Jedro

Tožnik kljub temu, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani z njegovimi navedbami, ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo.

Tožnikovo spreminjanje izjav o bistvenih okoliščinah jasno kaže na njegovo nekonsistentnost in neverodostojnost. Eden izmed elementov v celoviti presoji njegove verodostojnosti in s tem dokazne ocene o tem, ali je prosilec dokazal utemeljen strah pred preganjanjem v izvorni državi, pa je tudi vprašanje istovetnosti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

_Predhodni postopki_

1. Tožnik je v Republiki Sloveniji junija 2017, februarja 2018 in avgusta 2021 vložil tri prošnje za mednarodno zaščito. Postopka s prvima dvema prošnjama sta bila ustavljena, ker je tožnik nekaj dni kasneje samovoljno zapustil azilni dom in državo. V Slovenijo ga je na začetku 2018 vrnila Nizozemska, junija 2019 pa Francija. V času med 24. 6. 2019 in 30. 6. 2019 je tožnik tretjič samovoljno zapustil azilni dom, s tem pa odstopil od namere podati naslednjo prošnjo za mednarodno zaščito. Ko ga je Francija 10. 8. 2021 ponovno vrnila v Slovenijo, je 17. 8. 2021 tretjič zaprosil za mednarodno zaščito. Zaradi prestajanja zaporne kazni se sedaj nahaja v Zavodu za prestajanje kazni zapora Dob pri Mirni.

_Izpodbijana odločba_

2. Predmet presoje je odločba tožene stranke z dne 23. 9. 2021, s katero je bila na podlagi tretje alineje prvega odstavka 49. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnjena tožnikova tretja prošnja za mednarodno zaščito.

3. V izpodbijani odločbi so uvodoma povzeti tožnikovi razlogi za zapustitev izvorne države (v nadaljevanju tudi Alžirija). V tretji prošnji je izjavil, da je odšel leta 2014 zaradi očetovega nasilja. Policiji ga ni prijavil, saj prijava staršev ni možna, poleg tega pa je bil oče nasilen le do njega. Da je lahko delal, je moral zapustiti šolo, to pa mu je povzročilo veliko duševnih težav. Ko je bil star 17 let, mu je mati dala nekaj denarja in mu dejala naj zapusti izvorno državo. V Alžiriji se ni mogel preseliti nikamor drugam, saj ni imel drugih sorodnikov, pri katerih bi lahko bival. Zatrdil je, da je v prejšnjih prošnjah zatrjeval enake razloge za odhod iz izvorne države. Ko mu je uradna oseba predočila, da je predhodno kot razlog za odhod navajal zaporno kazen zaradi razmerja z dekletom, je tožnik to potrdil in dejal, da je bil obsojen v odsotnosti, ni pa vedel povedati za koliko let. Ko mu je uradna oseba predočila, da je ob podaji druge prošnje navedel, da je v izvorni državi ostal brez službe, hiše in družine, je dejal, da to delno drži. Tam res nima službe in hiše, ima pa družino. Zanikal je, da bi kdaj rekel, da sta mu starša umrla.

4. Tožena stranka je dne 24. 8. 2021 s tožnikom ob prisotnosti pooblaščenca in tolmača za arabski jezik opravila _osebni razgovor,_ vsebino tega razgovora pa povzela na 2. do 4. strani izpodbijane odločbe. Glede razlogov za zapustitev izvorne države je tožnik na osebnem razgovoru povedal naslednje. V Alžiriji je živel z očetom, bratom in sestro, mati zaradi težav ni vedno živela z njimi. Delal je kot nakladalec konzerv v skladišču, finančno so mu pomagali babica, mati in prijatelji. Sredstva za pot do Evrope mu je zagotovil delodajalec. Njegova ciljna država je Slovenija. Ob vložitvi prve prošnje ga je bilo strah zapora, zato je takrat dejal, da želi v Italijo. Ko so ga vrnili v Slovenijo, ni poznal sistema, zato je takrat kot ciljno državo navedel Nizozemsko. Po vloženi drugi prošnji ni počakal na odločitev v Sloveniji, saj je v Franciji spoznal neko dekle, s katero sta se dogovorila za poroko. Ker se nista dobro razumela, se poroka ni zgodila. V Alžiriji je živel slabo življenje, tam nima prihodnosti, želeli so ga ubiti, ob povratku ga tam čaka zaporna kazen. Izvorno državo je zapustil, ker je imel že od malih nog veliko težav z očetom, ki ga je tepel. Oče se je veliko prepiral z materjo, zato je bila ona pogosto pri babici. Oče je bil do njega nasilen, vendar ga ni mogel prijaviti. Silil ga je v delo, zato je moral pustiti šolanje. Ko je bil star 13 ali 14 let, je začel delati v skladišču, tam je delal leto dni in pol, ker je bilo delo težko in naporno, je službo pustil ter si neuspešno poskušal najti novo zaposlitev. Ko je pričel delati, si je najel tudi stanovanje, v katerem je pol leta živel s svojim dekletom. To je v Alžiriji greh in je prepovedano. Ko je dekletova družina to izvedela, se je pričela jeziti nanj in ga iskati, tega se je prestrašil. Njena družina ga je prijavila policiji, prijatelj mu je nato sporočil, da ga je sodišče v odsotnosti obsodilo na zaporno kazen, tožnik na osebnem razgovoru ni vedel povedati za koliko časa. Z dekletom sedaj nima več stikov, z njeno družino se nikoli ni srečal, je pa spoznal njenega brata. Zaradi težav z očetom in dekletovo družino je postal depresiven, zato je 2015 odšel iz Alžirije.

