Jedro

Retinent ima kot dobroveren nelastniški posestnik pravico pridržati lastnikovo stvar, dokler mu niso povrnjeni potrebni in koristni stroški. To pravico ima na glede na to, ali so mu ti stroški nastajali le v času, ko je bil dobroveren lastniški posestnik, ali pa tudi še po tem, ko ni bil več dobroveren lastniški posestnik. Pridržna pravica, ki jo ima na stvari, ga namreč upravičuje do neposredne posesti. Učinkuje kot ugovor zoper lastnikov vindikacijski zahtevek, ki odlaga vrnitev stvari, dokler ne prejme izpolnitve svoje terjatve iz naslova potrebnih in koristnih stroškov. To pa pomeni, da lastnik ni upravičen zahtevati plačilo uporabnine za pridržano stvar, ki je retinent ni uporabljal.

Izrek

I. Reviziji se ugodi in se sodbi sodišč nižjih stopenj spremenita tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

II. Sodbi sodišč nižjih stopnje se spremenita tudi v njunih stroškovnih delih, in sicer mora tožeča stranka toženi stranki povrniti stroške postopka pred sodiščema prve in druge stopnje kot tudi stroške revizijskega postopka v skupni višini 5.640,65 EUR v roku 15 dni od vročitve sodbe revizijskega sodišča, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Tožnici sta od toženca zahtevali plačilo uporabnine za nepremičnino, v naravi stanovanjsko hišo, katere solastnici sta in katere uporabo naj bi jima toženec preprečeval. 2. Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo plačilo po 5.902,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 5. 2014 dalje vsaki od tožnic (I. in II. točka izreka) in še plačilo po 5.202,90 EUR vsaki od tožnic, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo v obdobju med 16. 6. 2014 in 16. 11. 2015 od mesečnih zneskov 289,05 EUR od vsakega 16. v mesecu dalje (III. in IV. točka izreka). V presežku, tj. glede nadaljnjih 14.197,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki naj bi jih toženec dolgoval vsaki od tožnic, je tožbeni zahtevek zavrnilo; prav tako glede obresti, zahtevanih od zneska 5.202,90 EUR za obdobje pred 16. 6. 2014 (V. točka izreka). Odločilo je še o pravdnih stroških (VI. točka izreka).

3. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi toženca in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v točkah I., II. in IV. njenega izreka, tako da je tožniku naložilo plačilo zgolj po 5.882,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 5. 2014 dalje vsaki od tožnic. Zahtevek je torej zavrnilo še za nadaljnjih 19,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in ustrezno prilagodilo odločitev o pravdnih stroških. V preostanku je toženčevo pritožbo zavrnilo. Odločilo je še o pritožbenih stroških.1

4. Na podlagi sklepa Vrhovnega sodišča II DoR 300/2020 z dne 4. 9. 2020 je toženec zoper sodbo sodišča druge stopnje vložil revizijo, v kateri zatrjuje bistvene kršitve določb postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Revizijskemu sodišču prvenstveno predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne; podrejeno pa predlaga razveljavitev sodb sodišč nižjih stopenj in vrnitev zadeve sodišču prve ali druge stopnje v novo sojenje. Priglaša revizijske stroške.

5. Revizija je bila vročena tožnicama, ki v odgovoru predlagata njeno zavrnitev in priglašata stroške revizijskega postopka.

6. Toženec je vložil še repliko na odgovor tožnic. Ker zakon poleg revizije in odgovora na revizijo ne predvideva nadaljnje izmenjave vlog med strankami, revizijsko sodišče te vloge, vložene po izteku roka za vložitev revizije, ni upoštevalo.

