Jedro

Četudi je bila tožniku izpodbijana sodba vročena neosebno, namesto osebno, je bil z njeno vsebino nedvomno seznanjen na dan pisanja pritožbe. Ko je vložil dopolnitev pritožbe oziroma ko je dostavil listinski dokaz, je petnajstdnevni rok za vložitev pritožbe že potekel. Navedene dopolnitve pritožbe z listinskim dokazom zato ni mogoče upoštevati. Tudi če bi ju tožnik predložil pravočasno, to je v pritožbenem roku, pritožbeno sodišče listinskega dokaza ne bi smelo upoštevati, saj gre za nedovoljeno pritožbeno novoto. Ob potrebni skrbnosti, bi ga lahko namreč predložil že v postopku pred sodiščem prve stopnje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženec) dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki (v nadaljevanju tožniku) znesek 4.650,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 650,00 EUR od 30.1.2008 dalje do plačila, zneska 1.500,00 EUR od 28.4.2008 dalje do plačila in od zneska 2.500,00 EUR od 20.7.2008 dalje do plačila, podrejeno pa znesek 4.650,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.3.2010 dalje do plačila (I. točka izreka). Odločilo je še, da je tožnik dolžan v roku 15 dni povrniti tožencu pravdne stroške v znesku 604,32 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev sodišča prve stopnje se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa predlaga, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da tožnik ni dokazal, da je tožencu posodil denar. Sodišče prve stopnje je sledilo neverodostojnim izpovedim toženca in prič M. C. in E. C. Na neverodostojnost izpovedi priče M. C. kaže dejstvo, da se je spomnil samo stvari, za katere je menil, da so tožencu v prid, drugih stvari pa ne, ob tem, da je sam izpovedal, da se ne spomni, kaj je bilo včeraj. Prepričljivih in nedvoumnih izpovedi tožnika, B. S. in E. B. napačno ni upoštevalo oziroma jih je tolmačilo v prid toženca. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je priča E. B. izpovedal, da mu je znano, da je tožnik posodil denar tožencu in da je tudi videl, da je tožnik na parkirišču v Z., kjer je tožnik stanoval, izročil denar tožencu. Okoliščina, da ni vedel, kakšne bankovce je tožnik izročil, ne kaže na neverodostojnost njegove izpovedi, kot to zmotno šteje sodišče prve stopnje. Ker je priča E. B. videl predajo denarja iz oddaljenosti približno osem do deset metrov in pri predaji denarja ni bil neposredno prisoten, je razumljivo, da bankovcev ni mogel videti. Prav tako ni upoštevalo listinskih dokazov o tem, da je tožnik v tistem času res dvigoval denar z računa, da si je toženec urejal kredit in ga tudi prejel ter da je imel registriran avto. Če tožencu ne bi posodil denarja, ne bi vlagal tožbe in si delal stroškov, še posebej, ker ima toženec precej dolgov. Svoje dolgove je poravnaval tako, da si je denar sposodil drugje. Da je denar dejansko posodil, kaže tudi okoliščina, da je tožnik predlagal zaslišanje toženčevega očeta in brata. Menil je, da bosta na sodišču izpovedala enako, kot sta povedala njemu, to je, da vesta, da je tožencu posodil denar, in da se je s toženčevim bratom dogovarjal o vračilu denarja. Tožencu je denar posodil brez pisnega dokazila, ker je bil toženec zaposlen pri njem, ker so bili tudi družinsko povezani in ker je zaupal, da mu bo toženec vrnil denar. Dopolnitvi pritožbe z dne 17.9.2013 prilaga tudi dokaz, za katerega zatrjuje, da ga je uspel pridobiti šele avgusta 2013 na občini S. za krajevno skupnost V. Gre za analitično kartico, iz katere je razvidno, da je toženec plačal dne 6.5.2008 za asfaltiranje ceste 1.701,57 DEM, kar kaže na verodostojnost izpovedi tožnika in na neverodostojnost izpovedi toženca in priče M. C. Slednji je izpovedal, da je za asfaltiranje ceste S. V. plačal le on in ne tudi toženec. Tega dokaza ni mogel pridobiti prej. Da se nahaja na občini S., je izvedel šele v avgustu 2013. 3. V odgovoru na pritožbo toženec predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožbeni zahtevek za plačilo 4.650,00 EUR tožnik utemeljuje z navedbami, da je tožencu večkrat posodil denar (v skupnem znesku 5.000,00 EUR), ki mu ga toženec (z izjemo zneska 350,00 EUR) ni vrnil. Zatrjuje, da se je toženec zavezal vrniti izposojen denar potem, ko bi našel službo. Toženec se tožbenega zahtevka brani z navedbami, da mu tožnik denarja ni posodil. 6. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da tožnik ni dokazal, da je tožencu posodil denar, katerega vračilo zahteva. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je v skladu z metodičnimi napotki 8. člena ZPP, torej celovita in popolna, poleg tega je tudi vsebinsko prepričljiva, zato jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema in se nanjo v izogib ponavljanju tudi sklicuje. Ne drži pritožbeni očitek, da je odločitev sodišča prve stopnje posledica neupoštevanja oziroma napačne ocene (po mnenju pritožbe) verodostojnih izpovedi tožnika, priče B. S., priče E. B. ter listinskih dokazov. Tožnik ni predložil pisnih dokazov o posojilu oziroma izročitvi denarja. Verodostojnost njegove izpovedi je tudi po presoji pritožbenega sodišča omajana že iz razloga, ker listinski dokazi in opravljene poizvedbe ne potrjujejo razlogov, zaradi katerih naj bi tožnik posodil denar. Navedeno velja tako glede zatrjevanega posojila denarja za izplačilo in registracijo avtomobila (ta v nasprotju s pritožbenimi navedbami v relevantnem obdobju ni bil registriran), kot tudi za zatrjevano posojilo denarja za zavarovanje kredita. O nedokazanosti zatrjevanega razloga za izročitev 1.500,00 EUR pa je sodišče prve stopnje prepričljivo zaključilo na podlagi skladnih izpovedi toženca in prič M. C. ter E. C. Od prič, ki jih je tožnik predlagal kot dokaz za svoje navedbe, sta le B. S. (tožnikova žena) in E. B. (tožnikov zaposleni) potrdila, da je tožnik posojal denar tožencu, pri čemer je B. S. o tem povedal tožnik, izpoved E. B. pa iz razlogov, ki jih je pravilno izpostavilo že sodišče prve stopnje, ni bila prepričljiva. Ob upoštevanju vsega navedenega ni mogoče zaključiti drugače, kot je zaključilo sodišče prve stopnje. Z izpostavljanjem okoliščine, da je v tistem obdobju tožnik dvigoval denar iz računa, pritožba ne more uspeti, saj navedeno ne omogoča sklepanja, da ga je dvignil zaradi posojila tožencu. Enako velja glede navedb, s katerimi pritožba pojasnjuje razloge za izročitev denarja brez pisnega potrdila, izbor dokazov, s katerimi je tožnik dokazoval pravno relevantna dejstva, ter razloge za vložitev tožbe.