5. Ko je bilo tožniku na osebnem razgovoru predočeno, da je navedel tri različne letnice zapustitve izvorne države (2016, 2013 in 2014), je to zanikal češ, da je Alžirijo zapustil konec leta 2014, kar pomeni 2015. Ko je bil vprašan, zakaj je ob vložitvi prvih dveh prošenj navajal, da sta starša umrla, je zanikal, da bi kdaj to rekel. Vztrajal je, da je že ob vložitvi prve prošnje povedal, da ima v Alžiriji starša in da ima težave z očetom. Glavni razlog za odhod iz izvorne države je bil, da oče zanj ni skrbel in ga ni preživljal. 6. Iz izpodbijane odločbe je nadalje razvidna ugotovitev tožene stranke, da tožnik svoje istovetnosti ni izkazal, saj je navajal različne osebne podatke. Izjave glede alžirskega državljanstva ni spreminjal, zato mu je verjela, da prihaja iz Alžirije. Svoje stališče v zvezi s tem je obrazložila v II. točki na 4. strani izpodbijane odločbe.

7. Tožnik za svoje izjave ni predložil dokazov, zato je tožena stranka v nadaljevanju ugotavljala obstoj okoliščin _iz tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1_.

8. _Ob presoji 1. alineje tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1_ je ugotovila, da se tožnik ni najbolj potrudil z utemeljevanjem svoje prošnje. Njegove izjave so bile nekonsistentne in kontradiktorne. Ob podaji prve prošnje je navajal drugačne osebne podatke kot nato kasneje v postopku, spreminjal pa je tudi izjave o tem kje so njegovi osebni dokumenti in kdaj je zapustil izvorno državo. Dalje je spreminjal tudi razloge zakaj je iz Alžirije odšel (smrt staršev, zaporna kazen zaradi razmerja z dekletom ter nasilje in zanemarjanje s strani očeta). V Republiki Sloveniji je vložil tri prošnje in opravil dva osebna razgovora. Vsakič je bil seznanjen s tem, da mora govoriti resnico, po oceni tožene stranke pa njegove izjave niso bile ne iskrene ne natančne.

9. _V zvezi z 2. alinejo tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1_ je tožena stranka menila, da tožnik za svoje izjave glede razlogov za zapustitev Alžirije ne bi mogel predložiti dokazil. Dejal je namreč, da se glede domnevnega očetovega nasilja ni obrnil na policijo in da zdravniške pomoči zaradi zatrjevanih psihičnih težav ni iskal. Ni navedel, da bi posedoval obsodilno sodbo. Vendar pa po njeni oceni ni uspel prepričljivo pojasniti, zakaj od leta 2017 do sedaj ni predložil nobenega osebnega dokumenta s fotografijo, s katerim bi izkazal svojo istovetnost. 10. _Skladno s 3. alinejo tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1_ bi morale biti tožnikove izjave skladne in verjetne ter ne bi smele nasprotovati dostopnim specifičnim in splošnim informacijam, ki so povezane z njegovim primerom. Tožena stranka je ugotovila, da tožnik tudi temu pogoju ni zadostil. S postopkom mednarodne zaščito je bil seznanjen, saj je v Sloveniji takšno prošnjo vložil že tretjič. Kljub temu je v tudi v tretjem postopku podal različne neskladne izjave, ki niso verjetne in verodostojne. Na prvem mestu je tožena stranka izpostavila in obrazložila neskladja glede navajanja osebnih podatkov.

11. Tožnik je spreminjal osebne podatke, zato bi bili predloženi osebni dokumenti po mnenju tožene stranke ključnega pomena za izkaz istovetnosti. Ni jih predložil in je tudi v zvezi s tem podal neprepričljive in neskladne izjave. Tožena stranka jih je povzela na 5. strani izpodbijane odločbe in življenjsko logično obrazložila, zakaj jih ne more šteti kot verodostojnih.

12. Po njeni oceni so bile neskladne tudi tožnikove izjave o razlogih za odhod iz izvorne države. V prvi prošnji je navedel dva razloga – smrt staršev v namerno povzročeni prometni nesreči in izogibanje petletni zaporni kazni zaradi izvenzakonskega razmerja. Tudi v drugi prošnji je tožnik kot razlog navajal smrt staršev (zaradi tega naj bi Alžiriji ostal sam, brez službe in hiše), težav zaradi izvenzakonskega razmerja pa ni niti omenil. Tretjo prošnjo sedaj utemeljuje z očetovim nasiljem, zaradi očeta je moral prekiniti s šolanjem in se zaposliti. Zanikal je, da bi kdaj izjavil, da sta njegova starša umrla. Izrečeno zaporno kazen je pavšalno omenil šele, ko mu je uradna oseba predočila, da je v predhodnem postopku to navajal kot razlog za zapustitev Alžirije.

13. Tožena stranka je izluščila tri različne razloge za odhod iz izvorne države. Ugotovila je, da je tožnik te razloge vsakič znova drugače kombiniral in dopolnjeval. Ko je bil pozvan k odpravi neskladij v izjavah, je odgovarjal neoprijemljivo. Čeprav je ob podaji prvih dveh prošenj na zapisnik dejal, da sta njegova starša umrla v prometni nesreči in je oba zapisnika v zvezi s tem podpisal, se je kasneje sprenevedal in zanikal, da bi kdaj izjavil, da sta njegova starša mrtva. Prilagajal in spreminjal je tudi izjave glede ljubezenskega razmerja, zaradi katerega naj bi bil obsojen na zaporno kazen. Omenjal ga je ob podaji prve prošnje, ob podaji druge prošnje pa o tem sploh ni govoril. Ob podaji tretje prošnje je pričel o tej temi pavšalno govoriti šele, ko ga je uradna oseba opozorila, da je to razmerje kot razlog za odhod iz izvorne države navedel ob podaji prve prošnje. Glede na to je tožena stranka sklepala, da domnevno razmerje ni bilo odločilnega pomena za odhodu iz države.

