Jedro

Zahtevo za varstvo zakonitosti v postopku o prekršku lahko vloži državni tožilec po uradni dolžnosti ali na pobudo osebe, ki ima pravico do pritožbe zoper sodbo o prekršku sodišča prve stopnje, ne pa tudi storilec prekrška.

Izrek

Zahteva obdolženega Z.J. za varstvo zakonitosti se zavrže.

Obrazložitev

1. Policijska postaja Žalec je 24.11.2006 Z.J. zaradi prekrška po c) točki sedmega odstavka 32. člena ZVCP-1 izdala plačilni nalog, s katerim je storilcu naložila plačilo globe v višini 60.000,00 SIT in mu izrekla 3 kazenske točke v cestnem prometu. Okrajno sodišče v Žalcu je z uvodoma navedeno sodbo storilčevo zahtevo za sodno varstvo zavrnilo ter mu naložilo še plačilo povprečnine v višini 50,00 EUR.

2. Zoper navedeno sodbo je storilec prekrška 6.11.2008 pri Okrajnem sodišču v Žalcu vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri je navedel, da je bil njegov primer nekorektno obravnavan.

3. Zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena.

4. Po določbi drugega odstavka 169. člena Zakona o prekrških (ZP-1) lahko zahtevo za varstvo zakonitosti vloži državni tožilec po uradni dolžnosti ali na pobudo osebe, ki ima pravico do pritožbe zoper sodbo o prekršku sodišča prve stopnje. V skladu s citirano določbo ZP-1 torej sme zahtevo za varstvo zakonitosti v zadevah o prekršku vložiti zgolj (vrhovni) državni tožilec, ne pa tudi storilec prekrška.

5. Glede na to, da ZP-1 storilcu prekrška ne daje pravice vložiti to izredno pravno sredstvo, je Vrhovno sodišče zahtevo Z.J. za varstvo zakonitosti kot nedovoljeno zavrglo (drugi odstavek 423. člena Zakona o kazenskem postopku v zvezi s 171. členom ZP-1).