Jedro

Davčni zavezanec sme pri izračunu svoje davčne obveznosti odbiti vstopni DDV, ki ga je dolžan, ali ga je plačal, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da se DDV nanaša na dobavo blaga in storitev drugega davčnega zavezanca, 2. da ima davčni zavezanec ustrezen račun, 3. da gre za uporabo tega blaga ali storitev za namene njegovih obdavčenih transakcij, 4. da ne gre za goljufijo ali zlorabo sistema DDV, oziroma da davčni zavezanec ni vedel ali moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt višje v dobavni verigi.

V skladu s sodno prakso sodišča Evropske unije je treba člene 167, 168, 178 in 273 Direktive Sveta 2006/112/ES razlagati tako, da nasprotujejo nacionalni praksi, v skladu s katero davčni organ zavrne pravico do odbitka, ker se davčni zavezanec ni prepričal, ali je imel izdajatelj računa za blago, glede katerega se uveljavlja pravica do odbitka, status davčnega zavezanca, ali je imel blago na voljo in ali ga je lahko dobavil ter ali je izpolnil obveznosti glede napovedi in plačila davka na dodano vrednost.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Ljubljana, št. DT 0610-709/2009-24-0803-68 z dne 21. 9. 2009, se v I.3. točki izreka odločbe odpravi in se zadeva v tem obsegu vrne prvostopnemu organu v ponovno odločanje.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki na 285,00 EUR odmerjene stroške upravnega spora z 20 % DDV v 15 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

V tej zadevi je sodišče s sodbo I U 1193/2012-10 z dne 9. 4. 2013 tožbo tožeče stranke v celoti zavrnilo. V revizijskem postopku pa je Vrhovno sodišče RS v svoji sodbi in sklepu X Ips 196/2013 reviziji delno ugodilo tako, da je sodbo tukajšnjega sodišča razveljavilo v delu, ki se nanaša na I.3. točko izreka izpodbijane odločbe ter v tem delu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V preostalem delu je revizijo tožeče stranke zoper izdano sodbo zavrnilo.

Z v tem upravnem sporu izpodbijanim delom odločbe Davčnega urada Ljubljana je prvostopni davčni organ tožniku dodatno odmeril davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) za julij, avgust, september in oktober 2007 od osnove 143.059,80 EUR, po stopnji 20 %, v višini 28.611,96 EUR in pripadajoče obresti, obračunane od poteka roka za plačilo (razvidne iz tabele št. 8) do dneva izdaje te odločbe v višini 2.574,06 EUR. Pri pregledu dokumentacije je davčni organ prve stopnje med drugim ugotovil, da je zavezanec za davek v knjigo prejetih računov evidentiral tudi prejete račune družbe A. d.o.o., kar v nadaljevanju prikazuje v tabeli. Iz pregledne dokumentacije in izjave B.B. izhaja, da naj bi oseba z imenom C. v imenu družbe A. d.o.o. opravljala storitve v njegovem kamnolomu. Glede na ugotovitve v inšpekcijskem pregledu teh storitev omenjena družba v nobenem primeru ni mogla opraviti. Tudi če bi najela podizvajalca, bi bilo iz njegovih transakcijskih računov razvidno, da so potekala plačila podizvajalcu. Glede na ugotovljena dejstva v inšpekcijskem postopku pri družbi A. d.o.o. gre pri presojanju te družbe za navidezno opravljanje dejavnosti, katere izključni namen je bila izvedba utaje DDV po principu odbitka vstopnega DDV, ki je bil na izdanih računih zaračunan, vendar ne plačan. Navedena družba je zlorabila identifikacijsko številko za namene DDV. Meni, da je odgovorna oseba zavezanca za davek vedela oziroma bi morala vedeti, da gre pri poslih s podjetjem A. d.o.o. za sum goljufivega delovanja, saj ugotovitve davčnega organa kažejo na neresnične transakcije storitev po prejetih spornih računih družbe A. d.o.o. Storitev na prejetih računih omenjena družba ni mogla opraviti, saj nima zaposlenih delavcev ter nima osnovnih kadrovskih, materialnih in drugih potrebnih pogojev. Zavezanec za davek pa ne razpolaga z nobenimi listinami, na podlagi katerih bi bilo možno ugotoviti, da je nekdo dejansko opravil storitve. Tožnik razmerja osebe z imenom C. in družbe A. d.o.o. sploh ni preverjal. Davčni organ tako ugotavlja, da je zavezanec za davek vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, ki so del utaje DDV. Zavezanec za davek v skladu z odločitvijo sodišča Evropske unije zaradi navideznega posla ni upravičen do odbitka vstopnega DDV-ja. V nadaljevanju se sklicuje na 62. člen Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) ter 6. Direktivo Sveta z dne 17. 5. 1977 – 77/388/EGS, prav tako pa tudi na sodbo EU C-439/04 in C-440/04 z dne 6. julija 2006. Zavezanec za davek je za mesece julij, avgust, september in oktober 2007 tako neopravičeno odbijal vstopni DDV v skupnem znesku 28.611,96 EUR. Zato ga mora poravnati skupaj z obrestmi vred.

