Jedro

Trajanje poskusnega dela je omejeno in vezano je na čas dejanskega opravljanja dela. Ni pa mogoče navedenih določb razlagati tako, da ni mogoče že pred potekom poskusnega dela ugotoviti, da to ni bilo uspešno.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep poslovodnega organa tožene stranke in dokončni sklep drugostopnega organa, na podlagi katerih je tožnici prenehalo delovno razmerje zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela. Tako je presodilo, ker naj bi bila način in postopek spremljanja poskusnega dela pomanjkljivo urejena in izvedena. Tožnica je delovno razmerje sklenila 1. 6. 2000, komisija za oceno poskusnega dela pa je bila imenovana šele s sklepom z dne 12. 7. 2000. Ureditev poskusnega dela v Pravilniku o delovnih razmerjih tožene stranke je preveč splošna. Komisija ni pripravila ocene poskusnega dela in podala pisnega poročila in predloga, kot ji je bilo naloženo s sklepom o imenovanju, temveč je bila ocena razvidna iz sklepa o prenehanju delovnega razmerja. Tožnica bi morala biti seznanjena s sestavo komisije, ki je spremljala njeno poskusno delo, in z načinom spremljanja že ob nastopu dela. Tožnici je bilo določeno poskusno delo v trajanju treh mesecev in ne mesec in pol, kolikor je komisija potrebovala, da je ugotovila, da tožnica dela ne opravlja dobro. V posledici razveljavitve sklepa o prenehanju delovnega razmerja je sodišče ugodilo tudi reintegracijskemu zahtevku, zahtevku za vpis delovne dobe v delovno knjižico in denarnim zahtevkom za plačilo plače za čas prenehanja delovnega razmerja.

Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v delu, ki se nanaša na denarne zahtevke, zavrnilo pa je pritožbo tožene stranke v delu, ki se nanaša na odločitev o prenehanju delovnega razmerja, pozivu nazaj na delo in vpis delovne dobe.

Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje. Navaja, da je bistveno za presojo sklepa o prenehanju delovnega razmerja zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela dejstvo, da tožena stranka tožnici ni omogočila trimesečnega poskusnega dela. Delodajalec ne more kadarkoli v teku poskusnega dela delavcu odpovedati delovnega razmerja zato, ker ne ustreza njegovim pričakovanjem, ampak mora delavcu omogočiti opravljanje poskusnega dela ves predvideni čas. Ker je po presoji sodišča druge stopnje že iz tega razloga prenehanje delovnega razmerja tožnice nezakonito, ni bilo potrebno izvajati drugih dokazov pred sodiščem prve stopnje, ker ostala dejstva za odločitev niso bila pravno pomembna. Zato pritožbeno sodišče na pritožbene navedbe v zvezi z ostalimi razlogi sodišča prve stopnje ni odgovarjalo.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da po stališču Višjega sodišča zato, ker tožnici ni bila dana možnost, da se uvede v delo, drugih dokazov pred sodiščem prve stopnje ni bilo treba izvajati. Prav zaradi neizvajanja drugih dokazov je potrebno sodbo razveljaviti. Ocena dela tožnice pa kaže na to, da ni bila usposobljena in ni imela znanj, in se tudi v času poskusnega dela ne bi mogla usposobiti za delo samostojnega komercialista. Tožnici se ni očitalo, da ne pozna konkretnih zadev, temveč to, da ne pozna metod in načinov dela in da nima ustreznih znanj ter da ne razume načina sodelovanja s kupci.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in 96/2002 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala, da jo sodišče kot neutemeljeno zavrne.

Revizija je utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Revizija bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ne uveljavlja izrecno in določno. Iz revizijskih navedb je kot zatrjevanje postopkovnih kršitev mogoče povzeti le grajo stališča v izpodbijani sodbi, da sodišču prve stopnje ni bilo potrebno izvajati drugih dokazov, zato sodišče druge stopnje ni presojalo pritožbenih navedb o drugih dejstvih, ki po stališču pritožbenega sodišča niso pomembna. Smiselno s tem tožena stranka uveljavlja revizijski razlog iz 2. točke prvega odstavka 370. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena in prvim odstavkom

360. člena ZPP.

Dokazovanje obsega vsa dejstva, ki so pomembna za odločbo. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče (213. člen ZPP). Zahteva po enakem varstvu pravic, ki izhaja iz 22. člena Ustave in se mora odražati tudi v dokaznem postopku, sicer ne pomeni, da ima pravdna stranka pravico do izvedbe vseh dokazov, ki jih predlaga, ali za katere meni, da so potrebni. Če sodišče razumno oceni in obrazloži (utemelji), da nekateri predlagani dokazi oz. dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilna, ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati. V obravnavani zadevi je sodišče druge stopnje obrazložilo le, da je odločilno dejstvo za odločitev že zgolj to, da tožnici ni bilo omogočeno opravljanje poskusnega dela ves predvideni čas. Tako stališče je pravno zmotno.

