Jedro

Izkazana sila in grožnja državnega organa pri sklenitvi menjalne pogodbe terja vzpostavitev pravnega in dejanskega stanja pred njeno sklenitvijo oziroma poračunavanje vrednosti danih in prevzetih nepremičnin ter odškodnine.

Dejanske ugotovitve ne morejo biti predmet izreka ugotovitvenega predloga kot posledično tudi ne izreka ugotovitvenega sklepa v nepravdnem postopku. Predmet predloga za denacionalizacijo tudi v nepravdnem postopku, ko se smiselno uporabljajo določbe ZPP, so lahko le ugotovitve pravic in pravnih razmerij.

Izrek

I. Pritožbe nasprotnih udeležencev Mestne občine Ljubljana, V. P. in I. V. zoper I. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje se zavrnejo in se sklep v tem delu potrdi.

II. Pritožbam nasprotnih udeležencev Mestne občine Ljubljana, V. P. in I. V., zoper 2. do 4. točko in predlagateljic zoper 3. in 4. točko izreka sklepa se ugodi ter se sklep v tem delu razveljavi ter se predlog za denacionalizacijo zavrže glede 2. točke, glede 3. in 4. točke izreka sklepa pa se razveljavi.

III. Pritožba nasprotnega udeleženca V. P. se glede odločitve v 5. točki izreka sklepa zavrže, pritožbam nasprotnih udeležencev Mestne občine Ljubljana in I. V. ter druge predlagateljice zoper 5. točko izreka sklepa pa se ugodi ter se v tem delu sklep razveljavi ter vrne zadeva v nov postopek.

IV. O stroških pritožbenega postopka bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim delnim sklepom:

1. ugotovilo, da je bila menjalna pogodba, sklenjena med J. D. in R. D., V. 6, L. in predsedstvom vlade Ljudske Republike Slovenije z dne 29. 12. 1947 sklenjena zaradi grožnje in sile državnega organa oziroma predstavnika oblasti, zato obstoji temelj za denacionalizacijo po 5. členu Zakona o denacionalizaciji;

2. ugotovilo, da je predmet denacionalizacije nepremičnina, vpisana v vl. št. 384, k.o. G. p., ki je v času zamenjave leta 1947 obsegala hišo v izmeri 152 m2 na parc. št. 369 in vrt v izmeri 1477 m2, parc. št. 208/4 k.o. G. p. Ugotovilo je, da so bila v hiši, ki je predmet denacionalizacije, tri stanovanja in mansardna soba, od katerih sta kletno stanovanje in mansardna soba že prodani in ju ni mogoče vrniti v naravi;

3. ugotovilo je, da sta upravičenca J. D. in R. D. v zameno za svojo nepremičnino prejela hišo v H.., vpisano v zemljiškoknjižni vložek št. 394, k.o. K. p. in sicer parc. št 291, hiša in dvorišče ter parc. št. 82/3 vrt ter odškodnino v znesku 889.934,00 takratnih dinarjev;

4. v zameno dana nepremičnina in odškodnina v denarju skupaj presegata 30% vrednosti podržavljenega premoženja ter

5. da je zavezanka Mestna občina Ljubljana dolžna upravičencema J. D. in R. D. vrniti v last triinpolsobno stanovanje v prvem nadstropju hiše na T., v izmeri 86,40 m2, s pripadajočimi skupnimi prostori, deli objekta in naprav ter garaže in funkcionalnega zemljišča, vse na parc. št. 369 vl. št. 384 k.o. G. p., ki pripada temu stanovanju.

2. Zoper navedeni sklep vlagajo pritožbe vsi udeleženci, razen nasprotne udeleženke Slovenska odškodninska družba ter nasprotnega stranskega udeleženca M. J..

3. Prva predlagateljica izpodbija 3. in 4. točko sklepa iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da razveljavi 3. točko v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da sta upravičenca J. D. in R. D. v zameno za svojo nepremičnino prejela tudi odškodnino v znesku 889.934,00 dinarjev ter hkrati 4. točko spremeni tako, da ugotovi, da dana nepremičnina ne presega 30% vrednosti podržavljenega premoženja oziroma podrejeno, da razveljavi 3. točko izpodbijanega sklepa v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da sta J. D. in R. D. v zameno za svojo nepremičnino prejela tudi odškodnino v znesku 889.934,00 dinarjev in 4. točko izpodbijanega sklepa ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. Ne soglaša z ugotovitvijo sodišča, da naj bi upravičenca ob menjavi nepremičnin na podlagi menjalne pogodbe prejela tudi denarno odškodnino v znesku tedanjih 889.934,00 dinarjev. Sodišče ni upoštevalo pogojev hude prisile, v katerih je bila pogodba podpisana. Ni verjetno, da bi v takih hudih povojnih pogojih prišlo do plačila denarne odškodnine, zlasti glede na pravilno ugotovitev sodišča, da je bila pogodba dejansko sklenjena pod prisilo. Datuma menjalne pogodbe z dne 29. 12. 1947 in odločbe stanovanjskega odbora o preklicu takojšnje selitve, ki je bila preklicana takoj po podpisu menjalne pogodbe dne 31. 12. 1947, potrjujeta to prisilo. Tudi ni upoštevana odločba o takojšnji prisilni izselitvi šestčlanske družine z dojenčkom v minimalne, neogrevane prostore, ker je eden družinski član na begu (po takratni zakonodaji). In prav zaradi groženj te odločbe o prisilni izselitvi je verjetno oče J. D. podpisal takoimenovano menjalno pogodbo. Glede navedb predlagateljice M. D. L. v pisnih vlogah sicer drži, da je bilo v zahtevi za denacionalizacijo z dne 21. 5. 1992 ter kasneje v pripravljalni vlogi z dne 19. 3. 1993 navedeno, da naj bi upravičenca ob menjavi prejela tudi odškodnino v znesku, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, vendar pa je med samim postopkom ta navedba spremenjena. Obe predlagateljici sta tekom postopka namreč večkrat pojasnili, da sami nimata materialnih dokazov, ki bi potrjevali plačilo kakršnekoli odškodnine. Tudi nista bili prisotni pri podpisu pogodbe, oče in mati pa predlagateljicama o kakšni odškodnini nikoli nista povedala. Pojasnila oziroma navedbe v zvezi s tem so bila naslovnemu sodišču podana na obravnavi dne 21. 12. 2009 (pooblaščenka druge predlagateljice je pojasnila, da ni indicev, da bi bila odškodnina dejansko plačana) ter v pripravljalni vlogi predlagateljice z dne 27. 5. 2010 (glede tega, da navedbe o prejemu odškodnine v nobenem primeru nista podali obe predlagateljici, da uradnih dokumentov glede plačila odškodnine po njunem vedenju ni, prav tako pa sta v tej vlogi obe predlagateljici izrecno nasprotovali ugotovitvi, da je bila izplačana odškodnina ter izračun njene višine). Prav tako sta predlagateljici dejstvo prejema odškodnine izrecno in obrazloženo zanikali v pripravljalni vlogi z dne 7. 9. 2006. Navedb predlagateljice, na katere se sklicuje sodišče, ni mogoče šteti kot priznanje določenega dejstva, ki je pomembno za odločitev v predmetnem postopku. Gre zgolj za vprašanje spremembe navedb ene izmed strank med postopkom, ki jih je treba ob uporabi določbe tretjega odstavka 214. člena ZPP presojati po prostem prepričanju ob upoštevanju vseh okoliščin. Tako je prvi dokaz zaslišanja prve predlagateljice na naroku dne 18. 5. 1993. Tedaj je izpovedala: „Oče je sicer res prejel odškodnino, vendar pa ta odškodnina niti približno ni pokrivala razlike med obema nepremičninama v vrednosti seveda.“ Prva predlagateljica torej ni potrdila, da naj bi upravičenca pri menjavi prejela odškodnino v znesku 889.934,00 dinarjev. Iz tega zapisnika in nadaljnjih zapisnikov narokov izhaja, da naslovno sodišče dejstvo plačila odškodnine pri izvedbi zaslišanj sploh ni raziskovalo (razen poizvedb o morebitni dodatnih dokumentih) saj s tem v zvezi izrecnih vprašanj ni bilo postavljenih. Tudi na naroku dne 18. 3. 2003, ko je bila ponovno zaslišana prva predlagateljica, je le-ta izrecno izpovedala: „da ne ve ali je bila dana odškodnina ali ne, ve pa, da je to zanjo predstavljalo konec življenja.“ Dejstvo plačila odškodnine upravičencema je glede na določbe Zakona o denacionalizaciji odločilno dejstvo, ki bi ga moralo naslovno sodišče v predmetnem postopku ugotavljati na podlagi vseh razpoložljivih dokazov. Izpodbijani sklep ne vsebuje razlogov glede odločilnih dejstev. Posledično je takšno ravnanje vodilo v zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Na podlagi take izjave tudi ni mogoče sklepati o konkretni višini odškodnine, razen tega, da je bila le-ta očitno nesorazmerno majhna. Na podlagi takšne izpovedi niti ni mogoče ugotoviti, kaj točno je imela predlagateljica v mislih, ko je omenjala odškodnino, saj ni izjavila niti tega, da je šlo za denarno odškodnino. Ni mogoče zaključiti, da naj bi upravičenca že prejela odškodnino v znesku 889.934,00 dinarjev, poleg odškodnine v obliki prejete nadomestne hiše. Takšna izpoved predlagateljice, ki na zaslišanju ni potrdila svojih navedb glede višine odškodnine (sodišče ji vprašanj v zvezi s tem sploh ni postavljalo), ne potrjuje oziroma ne utemeljuje zaključkov sodišča v izpodbijanem sklepu, da je bila upravičencema plačana odškodnina v točno navedenem znesku. Če bi bila odškodnina v resnici izdana, bi o tem nedvomno obstajali dokazi v arhivih RS. Sodišče je glede izplačila odškodnine po menjalni pogodbi opravilo poizvedbe tako pri vladi RS, servisu skupnih služb, arhivu RS in zgodovinskem arhivu v L., vendar kakršnihkoli dokazil ali zahtevanih listin ni pridobilo. Tega pri odločitvi ni upoštevalo niti se do tega dejstva ni opredelilo. Tudi menjalna pogodba dejstva prejema odškodnine ne potrjuje, iz nje ne izhaja višina odškodnine. Vsebuje zgolj opredelitev vrednosti zamenjanih nepremičnin, ne vsebuje pa nobenih določil glede višine odškodnine ali njenega izplačila upravičencema. Na roko napisan pripis na pogodbi, na katerega se sklicuje sodišče v izpodbijanem sklepu, prav tako ne vsebuje določil glede odškodnine. Iz pripisa na pogodbi ni jasno, kaj pomenijo posamezne številke, poleg tega ni jasno, kdo je to napisal. Naslovno sodišče je računsko prikazalo način, do katerega je mogoče ob uporabi podatkov iz menjalne pogodbe in podatkov o višini davka izračunati odškodnino, ki bi upravičencema pripadla zaradi razlike v vrednosti zamenjanih nepremičnin, vendar pa menjalna pogodba razen tega ne dokazuje ničesar drugega. V dokumentu z datumom 12. 4. 1954 besedilo ni podpisano in zato avtorstvo besedila ni jasno. Treba je izpostaviti, da ker navedeni dopis ni podpisan, ne more imeti v postopku nobene teže. Ni dokazano, da bi bil predmetni dopis sploh poslan naslovniku, to je izvršnemu svetu LRS ali komurkoli drugemu. Zato se nanj sodišče ne bi smelo opreti. Napačno je torej ugotovljeno dejansko stanje in zmotno uporabljeno materialno pravo. Sodišče bi moralo v smislu 8. člena ZPP presojene dokaze pravno oceniti (posamezno in v njihovi medsebojni povezavi), pri tem pa bi moralo upoštevati tudi navedbe prve predlagateljice, kot tudi navedbe druge predlagateljice v več vlogah, ki so bile vložene tekom postopka in njene izpovedi na zaslišanjih. Kršeno je ustavno načelo enakega varstva pravic, saj namreč ne zadošča samo možnost, da stranka v postopku neka stališča zgolj predstavi (navede), pač pa ji mora biti zagotovljeno tudi, da se bo do njih, kolikor so relevantna, sodišče obrazloženo opredelilo (gre pa tudi za procesno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Zato je materialnopravno zmoten in napačen zaključek sodišča, da je bila s tem, ko je bila z v zamenjavo dano nepremičnino na H. in domnevno izplačano odškodnino, presežena vrednost podržavljanja nepremičnine za več kot 30%. Sodišče bi tudi moralo počakati do pravnomočne odločitve glede ničnosti prodajne pogodbe za stanovanje v pritličju, preden bi sprejelo odločitev o predmetnem postopku. Le na ta način bi se lahko dosegla celovita obravnava zadeve glede na ugotovljeno škodo in načina vrnitve le-te (v naravi ali v obliki obveznic), zaradi česar bi moralo naslovno sodišče počakati na pravnomočnost odločitve glede ničnosti prodajne pogodbe za stanovanje v pritličju, preden odloči o denacionalizaciji enega dela nepremičnine.

