Jedro

Ker delo preko polnega delovnega časa ni bilo opravljeno kot poseben delovni pogoj, se plačilo za to delo ne upošteva v pokojninsko osnovo za odmero starostne pokojnine. To pa pomeni, da sporna upokojitvena odločba, katere sprememba se predlaga, ni obremenjena z očitno dejansko niti materialno pravno napako, ki bi jo bilo potrebno oziroma dopustno sanirati v nepravi obnovi postopka. Tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih zavrnilnih odločb in novo odmero pokojninske dajatve z upoštevanjem obravnavanih nadur je zato utemeljeno zavrnjen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca, št. ... z dne 26. 1. 2017 in št. ... z dne 22. 11. 2016 ter ponovno odmero starostne pokojnine z vštetjem osebnega dohodka za delo preko polnega delovnega časa v pokojninsko osnovo.

2. Zoper sodbo se laično pritožuje tožnik. Sodba je krivična in nezakonita, sodišče pa ni delovalo samostojno in neodvisno. Zaključilo je, da ni dokazal, da je bilo nadurno delo opravljeno kot poseben delovni pogoj, čeprav je bila predložena vsa ustrezna dokumentacija. Predlaga spremembo sodbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)1 pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku tudi ni prišlo do procesnih kršitev, na katere se pazi po uradni dolžnosti.

5. Predmet tega socialnega spora je presoja pravilnosti in zakonitosti zavrnilnih odločb o ponovni odmeri starostne pokojnine z upoštevanjem plače za delo preko polnega delovnega časa od 1978 do 1990 v pokojninsko osnovo. Tožniku je bila z dokončno in pravnomočno odločbo z dne 19. 12. 2007 priznana starostna pokojnina v znesku 503,04 EUR od 31. 12. 2007 dalje. Upravna akta o zavrženju zahteve z dne 7. 12. 2013 za vštetje nadur v pokojninsko osnovo sta bila sodno odpravljena in zadeva vrnjena tožencu v ponovno upravno odločanje v smeri neprave obnove postopka.2

6. Toženec je v ponovnem upravnem odločanju z izpodbijanima odločbama predlog za spremembo dokončne odločbe z dne 19. 12. 2007 zavrnil. Ker s podatki o plači, prejeti za delo preko polnega delovnega časa, ob izdaji upokojitvene odločbe ni razpolagal, temveč je pokojninsko dajatev odmeril na podlagi podatkov matične evidence, naj ne bi šlo za očitno napačno ugotovljeno dejansko stanje, na podlagi katerega bi bilo v nepravi obnovi postopka dopustno spremeniti ali razveljaviti pravnomočno odločbo.

7. Po 1. odstavku 183. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2)3 lahko dokončno odločbo, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta, tudi zaradi očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja v škodo ali korist zavarovanca ali uživalca pravic ali zavoda razveljavi ali spremeni pristojna enota zavoda, ki jo je izdala. Izda se lahko v roku deset let od vročitve dokončne odločbe zavarovancu ali uživalcu pravic in učinkuje od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi. Če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti, pa od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe (2. in 3. odstavek).

Po sodni4 in ustavno5 sodni praksi se lahko s posebnim izrednim pravnim sredstvom iz 183. člena ZPIZ-2 odpravijo napake, do katerih je prišlo v postopku upokojevanja. Izvirajo lahko iz neupoštevanja določenih prejemkov v pokojninsko osnovo. Gre torej za ponovno odmero pravice do pokojnine in spremembo pravnomočne odmere za naprej v korist upokojenca zaradi zmotnih ali nepopolnih podatkov o prejemkih, ki bi morali biti upoštevani po materialnih predpisih za izračun pokojninske osnove. Ob pravočasnem uveljavljanju nove odmere pokojnine z upoštevanjem plače za opravljeno nadurno delo, je torej dokončna odločba obremenjena z očitno napako, ki jo je v nepravi obnovi postopka dopustno sanirati za naprej, če na novo sporočeni podatki vplivajo na pokojninsko osnovo.

8. Vendar v obravnavanem primeru na novo sporočeni podatki o plači za opravljeno nadurno delo na pokojninsko osnovo ne vplivajo. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi izvedenih dokazov, pri čemer je tožnik na poziv sodišča eksplicitno odklonil sporočilo naslovov drugih prič,6 pravilno zaključilo, da pri izračunu pokojninske osnove plače za delo preko polnega delovnega časa od 1978 do 1990 ni mogoče upoštevati, ker delo preko polnega čas ni bilo opravljeno kot poseben delovni pogoj.