14. Navedeno ljubezensko razmerje je tožnik od prošnje do prošnje različno opisoval. Ob podaji prve prošnje ter na prvem osebnem razgovoru je navedel, da naj bi trajalo tri leta, dekletovi starši pa so zanj izvedeli po dveh mesecih. Prvi spolni odnos naj bi imela oktobra 2016, dekle naj bi zanosilo, ker pa se tožnik z njo ni želel poročiti, naj bi ga njeni starši ovadili policiji. Ob podaji tretje prošnje in zatem na drugem osebnem razgovoru je o tem povedal drugače. Leta 2014 naj bi z dekletom skupaj živela šest mesecev. To naj bi razjezilo njeno družino, ki ga je pričela iskati in ga nato prijavila na policijo. Tožnik ob podaji tretje prošnje nosečnosti ni omenil. 15. Tožena stranka je ob sklicevanju na sodbo tega sodišča I U 1646/2016 z dne 25. 9. 2017 in sodbo Ustavnega sodišča RS U-l-292/09, Up-1427/09 ocenila, da je tožnikova verodostojnost dodobra omajana. Menila je, da so njegove izjave glede osebnih podatkov in osebnih dokumentov, pa tudi glede razlogov za zapustitev izvorne države, neprepričljive, neresnične in kontradiktorne, tožnik pa neskladij v izjavah ni znal ustrezno pojasniti. Zavestno je podal napačne osebne podatke, ki jih zaradi nepredložitve osebnih dokumentov niti ni mogoče preveriti.

16. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da tožnik z neprepričljivimi in nekonsistentnimi izjavami trditvenega in dokaznega bremena ni izpolnil, zato jih tožena stranka, upoštevaje stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbah I Up 304/2013 z dne 29. 8. 2013 in I Up 2/2017 z dne 15. 3. 2017, ni preverjala z informacijami o izvorni državi.

17. _Skladno s četrto alinejo tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1_ je tožena stranka ugotavljala ali je tožnik za mednarodno zaščito zaprosil, kakor hitro je bilo to mogoče. Po njeni oceni pri presoji tega pogoja ni pomembno zgolj, ali je prosilec za zaščito zaprosil v najkrajšem možnem času v Republiki Sloveniji, temveč tudi ali je poskušal poiskati zaščito v državah, v katerih se je nahajal po odhodu iz izvorne države. Ugotovila je, da tožnik kljub zatrjevani ogroženosti v Alžiriji, mednarodne zaščite v Turčiji, Grčiji, Makedoniji, Srbiji in na Hrvaškem ni iskal. Zanjo je prvič zaprosil v Sloveniji, kjer je ostal le dober mesec dni, nato pa preko Italije odšel v Francijo, kjer je bival približno leto dni in dva meseca. Iz Francije so ga vrnili nazaj v Slovenijo, kjer je ponovno ostal le kakšen mesec dni, nakar je preko Italije ponovno pobegnil v Francijo, od koder so ga ponovno vrnili sem. Iz spisovne dokumentacije je razvidno, da se je tožnik v Sloveniji nahajal večkrat, vendar je državo po podanih prvih dveh prošnjah samovoljno zapustil. Nato je v obdobju med 24. 6. 2019 in 30. 6. 2019 sprejemne prostore azilnega doma zapustil preden je (tretjo) prošnjo sploh podal. Za mednarodno zaščito je 2017 in 2020 zaprosil tudi na Nizozemskem.

18. Tožena stranka je ugotovila, da je tožnik namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji podal takoj, ko ga je prijela Policijska postaja za izravnalne ukrepe Ljubljana. Zato je štela, da je za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji zaprosil, kakor hitro je to bilo mogoče. Ni pa spregledala, da je tožnik po podanih prvih dveh prošnjah Slovenijo samovoljno predhodno zapustil. Skladno s sodbo tega sodišča I U 1646/2016 z dne 25. 9. 2017 in sodbo Ustavnega sodišča RS U-l-292/09, Up-1427/09 je namreč v postopku priznanja mednarodne zaščite upoštevala vsa prosilčeva ravnanja. Ni mogla sprejeti tožnikovih pojasnil, da je Republiko Slovenijo po podani prvi prošnji zapustil, ker se naj bi bal, da ga bodo slovenske oblasti zaprle, po podani drugi prošnje pa zato, ker je bil z dekletom, ki ga je spoznal v Franciji, dogovorjen za poroko. Menila je, da tisti, ki bi bil v izvorni državi resnično ogrožen, ne bi predčasno zapustil ozemlja države, v kateri je zaprosil za pomoč, še zlasti, če je tam predhodno zagotovil, da bo počakal na odločitev pristojnega organa. Takšno ravnanje kot je bilo tožnikovo, se od nekoga, ki je resnično ogrožen in se boji za svoje življenje ter beži pred preganjanjem ali resno škodo, ne pričakuje. Glede na to, da je Republiko Slovenijo predhodno že večkrat samovoljno zapustil, je tožena stranka menila, da mu rešitev njegove prošnje za mednarodno zaščito v Sloveniji nikoli ni bila prioriteta.

19. Iz dokazne ocene tožene stranke izhaja, da tožnik ni splošno verodostojen (prim. _peto alinejo tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1_). Spreminjal je osebne podatke, predložil pa ni nobenega osebnega dokumenta, s katerim bi izkazal istovetnost. Njegove izjave so neprepričljive in kontradiktorne. Tretjo prošnjo utemeljuje z družinskimi težavami in z begom pred zaporno kaznijo. Tudi glede teh okoliščin je podal neskladne navedbe, ki tožene stranke niso prepričale, pa tudi če bi jo, ne bi mogle predstavljati podlage za priznanje statusa begunca. Tožnik namreč ni uveljavljal ogroženosti zaradi preganjanja zaradi katerega izmed razlogov v Ženevski konvenciji in ZMZ-1. 20. Tožnik je zatrjeval, da bi ga ob vrnitvi v izvorno državo lahko ubili, zato je tožena stranka njegove izjave presojala tudi v okviru resne škode iz 28. člena ZMZ-1. Kot že obrazloženo zgoraj, je podvomila v resničnost njegovih nekonsistentnih in neskladnih izjav in mu (tudi zaradi zavestnega podajanja lažnih osebnih podatkov), odrekla verodostojnost. Četudi bi njegove izjave štela za verjetne, te ne bi dosegle praga resne škode. Tožnik oseb, ki bi ga domnevno lahko ubile, ni nikoli srečal in zaradi njih ni imel posebnih težav. Tožena stranka je zato izjavo, da bi ga v Alžiriji lahko ubili, ocenila kot pretirano. Z dekletovimi starši ni nikoli stopil v stik, navedel je le, da so ga iskali. Ko so izvedeli, da z dekletom živita skupaj, so se nanj razjezili, kar pa ne predstavlja resne grožnje za tožnikovo življenje. Zaradi domnevnega ogrožanja se ni obrnil na alžirske organe pregona in ni poskusil pridobiti zaščite lastne države. To pomeni, da ni izkazal, da ga Alžirija ne bi zaščitila oziroma, da mu ne bi nudila potrebne pomoči, če bi jo potreboval. 21. Upoštevaje zgoraj navedene tožnikove izjave in sodbo tega sodišča I U 1531/2016 z dne 16. 11. 2016 je tožena stranka ugotovila, da ne obstaja utemeljen razlog, da bi bil tožnik ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da bi utrpel resno škodo na podlagi prve in druge alineje 28. člena ZMZ-1. Zato je ugotovila, da ne izpolnjuje pogojev za priznanje subsidiarne zaščite.

_Povzetek bistvenih navedb tožnika_

22. Tožnik v tožbi uvodoma povzema razloge za odhod iz izvorne države, ki jih je navajal v treh prošnjah za mednarodno zaščito. Navaja, da so se od leta 2017 dalje v Sloveniji zaradi velikega navala tujcev sprejemale kratke prošnje, ob vložitvi prvih dveh prošenj pa mu je bilo rečeno, da bo podrobnejše razloge za mednarodno zaščito podal na osebnem razgovoru. Zato takrat ni navedel vseh razlogov, zaradi katerih je zapustil izvorno državo.

23. Ob podaji druge prošnje je izjavil, da mu zaradi spora med družinama grozi krvno maščevanje. O težavah med družinama je govoril tudi v tretji prošnji, zato bi morala tožena stranka razčistiti za kakšne težave je šlo, in ali sta z dekletom, s katerim je imel spolne odnose, morda v sorodu. Na osebnem razgovoru dne 24. 8. 2021 je pojasnil, da ga je iz izvorne države vodil strah pred zaporno kaznijo in dekletovo družino. Če bi ga dobili, bi ga zaradi krvnega maščevanja ubili. Z dekletom je pol leta živel v grehu, iskali so ga njeni sorodniki in njegov oče, izvorna država pa ga je obsodila na zaporno kazen. Tožena stranka je nepravilno ugotovila, da ne gre za krvno maščevanje, ker se z dekletovo družino ni nikoli srečal. Če bi do tega srečanja prišlo, bi bil v življenjski nevarnosti. Trdi, da se v vseh prošnjah se sklicuje na iste razloge, posamezna odstopanja v izjavah pa so dejansko nepomembna. Na osebnem razgovoru je pojasnil, da zaradi težkega življenja nima dobrega spomina.

24. Iz izpodbijane odločbe sicer izhaja, da je v nekaterih državah moške, ki prekršijo moralne norme v zvezi s spolnostjo, mogoče šteti kot pripadnike posebne družbene skupine, vendar tožena stranka nato te okoliščine zaradi njegovih neskladnih izjav ni upoštevala. Tožnik meni, da so bile njegove izjave glede ogroženosti zaradi spolnega razmera z neporočeno žensko ves čas skladne, zato bi tožena stranka morala pridobiti informacije o teh okoliščinah iz izvorne države. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča Up 1427/09 in U I 292/098, ki toženi stranki pri presoji pogojev za priznanje subsidiarne zaščite in s tem povezanega načela nevračanja, nalaga dolžnost preveriti prosilčeve izjave v povezavi z relevantnimi specifičnimi in splošnimi informacijami, tudi v primeru, kadar je prosilec neverodostojna oseba.

25. Toženi stranki očita kršitev 22. člena Ustave RS, ker se ni opredelila do njegovih psihičnih težav. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

26. V pripravljalni vlogi vztraja, da je stalnica njegovih trditev ta, da je v Alžiriji živel z žensko, s katero ni bil poročen. Nesorazmerno dolga zaporna kazen pa je sama po sebi razlog za priznanje statusa subsidiarne zaščite.

27. Na naroku za glavno obravnavo dne 5. 7. 2023 je tožnik dodatno navedel, da je vse tri prošnje za mednarodno zaščito štel kot eno samo, zato razlogov ni ponavljal. Vztraja, da bi morala tožena stranka pred izdajo izpodbijane odločbe glede na odločbe Ustavnega sodišča RS in določbo 3. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP) pridobiti informacije iz izvorne države.

_Povzetek bistvenih navedb tožene stranke_

28. Tožena stranka ponovno navaja razloge iz izpodbijane odločbe in kategorično zavrača tožbene navedbe, ki so po njenem mnenju protispisne. Vztraja, da je ob odsotnosti vsakršnih dokazil, tožnikova izjava najpomembnejše dokazno sredstvo. Meni da njegove izjave tako glede osebnih podatkov in nepredložitve osebnih dokumentov kot tudi glede razlogov za zapustitev izvorne države, niso prepričljive, skladne in verodostojne.

29. Zanika, da je do zgoraj navedenih neskladij izjav prišlo zaradi kratkih prošenj. Tožniku je bilo omogočeno, da se opredeli do vseh relevantnih okoliščin, pristojni organ pa ga je vsakič znova vprašal, če želi še kaj dodati. Razgovori ob sprejemu prošenj niso bili kratki, iz zapisnikov o sprejetih prošnjah izhaja, da so trajali do ene ure. Ob vložitvi prošenj je bil tožnik podučen, naj navede vse razloge, zaradi katerih je zapustil Alžirijo. Izpodbijane odločbe ni izdala le na podlagi tožnikovih izjav v tretji prošnji, upoštevala je vse njegove navedbe. Z njim bi opravila še en osebni razgovor, če ne bi po vložitvi druge prošnje zopet samovoljno zapustil ozemlja Republike Slovenije.

