Jedro

ZPVAS je tako kot ZDen tranzicijski predpis, katerega namen je bil dopolnitev nedosledne ureditve v primerih, ko so bile premoženjske pravice odvzete neposredno agrarnim skupnostim in ne njihovim članom. Ob upoštevanju dejstva, da so bile agrarne skupnosti vzpostavljene zaradi vrnitve premoženja, je tudi agrarna skupnost aktivno stvarno legitimirana za zahtevek po 10. členu ZPVAS.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 64. točki VI. točke izreka (zavrnilni del) delno spremeni tako, da se glasi: „Tožena stranka je dolžna izročiti K. E., kot začasnemu skrbniku premoženja po pokojnih upravičencih tudi obveznice Slovenskega državnega holdinga v nominalni vrednosti 199,09 EUR, izplačljive v roku 3 mesecev od pravnomočnosti s pripadajočimi obrestmi po Zakonu o slovenskem odškodninskem skladu, in sicer za delež, ki pripade upravičenki A.“

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišče prve stopnje v nespremenjenem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je dovolilo objektivno spremembo tožbe (I. točka izreka) in A. podelilo sposobnost biti pravdna stranka (II. točka izreka). Za skrbnika v tem postopku vrnjenega premoženja je določilo E. K. (III. točka izreka). Toženki je naložilo izročitev obveznic Slovenskega državnega holdinga v nominalni vrednosti 17.957,47 EUR s pripadajočimi obrestmi E. K. kot začasnemu skrbniku premoženja, in sicer v deležih, ki odpadejo na posameznega upravičenca, razvidnih iz IV. točke izreka izpodbijane odločbe (in I. točke izreka popravnega sklepa). Toženki je naložilo izročitev obveznic kot plačilo odškodnine za podržavljene nepremičnine, navedene v V. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje (v zvezi s I. točko izreka popravnega sklepa). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo, in sicer v delu, po katerem bi bila tožnica dolžna E. K. izročiti tudi obveznice Slovenskega državnega holdinga v nominalni vrednosti 97.040,84 EUR, in sicer v deležih, ki odpadejo na posameznega upravičenca, navedenih v VI. točki izreka. Toženki je naložilo v plačilo pravdne stroške tožnice v višini 15,16 EUR (VII. točka izreka).

2. Tožeča stranka v pravočasni pritožbi zoper VI. in VII. točko izreka izpodbijane odločbe kot bistveno navaja, da je prvostopenjsko sodišče nepravilno zavrnilo zahtevek A. zaradi zastaranja. Opozarja, da je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine A. podala že v tožbi 30. 5. 2011 in ne šele v vlogi 8. 9. 2014. Meni, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo - 10. člen Zakon o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic (v nadaljevanju ZPVAS), ker pri odmeri višine odškodnine ni uporabilo splošnih odškodninskih predpisov, temveč Zakon o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) in podzakonski predpis – Odlok. Pojasnjuje, da je uporaba Odloka v nasprotju s sklepom Vrhovnega sodišča II Ips 553/2001 z dne 14. 2. 2002. Sodišče prve stopnje je z določitvijo višine odškodnine skladno z Odlokom, tožnike postavilo v neenakopraven položaj glede na denacionalizacijske upravičence, ki zahtevajo odškodnino po ZDen. Tožniki so namreč morali odškodnino uveljavljati v sodnem postopku in nimajo pravice do nadomestnih zemljišč, medtem ko upravičenci po ZDen to pravico imajo in lahko uveljavljalo odškodnino v upravnem postopku. Ker se sodišče ni opredelilo do gornjih navedb, s katerimi so tožniki nasprotovali uporabi Odloka, so izostali razlogi o odločilnih dejstvih, zaradi česar je podana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Meni, da je treba za določitev višine odškodnine uporabiti ZMVN, kar pomeni, da mora sodišče vrednost podržavljenih nepremičnin ugotoviti s pomočjo izvedenca (VSL Sklep II Cp 4275/2010). Opozarja, da pri odločitvi Vrhovnega sodišča II Ips 114/2013 ni šlo za določitev odškodnine po ZPVAS. Zato ne drži obrazložitev sodišča prve stopnje, da je stališče sodne prakse, da Odlok ni v nasprotju s prvim odstavkom 44. člena ZDen. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe v VI. in VII. točki izreka, tako da se zahtevku tožnikov v celoti ugodi oziroma podredno razveljavitev izpodbijane odločbe in vrnitev prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

