Jedro

Odgovor na vprašanje, ali gre res za spremembo tožbe, je odvisen od presoje, ali gre dejansko za naknadno eventuelno kumulacijo tožbenih zahtevkov, ali pa gre samo za navidezno kumuliranje. Če gre za navidezno uveljavljenje dveh zahtevkov, potem ni spremembe tožbe. Zanjo niti ne bi šlo v primeru, če tako imenovani podrejeni tožbeni zahtevek pomeni zmanjšanje glavnega tožbenega zahtevka. Sodna praksa je že večkrat zavzela stališče pri naknadnem eventuelnem kumuliranju tožbenih zahtevkov, da gre za navidezno kumuliranje in posledično, da ne gre za spremembo tožbe.

Tožeča stranka je tožbeni zahtevek le popravila znotraj enega samega tožbenega zahtevka, takšna poprava pa je pravočasna, saj ni šlo za objektivno spremembo tožbe, ki bi sicer nase vezala vse pravne posledice vložitve tožbe. Pravilna formulacija istega zahtevka ni sprememba tožbe. V nasprotnem primeru bi sodišče odreklo stranki pravno varstvo samo zaradi formalno nepravilno oblikovanega tožbenega zahtevka, pri čemer je bila tožba, katere cilj je udeležba (manjšinskih) delničarjev na dobičku, pravočasno vložena. Tako gre le za en tožbeni zahtevek, ki ga je tožnica po spremembi sodne prakse o oblikovanju zahtevkov v skladu z določbo 399. člena ZGD-1 med samim postopkom zgolj popravila.

Lahko da je bila primerna in koristna odločitev (in po presoji skrbnega gospodarstvenika celo nujna), da družba ne bo delila vsega razpoložljivega dobička zaradi zatrjevanih pogajanj z bankami upnicami. Vendar pa se tudi nujni ukrepi načelno lahko opravijo brez posega v pravico delničarjev, da bodo prikrajšani za zakonsko določeni minimum pravice do udeležbe na dobičku.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi „Sklep št. 0, sprejet na skupščini tožene stranke dne 29. 8. 2013, ki se glasi: „Bilančni dobiček v višini 10.024.310 EUR se razporedi v preneseni dobiček.“ se spremeni tako, da se bilančni dobiček družbe, ki na dan 31. 12. 2012 znaša 10.024.310 EUR, uporabi tako, da se del bilančnega dobička v višini 4% osnovnega kapitala, kar znaša 497.768,64 EUR nameni za izplačilo dividende delničarjem, kar predstavlja 1,00 EUR bruto na delnico.

Dividendo je tožena stranka dolžna izplačati najkasneje v roku 30 dni od dneva pravnomočnosti te sodbe, in sicer delničarjem, ki so bili vpisani v delniški knjigi tožene stranke pri Klirinško depotni družbi, d. d., na presečni dan 3. 9. 2013, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku 30 dnevnega roka dalje.“

II. Pritožba se zavrne glede točke II.2. izpodbijane sodbe in se v tem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo „primarni“ tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki se je v 1. točki glasil na delno razveljavitev sklepa št. 0 skupščine delničarjev toženke z dne 29. 8. 2013, da se bilančni dobiček razporedi v preneseni dobiček in v 2. točki na obveznost tožene stranke, da bilančni dobiček v višini 4% osnovnega kapitala nameni za izplačilo dividend delničarjem (I. točka izreka). Nadalje je ugodilo „podredno“ postavljenemu tožbenemu zahtevku tožeče stranke v 1. točki, da se navedeni sklep skupščine spremeni tako, da se bilančni dobiček družbe, ki na dan 31. 12. 2012 znaša 10.024.310 EUR, uporabi tako, da se del bilančnega dobička v višini 4% osnovnega kapitala, kar znaša 497.768,64 EUR nameni za izplačilo dividende delničarjem, kar predstavlja 1,00 EUR bruto na delnico ter da je tožena stranka dolžna dividendo izplačati najkasneje v roku 30 dni od dneva pravnomočnosti sodbe, in sicer delničarjem, ki so bili vpisani v delniški knjigi tožene stranke pri Klirinško depotni družbi, d. d., na presečni dan 3. 9. 2013, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku 30 dnevnega roka dalje ter v 2. točki, kjer je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati njene pravdne stroške v višini 2.258,56 EUR, vse v roku 15 dni, po tem roku pa za primer zamude še zakonske zamudne obresti, ki tečejo od šestnajstega dne šteto od vročitve te sodbe, do plačila (II. točka izreka).

Zoper sodbo se je pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka, in sicer v delu, v katerem v sporu ni uspela (zoper II. točko izreka). Pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi v celoti ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da podrejeni tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrže oziroma v celoti zavrne ter tožeči stranki naloži v plačilo stroške postopka. Podrejeno tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. V obeh primerih pa naj tožeči stranki naloži v plačilo pritožbene stroške tožene stranke.

Na pritožbo je pravočasno odgovorila tožeča stranka in predlagala, da jo pritožbeno sodišče zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožnica je v pritožbi navedla, da sodišče prve stopnje ne bi smelo dovoliti spremembe tožbe na podlagi naknadno vloženega podrejenega tožbenega zahtevka, saj ga je tožeča stranka vložila prepozno, in sicer po izteku enomesečnega prekluzivnega in materialnega roka iz 1. odstavka 396. člena Zakona o gospodarskih družbah (Ur. l. RS, št. 42/06, s spremembami, v nadaljevanju ZGD-1), zaradi česar je bila tožba prepozno vložena in bi jo bilo potrebno zavreči. Navedla je tudi, da je sama izkazala, da je bila nedelitev bilančnega dobička nujna po presoji dobrega gospodarstvenika glede na okoliščine, v katerih posluje družba (1. odstavek 399. člena ZGD-1).

Skupščina delničarjev tožene stranke je potekala 29. 8. 2013, tožeča stranka je na njej napovedala izpodbojno tožbo, ki jo je 11. 9. 2013 (torej pravočasno) tudi vložila. Postavila je tožbeni zahtevek na delno razveljavitev sklepa skupščine (oblikovalni zahtevek) ter še, da se toženi stranki naloži obveznost plačila bilančnega dobička v višini 4% osnovnega kapitala za dividende (dajatveni zahtevek). Tožeča stranka je nato upoštevaje najnovejšo sodno prakso,(1) na katero jo je opozorila sama tožena stranka, v pripravljalni vlogi z dne 18. 6. 2014 vložila še „podrejeni“ tožbeni zahtevek na spremembo sklepa skupščine tako, da se bilančni dobiček v višini 4% osnovnega kapitala uporabi za izplačilo dividend (oblikovalni zahtevek) in da je tožena stranka dolžna izplačati dividende, pri čemer je bil slednji enak dajatvenemu zahtevku iz „primarnega“ zahtevka.

