Jedro

Samopomoč je upoštevna le pri varstvu posesti, ne more pa vplivati na varstvo lastninske pravice (ga preprečiti).

Če je bila z vznemirjanjem povzročena škoda, ima lastnik pravico zahtevati odškodnino po splošnih pravilih o povrnitvi škode. Vendar tožnica v resnici ne zahteva odškodnine. Plačilo 200.000,00 SIT (čeprav ga imenuje „odškodnina“) zahteva kot fakultativno izpolnitev (facultas alternativa) restitucijskega zahtevka, in ne gre za del tožbenega zahtevka, ki bi imel temelje v splošnih pravilih o povrnitvi škode. Izpolnitev restitucije bo lahko tožnica dosegla v izvršilnem postopku, ne pa tudi plačila. Denar je pripravljena sprejeti namesto zahtevane nedenarne izpolnitve.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se ugodi tožbenemu zahtevku, ki se glasi: „1. Tožena stranka je dolžna opustiti vsa ravnanja, s katerim vznemirja lastninsko pravico tožeče stranke na parc. št. 86/2 k. o. U..

2. Tožena stranka je dolžna vzpostaviti prejšnje stanje tako, da postavi ograjo 40 cm globoko, v dolžini 2,70 m, v višini 1,20 m, na parc. št. 86/2, vl. št. 1469 k. o. U., vse po navodilih tožeče stranke, v roku 15 dni, sicer je dolžna plačati tožnici 834,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 4. 2006 dalje.“

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, s katerim je zahtevala od toženca, da preneha vznemirjati njeno lastninsko pravico na parc. št. 86/2 k. o. U. in da vzpostavi prejšnje stanje na tej parceli tako, da postavi 40 cm globoko ograjo v dolžini 2,70 m in v višini 1,20 m, po njenih navodilih, sicer pa plača 200.000,00 SIT z obrestmi od 14. 4. 2006. Tožnico je obsodilo na povračilo 415,30 EUR stroškov toženca.

(2) Proti taki sodbi se je pritožila tožnica in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje. Meni, da bi moralo prvostopenjsko sodišče izhajati varovati njeno lastninsko pravico, ki jo ima na parc. št. 86/2 k. o. U.. Verjela je nasvetu odvetnice, da ima lastnina večjo težo kot posest. Meni, da iz izvedenskega mnenja sledi, da ograja ne bi preprečevala dostopa do drvarnice. Dostop do parc. št. 86/1 je zaprt nelegalno. Opozarja na nekatere netočnosti pri povzemanju njenih navedb v tožbi in na dve napaki v zapisu parc. št. v obrazložitvi izpodbijanje sodbe.

(3) Toženec je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev ter opredelil svoje stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo.

(4) Pritožba je utemeljena.

(5) Prvostopenjsko sodišče je sicer očitno pravilno ugotovilo odločilno dejansko stanje, ki večinoma niti ni sporno, vendar je nato zmotno uporabilo materialno pravo.

(6) Ni sporno, da je tožnica lastnica nepremičnine parc. 86/2 (k. o. U.), kot tudi ne, da je na tej parceli postavila ograjo, ki jo je toženec istega dne (13. 4. 2006) odstranil, ker naj bi mu onemogočala dotedanji dostop do drvarnic na parc. št. 86/1. (7) Prvostopenjsko sodišče je tožničino negatorno tožbo zavrnilo, češ da je ravnanje toženca dovoljena oblika samopomoči, kar pa je materialnopravno napačno. Samopomoč je upoštevna le pri varstvu posesti (proti tistemu, ki jo moti ali jo odvzame; 31. čl. Stvarnopravnega zakonika, Ur. l. RS št. 87/2002; SPZ), ne more pa vplivati na varstvo lastninske pravice (ga preprečiti).

(8) S tožbo za prenehanje vznemirjanja varuje lastnik svojo lastnino pred vznemirjanjem, če se to dogaja drugače kot z odvzemom stvari (1. odst. 99. čl. SPZ). In ravno za to gre v obravnavanem primeru. Tožnica je dokazala, da je lastnica nepremičnine, na kateri je postavila ograjo, in to, da jo je toženec odstranil. Ker za kaj takega ni imel nobene ustrezne pravne podlage, je tožničina zahteva za varstvo njene lastnine utemeljena. Utemeljen je torej njen zahtevek glede prepovedi vznemirjanja in vzpostavitve prejšnjega stanja.

(9) Če je bila z vznemirjanjem povzročena škoda, ima lastnik pravico zahtevati odškodnino po splošnih pravilih o povrnitvi škode (2. odst. 99. čl. SPZ). Vendar tožnica v resnici ne zahteva odškodnine. Plačilo 200.000,00 SIT (čeprav ga imenuje „odškodnina“) zahteva kot fakultativno izpolnitev (facultas alternativa) restitucijskega zahtevka, in sploh ne gre za del tožbenega zahtevka (1), ki bi imel temelje v splošnih pravilih o povrnitvi škode. Izpolnitev restitucije bo lahko tožnica dosegla v izvršilnem postopku (po pravilih 225. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju, Ur. l. RS, št. 51/98), ne pa tudi plačila (2). Denar je pač pripravljena sprejeti namesto zahtevane nedenarne izpolnitve; toženec se s plačilom 834,59 EUR (kar predstavlja vrednost nekdanjih 200.000,00 SIT) lahko reši svoje obveznosti, ki mu je naložena s sodbo.

(10) Na podlagi obrazloženega je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 358. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 26/99, s kasnejšimi spremembami; ZPP) pritožbi tožnice ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo, in sicer tako, da je ugodilo tožničinemu zahtevku v celoti.

(11) Tožničin delni uspeh s tožbo bi sicer vplival na odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje ne le v tem, da ni dolžna povrniti stroškov nasprotni stranki, pač pa da ji le-ta povrne njene potrebne pravdne stroške, ustrezne pravdnemu uspehu (154. in 155 čl. ZPP). Vendar mora povrnitev stroškov zahtevati stranka najkasneje do konca glavne obravnave (3. odst. 163. čl. ZPP), česar tožnica ni storila. Njena prošnja, podana na zadnjem naroku, na drugačno oceno ne more vplivati.

(12) Pritožbenih stroškov tožnica ni opredelila, tožena stranka pa jih na podlagi 1. odst. 154. čl. ZPP krije sama.

(1) Prim sodbo VS RS II Ips 73/98. (2) Upnik alternativne izpolnitve ne more zahtevati, upravičen je le do dolgovane stvari. Polajnar Pavčnik A., Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba Ljubljana, 2003, 2. knjiga, str. 543.