega posla ne more predložiti pisno sklenjenega pravnega posla (sodba Vrhovnega sodišča X Ips 502/2009 z dne 20. 7. 2011), ker obstaja zakonska fikcija, da je pravni posel sklenjen s sprejemom ponudbe (zavezovalni). Glede na navedeno so nerelevantni tožničini ugovori, da k vlogi za odobritev pravnega posla, v smislu prvega odstavka 22. člena ZKZ, zadnji stavek (vlogi je treba priložiti sklenjeno pogodbo o pravnem poslu), v zakonskem roku ni mogla predložiti sklenjene pogodbe.

V obravnavani zadevi je v ponovnem postopku postalo sporno, ali je tožnica v roku iz prvega odstavka 22. člena ZKZ (v roku 60 dni po preteku roka iz četrtega odstavka 20. člena ZKZ) vložila vlogo za odobritev pravnega posla in s tem izkazala svoj pravni interes, glede na v sodbi izraženo stališče, da je upravni organ v enotnem postopku odobritve pravnega posla v zvezi z isto ponudbo, dolžan ugotoviti predkupnega upravičenca med kupci, ki so vložili vlogo za odobritev pravnega posla (iz odločbe Upravne enote Novo mesto z dne 26. 11. 2010 je izhajalo, da je vlogo za odobritev vložila le stranka z interesom B.B.).

V ponovnem postopku reševanja zadeve je tožnica, glede na stališče iz sodbe I U 674/2011, zatrjevala, da je upravnemu organu dne 15. 11. 2010 posredovala pisno izjavo, ki jo je šteti za vlogo za odobritev pravnega posla. Ugotoviti je, da prvostopni organ razlogov, zakaj vloge z dne 15. 11. 2010 ne šteje za vlogo za odobritev pravnega posla, ni navedel (navedel je le, da je ne more šteti kot vloge za odobritev pravnega posla), je pa ugotovil, da je k organu prispela 59. dan po objavi javne ponudbe, torej bi bilo zaključiti, da bi bila, kolikor bi ustrezala vlogi za odobritev pravnega posla, pravočasna. Hkrati je tudi ugotoviti, da se tudi organ druge stopnje ni opredelil do navedbe tožnice, da je vlogo z dne 15. 11. 2010 šteti za vlogo za odobritev pravnega posla. Iz njegovih navedb izhaja le, da iz tožničinih dejanj ni bilo mogoče z gotovostjo trditi, da zatrjuje sklenitev prodajne pogodbe, da želi odobritev pravnega posla, itd. Bistveno vprašanje v zadevi je (ne obseg dolžnosti organa po določbi 7. člena ZUP, da skrbi za varstvo pravic strank in jih opozarja na dejanja, ki bi jim šla lahko v škodo), ali je vlogo z dne 15. 11. 2010 šteti za zahtevo za odobritev sklenjene pogodbe. Namreč s sprejemom ponudbe je bila tudi za tožnico sklenjena pogodba (v smislu zavezovalnega pravnega posla), pod odložnim pogojem odobritve. Z iztekom roka za sprejem ponudbe sta bila torej sklenjena dva zavezovalna pravna posla za prodajo ponujenega zemljišča, oba pod odložnim pogojem odobritve s strani pristojnega upravnega organa.

Na podlagi določbe 22. člena ZKZ odloča o odobritvi upravna enota, pri tem pa je dolžna upoštevati zakonske predpostavke, v okviru katerih zakon določa tudi predkupne upravičence in njihov vrstni red, če predkupno pravico uveljavlja več oseb. Namen vloge za odobritev pravnega posla je torej v zahtevi, da se sprejemnika ponudbe upošteva kot stranko v postopku (z njo prejemnik ponudbe izrazi pravni interes za sprožitev postopka in sodelovanje v njem) ter da se na njeni podlagi presodi stopnja zatrjevane predkupne pravice, ki sprejemnika ponudbe upravičuje do odobritve pravnega posla v razmerju do ostalih sprejemnikov ponudbe. Z ZKZ predpisan postopek prodaje služi dejanski uveljavitvi predkupnega upravičenca in uveljavitvi namena ZKZ.

Po naravi stvari upravna enota odobri enega od sklenjenih pravnih poslov, pri čemer upošteva predpostavke za odobritev iz 19. člena, ki vključujejo tudi presojo o spoštovanju vrstnega reda predkupnih upravičencev iz 23. člena ZKZ. V ponovnem postopku obravnavanja zadeve bo moral zato organ presoditi tožničino vlogo z dne 15. 11. 2010 po vsebini, v smislu namena določb ZKZ, ki nalagajo organu obseg presoje v postopkih odobritve pravnega posla. Dejstvo, da se vloga tožnice ni imenovala „vloga za odobritev pravnega posla“ ter da ni bila predložena na formularju upravne enote, ne pomeni, da ni imela sestavin iz 66. člena ZUP. Bistvo presoje bo v postavljeni zahtevi tožnice, pri čemer sodišče glede na pravno teorijo poudarja (Upravno procesno pravo, stran 206), da zahtevka oziroma predloga vložniku ni treba obrazlagati niti posebej formulirati; zadostuje, da vložnik jasno in razumljivo pove, kaj zahteva oziroma predlaga, in da v vlogi navede dejstva in okoliščine, na katerih temelji njegov zahtevek oziroma predlog, ter ponudi oziroma predloži dokaze za ta dejstva in okoliščine. Sklicevanje na pravne predpise ni nujno, ker je pravna presoja postavljenega zahtevka oziroma predloga stvar organa.

Šele po ugotovitvi, da vloga z dne 15. 11. 2010 (z navedbo razlogov) ni pomenila vloge za odobritev pravnega posla iz 22. člena ZKZ, bo lahko organ odobril pravni posel drugega sprejemnika ponudbe (na zahtevi po presoji vloge za odobritev pravnega posla je temeljilo tudi stališče v sodbi I U 674/2011 z dne 13. 3. 2012 - sprejemnika ponudbe sta konkurenta, kolikor oba zahtevata odobritev pravnega posla).

Glede na navedeno je v obravnavanem postopku ostalo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ter je bilo zato posledično napačno uporabljeno materialno pravo in procesno pravo. Odločba tožene stranke je nezakonita, zato jo je sodišče na podlagi 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) odpravilo in zadevo v smislu tretjega odstavka istega člena vrnilo organu v ponoven postopek.

Ker je tožnica v tem upravnem sporu uspela, ji je sodišče odmerilo stroške postopka v višini 285,00 EUR (25. člen ZUS-1 v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu) povečane za 22 % DDV. Stroške je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od prejema sodbe.

Odločitev o stroških postopka stranke z interesom temelji na določbi 154. člena ZPP (za vprašanje postopka, ki niso urejena s tem zakonom se na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 primerno uporabljajo določbe ZPP). Stranka, ki v pravdi ne uspe, mora nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške postopka. Ugotoviti je, da je stranka z interesom predlagala zavrnitev tožbe, torej je bil njen interes na strani toženke in ker v obravnavanem postopku ni bilo tako odločeno, do stroškov postopka ni upravičena.