4. Druga predlagateljica izpodbija 3. do 5. točko sklepa. Očita kršitev določb postopka in napačno ter nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Poudarja, da je v 3. in 4. točki izreka sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka. V izreku je povzelo ugotovitev o dejanskem stanju, za kar pa nima podlage. Izrek ni namenjen ugotavljanju dejstev, razen kadar je to izrecno predpisano z zakonom, kar pa v konkretnem primeru ne velja. Sodišče bi lahko – če in ko bi odločalo o morebitni prejete odškodnine v smislu prvega odstavka 72. člena ZDen – navedene ugotovitve povzelo v obrazložitev odločbe. Z učinkom pravnomočnosti v izreku izpodbijanega sklepa, ko o povrnitvi prejete odškodnine sploh še ni odločalo, ne more ugotavljati spornih dejstev, ki bodo relevantna šele takrat, ko bo sodišče odločalo o morebitnem zahtevku ali ugovoru nasprotne stranke po prvem odstavku 72. člena ZDen. Napačna je tudi dokazna ocena posrednih dokazov, ko je sodišče ugotovilo, da naj bi bila izplačana odškodnina v znesku 889.934,00 takratnih din in da dana nepremičnina in odškodnina v denarju skupaj presegata 30% vrednosti podržavljenega premoženja. Druga predlagateljica izpodbijanemu sklepu očita kršitve iz 8. in 213. člena ZPP, posledično pa relativno bistveno kršitev določb postopka. Za enotne sospornike velja načelo veljavnosti pozitivnih in najkoristnejših dejanj, enega od njih tudi za druge sospornike. Na to je pooblaščenec predlagateljice izrecno opozoril sodišče s svojo vlogo z dne 27. 5. 2010. Kljub temu pa je sodišče ugotovilo, da sta predlagateljici navajali, da sta upravičenca poleg druge stanovanjske hiše na H. prejela tudi odškodnino v denarju. Ta ugotovitev je napačna. Vlogo za denacionalizacijo je na obrazcu vložila le prva predlagateljica dne 15. 5. 1992, ki je tudi podpisala vlogo. Pripravljalno vlogo z dne 19. 3. 1993 je prav tako vložila le prva predlagateljica. Sodišče tudi ugotavlja, da je prva predlagateljica na prvem zaslišanju z dne 18. 5. 1993 izpovedovala, da je njen oče prejel denarno odškodnino in da pravilnost višine odškodnine izhaja tudi iz menjalne pogodbe, kar naj bi izkazovale tudi listine in sicer odlog Okrajnega sodišča v Ljubljani v višini prometnega davka (takse). Vendar pa je bila v zvezi s tem zaslišana le prva predlagateljica, druga predlagateljica izjav v zvezi z odškodnino ni dajala. Druga udeleženka je v postopku navajala, da odškodnina ni bila izplačana in da o tem ni trdnih dokazov. Sodišče se tako ni držalo omenjenega procesnega pravila, da bi upoštevalo le tiste navedbe in izjave ter dejanja, ki so najkoristnejša za obe predlagateljici. Druga udeleženka nadalje graja dokazno presojo rokopisa dopisanega s svinčnikom na menjalni pogodbi. Pri tej zabeležki ni podpisa ali parafe strank menjalne pogodbe. Tudi v menjalni pogodbi je v 2. točki zapisano, da je vrednost nepremičnine vl. št. 384 k.o. G. p. ocenjena na 1.335.781,00 din, nato sledi zapis tega zneska z besedo. Navedeni znesek vrednosti nepremičnine ni razdeljen na samo vrednost in prometni davek. Pri razlagi pisnih pogodb ni mogoče kar tako upoštevati nekih pripisov na sami pogodbi, za katere se ne ve, kdo jih je napravil, s kakšnim namenom so bile zapisane, ali so prava volja strank in podobno. Evidentno je, da jih na pogodbo niso zapisale oziroma vnesle stranke pogodbe. Nadalje iz 2.točke menjalne pogodbe in sicer iz teksta „katere vsoto sta imenovana že prejela in ...“ ne izhaja, da bi imenovana prejela denarno razliko, torej odškodnino, med vrednostjo njune nepremičnine in vrednostjo v zameno dane nepremičnine. Tekst „... katere vsoto sta imenovana že prejela in ...“ se namreč jezikovno nanaša na znesek 245.480,00 din oziroma na z besedo izpisani znesek dvesto petinštirideset tisoč štiristo osemdeset 00/100 din. O kakršnikoli odškodnini v sami pogodbi ni govora v nobeni od točk pogodbe. 2. točko menjalne pogodbe in sicer zadnji dve vrstici pa je mogoče razlagati le tako, da sta imenovana upravičenca prejela nadomestno oziroma v zamenjavo dano nepremičnino v vrednosti 245.480,00 din in da to potrjujeta s podpisom menjalne pogodbe. Niti v tretjem odstavku 1. točke menjalne pogodbe ni zapisal, da naj bi se poleg menjave ene nepremičnine z drugo izplačala kakršnakoli odškodnina v denarju. Če bi bilo res dogovorjeno izplačilo razlike, bi se morala ta razlika ugotavljati med ocenjenima zneskoma 1.335.781,00 din in 245.480,00 din, ne pa upoštevati ročnega pripisa na prvi strani pogodbe o prometnem davku v višini 200.367,00 din. Pismo, ki naj bi ga na izvršni svet LRS dne 12. 4. 1955 naslovila upravičena J. D. in R. D., je sestavljeno s pisalnim strojem, vendar ni podpisano s strani upravičencev, zato se upravičeno poraja dvom v njegovo avtentičnost. Tudi ni nobenega dokaza, po katerem bi sodišče lahko sklepalo, da je bil ta dopis komurkoli poslan. Ker ne obstaja noben dokaz, kdo naj bi ta dopis napisal, prav tako pa tudi ne dokaz, da je bil dopis res poslan, takega dopisa ni moč šteti kot posrednega dokaza. Če je bil dopis res poslan naslovu, bi se moral podpisani original dopisa prav tako nahajati v državnem arhivu. Sodišče bi moralo razlagati menjalno pogodbo po pravilih o razlagi pogodb, ki so veljale v času sklenitve pogodbe (par. 914 do 916 ODZ), ne pa da se je oprlo na izjave prve predlagateljice, ki je bila v tistem času komaj polnoletna ter na ostale posredne dokaze. Druga predlagateljica zato meni, da je dokazna presoja sodišča v tem, da naj bi bila izplačana odškodnina napačna zato, ker sodišče po procesnem pravilu ocenjevanja izjav in dejanj enotnih sospornikov ne bi smelo upoštevati izjav prve predlagateljice ter zato, ker je sodišče ostale dokaze o domnevno izplačani odškodnini, ki so vsi posredni, napačno ocenjevalo. Moralo bi šteti, da odškodnina ni bila izplačana ter po pravilih o dokaznem bremenu nasprotnim udeleženkam naložiti, da dokažejo, da je bila odškodnina dejansko izplačana. Če je bila odškodnina res izplačana, dokazi o tem obstajajo v republiškem arhivu. Napačno je stališče sodišča, da je bila z v zamenjavo dano stanovanjsko hišo na H. in izplačano odškodnino presežena vrednost podržavljene nepremičnine za več kot 30%. Ker odškodnina ni bila izplačana, se izkaže, da sta upravičenca v zamenjavo dobila nepremičnino, ki je po ocenjeni vrednosti (ocenitev vrednosti pa so izvajali cenilci, ki jih je sigurno angažirala država) znašala le 18% podržavljane stanovanjske hiše. Upoštevati je treba le tiste vrednosti obeh nepremičnin, ki izhajajo iz pisne pogodbe, ne pa naknadnih ročnih dopisov na menjalni pogodbi. V zvezi z izpodbijano 5. točko sklepa je potrebno sklep razveljaviti, saj je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb postopka ter nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Povzelo je namreč zemljiškoknjižne podatke stavbe T., ki so veljali v času podržavljanja, ni pa navedlo današnjih zemljiškoknjižnih podatkov. Sodišče bi moralo v izreku opredeliti tudi današnje zemljiškoknjižne podatke stanovanjske stavbe. Glede na dostopne katastrske podatke ima omenjena stanovanjska stavba identifikacijski znak 2679-1061, stoji na zemljišču parc. št. 891, funkcionalno zemljišče pa predstavlja parc. št. 208/4, vse k.o. G. II, zemljiške knjige Okrajnega sodišča v Ljubljani. Predlagateljica predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu sklep razveljavi in vrne zadevo v novo odločanje, v 5. točki sklepa pa spremeni tako, da izrek sklepa dopolni tudi z aktualnimi zemljiškoknjižnimi podatki stavbe T..

