Jedro

Presoja okoliščin v zvezi s pravico do odločanja brez nepotrebnega odlašanja (23. člen URS).

Izrek

Zahteva obtoženega I.K. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sklepom z dne 06.03.2003 na podlagi 2. odstavka 207. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) obtoženemu I.K. podaljšalo pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Višje sodišče pa je zatem z izpodbijanim sklepom pritožbi obtoženca in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni.

Zoper ta pravnomočni sklep je dne 31.03.2003 obtoženi I.K. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, ker mu je bila kršena pravica do sojenja v razumnem roku in Vrhovnemu sodišču predlagal, da sklep o podaljšanju pripora razveljavi in mu pripor odpravi.

Vrhovni državni tožilec svetnik M.V. je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, podal mnenje, da je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena ter da jo bo potrebno zavrniti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obtoženec v zahtevi ponovno poudarja, da se nahaja že 28 mesecev v priporu ter da se vse doslej glavna obravnava še ni začela. Meni, da razlog za takšno počasno sojenje ni le v obširnosti obravnavane kazenske zadeve in v vlaganju pravnih sredstev s strani obrambe, temveč v ravnanju sodišča, ki ni postopalo posebno hitro, čeprav bi v priporni zadevi moralo. Ponovno očita sodišču, da bi lahko prvi narok za glavno obravnavo razpisalo prej kot v osmih mesecih po vložitvi obtožnice, da bi lahko postopek zoper soobtoženega D.N. izločilo, nadalje, da bi lahko sodnica M.M.R. dala prej predlog za svojo izločitev, sodišču pa očita tudi, da mu ni pravočasno vročalo določenih odločb, kar je imelo za posledico preložitev glavnih obravnav. Da se postopek še ni začel, so tako po mnenju obtoženca krive izključno napake sodišča pri vodenju postopka. Obtoženec torej v zahtevi za varstvo zakonitosti ponovno uveljavlja kršitev 23. člena Ustave Republike Slovenije oziroma 2. odstavka 200. člena ZKP, ki nalaga sodišču, da mora odločati brez nepotrebnega odlašanja oziroma nalaga vsem organom, ki sodelujejo v kazenskem postopku, da v primerih, ko je obtoženec v priporu, postopajo posebno hitro. Na ta njegov očitek sodišču pa je Vrhovno sodišče že večkrat odgovorilo, zadnjič z odločbo I Ips 65/2003 dne 09.01.2003. Ob ponovni presoji uveljavljane kršitve se Vrhovno sodišče v celoti pridružuje zaključkom prejšnjih sodb, ki so pri presoji, ali je podana kršitev pravice do sojenja v razumnem roku, upoštevale zapletenost zadeve, ravnanje strank v postopku in ravnanje sodišča, dolžino pripora, sorazmernost med priporom in naravo kaznivega dejanja ter kaznijo, ki jo je v primeru obsodilne sodbe mogoče pričakovati, kot tudi materialne, moralne in druge posledice pripora za priprtega. Vrhovno sodišče tako ugotavlja, da dva meseca, kolikor je obtoženec v priporu dlje od zadnje sodbe, na pravilnost ugotovitev v zvezi s kršitvijo pravice do sojenja v razumnem roku v ničemer ne vpliva. Gre namreč za zelo obsežno zadevo, v kateri je v postopku 10 obtožencev, ki se jim očita organizirana trgovina z mamili, oziroma za zadevo, ki je zahtevna tako po dejanski kot po pravni plati. Obtožnica obtoženemu K. očita tudi storitev hudega tovrstnega kaznivega dejanja, saj naj bi kot član organizirane skupine prepeljal 60 kg heroina, torej se mu očita dejanje, za katero je predpisana zelo visoka kazen, oziroma je podano sorazmerje med priporom in naravo kaznivega dejanja ter kaznijo, ki jo je v primeru obsodilne sodbe mogoče pričakovati. ZKP v 5. odstavku 207. člena določa, da sme pripor po vložitvi obtožnice trajati največ dve leti in je torej sodišče z izpodbijanim pravnomočnim sklepom obtožencu podaljšalo pripor v okviru tega roka, potem ko je pravilno presodilo, ali je podana kršitev pravice do sojenja v razumnem roku (obrazložitev sklepa višjega sodišča - 2. odstavek na strani 2). Res je sicer, da imajo stranke, med njimi tudi obtoženec, pravico vlagati redna pravna sredstva, vendar pa o vplivu vlaganja številnih predlogov za izločitev, rednih in izrednih pravnih sredstev ter ustavnih pritožb z enakimi argumenti nikakor ne prispeva k hitremu postopku, na kar je na obtoženčeve pritožbene navedbe že obširno odgovorilo pritožbeno sodišče, na iste navedbe obtoženca v zahtevah za varstvo zakonitosti pa tudi že Vrhovno sodišče. Sodišče je v obravnavani kazenski zadevi tudi ves čas delalo kontinuirano, kar nenazadnje izhaja tudi iz vloge obtoženca, oziroma je postopek vodilo brez nepotrebnega odlašanja. Trajanje pripora še ni preseglo tiste razumne meje, ki bi pomenila kršitev 23. člena Ustave Republike Slovenije. Obtoženčeve navedbe v zahtevi, ko se s posameznimi odločitvami sodišča, ki se nanašajo na vodenje postopka, ne strinja, pa niso takšne narave, da bi lahko privedle do drugačnega zaključka.

Ker torej ni podana kršitev zakona in Ustave, ki ju uveljavlja obtoženec v zahtevi, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).