**Dejanski okvir spora**

7. V postopku so bila ugotovljena naslednja bistvena dejstva: - A. A., zunajzakonski partner prve tožnice in oče druge tožnice, je 21. 1. 1997 s tožencem sklenil pogodbo o preužitku, s katero je tožencu izročil stanovanjsko hišo (parcelo št. 581/5 k. o. ...). Še istega dne je A. A. umrl. - Tožnici, ki sta dedinji po A. A., vsaka do ½, sta na zapuščinski obravnavi dne 9. 2. 1998 napovedali izpodbijanje omenjene pogodbe o preužitku. Pogodba je bila s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Velenju št. P 119/2001 z dne 15. 2. 2005 ugotovljena za nično.

- Toženec je tožnicama predal posest parcele št. 581/5 k. o. ... šele 23. 11. 2015, potem ko sta mu v skladu s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Celju št. P 609/2010 z dne 4. 9. 2014 plačali denarno vrednost njegovih vlaganj v nepremičnino (36.403,00 EUR).

- Toženec je v nepremičnino vlagal že pred sklenitvijo pogodbe o preužitku, najmanj pa od sklenitve pogodbe dalje do začetka leta 2001. - Stanovanjska hiša na parceli št. 581/5 k. o. ... v spornem obdobju toženčeve posesti ni bila dokončana in ni bila primerna za bivanje ter je toženec ni uporabljal (nedokončane notranje stene, manjkajoče ogrevanje, električna napeljava, nedokončana tla in stropi v mansardi, neurejene kopalnice, manjkajoča ograja na stopnišču); v najem bi jo bilo zato mogoče oddati le ob investiciji v višini 22.881,94 EUR.

- V času svoje posesti toženec v nepremičnini ni prebival ali jo uporabljal. **Odločitev sodišč nižjih stopenj**

8. Toženec je trdil, da je hišo zadrževal v posesti na podlagi pridržne pravice iz sedmega odstavka 38. člena Zakona o temeljnih lastninskih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR; enako določa sedmi odstavek 95. člena sedaj veljavnega Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju SPZ), ki dobrovernemu posestniku omogoča, da pridrži stvar, dokler mu niso povrnjeni potrebni in koristni stroški, ki jih je imel v zvezi z njenim vzdrževanjem. Sodišči nižjih stopenj sta sprejeli stališče sodišč iz postopka v zadevi št. P 609/2010, po katerem je bil toženec že od zapuščinske obravnave, kjer je bilo napovedano izpodbijanje pogodbe o preužitku, nedobroverni posestnik. Na pridržno pravico se zato ne more sklicevati. Neutemeljen je tudi ugovor pridržne pravice na podlagi 286. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR; enako določa 262. člen sedaj veljavnega Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ), po katerem ima upnik zapadle terjatve, v čigar rokah je kakšna dolžnikova stvar, pravico to stvar pridržati, dokler mu ni plačana terjatev. Tudi ta ugovor namreč pripada le dobrovernemu posestniku. V zakonu sicer ni podlage za obravnavo mešanih primerov, kot je konkretni, ko je bil toženec od sklenitve pogodbe do zapuščinske obravnave (tj. približno eno leto) tudi dobroverni posestnik, toda po presoji pritožbenega sodišča se na pridržno pravico ne more sklicevati posestnik, ki je bil nedobroveren vsaj pretežno obdobje (tj. tri leta od skupaj štirih let). Tako stališče ima podlago v načelu vestnosti in poštenja, izravnalni pravičnosti ali celo v prepovedi zlorabe pravic. Po mnenju pritožbenega sodišča je pridržno pravico treba presojati po specialnejši določbi ZTLR oz. SPZ. Tudi sicer pa je pridržna pravica po ZOR oz. OZ mogoča le na premičninah in vrednostnih papirjih, na pa na nepremičninah, omogočena pa je le upnikom zapadlih terjatev, toženčeva verzijska terjatev iz naslova vlaganj v nepremičnino pa ni zapadla vse do izgube posesti.