Inštitut poskusnega dela urejajo zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90 - ZTPDR) v 14. členu in zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93 - ZDR (1990)) v 16. členu ter določbe splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (Uradni list RS, št. 40/97 - SKPG, člen 10) oziroma kolektivna pogodba dejavnosti. Pogodba o zaposlitvi, ki sta jo stranki sklenili 17. 7. 2000, se v uvodu sicer sklicuje na Kolektivno pogodbo celulozne in papirne dejavnosti (Uradni list RS, št. 13/94). Vendar ta kolektivna pogodba takrat ni več veljala, nova kolektivna pogodba dejavnosti (Uradni list RS, št. 7/98) pa posebnih določb o poskusnem delu nima več, temveč določa (v 21. členu) neposredno uporabo splošne kolektivne pogodbe.

Trajanje poskusnega dela omejujeta ZTPDR in SKPG: zakon s tem, da v nobenem primeru ne sme trajati dalj kot šest mesecev, kolektivna pogodba pa s tem, da ne sme trajati dalj, kot je določeno v objavi (prostega delovnega mesta), kar pomeni dalj, kot je določeno v kolektivni pogodbi ali splošnem aktu za konkretno delovno mesto.

ZDR (1990) dopušča podaljšanje trajanja poskusnega dela, vendar le navidezno: v čas trajanja poskusnega dela se štejejo le obdobja dejanskega dela, ne pa tudi obdobja začasne odsotnosti z dela. Iz navedenih predpisov izhaja dvoje. Trajanje poskusnega dela je omejeno in vezano je na čas dejanskega opravljanja dela. Ni pa mogoče navedenih določb razlagati tako, da ni mogoče že pred potekom poskusnega dela ugotoviti, da to ni bilo uspešno.

Po določbi četrtega odstavka 16. člena ZDR (1990) lahko delavec, ki meni, da mu predvideno delo ne ustreza, kadarkoli ("vsak čas") med poskusnim delom izjavi, da ne želi več delati (in mu delovno razmerje glede na določbo drugega odstavka 10. člena SKPG preneha z dnem, ko poda pisno odpoved). Nobenega stvarnega (razumnega) razloga ni, zakaj delodajalec ne bi imel enake možnosti. Delodajalec seveda pri tem ni tako prost kot delavec, ki lahko pogodbo o zaposlitvi (oziroma delovno razmerje) odpove kadarkoli in brez obrazložitve. Delodajalec mora tudi v takem primeru izpolniti enake pogoje kot v primeru, ko bi poskusno delo trajalo polni predpisani čas. Obrazložiti (utemeljiti) mora oceno poskusnega dela, pa tudi navesti utemeljene razloge, zakaj in kako je že v krajšem času od predvidenega ugotovil, da delavec ne dosega ustreznih (pričakovanih) rezultatov dela. Delavcu v takem primeru delovno razmerje tudi ne preneha takoj, temveč na podlagi 4. točke drugega odstavka 100. člena ZDR (1990) šele z dokončnostjo sklepa o prenehanju delovnega razmerja.

Zaradi navedene zmotne uporabe materialnega prava, je sodišče druge stopnje zmotno presodilo, da druga dejstva niso pomembna za odločitev. Ker iz tega razloga navedb pritožbe o drugih odločilnih dejstvih ni presojalo, je storilo zatrjevano bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Zato je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo pritožbenemu sodišču v novo sojenje. Sodišče druge stopnje bo moralo ponovno odločati o pritožbi in presoditi vse pritožbene navedbe bistvenega pomena in nato samo odločiti, ali vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje zaradi popolne ugotovitve dejanskega stanja.

Ob tem revizijsko sodišče že sedaj zgolj opozarja, da je zakonito in pravilno izveden postopek tudi v primeru poskusnega dela seveda pomemben. Vendar je pri tem treba upoštevati, kakšen postopek je sploh predpisan, kaj pa sodi v okvir dejanskih ugotovitev. ZDR (1990) ne predpisuje posebnih organov za spremljanje in ocenjevanje poskusnega dela, temveč ureditev teh vprašanj prepušča kolektivni pogodbi oziroma splošnemu aktu. SKPG v tretjem odstavku 10. člena prepušča določitev načina spremljanja in ocenjevanja poskusnega dela delodajalcu - torej tudi ne izrecno ureditvi v splošnem aktu.

Pravilnik o delovnih razmerjih tožene stranke ima v 13. členu res precej splošne, toda tudi povsem jasne določbe: ocenjujejo se strokovne in delovne sposobnosti delavca, sklep o oceni poskusnega dela mora biti delavcu vročen (najkasneje zadnji dan poskusnega dela). Iz samega dejstva, da je na poskusnem delu, je delavcu lahko jasno, da se njegovo delo spremlja in ocenjuje še bolj, kot je to pravica delodajalca tudi po končanem poskusnem delu ali če tega sploh ni. Kadar gre za spremljanje in ocenjevanje opravljanja dela in rezultatov dela, ki naj bi ga delavec opravljal relativno samostojno, in ni potrebe po kakšnih posebnih načinih in postopkih spremljanja dela delavca, tudi ni potrebe za "seznanitev" delavca z znanim dejstvom, da bo njegovo delo spremljano in ocenjevano. Dejansko vprašanje v konkretnem primeru pa je, koliko je ocena dela delavca pravilna oziroma realna in koliko so na neustrezno oceno morda vplivale okoliščine, ki niso na strani delavca ali pa jih je mogoče pripisati celo delodajalcu (neustrezna navodila, pogoji dela, ipd).

Izrek o stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.