Ministrstvo za finance je s svojo odločbo št. DT-499-16/431/2009 z dne 11. 6. 2012 pritožbo tožnika zoper celotno odločbo Davčnega urada Republike Slovenije, Davčnega urada Ljubljana, št. DT 0610-709/2009-24-0803-68 z dne 21. 9. 2009 zavrnilo, torej tudi v izpodbijanem delu iz tega upravnega spora. Glede DDV-ja ugotavlja, da prejeti račun sam po sebi ni zadosten dokaz o dobavi. Predložene dobavnice ne izkazujejo opravljenih storitev družbe A. d.o.o., poleg tega pa so po vsebini zelo splošne. Tudi če bi oseba z imenom C. za pritožnika opravljala kakšne storitve, to še ne bi pomenilo, da jih je opravila v imenu in za račun družbe A. d.o.o. oziroma, da je delala za to družbo. V kakšnem razmerju je g. C. z družbo A. d.o.o., pa pritožnik ni pojasnil. O tem tudi ni predložil nobenih listin. V nadaljevanju se sklicuje na 77. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Pritožnikova trditev, da je v obravnavanem primeru ravnal tako kot se od njega utemeljeno pričakuje, ni utemeljena. Iz načina pritožnikovega poslovanja z omenjeno družbo izhaja, da je vedel oziroma, da bi moral vedeti, da sodeluje v davčnih goljufijah.

Tožeča stranka glede DDV-ja meni, da je odločitev, ki se nanaša na plačilo DDV-ja, nepravilna. Po njenem zbrani dokazi v ugotovitvenem postopku ne dajejo podlage za ugotovitev, ali je tožnik vedel, ali bi moral vedeti, da sodeluje v davčnem vrtiljaku. Tožnik je pred sklenitvijo pogodbe o opravljanju storitev prelaganja odminiranega materiala na spletnih straneh DURS-a preveril, ali je bila družbi A. d.o.o. podeljena davčna številka za DDV. Preveril je še, ali ima navedena družba blokiran račun, pa je ugotovil, da ga nima. Tožnik je tako ravnal razumno, kot se od njega pričakuje. Družba je storitev opravila profesionalno in strokovno neoporečno. Tožnik tako ni imel nobenega utemeljenega pomisleka, da bi opravil še kakšne druge poizvedbe poleg že opravljenih. Ker davčni organ prve stopnje ni dokazal, da storitve, navedene v spornih računih, niso bile opravljene, niti ni dokazal vedenja tožnika, da je družba A. d.o.o. družba tipa „missing trader“, gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka, v posledici česar je izpodbijana odločba nezakonita.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba je utemeljena.

Iz obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča v tej zadevi št. X Ips 196/2013 z dne 13. februar 2014, ki se mu pridružuje tukajšnje sodišče, izhaja, da četudi drži, da zaradi pomanjkljivosti dobava ni izkazana na način, kot to zahteva SRS, je za odbitek DDV bistveno, da je dobava ali storitev bila opravljena, pa četudi jo je opravil drug gospodarski subjekt. Pri tem se sklicuje na sodbe sodišča Evropske unije v združenih zadevah C-18/11 in C-142/11 in Direktivo Sveta 2006/112/ES. Davčni zavezanec sme pravilno pri izračunu svoje davčne obveznosti odbiti vstopni DDV, ki ga je dolžan, ali ga je plačal, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da se DDV nanaša na dobavo blaga in storitev drugega davčnega zavezanca, 2. da ima davčni zavezanec ustrezen račun, 3. da gre za uporabo tega blaga ali storitev za namene njegovih obdavčenih transakcij, 4. da ne gre za goljufijo ali zlorabo sistema DDV, oziroma da davčni zavezanec ni vedel ali moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt višje v dobavni verigi.

V zvezi z izpolnjevanjem prvega pogoja za odbitek DDV Vrhovno sodišče ocenjuje, da pomanjkanje verodostojnih knjigovodskih listin ni zadostni razlog za zavrnitev odbitka vstopnega DDV. V zvezi z izpolnjevanjem drugega pogoja za odbitek vstopnega DDV, je po presoji revizijskega sodišča očitek pomanjkljivosti opisa na računih presplošen. Pri tem se sklicuje na 82. člen ZDDV-1 oziroma njegov 34. člen. Meni, da je izpolnjen tudi tretji pogoj za odbitek vstopnega DDV. Ne zadostuje že zaključek, da je davčni zavezanec vedel ali moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, ki pomenijo zlorabo sistema DDV. Ugotovitev, da je zavezanec opustil preveritev, ki je ni bil dolžan opraviti, po oceni Vrhovnega sodišča ni zadostna podlaga za tak sklep. V skladu s sodno prakso sodišča Evropske unije je treba člene 167., 168., 178. in 273. Direktive Sveta 2006/112/ES razlagati tako, da nasprotujejo nacionalni praksi, v skladu s katero davčni organ zavrne pravico do odbitka, ker se davčni zavezanec ni prepričal, ali je imel izdajatelj računa za blago, glede katerega se uveljavlja pravica do odbitka, status davčnega zavezanca, ali je imel blago na voljo in ali ga je lahko dobavil ter ali je izpolnil obveznosti glede napovedi in plačila davka na dodano vrednost. Po mnenju sodišča je v danem primeru glede na povedano prišlo do zmotne uporabe materialnega prava. Zato tudi niso bile ugotovljene vse pravno odločilne okoliščine. Posledično je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

V ponovljenem postopku bo moral davčni organ ponovno presoditi vse pogoje za priznanje odbitka vstopnega DDV iz konkretnega spornega posla, predvsem v zvezi s prvim in četrtim pogojem, navedenim zgoraj.

Ker je glede na povedano in ugotovljeno prišlo do kršitev 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), je bilo potrebno izpodbijani del odločbe odpraviti in zadevo vrniti organu prve stopnje v ponovno odločanje. Davčni organ je pri tem vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in glede stališč, ki se tičejo postopka.

Sodišče je o zadevi odločilo izven glavne obravnave, skladno z določbo 1. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1. Odločitev o stroških upravnega spora temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 ter Pravilnika o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu.