Jedro

Ker zdravljenje okužbe z MRSA pri tožniku ni potekalo v skladu z zmožnostmi, prakso in standardi, ki so veljali v času tožnikovega zdravljenja, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da druga tožena stranka, posledično pa (do višine zavarovalne vsote) tudi prva tožena stranka, odgovarjata tožniku za škodo, ki mu je v tej posledici nastala.

Izrek

I. Pritožba toženih strank se zavrne in se v izpodbijanem delu (točka I izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje - v točki II spremeni tako, da sta toženi stranki dolžni tožeči stranki nerazdelno plačati poleg zneska 37.326,09 EUR s pripadki, ki je prisojen pod točko I sodbe, še znesek 4,91 EUR z zamudnimi obrestmi po predpisani obrestni meri, zmanjšani za temeljno obrestno mero za čas od 18. 4. 2002 do 27. 6. 2003, od 28. 6. 2003 dalje do prenehanja obveznosti pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi; druga tožena stranka pa še znesek 10.620,09 EUR z zamudnimi obrestmi po predpisani obrestni meri, zmanjšani za temeljno obrestno mero za čas od 18. 4. 2002 do 27. 6. 2003, od 28. 6. 2003 dalje do prenehanja obveznosti pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vse v 15 dneh od prejema sodbe pritožbenega sodišča; - in v točki III izreka tako, da se drugi toženi stranki naloži, da mora tožniku poleg stroškov, ki mu jih mora povrniti nerazdelno z prvo toženo stranko (to je zneska 15.118,90 EUR s pp), plačati še znesek 1.226,81 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe pritožbenega sodišča, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

V ostalem se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Toženi stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

IV. Druga tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 117,59 EUR pritožbenih stroškov v 15- tih dneh od prejema sodbe pritožbenega sodišča, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila. Stroške odgovora na pritožbo tožeča stranka nosi sama.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in toženima strankama naložilo, da mu nerazdelno plačata znesek 37.326,09 EUR z zamudnimi obrestmi v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero od 18. 4. 2002 do 27. 6. 2003, od 28. 6. 2003 dalje do prenehanja obveznosti pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (točka II izreka). Toženima strankama je naložilo, da tožniku nerazdelno povrneta tudi njegove pravdne stroške v višini 15.118,90 EUR s pripadki (točka III izreka).

2. Pritožbo zoper takšno odločitev vlagajo vse tri pravdne stranke.

3. Tožnik izpodbija odločitev v zavrnilnem delu. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo izpodbijanega dela odločitve, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša pritožbene stroške. Meni, da je odškodnina za strah prisojena v prenizkem znesku. Opozarja, da se je zdravljenje tožnika začelo 5. 10. 1990, končalo pa šele 15 let pozneje. Kljub trinajstim hospitalizacijam z operativnimi posegi in obiskovanjem specialistov se njegovo zdravstveno stanje ni izboljševalo. Po 12 letih mu je bilo rečeno, da bo potrebno odrezati nogo, bil je seznanjen s tem, da obstaja možnost, da zaradi sepse umre. Ob vsakem obisku bolnišnice in vsakič, ko je bilo ponovno ugotovljeno, da stanje ni izboljšano, se je strah intenziviral. V sodbi tudi ni navedeno, na podlagi katerih sodb je sodišče zaključilo, da je odškodnina odmerjena v skladu s sodno prakso. Tudi odškodnina za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je prenizka. Meni, da v odškodnini za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem ni zajeto njegovo prikrajšanje v pogledu življenjskih aktivnosti v času zdravljenja, ki je bilo dolgotrajno (namesto treh je trajalo petnajst let). Opisuje, kaj vse bi lahko počel v časi zdravljenja, pa ni mogel. Svojega prikrajšanja se je zavedal. Odvzetih mu je bilo 12 let bistveno kvalitetnejšega življenja. Prikrajšan je tudi sedaj. Sodišče ne navede na kakšno sodno prakso je oprlo odločitev in zato sodbe ni mogoče preizkusiti. Opozarja na zadevo P 1090/2002, v kateri je bilo oškodovancu v identičnem primeru, pri čemer je tožnikovo zdravljenje potekalo dlje časa, prisojeno za pretrpele duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 50.000,00 EUR in to leta 2007. Sodbo je potrdilo tudi pritožbeno sodišče. Meni, da je dejansko stanje pravilno ugotovljeno.