30. Psihične težave je tožnik pavšalno omenil šele na drugem osebnem razgovoru. Pa tudi sicer zdravstveno stanje prosilca (četudi je lahko pomembna okoliščina v drugih postopkih) za samo presojo upravičenosti do mednarodne zaščite ni relevantno. Predlaga, da se tožba zavrne in potrdi izpodbijana odločba.

_Presoja sodišča_

31. Na naroku za glavno obravnavo dne 5. 7. 2023 je sodišče prebralo dokazne listine v sodnem spisu in predmetnem upravnem spisu, jih v soglasju s strankama štelo za prebrane ter jih ni posebej naštevalo. Zaslišalo je tožnika.

32. Tožba ni utemeljena.

33. S prošnjo za mednarodno zaščito je izražen zahtevek prosilca, o katerem mora organ odločiti, pri čemer izjava prosilca v prošnji opredeljuje okvir odločanja upravnega organa. Prosilcu se prizna mednarodna zaščita v obliki statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite, če zatrjuje in izkaže, da v njegovem primeru obstojijo zakonsko določeni pogoji za to priznanje (26. do 28. člen ZMZ-1). Za priznanje statusa begunca mora prosilec izkazati, da v njegovem primeru obstoji eden izmed zakonsko določenih razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1 in da imajo zatrjevana dejanja preganjanja hkrati lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1. Katera dejanja zajema pojem resne škode, ki je pogoj za priznanje statusa subsidiarne zaščite, določa 28. člen ZMZ-1. Pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito pristojni organ upošteva in obravnava vse elemente oziroma dokazna sredstva, našteta v prvem odstavku 23. člena ZMZ-1. 34. Prosilec mora sam navesti vsa v prejšnji točki našteta dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo obstoj njegovega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Za utemeljitev svojih navedb mora prosilec v prvi vrsti sam predložiti tudi vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze. Glede na to, da prosilec za svoje izjave običajno ne more predložiti dokazov, zakon za takšen primer predvideva, da mora pristojni organ pri odločitvi o prošnji upoštevati okoliščine, ki jih določa tretji odstavek 21. člena ZMZ-1.1 Če te niso podane, je mogoče sklepati, da je prosilec lažno predstavil razloge, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo za mednarodno zaščito.2 Zato je po presoji sodišča ugotovitev skladnosti in verjetnosti tožnikovih izjav ter njegove splošne verodostojnosti3 v obravnavani zadevi podlaga za dokazno oceno njegovih navedb o izpolnjevanju pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Vrhovno sodišče RS je že presodilo, da je s presojo (ne)verodostojnosti prosilčevih pritožnikovih izjav opravljena presoja izkazanosti razlogov, s katerimi je prosilec utemeljeval prošnjo za mednarodno zaščito.4

35. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Pravilni in skladni z zakonom so tudi njeni razlogi, zato se sodišče po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanje v celoti sklicuje. V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja naslednje.

36. Iz izpodbijane odločbe izhaja pravilna ugotovitev, da je tožnik zavestno spreminjal svoje osebne podatke in izjave tako glede razlogov za nepredložitev osebnih dokumentov kot tudi glede razlogov, zaradi katerih je zapustil izvorno državo. Njegove izjave so nekonsistentne in neprepričljive, kot takšno pa je sodišče ocenilo tudi tožnikovo izpoved na glavni obravnavi dne 5. 7. 2023. 37. Tožnik svoje identitete s predložitvijo osebnega dokumenta ni izkazal. Ko je prvič vstopil v Republiko Slovenijo, je na policijski postaji navedel, da se imenuje A. A. Enako ime in priimek je navedel tudi v prvi prošnji in na prvem osebnem razgovoru. Ko je vložil drugo prošnjo, pa se je predstavil kot B. B. Vprašan, zakaj je navajal različne osebne podatke, je ob vložitvi druge prošnje izjavil, da zato, ker mu tako ali tako ne bi odobrili zaščite, na drugem osebnem razgovoru (po podaji tretje prošnje) pa pojasnil da zato, ker je bil takrat mladoleten, prijatelji pa so mu povedali, da mladoletne osebe zapirajo.

38. Iz teh njegovih pojasnil izhaja, da je že ob prvem prihodu v Republiko Slovenijo zavajal toženo stranko. Edini bistveni nespremenjeni okoliščini sta alžirsko državljanstvo in rojstni datum ... 1997. To pomeni, da je bil dne 16. 6. 2017 (ko je po podatkih policijske depeše prvič prestopil hrvaško - slovensko mejo) že 3 leta polnoleten in ga kot mladoletnega v nobenem primeru ne bi mogli zapreti.

39. Sodišče pritrjuje dokazni oceni v izpodbijani odločbi, da tožnik ni spreminjal le svojih osebnih podatkov, temveč tudi izjave o tem, zakaj ni predložil nobenega osebnega dokumenta in zakaj je zapustil izvorno državo. Za različno navajanje teh pravno pomembnih okoliščin ni ponudil prepričljive razlage. Ugotovitve v zvezi s tem je tožena stranka izčrpno in prepričljivo obrazložila5. Izpostavila je, da je tožnik sprva trdil, da je potni list načrtno pustil v Turčiji pri prijatelju, saj je slišal, da grške oblasti osebne dokumente odvzamejo, ob podaji druge prošnje pa navedel, da je osebne dokumente izgubil v morju. Ob podaji tretje prošnje je zopet navajal drugače in sicer, da je potni list pustil pri neznancu v Turčiji. Z njim se je dogovoril, da mu ga bo poslal, ko bo prispel v Evropo, ko pa ga je tožnik nato kontaktiral, naj bi mu ta neznanec sporočil, da ga je izgubil. Tožnik je tudi izjavil, da naj bi imel v Alžiriji rojstni list, ki pa mu ga ne more nihče poslati. Ko mu je bilo predočeno, da je ob podaji druge prošnje dejal, da je dokumente izgubil v morju, je dejal, da je izgubil kopije. Tožena stranka je ta njegova pojasnila ocenila kot izredno neprepričljiva. Sodišče se njeni oceni pridružuje in dodaja, da tožnik tudi na naroku za glavno obravnavo dne 5. 7. 2023 ni povedal pri kom v Turčiji je pustil potni list. V zvezi s tem je izpovedal, da je svoje dokumente pustil neznancu, ki ga je naključno srečal v Turčiji. Sodišče sicer lahko razume, da je bil na poti v Evropo v stiski, ne more pa mu verjeti, da je tako pomembno identifikacijsko listino kot je potni list, pustil pri neznani osebi in računal, da mu ga bo ta poslala, ko bo prispel v Evropo.

