Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da so še vedno izkazane okoliščine, ki utemeljujejo izdajo ugotovitvenega sklepa, da je podan utemeljen sum, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje, da je še vedno ponovitveno nevaren ter da je pripor zoper njega neogibno potreben za varnost oškodovanke, ki je ni mogoče zagotoviti z drugimi milejšimi ukrepi in je pripor kot najhujši poseg v osebno svobodo obdolženca tudi sorazmeren ukrep.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Iz uvodoma navedenega sklepa izhaja, da je Okrajno sodišče v Celju ugotovilo, da so priporni razlogi zoper obdolženega A. A. še vedno dani.

2. Zoper sklep se je pritožil obdolženčev zagovornik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 370. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in pripor odpravi oziroma nadomesti z milejšim ukrepom.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preučitvi pritožbeno izpodbijanega sklepa, tako v okviru uradnega preizkusa v smislu določila petega odstavka 402. člena ZKP, kot tudi v okviru pritožbenih navedb, sodišče druge stopnje iz razlogov, navedenih v nadaljevanju ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so še vedno izkazane vse okoliščine, ki utemeljujejo izdajo ugotovitvenega sklepa in sicer, da je podan utemeljen sum, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje, da je še vedno ponovitveno nevaren, da je pripor zoper njega neogibno potreben za varnost oškodovanke, ki je ni mogoče zagotoviti z milejšimi ukrepi in da je pripor kot najhujši poseg v osebno svobodo obdolženca tudi sorazmeren ukrep.

5. Izpodbijani sklep je ugotovitvene narave, izdan na podlagi določila tretjega odstavka 432. člena ZKP. Ne gre za sklep o podaljšanju pripora, zato ne more biti produktivna pritožbena razprava o tem, da bi moralo sodišče pripor podaljšati. Izrek izpodbijanega sklepa je skladen s citiranim določilom, po katerem mora sodnik vsak mesec dni preizkusiti, ali so še dani razlogi za pripor. Tako ni dvoma, da ta očitek nezakonitosti sklepa ne more biti utemeljen.

6. Neutemeljene so pritožbene trditve, da se sodišče prve stopnje v zvezi s presojo obstoja pogojev za podaljšanje pripora sklicuje na hipotetično izpeljane zaključke ter neresnične navedbe oškodovanke ter da je posledično pripor zoper obdolženega nezakonit. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa namreč izhaja tako celovita vsebinska presoja zahtevanih pogojev za podaljšanje pripora, kot tudi celoviti in koherentni razlogi glede vseh odločilnih dejstev, na katerih izpodbijana odločitev temelji. Pritožbeno sodišče poudarja, da je sodišče prve stopnje, na podlagi argumentov iz točk 9-11 obrazložitve, pravilno zaključilo, da je utemeljen sum storitve kaznivega dejanja zoper obdolženega še vedno izkazan, saj iz razlogov izpodbijanega sklepa med drugim izhaja, da navedbe oškodovanke in fotografije njenih telesnih poškodb, ravno obdolženega povezujejo s storitvijo očitanega kaznivega dejanja. Zato je verjetnost, da je obdolženi storil očitano kaznivo dejanje, večja od verjetnosti, da ga ni. Zato tudi pritožbeno izpostavljena dejstva, da naj bi bila ravno oškodovanka tista, ki naj bi nad obdolženim vršila fizično nasilje, in je obdolženi pri tem žrtev, ob vseh ostalih ugotovitvah sodišča prve stopnje na razumnost in pravilnost tega zaključka ne morejo vplivati.