3. Tožnica je na pritožbo pravočasno odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožniki utemeljeno opozarjajo, da je bil odškodninski zahtevek v korist A. postavljen že v tožbi (list. št. 9) 30. 5. 2011. Zato se petletni zastaralni rok, ki je začel teči s pravnomočnostjo zavrnilne odločbe za vrnitev podržavljenega premoženja 26. 5. 2009, do vložitve tožbe še ni iztekel (346. člen Obligacijskega zakonika). Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je bila tudi A. denacionalizacijski upravičenec v upravnem postopku in bi bila v tem postopku upravičena do zneska 199,09 EUR (glede na svoj 5/487 solastniški delež), če ne bi bilo zastaranja. Odgovor na pritožbo toženke teh dejanskih ugotovitev ne prereka. Toženka namreč ne nasprotuje ugotovitvi, da je bila A. denacionalizacijski upravičenec, temveč izpodbija le pravne zaključke in opozarja, da A. ni mogla zahtevati vračila njenega deleža odvzetega premoženja, saj ni bila članica agrarne skupnosti (drugi odstavek 8. člena ZPVAS).

6. Pritožbeno sodišče uvodoma opozarja, da je bil razlog za sprejem ZPVAS prav podelitev statusa denacionalizacijskega upravičenca agrarni skupnosti(1). ZDen je splošni in temeljni denacionalizacijski predpis, medtem ko je ZPVAS kasnejši in specialnejši predpis, ki ureja le omejen segment vračanja premoženja. Zanj je namreč značilno, da ureja predvsem vzpostavitev in organiziranje agrarnih skupnosti ter vračanja premoženja in pravic, ki so bile tem skupnostim odvzete(2). ZPVAS je tako kot ZDen tranzicijski predpis, katerega namen je bil dopolnitev nedosledne ureditve v primerih, ko so bile premoženjske pravice odvzete neposredno agrarnim skupnostim in ne njihovim članom. ZPVAS je bil sprejet šele, ko se je izkazalo, da poprava krivic in vrnitev premoženja, odvzetega agrarnim skupnostim, v okviru ZDen, ni mogoča na način, kot je bilo odvzeto in v odvzetem obsegu. Namen ZPVAS je bil torej, da se tudi agrarni skupnosti podeli materialnopravno upravičenje za vrnitev premoženjskih pravic, vključno s pravicami po 10. členu ZPVAS(3). Stališče, da je podana aktivna stvarna legitimacija agrarnih skupnosti, je nenazadnje zavzelo tudi Vrhovno sodišče v sklepu II Ips 73/2014 z dne 10. 12. 2015, in zapisalo, da za odškodnino kot obliko denacionalizacije ni ovir, da ne bi pripadla agrarni skupnosti oziroma kolektivnemu pravnemu subjektu, v katerega se upravičenci prostovoljno združujejo (14. točka obrazložitve)(4). Ob upoštevanju, da so bile agrarne skupnosti vzpostavljene zaradi vrnitve premoženja(5), gre pri uveljavljanju odškodnin po 10. členu ZPVAS za skupno uresničevanje interesov članov oziroma za način upravljanja premoženja članov. Zato jo lahko uveljavljajo tudi agrarne skupnosti. S tem se nenazadnje osmišlja institut podelitve sposobnosti biti stranka (po tretjem odstavku 76. člena ZPP) za konkretno pravdo. A. je torej aktivno legitimirana za uveljavitev odškodnine po 10. členu ZPVAS, pri čemer iz neizpodbijanih ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja, da bi bila v tem postopku upravičena do zneska 199,09 EUR (glede na svoj 5/487 solastniški delež), če ne bi bilo zastaranja. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da zahtevek v korist A. ni zastaral, je v tem delu pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je ugodilo tožbenemu zahtevku glede A. v znesku 199,09 EUR (5. točka 358. člena ZPP).

7. Neprepričljive so pritožbene navedbe, da je višino odškodnine treba odmeriti v skladu s splošnimi odškodninskimi predpisi oziroma po metodologiji za vrednotenje nepremičnin, predvideni v Zakonu o množičnem vrednotenju nepremičnin (v nadaljevanju ZMVN). Neutemeljeno je namreč sklicevanje na sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 553/2001 z dne 14. 2. 2002, saj se z metodologijo odmere odškodnine ni ukvarjal, temveč je bilo osrednje vprašanje pasivna legitimacija. Bistvo odločbe je namreč v tem, da je Slovenski državni holding zavezanec za plačilo odškodnine tudi v postopkih po 10. členu ZPVAS. Z vprašanjem, po katerih predpisih določiti odškodnino po 10. členu ZPVAS, pa se je Vrhovno sodišče ukvarjalo v zadevi II Ips 206/2009. V citirani odločbi je zavzelo stališče, da 10. člen ZPVAS napotuje na uporabo splošnih predpisov o odškodnini v primeru denacionalizacije, saj ne gre za odškodnino v klasičnem civilnopravnem smislu(6), temveč za odškodnino kot obliko denacionalizacije. Odškodnina je tudi po ZPVAS oblika denacionalizacije, kadar vrnitev premoženja ni mogoča. Na tem področju je splošni in temeljni predpis ZDen, pri čemer so podane enake okoliščine v obeh postopkih (isti zavezanec, upravičenec in predmet vračanja). Da ZPVAS kot eden od tranzicijskih predpisov napotuje na uporabo splošnih predpisov o odškodnini v primeru denacionalizacije oziroma da je zakonodajalec vprašanje odškodnine rešil na enak način kot ZDen, nenazadnje potrjuje tudi zakonodajno gradivo v postopku sprejemanja ZPVAS(7). Glede na navedeno je tudi v postopku po 10. členu ZPVAS treba odškodnino odmeriti upoštevaje določila ZDen. ZPVAS kot specialni predpis, ki ureja le omejen segment vračanja premoženja, namreč ne ureja celovito in sistematično vseh vprašanj glede vračanja premoženja članom agrarnih skupnosti. Zato je logično, da je treba za vprašanja, ki niso izrecno drugače urejena, uporabiti določbe splošnega predpisa, ki ga na področju vračanja odvzetega premoženja predstavlja ZDen.