Sodišče prve stopnje je dovolilo spremembo tožbe z vložitvijo „podrejenega“ tožbenega zahtevka kljub nasprotovanju tožene stranke, ker je ocenilo, da je to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama. Pritožnica ima deloma prav, saj v primeru, da gre za spremembo tožbe z vložitvijo „podrejenega“ zahtevka, je le-ta vložena prepozno in bi jo bilo potrebno zavreči. Stališče sodišča prve stopnje pa je napačno, saj ni šlo za objektivno spremembo tožbe v smislu 2. odstavka 184. člena ZPP. Ker je tožnica le navidezno kumulirala zahtevka, je sodišče prve stopnje nepravilno odločalo o spremembi tožbe. Odgovor na vprašanje, ali gre res za spremembo tožbe, je namreč odvisen od presoje, ali gre dejansko za naknadno eventuelno kumulacijo tožbenih zahtevkov (tretji odstavek 182. člena ZPP), ali pa gre samo za navidezno kumuliranje. Če gre za navidezno uveljavljenje dveh zahtevkov, potem ni spremembe tožbe. Zanjo niti ne bi šlo v primeru, če tako imenovani podrejeni tožbeni zahtevek pomeni zmanjšanje glavnega tožbenega zahtevka (drugi in tretji odstavek 184. člena ZPP). Sodna praksa je že večkrat zavzela stališče pri naknadnem eventuelnem kumuliranju tožbenih zahtevkov, da gre za navidezno kumuliranje in posledično, da ne gre za spremembo tožbe.(2) Obe formulaciji zahtevkov, tako „primarni“ kot navidezni sekundarni („podrejeni“), imata povsem isto dejansko in pravno podlago ter v bistvenem identično pravno posledico. Obakrat je zahtevan oblikovalni učinek nad sklepom skupščine z dne 29. 8. 2013 v delu glede uporabe bilančnega dobička (isti historični dogodek) na podlagi 1. in 2. odstavka 399. člena ZGD-1 (ista pravna podlaga), prav tako pa se „primarni“ in navidezni „podrejeni“ tožbeni zahtevek v celoti pokrivata v dajatvenem delu, saj se oba glasita na izplačilo dividend (v istem roku, isti višini, isti konverziji itd.). Prav tako sta oba zahtevka v tem delu usmerjena v isti cilj, to je zagotovitev pravice delničarjev do udeležbe na dobičku do višine, ki je predpisana z zakonom (4% osnovnega kapitala delničarske družbe).(3) Tako je tožeča stranka tožbeni zahtevek le popravila znotraj enega samega tožbenega zahtevka, takšna poprava pa je pravočasna, saj ni šlo za objektivno spremembo tožbe, ki bi sicer nase vezala vse pravne posledice vložitve tožbe.(4) Pravilna formulacija istega zahtevka ni sprememba tožbe.(5) V nasprotnem primeru bi sodišče odreklo stranki pravno varstvo (6) samo zaradi formalno nepravilno oblikovanega tožbenega zahtevka, pri čemer je bila tožba, katere cilj je udeležba (manjšinskih) delničarjev na dobičku, pravočasno vložena. Tako gre le za en tožbeni zahtevek, ki ga je tožnica po spremembi sodne prakse (7) o oblikovanju zahtevkov v skladu z določbo 399. člena ZGD-1 med samim postopkom zgolj popravila.(8) Sodišče prve stopnje je glede na zgoraj navedeno izrek izpodbijane sodbe nepravilno oblikovalo, saj je sam v seboj v nasprotju, ko je najprej tožbeni zahtevek zavrnilo (točka I. izreka sodbe), potem pa mu (resda navidezno podrejenemu) ugodilo (točka II. izreka sodbe), s čimer je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker gre za takšno kršitev, ki jo je pritožbeno sodišče lahko odpravilo (prvi odstavek 354. člena ZPP), je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je odločalo o popravljenem tožbenem zahtevku. Pritožbeni očitki o prepozni vložitvi tožbe in njenem posledičnem zavrženju so neutemeljeni, saj je bila tožba pravočasno vložena, kasneje pa zgolj pravilno formulirana, ne pa tudi spremenjena.

Nujnosti zadržanja dobička glede na okoliščine, v katerih družba posluje, stoji nasproti pravica delničarjev do udeležbe na dobičku. Pravica do dobička je pomembna premoženjska pravica delničarjev in je eden izmed temeljnih motivov za vlaganje v delnico.(9) Sodišče mora presojati sorazmernost posega v pravico delničarja. ZGD-1 je v 399. členu predvidel nujnost zadržanja dobička, kar pomeni, da ne zadostuje zgolj koristnost, ali potrebnost, pač pa je zahtevano mnogo več.

Niso utemeljene pritožbene navedbe, ki se nanašajo na nujnost nedelitve bilančnega dobička. Sodišče prve stopnje je popolnoma pravilno ugotovilo in obrazložilo svojo odločitev, zaradi česar se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na razloge sodišča prve stopnje. Na tožeči stranki je zgolj trditveno breme, da nedelitev bilančnega dobička v višini 4% osnovnega kapitala po presoji dobrega gospodarstvenika ni bila nujna glede na okoliščine, v katerih družba posluje. Tožena stranka pa mora navajati in dokazati obstoj okoliščin, ki upravičujejo, da je nujno (ne zgolj primerno ali pa koristno), da se dobiček ne deli.(10) Glavni argument tožene stranke za neizplačilo dividend je bil, da je bil to pogoj bank za sklenitev Okvirne pogodbe o finančnem prestrukturiranju (v nadaljevanju pogodbe) tožene stranke (reprogram posojil), kar je bilo nujno potrebno, vendar pa obstoja tega dejstva tožena stranka ni dokazala. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo dokaz z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožene stranke, ki je izpovedal, da je bil to le eden izmed razlogov za neizplačilo dividend. Pravilno je tudi ugotovilo dejansko stanje, da tožena stranka ni dokazala, da je bila pogodba o reprogramu kreditov s strani bank pogojevana z neizplačilom dividend delničarjem. Kot je že samo navedlo, tožena stranka pogodbe ni predložila, sklicujoč se na poslovno skrivnost, vendar je dokaz njej v korist in bi jo morala in tudi lahko predložila v (omejenem) obsegu, ki bi bil potreben za presojo sodišča. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da je tožena stranka poslovala pozitivno (s čistim dobičkom). Glede pritožbenih trditev, da je sodišče prve stopnje napačno (ozr. ga sploh ni) ocenilo dokaz z zaslišanjem njenega zakonitega zastopnika, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je dokaz ocenilo v povezavi z vsemi drugimi (npr. letno poročilo za poslovno leto 2013, rezultati poslovanja v avgustu 2013) in ob presoji vseh dokazov skupaj (8. člen ZPP) ugotovilo, da toženki ni uspelo izkazati, da je bila podana nujnost za poseg v pravico delničarjev do plačila dela dobička. Še več, pravilno je ugotovilo, da niti sama trditvena podlaga toženke ne zadostuje pravnemu pojmu nujnosti, kot ga je potrebno razumeti v skladu z že citirano sodno prakso. Namreč, lahko da je bila primerna in koristna odločitev (in po presoji skrbnega gospodarstvenika celo nujna (11)), da družba ne bo delila vsega razpoložljivega dobička zaradi zatrjevanih pogajanj z bankami upnicami. Vendar pa se tudi nujni ukrepi načelno lahko opravijo brez posega v pravico delničarjev, da bodo prikrajšani za zakonsko določeni minimum pravice do udeležbe na dobičku.