40. Zato je po presoji sodišča tožena stranka pravilno ocenila, da tožnik o razlogih za nepredložitev osebnih dokumentov ni bil verodostojen in prepričljiv. To je pravno pomembno, saj je vprašanje istovetnosti prosilca eden izmed elementov v celoviti presoji njegove verodostojnosti in s tem dokazne ocene o tem, ali je prosilec dokazal utemeljen strah pred preganjanjem v izvorni državi.6

41. Ne drži tožbena navedba, da je stalnica tožnikovih trditev ta, da je v Alžiriji živel z žensko, s katero ni bil poročen. Kot je tožena stranka pravilno izpostavila, tožnik v drugi prošnji zaporne kazni zaradi prepovedanega ljubezenskega razmerja z dekletom ni niti omenil, ob podaji tretje prošnje pa šele, ko ga je na to opozorila uradna oseba. Glede na pavšalne in kontradiktorne trditve v zvezi s tem (več v nadaljevanju obrazložitve), tožena stranka ni imela nobenega razloga za sklepanje, da bi bil lahko tožnik s tem dekletom lahko morda v sorodu ali da bi mu zaradi tega razmerja grozilo krvno maščevanje.

42. Ob podaji aktualne, tretje prošnje je tožnik samoiniciativno navedel nov razlog za zapustitev Alžirije – nasilje in zanemarjanje s strani očeta. Povedal je, da je bil glavni razlog za odhod iz Alžirije ta, da ga je oče tepel in da zanj ni skrbel. Sodišče ugotavlja, da prej tega razloga ni nikoli omenil. Ob vložitvi prvih dveh prošenj je trdil celo, da sta oba starša umrla v naklepno povzročeni prometni nesreči. O tej nesreči je povedal večkrat (tako ob podaji prve kot tudi druge prošnje in še na prvem osebnem razgovoru). Opisal je, kako naj bi do te prometne nesreče prišlo in kdo naj bi jo zakrivil. Ob podaji tretje prošnje je nato zanikal, da bi kdaj izjavil, da sta mu starša umrla, zatrdil je, da sta starša še živa. Zaslišan na glavni obravnavi 5. 7. 2023 je nato neprepričljivo podal novo verzijo usode njegovih staršev – dejal je, da naj bi sicer oba umrla leta 2014, kljub temu pa on še vedno čuti posledice očetovega nasilja. Ta tožnikova izjava ni skladna z njegovo izjavo ob podaji tretje prošnje, da naj bi mu denar za pot v Evropo dala njegova mati (ki naj bi bila glede na njegovo izpoved takrat že mrtva). Tožnik, soočen s tem neskladjem, je na glavni obravnavi izpovedal, da mu tega denarja ni dala njegova mati, temveč teta. Sodišče tožnikove neprepričljive in nekonsistentne izpovedi v zvezi s tem ni moglo sprejeti. Na zadnjem osebnem razgovoru avgusta 2021 je namreč izjavil drugače - da mu je denar za pot v Evropo zaradi dobrote dal grosist, pri katerem je delal v Alžiriji.

43. Tudi o prepovedanem razmerju z dekletom tožnik ni navajal enako, temveč je spreminjal ključne okoliščine v zvezi s tem. Ob podaji prve prošnje je na izrecno vprašanje, ali sta z dekletom živela skupaj, to zanikal in dejal, da sta živela vsak zase, ob podaji tretje prošnje pa izjavil drugače, da sta pol leta skupaj živela v najetem stanovanju, pri čemer naj bi najemnino mesečno 35 EUR plačevala izmenično – vsak en mesec. Takrat naj bi bila oba stara 17 let. N naroku za glavno obravnavo je tožnik zanikal, da bi z dekletom kdaj živela skupaj. Sedaj trdi, da bi ga ob vrnitvi v Alžirijo zaradi tega razmerja ubili, predhodno pa je o tem povedal drugače. Pojasnil je, da ga njeni starši ne bi kazensko ovadili, če bi pristal na poroko, da dekletovih staršev ni nikoli srečal, spoznal je le njenega brata. Ni omenil, da bi biol zaradi tega deležen kakšnih groženj.

44. Tožena stranka je pravilno opozorila tudi na razhajanja v tožnikovih izjavah glede različnih datumov zapustitve države v korelaciji s tem, kdaj naj bi do tega razmerja prišlo. Ob podaji prve prošnje junija 2017 je namreč dejal, da sta z dekletom prvič spala skupaj oktobra 2016, iz Alžirije pa je odšel konec decembra 2016. Glede na podatke v drugi prošnji naj bi Alžirijo zapustil že 2013. Ko mu je bilo ob vložitvi tretje prošnje predočeno, da je navajal različne letnice, je dejal, da je Alžirijo zapustil 2014 (torej leta 2015) in da sta z dekletom živela skupaj po leta 2014. Pomembna razlika v njegovih izjavah se kaže tudi v tem, da je v prejšnjih postopkih jasno povedal, da naj bi ga alžirsko sodišče obsodilo na petletno zaporno kazen, na drugem osebnem razgovoru pa povedal, da ne ve kako dolga je dosojena kazen. Tožbena navedba, da bi moral tožnik prejeti subsidiarno zaščito že zato, ker je bil obsojen na nesorazmerno dolgo kazen, že zato ni utemeljena.