4. Toženi stranki na pritožbo nista odgovorili.

5. Toženi stranki s pritožbo, ki jo vlagata skupaj, izpodbijata odločitev v ugodilnem delu. Uveljavljata vse pritožbene razloge po 338. členu ZPP. Predlagata spremembo izpodbijanega dela odločitve tako, da bo zahtevek v celoti zavrnjen, podredno pa njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglašata pritožbene stroške. Menita, da je sodišče bistveno kršilo postopek in storilo kršitev po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodba ima pomanjkljivosti zaradi katerih se je ne da preizkusiti, obstaja tudi nasprotje med tem kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami. Opozarjata na mnenje izvedenca dr. R., ki je navedel, da se je doktrina glede zdravljenja kroničnih okužb kosti močno spreminjala. Ob tem, ko je izvedenec opisal doktrino zdravljenja, je navajal vire iz leta 1994 in 2004. Pri svojih ugotovitvah je tako povsem zanemaril časovno komponento zdravljenja. Toženi stranki ne dvomita, da je bila takratna doktrina zdravljenja takšna kot jo je opisal izvedenec, vendar je imel najbrž v mislih doktrino v Nemčiji. V Sloveniji je bila drugačna, to je takšna kot sta jo opisala slovenska izvedenca (izrez robov rane, odstranitev mrtvine in tujkov, izpiranje, vstavitev zunanjega opornega aparat, antibiotična profilaksa 7 dni po operaciji). Ta je bila pri tožniku tudi upoštevana. Toženi stranki sta postavitvi izvedenca iz tujine nasprotovali, saj tuj izvedenec ne more vedeti kakšna je bila doktrina zdravljenja bolnišničnih okužb v Sloveniji. Sodišče je odločitev nekritično oprlo na takšno mnenje. Odškodnina za strah je odmerjena v previsokem znesku. Odstopa od sodne prakse. Primerna odškodnina bi bila 1.500,00 do 2.000,00 EUR. V delu, v katerem je sodišče ugotovilo nestrokovno in neskrbno zdravljenje in intenzivnost strahu, je bilo dejansko stanje zmotno ugotovljeno.

6. Tožnik je na pritožbo toženih strank odgovoril. Meni, da je neutemeljena. Izvedenec dr. R.je upošteval doktrino zdravljenja v Sloveniji. Opozarja na učbenik kirurgije iz leta 1960, ki se je uporabljal na Medicinski fakulteti ter priporočeno zdravljenje kroničnega osteomijelitisa. Toženi stranki tega, kako naj bi potekalo zdravljenje v Sloveniji, nista navedli. Prisojena odškodnina ni previsoka, ampak prenizka. Predlaga zavrnitev pritožbe.

7. Pritožba toženih strank je neutemeljena, pritožba tožnika pa je delno utemeljena.

Glede bistvenih kršitev postopka

8. Sodba sodišča prve stopnje nima pomanjkljivosti zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP). Vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, razlogi so jasni in si ne nasprotujejo, ne nasprotujejo pa niti izreku sodbe. To velja tudi v pogledu možnosti preizkusa višine prisojene odškodnine, kar izrecno uveljavlja tožnik. Res je sicer, da sodišče prve stopnje ni navedlo posameznih primerov iz sodne prakse, ki jih je upoštevalo pri presoji višine odškodnine, vendar to ne pomeni, da sodbe v tej smeri ni mogoče preizkusiti. Ne nazadnje je sodna praksa o odškodninskih primerih javno dostopna na spletni strani Vrhovnega sodišča RS (http://www.sodnapraksa.si) in je ustreznost višine prisojene odškodnine zato mogoče preveriti.

9. Storjena ni bila niti kršitev po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Tako imenovana protispisnost obstaja le, kadar sodišče listinam in zapisnikom pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici. Česa takšnega toženki niti ne trdita, saj kršitev utemeljujeta z grajo izvedeniškega mnenja, ki ga je izdelal izvedenec iz tujine. V tem pogledu bi zato lahko šlo kvečjemu za zmotno ugotovljeno dejansko stanje, ne pa za zgoraj navedeno postopkovno kršitev.

