Jedro

Višino pravične denarne odškodnine za posamezne odškodninske postavke mora sodišče določiti v skladu s pogoji, ki jih določata 200.čl. in 203.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Pri tem je treba upoštevati tudi razpone, v katerih se po uveljavljeni sodni praksi priznavajo odškodnine za posamezne vrste negmotne škode od najblažjih stopenj do katastrofalnih škod.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je naložilo toženi stranki, da plača tožnici znesek 3.350.326,00 SIT z zamudnimi obrestmi in da ji plačuje od 1.3.1994 dalje mesečno rento po 15.195,00 SIT. Višji tožničin tožbeni zahtevek je zavrnilo. Proti sodbi sta se pritožili tožeča in tožena stranka. Sodišče druge stopnje je tožničini pritožbi toliko ugodilo, da je prisojeno odškodnino zvišalo za 1.900.000,00 SIT in ustrezno spremenilo izrek o pravdnih stroških. Pritožbi tožene stranke pa je ugodilo tako, da je odločitev sodišča prve stopnje glede rente razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ostalem je pritožbi strank zavrnilo ter v nespremenjenih in nerazveljavljenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnica je vložila proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje tako spremeni, da prisodi tožnici poleg že prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo še nadaljnjo odškodnino v znesku 1.300.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 26.4.1994 dalje. V obrazložitvi revizije navaja, da bo imela tožnica vse življenje občasne vsakodnevne bolečine v spodnjem delu vratne hrbtenice, ob spremembah vremena bolečine v prsnem košu in nadalje lažje do srednje močne glavobole. Poudarja tudi bolečine in številne neugodnosti v času zdravljenja, kar vse starejši ljudje težje prenašajo kot mlajši poškodovanci. Tožničine življenjske aktivnosti so sedaj zmanjšane v takšnem obsegu, da tožnica ni sposobna za samostojno življenje in je vezana na stalno pomoč druge osebe. Zaradi škodnega dogodka ima tako življenje povsem uničeno. Tudi obseg skaženosti ni bil primerno upoštevan. Tožnici bi morala biti priznana odškodnina v zahtevani višini pri vseh postavkah.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o prejeti reviziji ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10.tč. 2.odst. 354.čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP, vendar take kršitve ni ugotovilo.

Tudi uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Sodišči prve in druge stopnje sta na podlagi izvedenega dokaznega postopka podrobno ugotovili obseg in posledice tožničinih poškodb, trajanje in intenzivnost fizičnih ter psihičnih bolečin in neugodnosti. Višino pravične denarne odškodnine za posamezne odškodninske postavke mora sodišče določiti v skladu s pogoji, ki jih določata 200.čl. in 203.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Pri tem je treba upoštevati tudi razpone, v katerih se po uveljavljeni sodni praksi priznavajo odškodnine za posamezne vrste negmotne škode od najblažjih stopenj do katastrofalnih škod. Po oceni revizijskega sodišča je sodišče druge stopnje, ki je na prvi stopnji prisojeno odškodnino zvišalo za 1.900.000,00 SIT, upoštevalo vse navedene kriterije. Z dokončno prisojeno odškodnino za fizične bolečine v znesku 1.800.000,00 SIT so v zadostni meri upoštevane vse ugotovljene tožničine dosedanje in bodoče bolečine ter neugodnosti. Revizijska trditev, da stari poškodovanci občutno težje prenašajo bolečine kot mlajši, ne more biti odločilna, saj to ni splošno pravilo, ampak je to od primera do primera različno. Pri določitvi odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (v znesku 2.500.000,00 SIT) je bilo na drugi stopnji posebej upoštevano in poudarjeno, da je bila tožnica pred poškodbo povsem samostojna, sedaj pa je zaradi vrtoglavosti odvisna od tuje pomoči, tako da so njene življenjske aktivnosti praktično zmanjšane za 100%. Pri ugotavljanju prizadetosti zaradi posledic poškodbe je prišla do izraza tudi tožničina starost 74 let. V reviziji zatrjevane okoliščine glede prenizke odškodnine iz navedenih dveh odškodninskih postavk niso take narave, da bi omajale prepričanje revizijskega sodišča v primernost prisojene odškodnine. Isto velja tudi za prisojeno odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti, ki je bila že na prvi stopnji prisojena v primernem znesku 200.000,00 SIT. V zvezi z revizijskimi navedbami o časovni odmaknjenosti prejema odškodnine od škodnega dogodka se pripominja, da v konkretnem primeru od vložitve tožbe dne 5.4.1993 do konca glavne obravnave dne 26.4.1994 ni preteklo toliko časa, da bi moralo sodišče to okoliščino pri odmeri odškodnine posebej upoštevati.

Iz vseh navedenih razlogov je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).