8. Temeljno pravilo za določanje vrednosti (vseh vrst) podržavljenega premoženja vsebuje prvi odstavek 44. člena ZDen, ki določa, da se vrednost podržavljenega premoženja določi po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti. To pravilo je dopolnjeno v določbi tretjega odstavka 44. člena ZDen, ki določa, da se vrednost kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, določi glede na katastrsko kulturo, katastrski razred in katastrski okraj na podlagi predpisa. Podzakonski predpis, ki to ureja, je Odlok. Sodna praksa je že zavzela stališče, da Odlok ni v nasprotju s prvim odstavkom 44. člena ZDen(8). Vrhovno sodišče je v sklepu II Ips 114/2013 kot pravnoodločilno navedlo v literaturi(9) ter sodni praksi Vrhovnega(10) in Ustavnega sodišča(11) uveljavljeno enotno stališče, da je zakonodajalec ugotavljanje vrednosti podržavljenega premoženja uredil kot kompromis med resničnim prikrajšanjem upravičencev in zmožnostjo države to prikrajšanje (le) omiliti. Odškodnina po določbah ZDen kot omenjeno ni klasična odškodnina, temveč le določeno vnaprej omejeno odškodovanje, s katerim se v okviru možnosti razmerja urejajo za naprej. Tako je Vrhovno sodišče prišlo do zaključka, da pravilo iz prvega odstavka 44. člena ZDen ne temelji na sedanji tržni vrednosti podržavljenega premoženja(12), temveč je ugotovljena po podzakonskih aktih iz 44. člena ZDen(13) .

9. Neutemeljeno je tudi sklicevanje na uporabo določil ZMVN za določitev višine odškodnine. Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da v postopku denacionalizacije (za vrednotenje premoženja) ni dopustno uporabljati metod, ki jih ZDen ne predpisuje, temveč le metode, ki jih predvideva ZDen in predpisi, sprejeti na njegovi podlagi(14). Uveljavljanje zahtevkov v sodnem postopku in nemožnost vračila v obliki nadomestnih zemljišč pa glede na zgoraj obrazloženo nista odločilni okoliščini, ki bi vplivali na uporabo različnih metodologij za ocenjevanje vrednosti podržavljenega premoženja za denacionalizacijske upravičence po ZPVAS in ZDen. Pritožbeno sodišče pri tem dodaja, da vračilo premoženja v obliki nadomestnih zemljišč ni pravica po ZDen, saj je možna le ob soglasju zavezanca za vračilo(15). Nenazadnje tudi 1. člen ZMVN določa, da ta ureja ocenjevanje vrednosti nepremičnin na podlagi množičnega vrednotenja nepremičnin zaradi obdavčenja(16) in drugih javnih namenov, določenih z zakonom, kar pomeni, da je namen vrednotenja nepremičnin s strani GURS drugačen kot za potrebe določitve odškodnine za podržavljeno premoženje(17).

10. Glede na navedeno je pritožba v preostalem neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo drugih kršitev, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo v ostalem zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo v nespremenjenem, a izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

11. Glede na dejstvo, da je bil uspeh tožeče stranke v pritožbenem postopku neznaten, je pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 165. člena ZPP v povezavi z določbo 154. člena ZPP odločilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi njene pritožbe.

Op. št. (1): Iz zakonodajnega gradiva, ki je bilo podlaga za sprejem ZPVAS, izhaja, da je bil razlog za sprejem posebnega zakona glede vrnitve pravic agrarnih skupnosti, dejstvo, da ZDen ni omogočal vrnitve nepremičnin neposredno tistim subjektom, ki so jim bile odvzete, niti ni omogočal vrnitve drugih premoženjskih pravic neposredno agrarni skupnosti (glej Poročevalec DZ, št. 16/93 z dne 17. 6. 1993 in št. 39/93 z dne 25. 11. 1993).