Glede dejanskega stanja in pravilne uporabe materialnega prava a) temelj

10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je pri tožniku v času med prvo operacijo (5. 10. 1990) in odvzemom prvega brisa (19. 10. 1990) prišlo do bolnišnične okužbe, katere glavni povzročitelj je bil zlati stafilokok (MRSA), ter posledičnega kroničnega vnetja kosti (osteomielitis). Zdravljenje bolnišnične okužbe z MRSA ni bilo ustrezno. Antibiotična terapija ni bila ustrezna, saj so bili le nekateri antibiotiki učinkoviti za zdravljenje takšne okužbe, poleg tega pa zdravljenje z njimi ni bilo dovolj dolgo in v prenizkih odmerkih in ni bilo kombinirano z operativnim zdravljenjem. Druga tožena stranka torej ni ravnala v skladu z zmožnostmi, prakso in standardi, ki so veljali v tistem času glede zdravljenja okužbe z MRSA.

11. Pritožbeno sodišče takšne dejanske ugotovitve sprejema, saj imajo podlago v mnenju, ki ga je podala Komisija za fakultetna izvedenska mnenja Medicinske fakultete V Ljubljani (izvedenca dr. Sm. in dr. S.), predvsem pa v mnenju Klinike St. Georg GMBH Univerze v Leipzigu (izvedenec dr. R.), iz katerega nedvomno izhaja, da zdravljenje bolnišnične okužbe z MRSA pri tožniku ni bilo ustrezno. Ker je tako vsebino tega mnenja kot mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja MF v relevantnih delih povzelo že sodišče prve stopnje (točke 29 do 35 sodbe), pritožbeno sodišče tega ne bo ponavljalo, ampak se na tako povzeto vsebino izvedeniških mnenj zgolj sklicuje. V nadaljevanju podrobneje odgovarja le na pritožbene očitke toženih strank(1).

12. Iz izvedeniškega mnenja dr. R. res izhaja, da so se klinična in znanstvena spoznanja o kliničnem poteku in zdravljenju okužb z MRSA v zadnjih letih spremenila in današnje vedenje o tem ni več primerljivo s tistim iz devetdesetih let. Res je tudi, da je izvedenec pri navedbi virov, ki jih je uporabil, navajal (tudi) vire iz leta 2004 (pa tudi kasnejše). Vendar pa to ne pomeni, da pri svojem mnenju, ali je bilo tožnikovo zdravljenje ustrezno ali ne, ni upošteval časovnega vidika, torej kliničnih in znanstvenih spoznanj ter doktrine zdravljenja, ki je veljala v času, ko je prišlo do tožnikove okužbe oziroma je potekalo njegovo zdravljenje. Da je izvedenec to upošteval, izhaja že iz uvodnega pojasnila (list. št. 415), pa tudi iz nadaljevanja mnenja, kjer na več mestih opozarja na časovni vidik.(2) Pri tem ni relevantno, da je med viri navedel tudi znanstvena dela iz kasnejšega obdobja, saj je povsem mogoče, da je v teh delih opisan tudi (zgodovinski) razvoj spoznanj o kliničnem poteku in zdravljenju okužb z MRSA.

13. Pritožnici se glede (ustrezne) doktrine zdravljenja okužbe z MRSA neutemeljeno sklicujeta na mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja MF v Ljubljani, saj izvedenca dr. Sm. in dr. S. mnenja o tem sploh nista dala. V točki 8.0 mnenja (list. št. 107) sta se namreč opredelila zgolj do v letu 1990 veljavne doktrine zdravljenja odprtih zlomov(3), ne pa do doktrine zdravljenja okužbe z MRSA. Kot je opozorilo že sodišče prve stopnje, sta izvedenca tudi sicer podala mnenje zgolj o primernosti izbire in odmerkov antibiotikov v začetni fazi zdravljenja, to je v letu 1990, ne pa tudi za čas nadaljnjega zdravljenja. Sodišče prve stopnje je zato v tem delu pravilno upoštevalo mnenje dr. R. 14. Trditev, da je bila doktrina zdravljenja v devetdesetih letih v Sloveniji drugačna, je pavšalna, saj pritožnici ne povesta, v čem naj bi se „slovenska“ doktrina razlikovala od te, ki jo je opisal izvedenec. Je pa takšna trditev tudi brez podlage v izvedenem dokaznem postopku. Da bi izvedenec dr. R. pri izdelavi mnenja upošteval doktrino zdravljenja, ki je veljala (le) v Nemčiji, ne pa tudi v Slovenji, iz mnenja ne izhaja. Na to ni mogoče sklepati niti iz mnenja obeh slovenskih izvedencev, saj se slednja, kot je bilo že navedeno, do ustreznosti zdravljenja okužbe z MRSA niti nista opredelila. Sta pa tudi onadva menila, da bi ustrezen operativni poseg (ponovna stabilizacija stegnenice z zunanjim opornim aparatom, izčiščenje vnetega tkiva, montaža izpiralne drenaže ter odvzem kostnega tkiva za določitev povzročitelja) ter usmerjeno antibiotično zdravljenje na podlagi izvidov, močno povečalo možnost za ozdravitev oziroma, bi s tem verjetno prišlo do dokončne ozdravitve vnetja. To pa govori kvečjemu proti temu kar trdita pritožnici, saj je takšno zdravljenje dejansko enako kot tisto, ki ga je v izvedeniškem mnenju opisal dr. R. 15. Ker zdravljenje okužbe z MRSA pri tožniku torej ni potekalo v skladu z zmožnostmi, prakso in standardi, ki so veljali v času tožnikovega zdravljenja, je sodišče prve stopnje tudi po mnenju pritožbenega sodišča pravilno odločilo, da druga tožena stranka, posledično pa (do višine zavarovalne vsote) tudi prva tožena stranka, odgovarjata tožniku za škodo, ki mu je v tej posledici nastala.

b) škoda in višina prisojene odškodnine

16. Odmera odškodnine za nematerialno škodo je stvar materialnega prava. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je pri njej sodišče vezano na merila iz 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR): stopnjo bolečin in njihovo trajanje, pomen prizadete dobrine in namen odškodnine. Odmera poteka na dveh ravneh – konkretni in abstraktni. Po eni strani je treba upoštevati konkretne okoliščine posameznega oškodovanca (subjektivno merilo) in mu z odškodnino nameniti pravično zadoščenje za omilitev njegovih bolečin. Po drugi strani pa je treba upoštevati tudi primere iz sodne prakse (objektivno merilo). Odškodnina mora biti namreč odmerjena tudi glede na primerjavo z odškodninami za enako škodo ter upoštevaje razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami. Načelo objektivizacije, ki odraža ustavni jamstvi o enakosti pred zakonom in o enakem varstvu pravic (14. in 22. člen Ustave RS), je torej namenjeno vzpostavljanju sorazmerne enakosti med več osebami glede na težo primera.

17. Sodišče prve stopnje je tožniku za škodo, ki jo je utrpel, prisodilo skupno 37.326,09 EUR, kar predstavlja 37 povprečnih mesečnih neto plač na zaposlenega v RS.(4) Od tega mu je za prestane telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem prisodilo celotno vtoževano odškodnino, to je znesek 16.691,70 EUR, za strah mu je prisodilo 6.259,39 EUR in za prestane duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 14.375,00 EUR.

18. Pritožbo v tem delu vlagajo vse tri pravdne stranke. Tožnik meni, da bi mu morala biti prisojena višja odškodnina za strah in prestane duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, toženi stranki pa odškodnino za prestani strah označujeta kot previsoko.

19. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bilo tožnika v času zdravljenja zelo strah, saj se njegovo zdravstveno stanje kljub večletnemu zdravljenju (zaradi bolnišnične okužbe se je zdravljenje s treh podaljšalo na več kot štirinajst let) ni izboljšalo. Obstajala je tudi nevarnost amputacije noge na sredini stegna in nevarnost dodatnih zapletov zaradi katerih bi lahko tudi umrl (sepsa, zapleti pri operacijah ter anestezijah). Upravičeno ga je bilo strah tudi tega, da bo noga bistveno manj uporabna in da bo zaradi antibiotičnega zdravljenja in dolgotrajnega gnojenja prišlo do okvare drugih, sicer zdravih organov.