45. Ob tem sodišče dodaja, da je tožnik glede tega ali mu je bila zaporna kazen dejansko izrečena ali ne, celo na istem zaslišanju 5. 7. 2023 izpovedoval različno. Sprva je dejal, da mu je zaporna kazen le grozila. Ko mu je bilo nato predočeno, da je predhodno že izjavil, da je bil v Alžiriji obsojen na petletno zaporno kazen, pa je neuspešno poskušal prepričati sodišče, da so ga obsodili na petletno zaporno kazen in da bi ga zaradi tega razmerja dekletova družina zagotovo „pokončala“, če bi ga našla.

46. Kot že povedano, je tožnik navajal različna obdobja, ko naj bi zapustil izvorno državo – od leta 20137 vse do decembra 20168. V vsakem primeru je od takrat preteklo veliko časa, zato bi sodišče dopustilo razlike pri navajanju posameznih okoliščin. Vendar pa je tožnik izjave večkrat spreminjal prav o vseh okoliščinah, ki naj bi ga vodile iz izvorne države. Prvo prošnjo je podal komaj slabih 9 mesecev zatem, ko naj bi decembra 2016 zapustil Alžirijo, pa takrat ni niti omenil očetovega nasilja in zanemarjanja (kar naj bi bilo razlog za odhod iz Alžirije po tretji prošnji), temveč je dejal, da sta njegova starša umrla v naklepno povzročeni prometni nesreči. Kasneje je kategorično zanikal, da bi kdaj izjavil, da sta njegova starša umrla, nazadnje pa na naroku za glavno obravnavo 5.7. 2023 izpovedal, da sta starša 2014 umrla v prometni nesreči. Po presoji sodišča tožnikovo spreminjanje izjav o bistvenih okoliščinah jasno kaže na njegovo nekonsistentnost in neverodostojnost. 47. Če bi bil tožnik v izvorni državi resnično ogrožen in bi zaradi tega zapustil izvorno državo, bi o tem zagotovo vedel povedati več kot izhaja iz njegovih neprepričljivih in nekonsistentnih izjav v prošnjah in na obeh osebnih razgovorih. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ocenila, da tožnik kljub temu, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani z njegovimi navedbami, ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo.

48. V Republiki Sloveniji je vložil tri prošnje in opravil dva osebna razgovora. Vsakič je bil prisoten tolmač, razen ob podaji tretje prošnje je bil vedno navzoč tudi njegov pooblaščenec9. Tožnik je podpisal vse zapisnike, ki so bili sestavljeni zaradi oprave teh procesnih dejanj, ki niso bila kratka10. Iz zapisnikov ob vložitvi prošenj izhaja, da je bil seznanjen s tem, da se lahko v primeru nejasnosti pri izpolnjevanju te vloge obrne na prisotno uradno osebo, vendar tega ni storil. Iz zapisnikov o osebnem razgovoru je razvidno, da ga je tožena stranka takoj na začetku seznanila s potekom razgovora, da mu bo sprva vprašanja zastavljala uradna oseba. Če kakšnega vprašanja ne bi razumel, je imel možnost to povedati in bi se mu vprašanje zastavilo drugače. Po izčrpanih vprašanjih bi tožnik lahko dodal, kar se mu bo zdelo pomembno za postopek. Izrecno je bil pozvan naj govori po resnici in čim bolj natančno. Navesti je moral vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo (…), in v primeru, da nima dokazov, verodostojno in prepričljivo obrazložiti vse razloge, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo. V obravnavani zadevi je tožena stranka s postavljanjem vprašanj s postavljanjem vprašanj razjasnjevala vse okoliščine, ki bi bile v tožnikovem primeru pomembne z vidika priznanja mednarodne zaščite, on pa, kljub dodatnemu pozivu tožene stranke, ni dodal ničesar. Na drugem osebnem razgovoru mu je vprašanja postavljal tudi njegov pooblaščenec. Potrdil je, da je razumel vsa vprašanja in na postopek, uradno osebo in tolmača ni imel pripomb. Glede na potek celotnega postopka ni mogoče ugotoviti, da bi bil tožnik kakor koli prikrajšan pri varstvu svojih pravic in interesov.

49. Iz zapisnikov ob sprejemu vseh treh prošenj je razviden poziv tožniku naj (kratko in jedrnato) pove o razlogih, zaradi katerih je zapustil izvorno državo. Vse razloge bi torej tožnik lahko pravočasno navedel ob vložitvi vsake prošnje, natančneje pa bi jih lahko pojasnil na obeh osebnih razgovorih. O tem bi se lahko izjavil tudi na osebnem razgovoru, ki bi sledil drugi prošnji, če ne bi predčasno samovoljno zapustil azilnega doma in s tem toženi stranki onemogočil opravo tega procesnega dejanja.

50. Glede na natančne pravne pouke, ki jih je bil tožnik deležen tako ob vložitvi vseh treh prošenj kot tudi na obeh osebnih razgovorih, sodišče ne more sprejeti tožnikovega navajanja v zaključni besedi češ, da je vse tri prošnje za mednarodno zaščito štel kot eno samo prošnjo. Tožnik je bil namreč vsakič znova jasno in razumljivo opozorjen, da mora navesti vse razloge za mednarodno zaščito.

51. Sodišče ne more pritrditi tožniku, da je v zvezi s preganjanjem oziroma resno škodo navedel pravno pomembna dejstva, glede katerih bi morala tožena stranka pridobiti informacije o izvorni državi. Tožnik ni z ničemer izkazal ogroženosti, zato je tožena stranka ravnala pravilno, ko jih pred odločitvijo ni pridobila. To bi bilo namreč smiselno in utemeljeno le v primeru, kadar bi bil podan subjektivni element in bi bil strah pred priganjanjem utemeljen. Tožnikove izjave glede tega so neizkazane, zato informacije v ničemer ne bi mogle sanirati neizkazanosti specifičnih individualnih okoliščin. Iz tega razloga je tudi neutemeljena tožbena navedba, da bi morala tožena stranka pri presoji pogojev za priznanje subsidiarne zaščite in s tem povezanega načela nevračanja preveriti tožnikove izjave v povezavi s splošnimi in specifičnimi informacijami o izvorni državi. Za takšno postopanje tožena stranka glede na dejansko stanje v danem primeru ni imela podlage.