9. Ker je toženec kot nedobroverni posestnik tožnicama onemogočal posest in uporabo hiše, ju je prikrajšal do vrednosti uporabnine. Izračun uporabnine temelji na pričakovani povprečni najemni vrednosti nepremičnine. Izvedenec je izhajal iz ocenjene vrednosti nepremičnine in iz ocenjene vrednosti višine najemnine po načinu tržnih primerjav na osnovi izvedenih pravnih poslov. Dejstvo, da sporna stanovanjska hiša še ni dokončana in je v takem stanju ne bi bilo mogoče oddati v najem, je pri tem nepomembno, saj bi bila oddaja v najem mogoča tudi ob dogovoru z najemnikom, da jo sam dokonča, najemnina pa se zniža za stroške usposobitve hiše za bivanje. Primerna tržna najemnina bi znašala 578,10 EUR mesečno, za vtoževano obdobje 60 mesecev do vložitve tožbe torej 34.686,02 EUR in za obdobje 18 mesecev po vložitvi tožbe do predaje nepremičnine še 10.405,80 EUR. Strošek, ki bi bil potreben za usposobitev hiše za bivanje, je izvedenec ocenil na 22.881,94 EUR, kar je sodišče odštelo od primerne tržne najemnine in za celotno vtoževano obdobje prišlo do mesečnega zneska 289,05 EUR uporabnine. Pritožbeno sodišče je odločitev zneskovno korigiralo le za 19,27 EUR, kar se nanaša na uporabnino za dva dneva (14. 5. 2009 in 15. 5. 2009), saj je bila za ta dva dneva vtoževana terjatev že zastarana.

**Dopuščena revizijska vprašanja**

10. Po določbi drugega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

11. Revizija je bila dopuščena glede vprašanj: - ali je bila v obravnavani zadevi materialnopravno pravilna metoda izračuna višine uporabnine, - kako se presoja pridržna pravica za potrebne in koristne stroške, če so ti stroški delno nastali v času, ko je bil posestnik dobroveren, in delno v času, ko je bil posestnik nedobroveren, - ali je lastnik upravičen do plačila uporabnine za čas, ko je imel posestnik stvar v posesti na podlagi pridržne pravice.

**Povzetek navedb strank v revizijskem postopku** **Revizijske navedbe**

12. Revident navaja, da predpostavka, uporabljena pri metodi izračuna uporabnine, tj. da bi tožnici v hišo najprej vložili več kot 22.000 EUR ali našli najemnika, ki bi ta znesek vanjo vložil sam, ne more obstajati zgolj na hipotetično, temveč bi jo bilo treba dokazati in ugotoviti, ali je v realnem življenju izvedljiva. Tožnici sta trdili, da bi hišo usposobili z minimalnim vložkom, kar vložek 22.000 EUR, ki ga je ugotovil izvedenec, gotovo ni; pogodbo z domnevno zainteresiranim najemnikom pa sta predložili prepozno in je sodišče ni upoštevalo. V sodni praksi je najti celo stališče, da je uporabnina mogoča le pri nepremičninah, ki so sposobne za uporabo brez kakršnega koli dodatnega vložka.

13. Revident dalje navaja, da je preuranjen sklep sodišč, da je bil nedobroveren pretežno obdobje vlaganj. Ugotovljeno je bilo, da je del stroškov vlaganj nastal v času, ko je bil dobroveren, zato mu za te stroške pripada pridržna pravica. Poleg tega naj bi sodišči spregledali, da je kot del stroškov uveljavljal tudi povračilo pogrebnih stroškov, ki jih je bil dolžan kriti po pogodbi o preužitku. Tudi za te stroške je imel pridržno pravico, in sicer na podlagi ZOR oz. OZ. Pridržna pravica je po sodni praksi mogoča tudi na nepremičninah. Zahtevek za povračilo vlaganj v nepremičnino ne zapade šele ob izgubi posesti; takrat začne teči zgolj zastaralni rok. Pridržna pravica bi bila brez smisla, če bi jo retinent izgubil takoj, ko ne bi bil več dobroveren. Stvar si je namreč pridržal z namenom zavarovanja plačila stroškov, nastalih v času, ko je bil dobroveren. Dolžnost plačila uporabnine za čas pridržanja stvari pa bi bila kontraproduktivna: pridržna pravica je namenjena le temu, da dolžnika sili k plačilu dolga, ne pa da retinenta sili v iskanje načina oddaje stvari, da bi s pokril uporabnino, ki bi jo moral nato plačati dolžniku (lastniku stvari). To še posebej velja v primeru za najem neuporabne pridržane stvari. Uporabnino bi bilo mogoča zahtevati le, če bi retinent tudi dejansko imel korist od stvari.