20. Pritožbeno sodišče takšne dejanske ugotovitve, ki imajo podlago v izvedenem dokaznem postopku, predvsem izpovedbi tožnika in mnenju izvedencev dr. Sm. in dr. S., sprejema in soglaša, da je bil strah tožnika glede na potek zdravljenja, ki dolga leta ni dal rezultata, nedvomno ves čas zelo intenziven, predvsem pa dolgotrajen. Takšna intenzivnost in trajanje strahu brez dvoma opravičujeta prisojo višje odškodnine kot je tista za katero se zavzemata toženki(5), vendar pa ne tako visoke kot to zahteva tožnik(6). Po mnenju pritožbenega sodišča je odškodnina, ki jo je prisodilo sodišče prve stopnje, čeprav se giba na zgornji meji še primerne odškodnine, odmerjena pravilno in je tudi ustrezno umeščena med lažje, podobne oziroma hujše primere v sodni praksi. Že tožnik sam opozarja na primer VSL II Cp 3506/2007, kjer je šlo pri oškodovancu, tako kot v konkretnem primeru, za okužbo z MRSA in neustrezno zdravljenje. V tem primeru je sodišče oškodovancu za primerljivo intenziven strah, ki pa ni trajal tako dolgo, priznalo odškodnino v višini 4.500,00 EUR. V primeru II Ips 170/2011 je bila oškodovancu, ki je trpel zelo hud primarni in zelo hud sekundarni strah za izid zdravljenja, saj so dolgotrajno zdravljenje (ki pa je bilo bistveno krajše kot tožnikovo) spremljali številni zapleti z nepredvidljivim izidom (razvoj artroze, skrajšava noge..), prisojena odškodnina v višini 3.500,00 EUR. Enak znesek je bil prisojen oškodovancu, ki se je zdravil dve leti in pol, trpel pa je zelo hud primarni strah trajajoč nekaj minut ter hud sekundarni strah v času hospitalizacije (88 dni), potem pa zmernega do zaključka zdravljenja (II Ips 355/2011). Nekaj nižji znesek (3.000,00 EUR) je bil prisojen oškodovancu, ki primarnega strahu ni trpel, bil pa je leto dni zaskrbljen (šlo je za lažji strah) za zdravje, kasneje pa ob kontrolnih pregledih. Višje odškodnine za strah kot jo je priznalo tožniku sodišče prve stopnje, se v sodni praksi priznavajo res v izjemnih primerih. Tako je bilo npr. oškodovanki v zadevi VIII Ips 19/2012 za hud primarni strah, ki je mejil na paniko in je zato potrebovala pomoč psihiatra ter hud sekundarni strah, ki je ves čas prisoten, saj se zdravstveno stanje postopoma slabša, prisojeno 9.000,00 EUR. Glede na obrazloženo podlage za njeno znižanje ali zvišanje ni.

21. V pogledu tožnikovega zmanjšanja življenjskih aktivnosti je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je gibljivost tožnikovega levega kolka in kolena zmanjšana. Zaradi operacij ima krajšo nogo, zaradi česar šepa in si mora pri hoji pomagati s palico. Dolge in hitre hoje je bistveno manj zmožen, teči ne more, največja hitrost in domet hoje pa sta v primerjavi s tisto pred poškodovanjem, bistveno zmanjšana. Tožnik ne more hoditi brez vložkov v levem čevlju in je bistveno manj zmožen za hojo po neravnem terenu. Hodi lahko pol ure do eno uro, ne more plezati in počepati, oviran je tudi pri klečanju. Kot mizar ne more delati, ne more se ukvarjati s športi, ki zahtevajo hojo, tek ali skakanje. Ne more nositi težjih bremen in je za fizično delo manj zmožen. Leva stegnenica in golenica sta tudi manj odporni na delovanje sile in lahko hitreje pride do zloma.

22. Tako ugotovljeno dejansko stanje s pritožbami ni izpodbijano(7) in je zato nanj pri odločitvi vezano tudi pritožbeno sodišče. Zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja namreč ni pritožbeni razlog, na katerega bi pritožbeno sodišče pazilo po uradni dolžnosti.

23. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje, upoštevajoč povzete dejanske ugotovitve in primerljive primere iz sodne prakse, v pogledu višine prisojene odškodnine za prestane duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti zmotno uporabilo materialno pravo, to je 200. člen ZOR in tam navedene kriterije, saj je prisodilo prenizko odškodnino. Po oceni pritožbenega sodišča znaša primerna odškodnina iz tega naslova 25.000,00 EUR. Takšna odškodnina je ustrezno umeščena tudi med primere, ki so po posledicah lažji, podobni ali hujši od konkretnega. Tako je bila na primer oškodovancu, ki je bil ob poškodbi star 44 let, in je zaradi poškodbe omejen pri daljši hoji, hoji po neravnem terenu in dvigovanju bremen, pri rekreacijskih dejavnostih in športu, in zaradi skrajšave noge nosi posebne čevlje, zaradi nesposobnosti za delo pa se je moral prekvalificirati, priznana odškodnina v višini 20.000,00 EUR (VIII Ips 182/2013). Oškodovancu, ob nesreči staremu 23 let, ki ne zmore daljše hoje (predvsem, če gre za neraven teren, stopnice ali lestev), težave pa ima tudi pri prenašanju bremen, delih v počepu, pokleku in sunkovitih obremenitvah leve noge, je bila priznana odškodnina v višini 28.000,00 EUR (II Ips 355/2011). Oškodovancu, ob nesreči staremu 31 let, ki ne more več hoditi na daljše sprehode in po stopnicah, ne more dalj časa sedeti, težko dviguje in prenaša težja bremena in ne more več voziti avtomobila, lažje šepa in si ne more več zavezati čevljev, je sodišče priznalo 24.000,00 EUR (II Ips 355/2009).

24. Tožnik v pritožbi opozarja na zadevo VSL II Cp 3506/2007 (oziroma P 1090/2002-III)(8), v kateri je bila oškodovancu priznana za prestane duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti odškodnina v višini 50.000,00 EUR, ki pa s konkretnim primerom ni povsem primerljiva.(9) Res je sicer šlo tudi pri tem oškodovancu za okužbo z MRSA, vendar pa je bil oškodovanec mlajši kot je tožnik (ko se je ponesrečil je bil star 36 let), utrpel je večjo skrajšavo noge (kar 12 do 13 cm), v posledici škodnega dogodka pa ima ne le omejeno gibljivosti kolena, ampak je ta popolnoma zatrjen in je gibljivost popolnoma onemogočena. Sodišče je ugotovilo, da se s težavo premika že po ravnem in na kratke razdalje in je njegovo življenje zreducirano na osnovno vzdrževanje življenja in preglede pri zdravnikih, v posledici česar intenzivno duševno trpi (primerjaj razloge v sodbi sodišča prve stopnje P 1090/2002-III z dne 26. 3. 2007). Tožnik pa je kljub težavam, ki jih ima, še vedno omejeno gibalno sposoben, sam opravlja vse osnovne življenjske funkcije, skrbi sam zase in ni odvisen od tuje pomoči. Še vedno lahko opravlja lažja dela (točka 51 izpodbijane sodbe).

25. V sodni praksi je uveljavljeno stališče, da je oškodovanec praviloma upravičen do odškodnine samo za trajno zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Denarna odškodnina za začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti se prizna le izjemoma, če je to zmanjšanje v določenem daljšem obdobju zelo intenzivno ali če obstajajo posebne (nenavadne) okoliščine.(10) Začasno zmanjšana življenjska aktivnost (v času zdravljenja) se zato, kar je upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, praviloma upošteva pri odškodnini za prestane telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem. Tožnik sicer meni, da je bila njegova prikrajšanost v času zdravljenja takšna, da bi mu moralo sodišče za to priznati tudi odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, vendar pa dejanske ugotovitve, ki niso izpodbijane, ne dajejo podlage za tak zaključek.

26. Pritožbeno sodišče je glede na obrazloženo pritožbo toženih strank zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, pritožbi tožnika pa je delno ugodilo in sodbo v zavrnilnem delu (to je točki II) spremenilo tako, da je prisojeno odškodnino zvišalo za 10.625,00 EUR, to je na znesek 47.951,09 EUR (kar predstavlja približno 47,5 plače). Pri tem je upoštevalo, da druga tožena stranka odgovarja le do višine (revalorizirane) zavarovalne vsote, ki jo je ugotovilo sodišče prve stopnje (kar v pritožbi ni bilo izpodbijano), to je do zneska 37.331,00. Ta znesek (s pripadki) sta zato toženi stranki dolžni plačati tožniku nerazdelno, razliko (to je znesek 10.620,09 EUR) pa je dolžna plačati prva tožena stranka sama.