5. Prva nasprotna udeleženka poudarja, da je odločitev v točkah 1 do 4 izreka nedovoljena in predstavlja predmet odločanja z izrekom v sklepu, s katerim sodišče odloča o predlogu za denacionalizacijo. Upoštevaje vsebino 5. točke izreka je nepravilno, da sodišče s 1. točko ugotavlja še obstoj temelja. 2. in 3. točka imata nedovoljeno vsebino izreka, saj se nanašata na ugotovitev dejstev, ki sodijo v obrazložitev sklepa in ne v njegov izrek. Enako velja za točko 4 izpodbijanega sklepa. Za vse točke izreka, v bistvenem pa za točko 5 izreka izpodbijanega sklepa velja, da jih ni mogoče preizkusiti. Nepremičnina, kot je opredeljena v izpodbijanem sklepu, namreč sploh ne obstaja. Najprej je treba ugotoviti, da ne obstaja katastrska občina „G. p.“ (temveč G., G. I in G. II). Pri nepremičnini, vpisani v vl. št. 384 k.o. G. II prav tako ne obstaja parc. št. 369, temveč 208/8 in 819. Nadalje je izrek tudi neizvršljiv, saj na njegovi podlagi ni mogoča vknjižba solastniškega deleža, pri čemer pa sodišče tudi ni moglo drugače odločiti glede na to, da predlagatelji sploh niso ustrezno oblikovali svojega predloga tako, da bi opredelili lastniški delež, ki naj se vrača. Na navedeno je nasprotna udeleženka opozarjala v vlogah in navedbah na obravnavah vse od leta 2003, vendar izpodbijani sklep potem nima razlogov, kot je formuliran, pa bo kvečjemu povzročil le dodatne stroške nasprotne udeleženke, saj je nesposoben za zemljiškoknjižno realizacijo in s tem neizvršljiv. Iz izpodbijanega sklepa tudi ne izhaja, kdo je upnik v razmerju do dolžnika iz prvega odstavka 72. člena ZDen. V očitnem nasprotju z določilom prvega odstavka 72. člena ZDen je razlogovanje sodišča, da pri vračanju premoženja v naravi v škodo izključno prve nasprotne udeleženke upošteva razliko v vrednosti stanovanja, saj za to nima pravne podlage. Upravičenec do denacionalizacije, ki mu je bilo premoženje podržavljeno na način iz 5. člena ZDen in je ob sklenitvi pogodbe prejel nadomestilo, ki presega 30% vrednosti podržavljenega premoženja, mora v primeru vrnitve vrniti nadomestilo v celoti v korist zavezanca. V kolikor nasprotna udeleženka pravilno tolmači obrazložitev izpodbijanega sklepa (prvi in drugi odstavek na strani 5), pa je sodišče dobljeno odškodnino, ki presega 30%, upoštevalo tako, da je odločilo, da se vrne upravičencem stanovanje, ki predstavlja manjšo vrednost od razlike, ki sta jo utrpela upravičenca. V čem predstavlja navedeno pravni temelj za upoštevanje 30% odškodnine, ni mogoče razbrati iz izpodbijanega sklepa, predvsem zato ne, ker o predmetu nepravdnega postopka ni niti v celoti odločeno, niti ni sodišče v izpodbijanem sklepu upoštevalo drugih oblik vračanja nepremičnega premoženja, za katere je zavezana druga nasprotna udeleženka. Tudi v tem delu izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih, niti ga ni mogoče preizkusiti z vidika pravilne uporabe določila prvega odstavka 72. člena ZDen. Uveljavlja stroške pritožbe kot separatne stroške v postopku. Izvršljivost in pravilnost izreka je odvisna od pravilnosti formulacije predloga predlagateljev, kar še posebej velja ob dejstvu, da je nasprotna udeleženka na to izrecno opozarjala. V teku so številni pravdni postopki in postopki za mirno rešitev oziroma ureditev zemljiškoknjižnega stanja, ki nasprotno udeleženko bremenijo zaradi nepravilnih denacionalizacijskih sklepov in ji povzročajo dodatne nepotrebne stroške. V tem smislu nasprotna udeleženka odklanja obremenitev s stroški tega pritožbenega postopka in zahteva, da ji predlagatelji stroške povrnejo.