52. Sodišče se pridružuje oceni tožene stranke, da tožnik ni zatrjeval, da bi imel utemeljen strah pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1). Pri omenjenih težavah z očetom gre za družinske težave, ki niso povezane z zgoraj omenjenimi razlogi, enako pa je tožena stranka pravilno ugotovila tudi glede zatrjevanega prepovedanega ljubezenskega razmerja v izvorni državi. Čeprav je v nekaterih državah moške, ki prekršijo moralne norme v zvezi s spolnostjo, mogoče šteti med pripadnike posebne družbene skupine, ker jih družba obsoja, pa tudi po oceni sodišča tožnik z neskladnimi izjavami ni izkazal, da bi bil zaradi navedenega izvenzakonskega razmerja ogrožen.

53. Tožnik toženi stranki očita, da se ni opredelila do njegovih psihičnih težav, zato naj bi glede na stališče Ustavnega sodišča RS v zadevah Up 2195/09 in Up 771/06, kršila 22. člen Ustave RS. Navaja, da je imel v izvorni državi težko življenje, oče mu ni dal denarja, zato je bil v šoli večkrat lačen, občasno je živel na cesti. Že takrat je imel psihične težave, vendar zaradi pomanjkanja denarja ni šel k zdravniku. Zaradi težke situacije v izvorni državi in negotove situacije v Evropi je njegova psiha toliko bolj obremenjena. Upoštevaje te okoliščine meni, da je njegovo težko psihično stanje vsekakor pričakovano.

54. Po presoji sodišča ta posplošena tožbena navajanja niso utemeljena. Kot je obrazloženo zgoraj, je imel tožnik ob vložitvi prvih dveh prošenj in na prvem osebnem razgovoru vse možnosti, da bi spregovoril o svojih psihičnih težavah, vendar jih ni niti omenil. Kot je tožena stranka pravilno ugotovila v odgovoru na tožbo, je na vprašanja normalno odgovarjal, ni se jim izmikal. Kazal ni nobenih znakov psihičnih motenj, pripomb glede tožnikovega psihičnega stanja ni imel niti njegov pooblaščenec. Šele po podani tretji prošnji je tožnik na drugem osebnem razgovoru omenil psihične težave. Upoštevajoč 33. točko obrazložitve sodbe tega sodišča I U 2337/2018 z dne 21. 2. 2020 zdravstveno stanje prosilca (četudi je lahko pomembna okoliščina v drugih postopkih) za samo presojo upravičenosti do mednarodne zaščite ni relevantno. To še zlasti velja takrat, kadar prosilec očitno ne kaže nobenih (psihičnih) posebnosti. V postopku ni nič nakazovalo na to, da bi tožnik imel kakršne koli psihične težave, zato so tožbene navedbe v zvezi s tem neutemeljene. Ob tem sodišče pripominja, da tudi na naroku za glavno obravnavo dne 5. 7. 2023 ni kazal nobenih psihičnih stisk. Ves čas zaslišanja je stal ter jasno in razumljivo odgovoril na vsa zastavljena vprašanja.

55. ZMZ-1 v 29. členu nalaga, da v okviru obravnavanja prošnje za mednarodno zaščito pristojni organ prošnjo v skladu s tretjo alinejo prvega odstavka 49. člena tega zakona zavrne kot neutemeljeno, če prosilec ne potrebuje mednarodne zaščite, ker v delu izvorne države ni razlogov za utemeljen strah pred preganjanjem ali utemeljeno tveganje da utrpi resno škodo, ali če ima dostop do zaščite pred preganjanjem ali resno škodo pri subjektih zaščite, na način, določen v 25. členu tega zakona, in če v ta del države lahko varno in zakonito potuje ter ima dostop do tega dela države in če se od njega lahko razumno pričakuje, da se bo v njem nastanil. Iz te določbe izhaja, da je eden od možnih razlogov za zavrnitev prošnje v ugotovitvi, da je določen predel prosilčeve izvorne države zanj varen.

56. Tožena stranka je svoje ugotovitve v zvezi s tem v izpodbijani odločbi natančno in prepričljivo obrazložila, sodišče pa jih v celoti sprejema. Ob upoštevanju vsega navedenega je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

1 Te okoliščine so: da se je prosilec kar najbolje potrudil za utemeljitev svoje prošnje (prva alineja), da je prosilec podal utemeljene razloge, zakaj ni mogel predložiti dokazov (druga alineja), da so prosilčeve izjave skladne in verjetne, ter ne nasprotujejo dostopnim specifičnim in splošnim informacijam, povezanim s primerom (tretja alineja), da je prosilec zaprosil za mednarodno zaščito, kolikor hitro je bilo to mogoče (četrta alineja) in da je ugotovljena prosilčeva splošna verodostojnost (peta alineja). 2 Glej sodbo Vrhovnega sodišča I Up 218/2017 z dne 22. 11. 2017 (7. točka obrazložitve). 3 Splošna verodostojnost se ugotavlja na podlagi prosilčevih izjav in njegovega ravnanja pred vložitvijo prošnje in med postopkom za pridobitev mednarodne zaščite. 4 Tako Vrhovno sodišče npr. v sodbah I Up 215/2016 z dne 24. 8. 2016 in I Up 218/2017 z dne 22. 11. 2017. 5 Sodišče je njene ugotovitve v zvezi s tem povzelo zgoraj. 6 Glej sodbo in sklep tega sodišča U 1097/2006 z dne 9. 5. 2006. 7 prim. drugo prošnjo februarja 2018 8 prim. prvo prošnjo z junija 2017 9 Ob podaji tretje prošnje je tožnik na vprašanje, ali ob sprejemu želi pravnega zastopnika oziroma odvetnika, odgovoril nikalno. 10 Sprejem prve prošnje je trajal 55 minut, prvi osebni razgovor 2 uri in 40 minut, sprejem druge prošnje 1 uro, sprejem tretje prošnje 45 minut in drugi osebni razgovor 3 ure.