9. Sodišče prve stopnje s sklicevanjem na 3. odstavek 400. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2)7 v zvezi z 79. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/77)8 ter ustaljeno sodno prakso9 pravilno razloguje, da se je v spornem obdobju kot delo preko polnega delovnega časa, ki se lahko šteje kot poseben delovni pogoj, in kot takšno predstavlja podlago za vštevanje za to delo izplačanih plač v pokojninsko osnovo, štelo le tisto delo, ki je bilo opravljeno kot izjemno in nepredvidljivo, ki je bilo nujno, da se začeto delo nadaljuje, ali da bi se končal delovni proces, katerega ustavitev ali prekinitev bi povzročila precejšnjo materialno škodo, ki ga ni bilo možno opraviti z ustrezno organizacijo, delitvijo dela, razporeditvijo delovnega časa, uvajanjem novih izmen ali z zaposlitvijo novih delavcev, ki je bilo pisno odrejeno vnaprej ter v samoupravnem splošnem aktu opredeljeno kot poseben delovni pogoj. Ti akti delodajalca so morali biti, četudi so določali, da se delo preko polnega delovnega časa šteje kot posebni delovni pogoj, v skladu s takrat veljavno delovnopravno zakonodajo, torej v skladu s pogoji, ki so jih za opravljanje nadurnega dela določali omenjeni zakoni.

Da se delo preko polnega časa šteje kot poseben delovni pogoj mora biti izjemno in časovno omejeno. Okoliščine morajo biti za delodajalca nepredvidljive v tolikšni meri, da se jim ni mogoče izogniti z običajnimi metodami organizacije dela, na primer z delom v deljenem delovnem času ali s prerazporeditvijo delovnega časa, z razporejanjem delavcev na druga delovna mesta, z zaposlitvijo novih delavcev, uvajanjem novih metod in postopkov dela ali novih delovnih mest. Dela preko polnega delovnega časa ni mogoče šteti za poseben delovni pogoj, če gre za delo, ki z vidika delavca predstavlja redno in stalno delo, z vidika delodajalca pa vsakdanjo in utečeno prakso. Prav takšno stanje pa je podano v obravnavanem primeru.

10. Čeprav je imel tožnikov delodajalec A. samoupravni splošni akt, s katerim so bile nadure določene kot poseben delovni pogoj, in čeprav je tožnik v obravnavnem obdobju, ko je po sicer skladnih in prepričljivih izpovedih tožnika in priče delal kot voznik in stalno opravljal nadurno delo, saj dela v okviru polnega delovnega časa ni bilo mogoče opraviti, ker delodajalec ni imel na razpolago drugih delavcev, delo pa je bilo potrebno opraviti v rokih, ni mogoče šteti, da je bilo delo preko polnega delovnega časa opravljeno kot poseben delovni pogoj. Navedene okoliščine namreč ne predstavljajo nepredvidljivih okoliščin v smislu posebnega delovnega pogoja. Že število letno opravljenih ur10 kaže na to, da je bilo delo opravljeno kot redna oblika dela in dolgotrajno. Nadure so bile potrebne, da se je delo opravilo, in so se opravljale stalno. Delodajalec ni imel sistema prerazporeditve dela in dodatnih delavcev ni zaposlil, torej ni izvedel vseh ukrepov ki mu jih je nalagala zakonodaja za preprečitev opravljanja dela preko polnega delovnega časa. Delo je bilo predvidljivo in ne gre za izjemno, nepredvidljivo in nujno delo, ki bi nastopilo iznenada. Šlo je torej za redno obliko dela.

11. Ker delo preko polnega delovnega časa ni bilo opravljeno kot poseben delovni pogoj, se plačilo za to delo ne upošteva v pokojninsko osnovo za odmero starostne pokojnine. To pa pomeni, da upokojitvena odločba z dne 19. 12. 2007, katere sprememba se predlaga, ni obremenjena z očitno dejansko niti materialno pravno napako, ki bi jo bilo potrebno oziroma dopustno sanirati v nepravi obnovi postopka. Tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih zavrnilnih odločb in novo odmero pokojninske dajatve z upoštevanjem obravnavanih nadur je zato utemeljeno zavrnjen.

12. Na podlagi vsega predhodno navedenega je pritožbeno sodišče na temelju 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in s to dodatno obrazložitvijo potrdilo izpodbijano zavrnilno sodbo. Dodati je potrebno le še, da pavšalnih navedb v smeri pristranskosti in odvisnosti sodišča ni mogoče niti preizkusiti, kaj šele nanje odgovoriti.

1 Ur. l. RS, št. 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami. 2 Sodba pritožbenega sodišča, opr. št. Psp 430/2016 z dne 6. 10. 2016 v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje, opr. št. II Ps 672/2016 z dne 17. 6. 2016. 3 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 4 VIII Ips 308/2016, Psp 112/2017. 5 Up-195/13-31. 6 Tožnikova vloga z dne 29. 5. 2018 - listovna številka 12 sodnega spisa. 7 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 8 Ur. l. SRS, št. 24/77 s spremembami. 9 VIII Ips 58/2010, Psp 379/2008, Psp 841/2007. 10 Potrdilo z dne 30. 8. 2010 - priloga A/7.