7. Sodišče prve stopnje je v zvezi z obstojem ponovitvene nevarnosti ugotovilo tako objektivne kot subjektivne okoliščine, ki utemeljeno kažejo na realno in konkretno nevarnost, da bo obdolženi s svojo kriminalno dejavnostjo v primeru izpustitve na prostost nadaljeval. Pritožbeno sodišče z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo obstoj okoliščin (tako objektivnih kot subjektivnih okoliščin) ponovitvene nevarnosti, v celoti soglaša. Tako objektivne okoliščine, iz katerih izhaja teža, način in okoliščine obdolžencu očitanega kaznivega dejanja (nasilje v družini po 191. členu KZ-1, za katero je predpisana kazen do 3 let zapora), ki spada med kazniva dejanja zoper zakonsko zvezo, družino in otroke, utemeljujejo ponovitveno nevarnost obdolženega. Sodišče ob tem ni spregledalo dejstva, da naj bi obdolženi psihično in fizično nasilje nad oškodovanko izvrševal kontinuirano in dalj časa in na način, da je oškodovanki grozil, da jo bo ubil, ter jo ob tem tudi večkrat fizično napadel. Nasilna ravnanja nad oškodovanko naj bi obdolženi izvajal tudi v hiši v kateri naj bi oškodovanka živela in se skrivala pred obdolženim. Navedena nasilna ravnanja nad oškodovanko naj bi obdolženi izvajal kljub večkrat izrečenemu ukrepu prepovedi približanja (prvič izrečen v letu 2023), ki naj bi ga večkrat kršil. Takšna ravnanja obdolženega tako utemeljeno kažejo njegovo nespoštovanje pravnih norm ter njegovo negativno osebnost, saj je moč sumiti, da težave v razmerju do oškodovanke rešuje z očitnim nasiljem. Prepoved približanja naj bi bila obdolženemu prvič izrečena že avgusta leta 2023, ter nato tudi dne 3. 4. 2024. Navkljub ukrepu, obdolženi slednjega naj ne bi spoštoval, temveč naj bi s svojimi nasilnimi ravnanji zoper oškodovanko nadaljeval, kar kaže na obdolženčevo izrazito odločenost nadaljevati s takšnimi ravnanji ter njegovo nekritičnost do očitanih ravnanj. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno in pravilno zaključilo, da naj bi obdolženi s takšnimi ravnanji pri oškodovanki vzbujal občutke strahu, ogroženosti in negotovosti ter nenazadnje fizično bolečino. Po prepričanju pritožbenega sodišča vse navedeno razumno utemeljuje sklep, da je ponovitvena nevarnost pri obdolženem brez dvoma podana.

Takšnih zaključkov sodišča prve stopnje pritožnik ne more izpodbiti z navedbami, da razlogi izpodbijanega sklepa o obstoju ponovitvene nevarnosti obdolženega temeljijo le na hipotetičnih zaključkih, ki ne zdržijo pravne presoje ter, da je relevantno tudi dejstvo obdolženčeve predhodne nekaznovanosti za kazniva dejanja z elementi nasilja. Glede na vse ugotovljene okoliščine tako objektivne kot tudi subjektivne, ter podatke v spisu, je po prepričanju pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje povsem utemeljeno in pravilno zaključilo, da je podana realna nevarnost, da bi obdolženi v primeru izpustitve na prostost z izvrševanjem tovrstnih kaznivih dejanj na škodo oškodovankine varnosti nadaljeval. 8. Obrazloženih zaključkov sodišča prve stopnje o neogibni potrebnosti in sorazmernosti pripora zoper obdolženega, pritožba ne more izpodbiti s posplošenim navajanjem, da pripor ni zakonit, nujen, neogiben in sorazmeren ukrep. Sodišče prve stopnje je pravilno opredelilo, da teža obravnavanega kaznivega dejanja, ki naj bi ga obdolženi izvršil in ki da ogroža osebno in telesno integriteto, ter življenje oškodovanke in njegove nekdanje partnerice, nedvomno odtehta poseg v pravico obdolženega do osebne svobode. Ob predhodno izrečenem ukrepu prepovedi približanja, ki obdolženega ni odvrnil od nadaljnjega izvrševanja tovrstnih kaznivih dejanj, ko naj bi ga obdolženec kršil, kar pritožbeno ni sporno, je nedvomno moč sklepati na nevarnost, da bi se v primeru izpustitve na prostost ali uporabe drugega milejšega ukrepa obdolženi lahko vrnil v dosedanje življenjsko okolje, v katerem bi ponovno imel možnost priti v stik z oškodovanko in ji groziti. Kot je sodišče pojasnilo, okoliščina, da obdolženi ne biva več v istem kraju kot oškodovanka, zanj ne predstavlja ovire, da z izvrševanjem nasilnih dejanj nad oškodovanko ne bi več nadaljeval, kvečjemu nasprotno. Tako je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je pripor edini omejevalni ukrep zoper obdolženega, da se zagotovi varnost oškodovanke. Utemeljeno je tudi sklepanje, da vsak drug milejši ukrep kot predlaga pritožnik, ne bi bil primeren, saj terja trdno voljo in željo obdolženega, da s tovrstnim ravnanji ne nadaljuje, česar pa glede na vse ugotovljeno (kršitev ukrepa prepovedi približanja), do sedaj obdolženi ni bil sposoben dokazati in na takšno voljo obdolženca tudi ni verjetno računati. Zato so pritožbena prizadevanja za izrek milejšega ukrepa - prepoved približanja oškodovanki, neutemeljena.

9. Ker glede na obrazloženo pritožbeni očitki niso utemeljeni in ker pri uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa sodišče druge stopnje kršitev iz petega odstavka 402. člena ZKP ni ugotovilo, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP).

10. Če bo za obdolženca nastala dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (prvi odstavek 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev te pritožbe po pravnomočnosti sodbe odmerilo sodišče prve stopnje.