6. Stranski nasprotni udeleženec V. P. uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, naj se pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in v celoti zavrne zahtevek predlagateljic za denacionalizacijo oziroma podrejeno, naj se pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, v obeh primerih pa predlagatelju naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka. Poudarja, da sodišče zamenjuje dve osebi in sicer sina J. D., ki mu je bilo zaplenjeno premoženje z odločbo o zaplembi z dne 20. 12. 1945 in je bil sodelavec okupatorja ter očeta J. oziroma Jo. D., ki ni sodeloval z okupatorjem, temveč je bil visok uradnik komunističnega sistema. Oče Jo. D. je bil vodja pravne službe na tedanjem Ministrstvu za kmetijstvo in torej visok funkcionar nekdanjega sistema. Iz razlogov tako ni jasno, zakaj in kako naj bi dejstvo, da je sin pokojnega Jo. D. sodeloval z okupatorjem vplivalo na sklenitev menjalne pogodbe. Temelj tega postopka in sklicevanje na 5. člen ZDen temelji na pričevanju predlagateljice M. L. D., ki pa ni nevtralna priča in zato njenemu izpovedovanju sodišče ne more in ne sme slediti brez zadržkov. Predlagateljici pa nista predlagali nobene priče, ki bi izpoved predlagateljice potrdila. Treba je poudariti, da se je že leta 1947, torej v času sklepanja menjalne pogodbe, v neposredni bližini stanovanjske hiše le nekaj metrov stran, pričela gradnja Inštituta za metalurgijo. Inštitutu je nato naglo sledila gradnja delavnic in zunanjih plavžev ter hrupnih drobilcev. Kmalu po sklenitvi menjalne pogodbe in izplačilu odškodnine je bila v neposredni bližini hiše zgrajena prava mala železarna s pogostimi strupenimi izpuhi, drobci in veliko hrupa. V neposredni bližini hiše se je torej nahajalo ogromno železove rude in koksa. Zrak je bil močno onesnažen, nenehen hrup pa je močno motil in ogrožal okoliške prebivalce, ob tem pa ne gre zanemariti, da je bila najbližja nepremičnina tega kompleksa prav hiša na današnjem naslovu T.. Le nekaj metrov stran od nepremičnine, ki je predmet tega postopka, so se torej nahajali plavži, skladišča koksa, peči, stiskalnice. Vse navedeno izhaja iz priloženega članka Inštituta za kovinske materiale in tehnologije Ljubljana – 50 let razvoja in raziskovanja, ki se že nahaja v spisu. Neposredno je sam smrad, hrup in umazanijo, ki jo je gradnja Inštituta koksarne in plavžev prinesla v to okolje, zaznal tudi stranski udeleženec, saj je kot otrok živel v tem okolju. Pritožnik je tudi podal svoj predlog za zaslišanje, vendar ga sodišče ni zaslišalo. Da je prava mala železarna objela hišo na T., pa je razvidno tudi iz fotografije, kjer je z rumeno barvo označena hiša in metalurški kompleks. Tudi slednja se že nahaja v spisu. Glede na to, da je bil pokojni oče predlagateljic v času sklenitve menjalne pogodbe zaposlen na Ministrstvu za kmetijstvo (kar izhaja iz denacionalizacijskega spisa A 36), je bil že pred gradnjo seznanjen z opisanim projektom. Zavedal se je škodljivih posledic izgradnje takšnega kompleksa in zmanjševanje vrednosti njegove nepremičnine, zato je bil zainteresiran za menjavo te nepremičnine in pridobitev neke druge. Menjalno pogodbo z izplačilom odškodnine je želel skleniti sam Jo. D.. Ni bil vanjo prisiljen z silo, grožnjo oziroma zvijačo, kot to želijo prikazati predlagateljice. Ker je bil oče predlagateljic zaposlen v državni ustanovi in je bil torej tudi del tedanje oblasti, tudi po tej strani ni mogoče slediti njunim navedbam o grožnjah družini D.. Splošno znano dejstvo je namreč, da ker je imel pokojni Jo. D. takšen položaj v državi, je s tem pridobil tudi določene ugodnosti in informacije in ni bil žrtev groženj oziroma izsiljevanja, pač pa je menjalno pogodbo sklenil samovoljno, ker se je zavedal posledic izgradnje koksarne in plavžev v neposredni bližini hiše. Zaradi prisotnosti železarskega objekta, koksa, smradu in hrupa tudi vrednost te nepremičnine in sosednjih nepremičnin močno pada. Celotna okolica je bila razvrednotena. Ne gre zanemariti tudi dejstva, da se je smrad in hrup ter izpust strupenih plinov nadaljeval vse do nedavnega. Šele pred nedavnim so koksarna in plavži prenehali delovati in se je življenje umirilo, tako da lahko prebivalci hiše sedaj svobodno odpirajo okna. Kljub temu pa okoliški prebivalci še vedno poslušajo hrup kompresorjev, ki se vklapljajo vsako uro – torej tudi ponoči, ob sobotah in nedeljah. Jasno je, da ne držijo ugotovitve sodišča in navedbe predlagateljice M. D. L., da naj bi bila menjalna pogodba z dne 29. 12. 1947 sklenjena pod vplivom sile oziroma grožnje. Ta pogodba je bila sklenjena prostovoljno, ker se je pokojni Jo. D. zavedal posledic izgradnje koksarne, plavžev, stiskalnic, peči in metalurškega inštituta v neposredni bližini njegove nepremičnine. Da menjalna pogodba ni bila sklenjena zaradi sile oziroma grožnje, je razvidno tudi iz same vsebine menjalne pogodbe, saj se je za zamenjavo prejelo hišo na H., poleg tega pa še denarno odškodnino. V 2. točki izpodbijanega sklepa je sodišče opisalo nepremičnino s parcelno številko, katastrsko občino in vložno številko v času denacionalizacije, ti podatki pa so sedaj povsem drugačni. Sodišče bi torej moralo povzeti podatke iz zemljiške knjige o nepremičnini, ki naj bi bil predmet denacionalizacije v sedanjem času. Po veljavnih zemljiškoknjižnih podatkih zemljiške knjige Okrajnega sodišča v Ljubljani se hiša na naslovu T. 6 v L., nahaja na parc. št. 819 k.o. G. II (2679), vrt pa na parc. št. 208/4 k.o. G. II (2679). Sodišče je v drugem stavku 2. točke izpodbijanega sklepa ugotovilo, kar sodi v samo obrazložitev delnega sklepa in ne v izrek, enak pomislek ima tudi o točki 3 izpodbijanega sklepa. Razen tega v obrazložitvi sodbe razlogi o odločilnih dejstvih sploh niso navedeni. Zato je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku. V zvezi s 5. točko sodišče ni navedlo solastniški delež na nepremičnini, ki se vrača. Vknjižba v zemljiško knjigo tako ne bo mogoča. Pritožnik je stranski udeleženec, ki je šele proti koncu tega postopka povsem naključno (ob izdelavi cenitvenega mnenja v letu 2007) pridobil informacijo o tem, da ta postopek teče. Stanovanje, ki se nahaja v pritličju, je leta 1991 kupil in vanj vse do leta 2007 tudi vlagal, z vedenjem, da je on izključni lastnik tega stanovanja. Šele s sklepom z dne 9. 5. 2009 mu je bila dovoljena udeležba v postopku, ki je do tedaj trajal že več kot petnajst let in je moral postopek skladno z Zakonom o pravdnem postopku sprejeti v takšni fazi, kot se je nahajal do takrat, brez možnosti podajanja svojih navedb in dokazov ter pripomb na vsa do tedaj že obstoječa cenitvena poročila.