_Navedbe iz odgovora na revizijo_

14. Tožnici menita, da revizijske navedbe prekoračujejo domet dopuščenih vprašanj. S prvim vprašanjem je bila revizija dopuščena le glede pravilnosti uporabljene metodologije, ne pa glede prekršenega pravnega pravila, tj. ali je toženec sploh dolžan plačati uporabnino. Metodologija je bila uporabljena pravilno, le strošek potrebnega vložka za vseljivost hiše pa je bil ocenjen previsoko (tožnici hkrati trdita, da toženčeva vlaganja v večjem delu niso bila koristna). Pojasnjujeta, na kakšen način bi jo obnovili za nižje stroške. Menita, da ni ovir za oddajo nedokončane nepremičnine, zakoni to celo izrecno predvidevajo, saj vsebujejo določbe o možnostih pobotov vložkov z najemnino. Nasprotujeta stališču, da je toženec imel pridržno pravico. Njegova terjatev namreč še ni zapadla vse do izročitve hiše v posest tožnicama – vse dotlej tožnici zaradi njegovih vlaganj nista bili obogateni. Poleg tega je bil tudi nedobroveren. Ni dokazal, katera vlaganja naj bi opravil v času dobrovernosti. Revizija naj bi tudi ne bila dopuščena glede odstopov od sodne prakse in glede postopkovnih kršitev.

**Presoja utemeljenosti revizije**

15. Revizija je utemeljena.

16. Revizijsko sodišče se je najprej lotilo reševanja drugega in tretjega vprašanja. Prvenstveno je treba namreč ugotoviti, ali kljub toženčevi dolgoletni nelastniški posesti pravica tožnic do uporabnine morda iz kakršnega koli razloga odpade, ker zanjo sploh ni podlage. Ključno je dvoje: najprej, ali je bila lahko retencijska pravica podlaga za posest, s čemer je neločljivo povezano vprašanje toženčeve (ne)dobrovernosti, in nato, ali tudi v primeru utemeljenega pridržanja stvari retinent dolguje uporabnino. Šele zatem lahko pride na vrsto ukvarjanje z vprašanjem, ali je treba uporabnino plačati tudi za nedokončano hišo. Slednje namreč izhaja iz predpostavke, da je bila posest brez pravne podlage, da torej toženec ni imel pridržne pravice ter da zato ostaja le še vprašanje, ali se je kot posestnik okoristil (oziroma bi se ob gospodarnem postopanju s stvarjo lahko okoristil).

17. Drugo vprašanje se osredotoča na pridržno pravico za potrebne in koristne stroške, če so ti delno nastali v času, ko je bil posestnik dobroveren, delno pa po tem, ko je postal nedobroveren lastniški posestnik. Čeprav je toženec v nepremičnino vlagal do začetka leta 2001, je treba razmerje presojati po določbah SPZ. S 1. 1. 2003, ko je začel veljati SPZ, se je namreč prenehal uporabljati ZTLR, ki pa je v sedmem odstavku 38. člena določal enako kot določa sedmi odstavek 95. člena SPZ: dobroverni lastniški posestnik ima pravico pridržati stvar, dokler mu niso povrnjeni potrebni in koristni stroški, ki jih je imel z njenim vzdrževanjem. Tako sodna praksa kot teorija soglašata, da se posestnikova pridržna pravica nanaša tudi na nepremičnine.2 Zato revizijsko sodišče zavrača stališče pritožbenega sodišča, da »[p]ravna teorija tudi izpostavlja, da ni možna pridržna pravica po OZ na nepremičninah, ampak le na premičninah in vrednostnih papirjih.«3