Op. št. (2) Vračilo premoženja članom skupnosti pa je bilo že predhodno urejeno s 3. členom ZDen.

Op. št. (3): 10. člen ZPVAS: „Če člani agrarnih skupnosti, ki zaradi pravne ali stvarne nemožnosti za vrnitev premoženja ne morejo uveljaviti istovrstnih pravic, kakršne so imeli pred odvzemom teh pravic in zato menijo, da so oškodovani, lahko uveljavljajo odškodnino po splošnih odškodninskih predpisih.“ Op. št. (4): Takšna skupnost sicer ni pravna oseba in nima lastnega premoženja, vendar zakon (sedaj: Zakon o agrarnih skupnostih, subsidiarni pravni vir so lahko določbe OZ o družbeni pogodbi) ureja poslovanje skupnosti in način upravljanja s premoženjem njenih članov, tako da so pravna razmerja znotraj skupnosti jasna. Terjatev, ki pripade agrarni skupnosti, pripada njenim članom, vsakemu v ustreznem deležu. Op. št. (5): Ki je bilo primarno odvzeto agrarnim skupnostim in le posredno članom teh skupnosti.

Op. št. (6): Ne gre za odškodnino v smislu splošnih pravil civilnega odškodninskega prava, saj niso podani vsi elementi civilnega delikta, niti odškodnina ni posledica kršitve pogodbe. Odškodnina torej ni posledica nedopustnega ravnanja odgovorne osebe in njegove odgovornosti, temveč je predpisana z zakonom.

Op. št. (7): Čeprav se je besedilo določila o odškodnini od prve izdaje do sprejema zakona spreminjalo, je bilo ob zadnji spremembi, v kateri je bil tekst oblikovan tako, kot je bil nato tudi sprejet, obrazloženo, da se predlog glede na prvo obravnavo, ki se je izrecno skliceval na ZDen tudi za primer, če so podane ovire za vrnitev premoženja v naravi, ni vsebinsko spremenil, pač pa je prišlo le do nomotehničnih sprememb. Glej Predlog za izdajo ZPVAS, Poročevalec DZ, št. 16/93 z dne 17. 6. 1993 (4. teza), druga obravnava - Poročevalec DZ, št. 39/93 z dne 25. 11. 1993 84. člen) in tretjo obravnavo Poročevalec DZ št. 1/94 z dne 6. 1. 1994 (10. člen).

Op. št. (8): Glej VSRS sklep II Ips 42/2015 z dne 10. 9. 2015 in sklep II Ips 114/2013 z dne 30. 5. 2013. Op. št. (9): J. Breznik, in soavtorji, Zakon o denacionalizaciji s komentarjem, 2. dopolnjena izdaja, Gospodarski vestnik, Ljubljana 2000, stran 332. Op. št. (10): Npr. sodne odločbe Vrhovnega sodišča X Ips 243/2010 z dne 11. 5. 2011, II Ips 164/2011. Op. št. (11): Odločbe Ustavnega sodišča U-I-72/93, U-I-103/97, U-I-137/98, U-I-169/2002, Up-896/2005 in U-I-6/2010. Op. št. (12): To pomeni ne le, da odškodnina ne odraža tržne vrednosti, temveč tudi da vzpostavljanje enakosti med upravičenci, ki so premoženje dobili vrnjeno v obliki odškodnine v različnih obdobjih izvajanja zakona, ne temelji na tržni vrednosti (glej VSRS sklep II Ips 42/2015 z dne 10. 9. 2015).

Op. št. (13): Sklep II Ips 114/2013 z dne 30. 5. 2013. Op. št. (14): VSRS sodba I Up 68/2007 z dne 8. 1. 2009, VSRS sodba X Ips 243/2010 z dne 11. 5. 2011 in VSRS sklep II Ips 164/2011. Op. št. (15): Glej obvezno razlago prvega stavka prvega odstavka 27. člena in tretji odstavek 42. člena ZDen. Tako tudi sodba I Up 66072006, I Up 485/2002, I Up 1424/2002 in U 175271994. Op. št. (16): Z odločba Ustavnega sodišča, št. U-I-313/13-86 z dne 21.3.2014 je bilo ugotovljeno, da je zakon, v kolikor se nanaša na množično vrednotenje nepremičnin zaradi obdavčevanja nepremičnin, v neskladju z Ustavo Op. št. (17): Dodati velja, da ne držijo pritožbene navedbe, da se določila ZMVN vedno uporabijo v postopkih razlastitve za določitev višine odškodnine (glej VSL sklep II Cp 205/2014, VSL sodbo I Cp 751/2005, VSRS sodbo II Ips 127/2014 ipd.).