7. Stranski nasprotni udeleženec I. V. uveljavlja prav tako vse pritožbene razloge in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo prvostopnemu sodišču v ponoven postopek ter odloči, da so stroški pritožbe prvega nasprotnega udeleženca nadaljnji stroški postopka in podredno pritožbi ugodi, sklep razveljavi in zahtevo za denacionalizacijo zavrne ter odloči, da sta predlagateljici nerazdelno in solidarno dolžni stranskemu udeležencu povrniti stroške tega postopka v primeru zamude z zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila. Odločba je obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka. V uvodu sklepa je sodišče namreč navedlo, da je nasprotni udeleženec zastopan po odvetniku A. P., kar pa ne drži, saj se v spisu nahaja vloga nasprotnega udeleženca z dne 26. 5. 2010, s katero je priglasil preklic pooblastila za dotedanjega pooblaščenca odvetnika A. P. in priglasil pooblastilo za novo pooblaščenko odvetnico N. M.. Ker je sodišče v nasprotju z listinami v spisu dopustilo in navedlo pooblaščenca, za katerega za zastopanje prvega nasprotnega udeleženca pooblastilo ni bilo več izkazano, je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 11. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, posledično pa tudi iz 8. točke iste določbe ZPP, kar se je odrazilo v napačni vročitvi odločbe – delnega sklepa ter naknadni in kasnejši odpravi te pomanjkljivosti. Sodišče prve stopnje je ravnalo napačno, ko se v presojo vprašanja, ali obstajajo ovire za vrnitev odvzetega premoženja v naravi sploh ni spuščalo in dejanskega stanja v zvezi s tem ni raziskovalo, temveč je sledilo le predlogu predlagateljic. Moralo bi po uradni dolžnosti preveriti tudi pravno in dejansko stanje nepremičnin, ki bi prišle v poštev za vrnitev v naravi, v okvir katerega pa nedvomno sodi tudi ugotovitev o pravnih ovirah za vrnitev nepremičnin v naravi zlasti, če te ovire uveljavljajo udeleženci postopka. Tudi zavezanka Mestna občina Ljubljana je opozorila na pričakovano pravico pritožnika do predmetnega stanovanja. Pritožnikova pravica temelji na SZ, ki je začel veljati pred uveljavitvijo ZDen in tudi vlogo za odkup je pritožnik vložil pravočasno in tudi še pred uveljavitvijo ZDen. Mestna občina Ljubljana kot zavezanka po SZ je bila s pritožnikom dolžna skleniti pogodbo, pa tega ni storila, zato je bil pritožnik prisiljen vložiti tožbo pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, opr. št. V P 141/92, ki še ni končan, oziroma zaradi predmetnega denacionalizacijskega postopka prekinjen. Citira sklep VSL I Cp 2986/06, z dne 8. 6. 2006. V konkretnem primeru gre tudi za oviro za vrnitev v last. Pritožnik je še pred uveljavitvijo ZDen kot imetnik stanovanjske pravice na podlagi SZ-1 izkoristil pravico do odkupa, ki jo je Mestna občina Ljubljana kot lastnica stanovanja zavezanka za prodajo neupravičeno odklonila in zato obstoji pravna ovira za vrnitev nepremičnine – predmetnega stanovanja v last. Pritožnikova pravica je nastala prej in je ni mogel uresničiti zaradi neupravičene odklonitve zavezanke za prodajo, torej ne iz razlogov na njegovi strani. Sodišče bi zato moralo njegovo pravico reševati v okviru ali kot predhodno vprašanje pred odločitvijo o vrnitvi predmetnega stanovanja v naravi denacionalizacijskima upravičencema. Poseženo je v njegove ustavne pravice in to najmanj v pravico do enakega obravnavanja, v pravico do doma in stanovanja in v pravico do zasebne lastnine. Ob povedanem je napačno uporabilo materialno pravo in sicer določbo 56. člen ZDen v zvezi s 65. in 66. členom ZDen in posledično je nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Hkrati je zagrešena tudi bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je v primeru udeleženca V. P. neenakopravno pustilo odločitev o vrnitvi stanovanja v last za dokončno odločitev. Za tako razlikovanje ni videti razumnih razlogov, sodišče pa jih ni niti navedlo tako, da sklepa ni mogoče preizkusiti. Sodišče je nadalje neutemeljeno in nezakonito zavrnilo pritožnikove pripombe in ugovore glede cenitve izvedenca B. kot tudi ugovore ostalih dveh stranskih udeležencev. Pritožnik ima ves čas postopka pravico opozarjati in izražati pravna naziranja glede pravilne ali nepravilne uporabe materialnega prava in v svoji vlogi z dne 26. 5. 2010 je storil prav to. V kontekstu navedb samega cenilca B., ki je izvedel valorizacijo cenitve z dne 18. 2. 2006, da cenitev z dne 18. 2. 2006 ni ustrezna in prava cenitev, je pritožnik opozoril, da upoštevanje le-te in valorizacije ni skladno z določbami ZDen. Sodišče je spregledalo, da je pritožnik pridobil položaj stranke v tem postopku 19. 9. 2005, torej pred izvedenskim mnenjem z dne 18. 2. 2006. Ker se sodišče do navedb pritožnika o tem izvedenskem mnenju in do valorizacije ni opredelilo, je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, hkrati pa napačno uporabilo materialno pravo, saj je z nezakonitim postopanjem pritožniku odvzelo možnost obravnavanja, zaradi česar nima razlogov o odločilnih dejstvih – o spornosti cenitve. Iz listine z dne 18. 2. 2006 celo izhaja, da ne gre za izvedensko mnenje o cenitvi nepremičnin, ampak ima listina naslov „poročilo o pregledu cenitvenega poročila za spis Sod št. D/97-4569. Pritožnik je v vlogi z dne 26. 5. 2010 opozoril na pomanjkljivosti in nepravilnosti v zvezi s tem poročilom, na kar je nenazadnje opozoril tudi sam izvedenec. Iz poročila izvedenca izhaja, da je pregledal novejše cenitveno poročilo, ki ga je izdelal izvedenec D., na katerega je izvedenec v 3. točki poročila podal pomembne pripombe in predlagal, naj izvedenec D. uskladi svoje cenitveno poročilo, pri čemer je izvedenec B. z upoštevanjem podobnih pripomb izračunal t.i. korigirano vrednost odškodnine, do katere naj bi bila upravičena denacionalizacijska upravičenca. Izkaže se torej, da podlaga za cenitev teh nepremičnin ni izvedensko poročilo B., pač pa tudi izvedensko poročilo D., pri čemer v spisu predmetne zadeve ni poročila D., ki bi potrdil ali uskladil pripombe, ki jih je v poročilu z dne 18. 2. 2006 podal izvedenec B.. Sodišče je v obrazložitvi sklepa kljub ugovorom pritožnika navedlo, da se je za poročilo izvedenca B. odločilo, ker je to najbolj obrazloženo in izdelano v skladu z denacionalizacijskimi predpisi in ker je odstotek vrednosti v zameno dane nepremičnine, ki ga je izračunal izvedenec B. (glede na odstotek, ki so ga izračunali ostali izvedenci), najbolj prepričljiv in strokoven. Obeh ugotovitev ni mogoče preizkusiti, saj jih sodišče ni obrazložilo oziroma zanje ni videti podlage. Poročilo izvedenca B., z dne 18. 2. 2006 ne vsebuje potrebnih elementov izvedeniškega poročila iz 44. člena ZDen, pa tudi za zaključek o najboljši strokovnosti in prepričljivosti sodišče ni imelo podlage v listinah predmetne zadeve. Sodišče je v zvezi s tem poročilom zmotno zaključilo, da so z njim soglašale vse stranke v predmetnem postopku, saj ni upoštevalo pripomb pritožnika kot stranke v vlogi z dne 26. 5. 2010 in se do njih ni niti opredelilo. S tem je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je s takim postopanjem pritožniku odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem. Prvi odstavek 44. člena ZDen določa, da se vrednost podržavljenega premoženja določi po stanju premoženja v času podržavljanja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti. Sodišče je spregledalo nasprotje iz listin v spisu glede stanja podržavljene nepremičnine. Iz menjalne pogodbe, ki je podlaga za denacionalizacijo, izhaja, da sta bila denacionalizacijska upravičenca v času sklenitve solastnika nepremičnine vl. št. 384 k.o. G. p., obstoječe iz parc. št. 369 in parc. št. 203/4, iste k.o. Iz izvedeniškega poročila z dne 18. 2. 2006 izvedenca B. in posledično iz 2. točke izreka izpodbijanega sklepa pa izhaja, da je predmet vračanja nepremičnina v vl. št. 384 k.o. G. p. s parc. št. 369 – hiša v izmeri 132 m2 in parc. št. 208/4 vrt v izmeri 1477 m2. Navedeno nasprotje med listino – menjalno pogodbo in poročilom izvedenca in 2. točko izreka sklepa v obrazložitvi sklepa ni pojasnjeno in zato sklepa v tem delu ni mogoče preizkusiti ter je zato podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato je ostalo dejansko stanje o stanju nepremičnine v času podržavljanja nepopolno in napačno ugotovljeno in tako ni mogoče sklepati, da je bilo stanje v času podržavljanja tako, kot izhaja iz izvedenskega poročila z dne 18. 2. 2006. Postavlja se vprašanje, kakšno je bilo stanje nepremičnine s parc. št. 203/4 v času podržavljanja, česar ni mogoče ugotoviti niti z izvedeniškega mnenja, ki je podlaga za odločanje, saj je napačno navedeno, da je bila predmet podržavljanja nepremičnina, ki ni navedena v menjalni pogodbi. Sklicuje se na odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-42/93 z dne 15. 12. 1994 in sodba Vrhovnega sodišča RS I Up 1113/00 z dne 13. 6. 2001, da je za vrednotenje podržavljenega zemljišča odločilno stanje ob podržavljenju. Katera nepremičnina je bila podržavljena, je v postopku denacionalizacije dejansko vprašanje, ki ga bo treba razčistiti. Šele potem je možno ovrednotenje zemljišča in primerjava z odškodnino, dana ob podržavljenju. Ker ni pravilno ugotovljeno, katera nepremičnina je bila predmet menjave ali 204/4 ali 208/4, tudi ni pravilno odmerjena odškodnina za to podržavljeno premoženje. Iz izvedeniškega poročila z dne 18. 2. 2006 tudi ne izhaja stanje oziroma vrednost podržavljene nepremičnine v času vračanja zaradi ugotovitve eventuelnega povečanja vrednosti nepremičnine. Posledično niso bila ugotavljanja vlaganja v podržavljeno nepremičnino in ni bila ugotovljena povečana vrednost nepremičnine zaradi vlaganj, kar je pri vračilu v naravi nujno. Nepremičnina ni bila ocenjena po današnjem stanju kljub ugovorom pritožnika v tej smeri v vlogi z dne 6. 9. 2006, prvi nasprotni udeleženki v vlogah 15. 9. 2006 in 28. 3. 2006 ter v vlogi stranskega udeleženca M. J. z dne 17. 10. 2006. Nepravilno so na račun ugotovljene vrednosti zemljišč – vrta v času podržavljenja, za katerega je bilo ugotovljeno, da ga ni mogoče vrniti v naravi, ker je prešlo v last tretjih – fizičnih oseb, vrača premoženje v naravi sicer kot stanovanje v stanovanjski hiši. Tako nadomestno vračanje zemljišč, ki jih ni mogoče vrniti v naravi, je v nasprotju z ZDen. Osnovno pravilo ZDen je, da se podržavljene nepremičnine vračajo v naravi, če je to mogoče. Če to ni mogoče zaradi pravnih ali dejanskih ovir, gre upravičencu pravica do odškodnine v obveznicah SOD (2. člen in 42. ter 43. člen ZDen). Če je bilo v predmetnem postopku pravilno ugotovljeno, da zemljišča – vrta, ki je obstojal v času podržavljanja v takratni izmeri 1477 m2 (izvedenec B. v poročilu 28. 2. 