18. Nadaljnje stališče pritožbenega sodišča, ki mu v odgovoru na revizijo pritrjujeta tudi tožnici, da naj toženec ne bi imel pridržne pravice, ker da njegova terjatev za povrnitev stroškov še ni zapadla, je non sequitur. Ta argument je namreč v diametralnem nasprotju z določbo sedmega odstavka 95. člena SPZ (in z določbo sedmega odstavka 38. člena ZTLR). Sedmi odstavek 95. člena SPZ je jasen. Dobroverni lastniški posestnik ima pravico pridržati stvar, dokler mu niso povrnjeni potrebni in koristni stroški, ki jih je imel v zvezi z njenim vzdrževanjem. Stališče, po katerem bi mu šla pridržna pravica šele, ko bi izgubil posest na predmetu pridržne pravice, je zato logični nesmisel. Brez neposredne posesti na predmetu pridržne pravice pač ni pridržne pravice. Pridržno pravico pridobi samo upnik, ki „ima v rokah“, torej v neposredni posesti kakšno dolžnikovo stvar (prvi odstavek 261. člena OZ). Posest retinenta je bistven pogoj za nastanek pridržne pravice kot tudi za njen obstoj – če retinent izgubi posest zadržane stvari, ugasne tudi njegova pridržna pravica.4 Razen tega je bilo tožnicama s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Celju št. P 609/2010 z dne 4. 9. 2014 naloženo, da morata tožencu plačati denarno vrednost njegovih vlaganj v to nepremičnino (36.403 EUR).

19. Toženec je v nepremičnino vlagal že pred sklenitvijo pogodbe o preužitku, vse do začetka leta 2001. Z že omenjeno pravnomočno sodbo je bilo tožnicama naloženo, da mu morata plačati 36.403,00 EUR povračila za koristne stroške. Sodišče prve stopnje je ugotovilo (čemur pritožbeno sodišče ni nasprotovalo), »da so tožencu njegovi koristni stroški nastajali v obdobju od 21. 1. 1997 pa do leta 2001«.5 Do zapuščinske obravnave po pokojnem A. A. dne 9. 2. 1998, ko sta tožnici napovedali izpodbijanje že omenjene pogodbe o preužitku, je bil tožnik dobroveren lastniški posestnik. To pomeni, da je bil glede stroškov, ki so mu v zvezi s to nepremičnino nastali do tedaj, vsekakor upravičen zadržati stvar.6 Bil je dobroverni lastniški posestnik nepremičnine in bil je upravičen do povrnitve stroškov, nastalih v zvezi z nepremičnino. Ti so mu bili tudi pravnomočno dosojeni. Res je, da je z napovedjo izpodbijanja pogodbe o preužitku prenehala dobrovernost njegove lastniške posesti. Ostal pa je dobroverni nelastniški posestnik nepremičnine na podlagi pridržne pravice, ki mu jo je za do tedaj nastale stroške zagotavljal sedmi odstavek 38. člena ZTLR ter nato sedmi odstavek 95. člena SPZ.

20. Zato tožencu ni mogoče očitati, da je z izgubo položaja dobrovernega lastniškega posestnika izgubil tudi pridržno pravico. Pridržna pravica na lastni stvari je oksimoron. Prav zato dobroverna lastniška posest ne more biti predpostavka pridržne pravice. Ključno je, da je bil toženec v času, ko so mu nastali prvi stroški z nepremičnino, njen dobroverni lastniški posestnik in da je na podlagi teh vlaganj pridobil pridržno pravico. Ker se šteje za dobrovernega nelastniškega posestnika,7 ga ni mogoče dolžiti, da je s tem, ko je prevzel posest nepremičnine, nase prevzel tveganje, ali mu bo stvar prinašala koristi ali ne. Tak očitek je mogoče nasloviti samo na tistega, ki je stvar vzel v posest neupravičeno in samovoljno. Tožencu pa ne samo, da mu tega ni mogoče očitati, njegova posest je utemeljena na pravici, namreč na pridržni pravici, ki mu jo je zagotavljal sedmi odstavek 38. člena ZTLR in kasneje sedmi odstavek 95. člena SPZ. Kot retinent zato vrača posest v stanju, kakršno je na dan vračila, in ob vračilu mu gredo vsi zahtevki dobrovernega lastniškega posestnika zaradi stroškov, ki so mu nastali z vzdrževanjem stvari po določbi 95. člena SPZ.8