c) stroški postopka

27. Zaradi spremembe odločitve o glavni stvari je bilo potrebno poseči tudi v odločitev o stroških postopka. Z upoštevanjem spremenjene odločitve glede višine prisojene odškodnine, znaša uspeh tožeče stranke v celotnem postopku 71%, toženih strank pa 29 %. Glede na tak uspeh znaša znesek stroškov, do povračila katerega je tožnik upravičen(11) 17.294,64 EUR, znesek stroškov, do katerih sta upravičeni toženi stranki, pa 948,93 EUR. Po medsebojnem pobotanju je tožnik upravičen do povračila 16.345,71 EUR. Ker pa sta toženi stranki dolžni tožniku plačati nerazdelno le del prisojene odškodnine (približno 80%), preostanek pa druga tožena stranka sama, je pritožbeno sodišče razliko stroškov, ki je posledica spremenjene odločitve, naložilo v plačilo le drugi toženi stranki. Ker je sodišče prve stopnje toženima strankama že naložilo povračilo stroškov v višini 15.118,90 EUR, to pomeni, da je druga tožena stranka dolžna plačati še razliko v višini 1.226,81 EUR (154. v zvezi z 165. členom ZPP).

28. Tožeča stranka je s pritožbo uspela le delno in sicer približno s 14 % tega kar je s pritožbo uveljavljala (s 10.625,00 EUR od še spornih 75.342,90 EUR). Pritožbeno sodišče ji je priznalo strošek za sestavo pritožbe v višini 1.500 točk(12) (upoštevajoč pri tem tar. št. 18 in 21 Odvetniške tarife, ki je veljala v času vložitve tožbe ter vrednost izpodbijanega dela sodbe) in 22 % DDV, skupaj 839,87 EUR. Glede na pritožbeni uspeh ji je druga tožena stranka (zoper prvo toženo stranko je bil uspeh zanemarljiv), upoštevaje 154. člen ZPP, dolžna povrniti 117,59 EUR in sicer v roku petnajstih dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila. Toženi stranki s pritožbo nista uspeli, zato do povračila stroškov nista upravičeni. Kot nepotrebne pa pritožbeno sodišče ocenjuje stroške, ki so tožniku nastali z vložitvijo odgovora na pritožbo, saj ta ni v ničemer prispeval k odločitvi. Te stroške zato nosi sam (155. v zvezi z 165. členom ZPP).

(1) Tožnik v tem delu odločitve ne izpodbija.

(2) Tako na primer v točki 4 mnenja pojasni, da značilnosti in pomen MRSA v začetku devetdesetih let niso bili znani, vendar pa bi moral antibiogram pokazati (ne)učinkovitost posameznih antibiotikov in bi se morala temu ustrezno prilagoditi terapija; tudi v točki 5 izvedenec opisuje teoretična in praktična spoznanja v času tožnikovega zdravljenja; v točki 7 opisuje takrat veljavno doktrino zdravljenja; tudi v zaključku govori o možnem zdravljenju, ki je bil na voljo že v devetdesetih letih.

(3) Ker nepravilnosti v zvezi zdravljenjem zloma tožnik drugi toženi stranki ni očital, je ta del mnenja nerelevanten za odločitev.

(4) V decembru 2013 je znašala povprečna mesečna neto plača na zaposlenega 1.007,65 EUR.

(5) Menita, da bi ta lahko znašala največ 2.000,00 EUR.

(6) Zahteva celotni vtoževani znesek v višini 12.518,78 EUR.

(7) Tožnik, čeprav je ta pritožbeni razlog v uvodu pritožbe navedel, pritožbo zaključi z ugotovitvijo, da je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno.

(8) Spis je v celoti priložen tej zadevi.

(9) Prisojena odškodnina tudi ni bila revizijsko preizkušena.

(10) N. Plavšak, isto delo, prav tam ter odločbe VS RS II Ips 247/2000, II Ips 346/2010 in II Ips 723/2008. (11) Odmera stroškov s pritožbama ni izpodbijana, zato jo je upoštevalo tudi pritožbeno sodišče. (12) Vrednost točke znaša 0,459 EUR.