2006 drugače: 1629 m2 oziroma 958 m2) kot nepozidanega zemljišča ni mogoče vrniti v naravi, potem upravičencu lahko iz tega naslova pripada kvečjemu odškodnina v obveznicah SOD, ne pa nadomestna vrnitev v naravi z vrnitvijo stanovanja iz 5. točke izreka sklepa. Če pa že, pa taka nadomestna vrnitev terja v prvi vrsti najmanj obveznost cenitve take nadomestne stvari po stanju v času vračanja in ne po stanju o podržavljanju, tako kot je to storilo sodišče, ko je pri vračanju v naravi upoštevalo vrednost stanovanja v času podržavljanja in tudi sporazum upravičenca in zavezanca za vrnitev nadomestnega premoženja (42. člen ZDen). Ne gre spregledati dejstva, da vrednosti tako podržavljene nepremičnine kot tudi v zameno dane nepremičnine vključuje tudi vrednost zemljišča – vrta (preostalo zemljišče) in da je pri podržavljeni nepremičnini tega zemljišča dvakrat do trikrat več, kot pri nadomestni nepremičnini, pri čemer je upoštevana tudi vrednost ograje, za katero v tem postopku razen iz navedb predlagateljic ni izkazano, da bi ta v resnici obstajala. Izkaže se torej, da je nepozidano zemljišče, ki ga v naravi ni mogoče vrniti, vrnjeno v naravi z nadomestno nepremičnino – stanovanjem, kar po prepričanju pritožnika ni pravilno in zakonito. Iz izvedeniškega mnenja z dne 18. 2. 2006 tudi ni mogoče ugotoviti, o tem pa tudi sklep ne vsebuje nobenih razlogov, zakaj je vrednost podržavljene stavbe ocenjena višje kot vrednost v zameno dane stavbe. Zato sklepa ni mogoče preizkusiti in je izkazana bistvena kršitev določb postopka, iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V 2., 3. in 4. točki sklepa so navedene ugotovitve, ki ne spadajo v okvir odločanja, pač pa v obrazložitev odločitve. Če pa že so ti deli izreka mestoma v nasprotju z listinami v spisu, so nejasni ter nezakoniti in napačni. V 2. točki izreka je navedeno, kaj je predmet denacionalizacije, česar ZDen ne pozna. Govori o upravičencih in o oblikah in načinih vračanja premoženja. V skladu z določbo 2. člena ZDen je denacionalizacija opredeljena kot vrnitev podržavljenega premoženja v naravi, če pa to ni mogoče, pa denacionalizacija obsega plačilo odškodnine. Denacionalizacija se nanaša na vrnitev premoženja v naravi, kot na vrnitev stvari, ne pa na vzpostavitev prejšnjega stanja. Predmet vrnitve ni in ne bo nepremičnina, ki je obstajala v času podržavljenja. Izrek sklepa je v tem delu tudi v nasprotju z menjalno pogodbo. V 2. točki izreka niso določno opredeljeni posamezni deli stavbe, ugotavlja pa se obstoj pravnih ovir za vrnitev, pri čemer v razlogih nima ustreznih razlogov. Iz poročila z dne 18. 2. 2006 izvedenca B. ne izhajajo dejstva navedena v 2. točki izreka sklepa. Ugotavljanje ovir je dejansko vprašanje, ki ga je dolžno sodišče ugotoviti v okviru ugotovitev pravnega in dejanskega stanja nepremičnin. Za ugotavljanje pravnih ovir za vrnitev premoženja v naravi ne more biti odločilno poročilo izvedenca, ki ugotavlja stanje ob podržavljenju po vrednosti, ampak je ugotavljanje ovir za vrnitev v naravi dejansko vprašanje, ki ga je dolžno sodišče ugotoviti v okviru ugotovitev pravnega in dejanskega stanja nepremičnin. Ali je dejansko podan temelj za denacionalizacijo, ni odvisno od določbe 5. člena ZDen, temveč od ostalih okoliščin, ki jih je treba ugotoviti v postopku. Izrek v 1. točki ni skladen s 5. členom ZDen v zvezi s 66. členom ZDen. 1. točka izreka bi morala v konkretnem primeru vsebovati le odločitev o upravičencih do denacionalizacije, ne pa o temelju za denacionalizacijo. Predlagateljici sta v zvezi z okoliščinami iz 5. člena ZDen predložili listine, ki jih je sodišče vpogledalo in ocenilo. Vendar pa te skupaj z izpovedjo ne morejo privesti do zaključka, ki ga terja vsebina 5. člena ZDen. Prva predlagateljica zaslišana kot stranka ni izpovedala o konkretni grožnji takratnih oblasti ali konkretnega predstavnika oblasti. Izpovedala je le o strahu, ki so ga doživeli zaradi pritiskov. Strah je subjektivna okoliščina, ni pa dokaz o grožnji ali sili tretje osebe oziroma organa iz petega odstavka 8. člena ZDen. Glede pritiskov konkretno ni izpovedala od koga in na kakšen način so bili pritiski izvajani in ali so bili izvajani zaradi sklenite menjalne pogodbe. Listine, ki jih je vpogledalo sodišče, na podlagi katerih je sodišče sklepalo na psihične pritiske pred sklenitvijo menjalne pogodbe, so neupoštevne, saj se ne nanašajo na upravičenca, niti ne izkazujejo grožnje in sile v času sklenitve menjalne pogodbe, ampak na osebo J. D., ki je bil sin upravičencev. V kakšni povezavi naj bi bila grožnja za sklenitev menjalne pogodbe s položajem sina upravičencev v obdobju pred sklenitvijo menjalne pogodbe, sodišče ni jasno in izrecno pojasnilo. Zgolj samo to dejstvo in takratne razmere ne morejo privesti do zaključka o sili in grožnji za sklenitev menjalne pogodbe. Iz listin, ki izvirajo iz obdobja ob sklenitvi menjalne pogodbe, pa na silo ali grožnjo ni mogoče sklepati. Iz njih ni mogoče sklepati na obstoj konkretne sile in konkretne grožnje s strani konkretnih organov v smislu petega odstavka 8. člena ZDen. Iz navedenih listin izhaja, da je bila odločba z dne 12. 12. 1947 razveljavljena, kar pomeni, da sploh ne more biti upoštevna, saj je s pritožbo upravičenec uspel in so se učinki te listine razveljavili. Je pa mogoče iz nadaljnjih listin, na katere se sklicuje sodišče, sklepati na za to zadevo zelo pomembni dejstvi. Namreč iz odločbe, z dne 31. 12. 1947 o razveljavitvi odločbe z dne 12. 12. 1947 izhaja, da je bilo upravičencema podržavljeno le eno stanovanje (trisobno s kabinetom) v V. u. 6 in ne cela hiša (sodišče je ugotovilo, da je imela hiša ob podržavljenju tri stanovanja) in da se mu je za to stanovanje nakazalo stanovanje v D.. Nadalje iz obrazložitve odločbe izhaja razlog, zakaj je upravičenec J. D. vložil pritožbo: ker je svojo hišo na željo predsedstva zamenjal za drugo. Iz navedenega torej izhaja, da J. D. v zvezi s sklenitvijo menjalne pogodbe sploh ni mogel biti pod grožnjo ali silo, saj je sam izjavil, da je sklenil menjalno pogodbo na željo predsedstva. Iz odločbe z dne 12. 12. 1947 pa izhaja, da je predsedstvo kupilo nepremičnino, kar pomeni, da je bila upravičencu plačana kupnina. Da je bila ta plačana v celotni takratni vrednosti prodaje nepremičnine, pa izhaja iz menjalne pogodbe in sicer iz njenega 2. člena, iz katerega izhaja, da sta razliko med obema vrednostima zamenjanih nepremičnin upravičenca že prejela, kar sta potrdila s podpisom na menjalni pogodbi. Izkaže se torej, da je bil v konkretnem primeru akt podržavljenja (odločba z dne 12. 12. 1947) s katerim je bilo upravičencema podržavljeno eno stanovanje na V. (in ne cela hiša) razveljavljen, da je bila menjalna pogodba sklenjena na željo in ne z grožnjo državnega organa, kar je prostovoljno izjavil upravičenec v svoji pritožbi in je bil to tudi njegov osnovni pritožbeni razlog ter da sta upravičenca za nepremičnino prejela celotno kupnino. Na tej podlagi je mogoč zgolj zaključek, da v konkretnem primeru sploh ni pogojev za denacionalizacijo oziroma, da je za nepremičnine, na katerih je stala stavba, vendar je zanj bila plačana kupnina, mogoče uveljavljati odškodnino v obliki obveznic Slovenskega odškodninskega sklada d.d. in sicer v obsegu stavbe in funkcionalnega zemljišča kot za zidano stavbno zemljišče. Številna in ustaljena sodna praksa je zavzela stališča, da mora biti sila ali grožnja usmerjena prav na sklenitev pravnega posla, na kar iz poteka dogodkov v konkretni zadevi, ki se je končalo s podpisom menjalne pogodbe sploh ni mogoče sklepati. Določba 5. člena ZDen predpostavlja aktivno ravnanje državnega organa oziroma predstavnika oblasti, ki je pripravilo lastnika k sklenitvi pogodbe, zato je sodišče napačno sklepalo, da je v konkretnem primeru tako ravnanje obstajalo. Sodišče se ne more sklicevati na okoliščine, da je bila menjalna pogodba sklenjena v času, ko je zaradi veljavnih predpisov lastnikom grozil odvzem premoženja in da so bila zaradi sklenjene pogodbe prikrajšani. ZDen ne določa, da bi zaradi takih okoliščin bivši lastniki lahko zahtevali vrnitev premoženja, odtujenega s pogodbo. Treba je presoditi vse okoliščine, ki so posameznika pripeljale do odločitve za sklenitev pravnega posla in ugotoviti ali v primeru, če bi lahko izrazili pravo voljo, takšne odločitve ne bi sprejel. V tem kontekstu je treba upoštevati tudi razmere, ki so obstajale v času sklenitve konkretne pogodbe. Predlagateljici nista predložili in niti predlagali nobenih materialnih dokazov, s katerimi bi lahko utemeljili trditev, da je šlo za neposredno in konkretno grožnjo ali nasilno prisilitev k sklenitvi menjalne pogodbe. Na upravičenost do denacionalizacije ni mogoče sklepati niti iz okoliščine, da naj bi se nasilje in odvzem kazalo v tem, da je bila pogodba za nepremičnino na H. sklenjena kasneje in da je šlo za nasilen odvzem nepremičnine. Tudi, če bi bilo to res tako, predlagateljici v svoji pripravljalni vlogi z dne 18. 11. 2002 zatrjujeta, da se je tako stanje saniralo, saj je bil ukrep odvzema stanovanja v pritožbenem postopku razveljavljen. Po izvedbi pritožbenega postopka je bila sklenjena menjalna pogodba in za sklenitev le-te nista predlagateljici izjavili nič takšnega, niti predložili nobenih materialnih dokazov, ki bi kazali na to, da jima je kdo grozil ali jih v sklenitev pogodbe prisilil. Sodišču tudi nista ponudili še drugih podlag za opravo celotne analize okoliščin, ki bi lahko pripeljale do željenega zaključka. Po mnenju pritožnika dokaznega bremena o obstoju sile in grožnje ob ali za sklenitev menjalne pogodbe nista zmogli, odločitev sodišča na podlagi listin in izpovedi pa ni prepričljiva in jasna in niti logična, ter ne podpira podlage iz 5. člena ZDen. Nadalje iz menjalne pogodbe izhaja, da sta upravičenca vsoto – razliko med vrednostjo zamenjanih nepremičnin prejela, kar sta potrdila s podpisom menjalne pogodbe. Šlo je torej za odplačen pravni posel. Sodišče se ni spustilo v temeljito analizo listin. Iz menjalne pogodbe izhaja, da sta potrdila prejem vsote denarja. Ta vsota denarja pa ni mogla biti nič drugega, kot razlika med vrednostjo zamenjanih nepremičnin, saj je ta izjava upravičencev dana v kontekstu člena pogodbe, ker stranke sporazumno ugotavljajo vrednost zamenjanih nepremičnin. Že sama narava menjalne pogodbe je v tem, da se stranki v primeru razlike v vrednosti zamenjanih nepremičnin dogovorita za doplačilo vrednost stranki, katere nepremičnina je manj vredna. Predsedstvo je nepremičnino kupilo, J. D. pa je v razlogih pritožbe navedel, da je predsedstvo želelo kupiti nepremičnino. Zato ni šlo za sklenitev menjalne pogodbe pod silo ali grožnjo. Pritožnik uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in posledično zmotno uporabo materialnega prava ter še bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče ne more zgolj s sklicevanjem na okoliščino, da se je druga nasprotna udeleženka (SOD) izjavila o tem, da se strinja s temeljem denacionalizacije. Iz tega ni mogoče sklepati, da se s tem strinjajo tudi vse ostale stranke v postopku oziroma svojega zaključka ne more opreti zgolj na izjavo ene stranke, pri čemer k opredelitvi o tem dejstvu niti ni pozvalo vseh strank v postopku, temveč le nasprotni udeleženki, kar vse izhaja iz listin v spisu in nenazadnje se na to sklicuje tudi sodišče v izpodbijanem sklepu.