21. Retinent sicer ni upravičen do uporabe zadržane stvari. A to ne pomeni, da bi bil za čas trajanja pridržne pravice lastnik od njega upravičen zahtevati uporabnino, ne glede na to, ali je stvar uporabljal. Obremenitev retinenta s plačilom uporabnine za pridržano stvar, ki ni primerna za uporabo, bi izničila temeljni namen in smisel pridržne pravice. Pomenila bi namreč odplačnost retencijske pravice. Da bi to dolžnika prej odvračalo od izpolnitve obveznosti, kot ga k temu priganjalo, je več kot očitno. Lastnik stvari, ki je neprimerna za uporabo, bo še kako zainteresiran za uporabnino od take, za uporabo neprimerne stvari, v konkretnem primeru za uporabnino za hišo, ki ni primerna za bivanje. To bi namreč pomenilo, da dlje, ko je stvar pridržana, več uporabnine se steče v njegovo premoženje. Da bi bilo to v popolnem nasprotju z namenom pridržne pravice, ki je v tem, da dolžnika sili k izpolnitvi,9 ni treba posebej utemeljevati.

22. Odgovora na drugo in tretje vprašanje sta zato naslednja: Retinent ima kot dobroveren posestnik pravico pridržati lastnikovo stvar, dokler mu niso povrnjeni potrebni in koristni stroški. To pravico ima na glede na to, ali so mu ti stroški nastajali le v času, ko je bil dobroveren lastniški posestnik, ali pa tudi še po tem, ko ni bil več dobroveren lastniški posestnik. Pridržna pravica, ki jo ima na stvari, ga namreč upravičuje do neposredne posesti. Učinkuje kot ugovor zoper lastnikov vindikacijski zahtevek, ki odlaga vrnitev stvari, dokler ne prejme izpolnitve svoje terjatve iz naslova potrebnih in koristnih stroškov. To pa pomeni, da lastnik ni upravičen zahtevati plačilo uporabnine za pridržano stvar, ki je retinent ni uporabljal. Revizijskemu sodišču se zato ni bilo ni treba ukvarjati s prvim vprašanjem.

**Odločitev o reviziji**

23. Tožnici torej nista upravičeni do uporabnine za čas, ko je bila nepremičnina v toženčevi posesti. Njun zahtevek iz tega naslova je neutemeljen. Revizijsko sodišče je zato reviziji ugodilo in izpodbijani sodbi spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo (prvi odstavek 380. člena ZPP).

**Odločitev o revizijskih stroških**

24. Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ker sta tožnici po odločitvi revizijskega sodišča v celoti propadli, sami nosita lastne stroške iz vseh stopenj pravdnega postopka, medtem ko sta tožencu dolžni povrniti njegove stroške celotnega postopka.