7. Dne 31.5.2013 je bila tožniku izpodbijana sodba vročena po 141. členu ZPP, čeprav bi mu morala biti vročena po 142. členu ZPP. Ne glede na navedeno je bil tožnik z izpodbijano sodbo nedvomno seznanjen na dan pisanja pritožbe, to je 12.6.2013. Dne 17.9.2013, ko je tožnik vložil dopolnitev pritožbe oziroma ko je dostavil listinski dokaz na A8, je petnajstdnevni rok za vložitev pritožbe že potekel. Navedene dopolnitve pritožbe z listinskim dokazom zato ni mogoče upoštevati. Tudi če bi ju tožnik predložil pravočasno, to je v pritožbenem roku, pritožbeno sodišče listinskega dokaza na A8 ne bi smelo upoštevati, saj gre za nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP). Če bi izkazal potrebno skrbnost, bi lahko tožnik predložil ta listinski dokaz že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Navsezadnje je na naroku za glavno obravnavo z dne 14.3.2011 sam predlagal poizvedbe pri vaškem odboru za asfaltiranje ceste v vasi V. 8. Trditveno in dokazno breme glede pravno relevantnega dejstva, da je tožencu izročil denar kot posojilo, je na tožniku. Ker tega dokaznega bremena tožnik ni zmogel, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek.

9. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da bi bilo ob upoštevanju tožnikovih navedb, da se je toženec zavezal vrniti znesek 4.650,00 EUR potem, ko bi našel službo, in dejstva, da je toženec še vedno brezposeln, treba tudi sicer šteti, da je tožba preuranjena, ker vtoževana terjatev ni zapadla do konca glavne obravnave.

10. V pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Pritožbeno sodišče je odločilo še o stroških pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP). Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Toženec sam krije stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 155. člena ZPP).