8. Prva predlagateljica je odgovorila na pritožbi prvega nasprotnega stranskega in tretjega nasprotnega stranskega udeleženca, prva nasprotna udeleženka pa je odgovorila na pritožbo prve predlagateljice. Vsi predlagajo zavrnitev pritožb ter potrditev sklepa v izpodbijanih delih.

9. Ni dovoljena pritožba nasprotnega predlagatelja V. P. zoper 5. točko izreka sklepa, saj mu z izpodbijano odločitvijo ni naložena nobena obveznost, kot tudi se odločitev ne nanaša na njegovo stanovanje. Zato ne izkazuje pravnega interesa za pritožbo in je moralo pritožbeno sodišče njegovo pritožbo v tem delu zavreči (četrti odstavek 343. člena ZPP).

10. Utemeljene so pritožbene navedbe pritožnikov, da dejanske ugotovitve ne morejo biti predmet izreka ugotovitvenega predloga kot posledično tudi ne izreka ugotovitvenega sklepa v nepravdnem postopku. Predmet predloga za denacionalizacijo tudi v nepravdnem postopku, ko se smiselno uporabljajo določbe ZPP (glej določbo 37. člena ZNP), so lahko le ugotovitve pravic in pravnih razmerij (prvi odstavek 181. člena ZPP). V navedenih delih izpodbijanega sklepa pa so vsebovane dejanske ugotovitve o tem, katera nepremičnina je predmet denacionalizacije, kaj sta upravičenca prejela v zameno za svojo nepremičnino ter v kakšnem deležu v zameno dana nepremičnina in odškodnina v denarju dosegata vrednost podržavljenega premoženja. Tovrstne ugotovitve dejanskega značaja zato spadajo v razloge sklepa. Izkazana je torej vsebinsko očitana bistvena kršitev določb nepravdnega postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP v zvezi z prvim odstavkom 181. člena ZPP). Zato je v tem delu pritožbeno sodišče moralo ugoditi pritožbam tako, da je razveljavilo drugo točko izreka sklepa in predlog zavrglo, tretjo in četrto točko pa je le razveljavilo, saj v tem delu izpodbijana odločitev sodišča celo presega obseg predloga predlagateljic (prvi odstavek 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 2. člena ZPP in 37. členom ZNP).