25. Revizijsko sodišče je izhajalo iz opredelitve stroškov, ki sta jih tožencu za postopek pred sodiščem prve stopnje kot potrebne priznali sodišči nižjih stopenj (glej 33. točko obrazložitve prvostopenjske sodbe in 11. točko obrazložitve drugostopenjske sodbe, v kateri je pritožbeno sodišče popravilo izračun stroškov). Za postopek pred sodiščem prve stopnje mu tako pripada povračilo 3.052,89 EUR. Za postopek pred sodiščem druge stopnje je tožencu treba priznati nagrado za postopek s pritožbo po tar. št. 3210 (41910 x 1,6 = 670,40 EUR) in pavšal za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 (20 EUR), kar skupaj z 22 % DDV (161,04 EUR) in sodno takso za pritožbo (675 EUR) znaša 1.568,04 EUR. Za postopek s pritožbo zoper popravni sklep mu pripada nagrada v višini 48 EUR in pavšal za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 (20 EUR), kar skupaj z 22 % DDV (14,96 EUR) znaša 82,96 EUR. Za postopek z revizijo pa tožencu pripada povračilo stroškov za revizijo po tar. št. 3300 (41911 x 2 = 838 EUR) in pavšal za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 (20 EUR), kar skupaj z 22 % DDV (188,76 EUR) znaša 1.046,76 EUR. Skupaj tožencu tako pripada povračilo 5.640,65 EUR.

**Sestava senata in glasovanje**

26. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu vrhovnih sodnic in sodnikov, ki so navedeni v uvodu odločbe. Odločbo je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 S sklepom o popravi z dne 2. 6. 2020 je sodišče druge stopnje svojo sodbo popravilo tako, da je v odločitvi o pritožbenih stroških v izreku sodbe znesek 1.436,67 EUR nadomestilo z zneskom 868,64 EUR. Ustrezno je popravilo še del obrazložitve sodbe glede stroškov pritožbenega postopka. Vrhovno sodišče je po pritožbi tožnic popravni sklep spremenilo tako, da je toženčev predlog za popravo sodbe zavrnilo (glej sklep Vrhovnega sodišča Cp 16/2021 z dne 19. 5. 2021). 2 Glej sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 112/97 z dne 4. 6. 1998, ki se sicer nanaša splošno na vse nepremičnine – in ne samo na položaj iz sedmega odstavka 38. člena ZTLR. V jedru sporoča, »da ni utemeljenih razlogov, da pridržna pravica ne bi veljala tudi za nepremičnine«. Enako M. Juhart, v: N. Plavšak et al., Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 276. Glej tudi R. Vrenčur, v: M. Juhart et al., Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 488, 489, kjer avtor sicer odreka dopustnost retencijske pravice na nepremičninah, jo pa priznava za položaje iz sedmega odstavka 95. člena SPZ kot posebno retencijo, ki ne zajema poplačilne pravice, ampak samo pravico pridržati stvar, dokler retinentu niso povrnjeni potrebni in koristni stroški. Enako M. Tratnik, v: M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur, Stvarno pravo, GV Založba, Ljubljana 2007, str. 300. 3 Glej 9. tč. obrazložitve drugostopenjske sodbe. 4 M. Juhart, nav. delo, str. 275, 276. 5 18. tč. obrazložitve prvostopenjske sodbe. 6 V tem se obravnavani primer razlikuje od zadeve Vrhovnega sodišča št. II Ips 463/94 (sodba in sklep z dne 29. 2. 1996), kjer ni bilo ugotovljeno, da bi del terjatve iz naslova potrebnih in koristnih stroškov nastal v času, ko je bil posestnik dobroveren. V jedru te zadeve vsebovano sporočilo, da pridržna pravica ne gre vsakomur, ki nekaj vloži v stvar ali stvar popravi, temveč le dobrovernemu posestniku stvari, in sicer tistemu, ki ni tudi sam dolžnik proti lastniku stvari, katerega stvar ima v posesti, zato ne nasprotuje stališču, ki ga Vrhovno sodišče sprejema v tu obravnavani zadevi. 7 M. Juhart, nav. delo, str. 273. 8 Prav tam. 9 M. Juhart, nav. delo, str. 272. 10 Vrednost izpodbijanega dela prvostopenjske sodbe znaša 22.209,80 EUR, nagrada s količnikom 1 za to vrednost pa znaša 419 EUR. 11 Vrednost izpodbijanega dela drugostopenjske sodbe znaša 22.171,34 EUR, nagrada s količnikom 1 za to vrednost pa znaša 419 EUR.