Pritožnica nima prav, da tožnica ni prerekala njenih trditev v zvezi s pogajanji z bankami upnicami, saj je to storila na naroku in v svoji prvi pripravljalni vlogi. Trdila je tudi, da je toženka sama s seboj v nasprotju, saj je na skupščini kot razlog za zadržanje dobička navajala zgolj zaostreno likvidnostno situacijo v družbi in gospodarskem okolju, šele kasneje je pričela kot razlog za zadrževanje dobička zatrjevati zahteve bank upnic. Glede blokade računov ji je tožnica na naroku odgovorila, da je toženka na seo.net objavila novico, da je poslovanje pozitivno in da je bil mesec avgust 2013 njen zgodovinsko najboljši mesec.

Pritožbeno sodišče zaključuje, da pritožbeni razlogi glede nujnosti nedelitve dobička niso podani.

Skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP se je pritožbeno sodišče opredelilo le do navedb pritožnice, ki so odločilnega pomena.

Sodišče je glede na navedeno pritožbi (navidezno) ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, kot izhaja iz točke I. izreka sodbe. V ostalem je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno, saj toženka v pravdi ni uspela, zato ji tudi ne gredo pravdni stroški (154. člen ZPP) in je sodišče druge stopnje v tem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Pritožbeni razlogi za zavrženje tožbe oziroma za zavrnitev zahtevka niso podani, niti ne drugi razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (353. čl. ZPP).

Ker pritožnica vsebinsko s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške (2. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP), tožena stranka stroškov pritožbe ni priglasila.

(1) VSL sodba I Cpg 1129/2014 z dne 30. 1. 2014. (2) Sodba in sklep VSRS II Ips 6/2012 in tam II Ips 115/2000 II Ips 452/96. (3) Primerjaj s Sodba in sklep II Ips 6/2012 z dne 4. 7. 2013. (4) Primerjaj VSL sodba in sklep II Cp 78/2009 z dne 10. 6. 2009. (5) Glej Sklep II Ips 1213/2008 z dne 4. 10. 2012. (6) V posledici tega, ker se je sodna praksa glede oblikovanja zahtevka po vložitvi tožbe spremenila VSL I Cpg 1129/2012. (7) Glej: VSL I Cpg 1129/2012. Tudi sicer je sodna praksa neenotna glede oblikovanja tožbenih zahtevkov po 399. členu ZGD-1, npr: VSL I Cpg 656/2010, VSL I Cpg 1207/2010, VSK 397/2013, I, VSK Cpg 121/2011, VSL I Cpg 1083/2012, VSK Cpg 34/2010, VSM I Cpg 485/2013

(8) Primerjaj s sklepom VSRS II Ips 141/2010. V tej zadevi je VSRS poudarilo, da stranka ne sme izgubiti pravde in izgubiti pravnega varstva samo zato, ker je nepravilno oblikovala tožbeni predlog, pa čeprav je po uspehu povsem jasno, da ima prav, le njen tožbeni predlog je napačno formuliran, ker je postavila zahtevek, ki ga je sodna praksa do sedaj dopuščala. Sodišče mora stranki dopustiti možnost, da svojo pravico, ki mora biti v trditvenem gradivu jasno izražena, tudi procesno pravilno oblikuje.

(9) Sodba VSRS III Ips 14/2009. (10) Sodba VSRS III Ips 14/2009. (11) Sodba VSRS III Ips 14/2009.