11. Niso pa utemeljene pritožbe nasprotne udeleženke Mestne občine Ljubljana ter nasprotnih stranskih udeležencev I. V. ter V. P. zoper prvo točko izreka sklepa. Predlog je v tem delu pravilno oblikovan v skladu z določbo 5. člena ZNP. Na podlagi ugotovitve, da je podan temelj za denacionalizacijo iz 5. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), je izražen zakonski dejanski stan na podlagi ugotovljenega konkretnega dejanskega stanu, vsebovanega v navedbi, da je bila menjalna pogodba sklenjena zaradi grožnje in sile državnega organa oziroma predstavnika oblasti. Zato pritožbeni očitki, ki so v tem delu materialnopravne narave, saj merijo na nesklepčnost predloga, niso utemeljeni.

12. Zakaj je štelo sodišče prve stopnje, da sta bila upravičenca že pred sklenitvijo menjalne pogodbe izpostavljena konkretnim psihičnim pritiskom in doživljala konkretni strah ter podvržena grožnjam tedanjih oblastnikov, je obrazloženo na tretji in četrti strani izpodbijanega sklepa in se sodišče druge stopnje prvenstveno sklicuje na izčrpne dejansko ter pravno pravilne razloge izpodbijanega sklepa, na posamezne pritožbene očitke pa še odgovarja: Sodišče prve stopnje ni zamenjalo pokojnega denacionalizacijskega upravičenca z njegovim sinom, le pravilno je poudarilo, da je bila sinu J. D. izrečena zaplemba premoženja, ker je sodeloval z okupatorjem ter pobegnil v inozemstvo in je rodbinam na begu (torej obema denacionalizacijskima upravičencema - med drugim očetu J. oz. Jo. D.) treba nakazati le najnujnejše stanovanjske prostore. Šlo je torej na podlagi te okoliščine posredno tudi za konkreten pritisk na člane družine osebe, kateri je bila izrečena zaplemba premoženja, kot pravilno izhaja tudi iz razlogov izpodbijanega sklepa. Res je nadalje, da v odločbi MIO, z dne 31.12.1947 piše, da je bila pogodba sklenjena na željo Vlade LRS, vendar pa je takšen zapis zapisala tedanja oblast in zato nima takšnega pomena, kot ga želijo prikazati pritožniki. Še manj je pomembno, da naj bi bil Jo. D. tedaj visok državni uradnik. Tudi niso pomembne obširne pritožbene navedbe pritožnika V. P., da se je že leta 1947 v neposredni bližini stanovanjske hiše na V. pričela gradnja Inštituta za metalurgijo in da je temu sledila še gradnja železarskih delavnic in zunanjih plavžev ter hrupnih drobilcev, kar je povzročilo onesnaženje ozračja in močan hrup, kar naj bi vplivalo na odločitev pok. J. D., da vendarle sklene menjalno pogodbo. Pritožnik sicer opozarja, da o teh okoliščinah ni bil zaslišan, vendar pa gre za neprimeren dokaz, saj bi moral s svojim pričevanjem dokazati, da so se okoliščine, ki naj bi jih pokojni upravičenec poznal, vplivale na njegovo pogodbeno voljo, svojega zaslišanja pa prav v zvezi s to okoliščino niti ne predlaga, niti ne zatrjuje, da mu je bila znana volja pokojnega. Ta dokazni predlog je torej že na prvi pogled neutemeljen. Zato tudi ni izkazan vsebinsko očitan pritožbeni očitek zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče predvsem prepričuje dejstvo, da je Vlada LRS že v svoji odločbi z dne 11.12.1947 zapisala, da je bila hiša že prodana, čeprav tedaj še ni bila sklenjena pogodba, torej anticipirano izvedla psihološki pritisk na sklenitelja kasneje sklenjene pogodbe. Tudi, če je bila ta odločba kasneje razveljavljena, je negativni psihološki učinek takšnega zapisa ostal. Dejansko voljo pogodbenikov nadalje izkazuje tudi dopis, z dne 12.4.1955, pokojnih upravičencev, ko prosita, da se jima vrne hiša na V.. Končno so prepričljive tudi izpovedbe prve predlagateljice, ki je opisala tedanje razmere in pritiske na njegovega očeta (glej tiste izpovedbe, ko opisuje, da je oče rekel, da hočejo „hišo vzeti“ in „da so lahko veseli, da so ostali živi ...“, na list. štev. 268). Opisana sila in grožnja je bila torej usmerjena na sklenitev konkretnega pravnega posla, zaradi česar sta pokojna pogodbenika pogodbo sklenila. Končno tudi ni pomembna okoliščina, da predstavlja menjalna pogodba odplačni pravni posel, katerega sta pokojna upravičenca podpisala (pritožba stranskega udeleženca I. V.). Prav tako ni pomembno, v kakšnem obsegu so bile zamenjane nepremičnine. Bistveno je, da je izkazana sila in grožnja državnega organa, ki terja vzpostavitev pravnega in dejanskega stanja pred njeno sklenitvijo oziroma poračunavanje vrednosti danih in prevzetih nepremičnin ter odškodnine. V teh vsebinskih okvirih je treba razumeti tudi temelj predloga, kateremu je bilo ugodeno. Ob povedanem je bilo treba pritožbe zoper ta del sklep zavrniti in v tem delu potrditi izpodbijani sklep (353. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

13. Vsi pritožniki, ki izpodbijajo 5. točko izreka sklepa pravilno opozarjajo, da bi bilo treba ugotoviti sedanje zemljiškoknjižne oznake hiše na T. u. 6 L. s pripadajočimi skupnimi prostori, deli objekta in naprav ter garaže in funkcionalnega zemljišča in ker to ni bilo bilo storjeno, je bilo dejansko stanje nepravilno ugotovljeno. Prav imata nadalje v zvezi s tem delom odločitve pritožnika I. V. in V. P., ko opozarjata, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati njune pripombe na izvedensko mnenje, ki jih obširno ponavljata v pritožbi. Svojo udeležbo sta namreč prijavila že v letu 2005 oz. 2007, ko izvedensko mnenje še niti ni bilo izdelano in sta torej v tedanjem stanju prevzela postopek, kar posledično pomeni, da jima je bila odtegnjena možnost obravnavanja pred sodiščem in je zato storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Razen tega pa je sodišče prve stopnje arbitrarno in nerazumno omejilo podajanje pripomb udeležencev na vprašanje pravilnosti valorizacije. Izkazana je zato tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj v sklepu ni vseh potrebnih pravno odločilnih razlogov. Zato je moralo sodišče druge stopnje v tem delu ugoditi pritožbam ter razveljaviti v tem delu sklep sodišča prve stopnje ter vrniti v tem delu zadevo v nov postopek. V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje odgovoriti na vse obširne pritožbene navedbe I. V., uveljavljane pravočasno že v postopku pred sodiščem prve stopnje (2. odstavek 354. člena ZPP). Pri ponovnem ugotavljanju vrednosti podržavljenega premoženja bo treba upoštevati tudi določbo prvega odstavka 44. člena ZDen, po katerem se vrednost podržavljenega premoženja določi po stanju premoženja v času podržavljanja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti.

14. Prva nasprotna predlagateljica pa pravilno opozarja, da ne bo treba čakati na zaključek pravdnih postopkov, saj so vsa razpolaganja v času denacionalizacijskega postopka nična, upoštevaje določbo 88. člena ZDen.

15. Pravilna pa je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje v zvezi z okoliščino, da je denacionalizacijski upravičenec že prejel znesek 889.934,00 DIN in se v izogib ponavljanju sodišče druge stopnje v zvezi s pritožbami predlagateljic za sedaj zgolj sklicuje na izčrpne in dejansko pravilne razloge sodišča prve stopnje, ki jih pritožbeni očitki ne morejo izpodbiti.

16. Prav tako sodišče druge stopnje nima pripomb glede tistih pritožbenih očitkov pritožnikov, ki opozarjajo, da naj ne bi bil utemeljen način vračanja, kot je vsebovan v 5. točki izreka sklepa (1) ter da nepremičnine niso bile do sedaj fizično razdeljene oziroma ni bila opravljena delitev solastnine. Podlago za delitev nepremičnine v ustreznem postopku (etažna lastnina), bo namreč lahko predstavljala odločba, izdana v tem postopku (glej Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi; ZVEtl).

(1) Glej na primer: Sklep VS RS II Ips 158/2000, z dne 7.9.2000. „Upoštevanje prejema odškodnine v smislu prvega odstavka 72. člena ZDen ne pomeni le vrnitve prejetega denarja ali vrnitve prejetega nadomestnega zemljišča.“