Jedro

Če gre za ugotavljanje jugoslovanskega državljanstva kot pogoja aktivne legitimacije v postopku denacionalizacije, za pravilno odločitev upravnega organa zadošča že ugotovitev nemške narodnosti in dejstvo prebivanja v tujini, saj v tem postopku niti ni mogoče ugotavljati obstoja nelojalnega ravnanja zoper interese narodov in države FLRJ.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo Sekretariata za notranje zadeve občine z dne 20.11.1992, s katero je bilo ugotovljeno, da se pokojni A.W. po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do leta 1991 oziroma do uveljavitve zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZD RS - Uradni list RS, št. 1/91) ni štel za jugoslovanskega in slovenskega državljana, ker takega državljanstva ni pridobil po določbah 35. člena zakona o državljanstvu FLRJ (ZD FLRJ - Uradni list FLRJ, št. 54/46, 90/46, 88/48 in 105/48).

V tožbi tožeča stranka navaja, da tožena stranka pred odločitvijo ni ugotavljala dejanskega stanja, kar ima za posledico tudi nepravilno uporabo materialnega predpisa. Pokojni A.W. je bil rojen v ... in je kot tak imel pred vojno in med vojno domovnico, to je vse pravice državljana kraljevine Jugoslavije. Ni dokazano, da se je imel bolj za Nemca kot za Slovenca. V letu 1941 oziroma 1942 je sicer res optiral za Nemčijo, vendar je ostal na ozemlju sedanje Slovenije. Šele po vojni je bil izgnan in zato ni mogel pridobiti jugoslovanskega državljanstva. Zato predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter toženi stranki naloži, da ponovno obravnava tožničino pritožbo in ji ugodi ter odloči, da je bil pokojni A.W. do svoje smrti državljan Slovenije.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka navedbe tožeče stranke, vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe. Tožba ni utemeljena.

Zakon o denacionalizaciji (ZDen - Uradni list RS, št. 27/91-I in 31/92) v tretjem odstavku 63. člena določa, da izda občinski upravni organ, pristojen za notranje zadeve, na zahtevo organov iz 54. ali 56. člena istega zakona, ugotovitveno odločbo o državljanstvu upravičenca, če ta ni vpisan v evidenco o državljanstvu, pri čemer v tem postopku ni mogoče ugotavljati obstoja nelojalnega ravnanja zoper interese narodov in države FLRJ.

Iz spisnih podatkov je možno ugotoviti, da je bil v spornem primeru postopek začet na zahtevo Sekretariata za družbeno planiranje in gospodarstvo občine po določbi tretjega odstavka 63. člena ZDen. Na podlagi podatkov in dokazov, pridobljenih v postopku pa je že prvostopenjski upravni organ ugotovil, da se pokojni A.W. pred sprejemom ZD RS ni štel za jugoslovanskega državljana. Po izvedenem dokaznem postopku je namreč zaključil, da je pokojni A.W. skupaj z družino že leta 1941 optiral za Nemčijo in tako zato, ker je bil nemške narodnosti in državljan nemškega Reicha, ni izpolnjeval pogojev drugega odstavka 35. člena ZD FLRJ, za pridobitev državljanstva FLRJ. Tožena stranka kot drugostopenjski organ je na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja, glede katerega je menila, da je ugotovljeno pravilno, sprejela pravno stališče prvostopenjskega organa, pri čemer je že zavzeto stališče samo še bolj podrobno obrazložila. Svoje odločitve pa ni več utemeljevala z nemškim državljanstvom pokojnega, ampak samo še z ugotovljeno nemško narodnostjo, pri čemer je menila, da nanjo med drugim kaže tudi njegov priimek.

Sodišče meni, kot to pravilno zatrjuje tudi tožeča stranka, da priimek res ne more biti odločilna okoliščina za ugotavljanje narodnosti, ampak jo je treba ugotavljati s pomočjo drugih dejstev in dokazov. V ostalem pa tudi sodišče soglaša z ugotovitvami obeh upravnih organov v izpodbijanih odločbah in ne more sprejeti tožbenih ugovorov, da je bil ugotovitveni postopek nepopoln in da je tožena stranka zato napačno uporabila materialno pravo. Oba organa, tako prvostopenjski kot tudi drugostopenjski, sta v postopku pravilno ugotovila, da je bil pokojni A.W. nemške narodnosti. Na to predvsem kaže, med strankama nesporno dejstvo, da je ob koncu leta 1941 oziroma na začetku leta 1942 optiral za Nemčijo. Odredba vlad Italije in Nemčije o preselitvi nemških državljanov in oseb nemške narodnosti iz Province Ljubljana, podpisana 31. avgusta 1941 v Rimu (kot tajna odredba v takratnih uradnih listih ni bila objavljena - Arhiv Slovenije, Emona f. 1234), ki je tožena stranka sicer ne citira neposredno, jo pa smiselno uporabi, pri čemer citira samo dokaze, ki iz te odredbe izvirajo, je predvidevala samo preselitev nemških državljanov in ljudi nemške narodnosti (Volksdeutschen) iz Province Ljubljana, ki je bila pod italijansko okupacijo, v nemško okupacijsko območje oziroma Nemčijo. Zato je bil zaključek obeh organov, da gre v primeru pokojnega A.W. za osebo nemške narodnosti, pravilen in v skladu z dokazi v spisu, pri čemer sta se oba upravna organa oprla predvsem na uradne sezname optantov, ki jih je tožena stranka v izpodbijani odločbi tudi jasno citirala.

Med strankama tudi ni spora o tem, da pokojni A.W., vsaj po 15.10.1945, ko se je prijavil zbirnemu centru, ni nikoli več prebival v Sloveniji. Kje naj bi po letu 1941 oziroma 1942 pokojni živel, v predloženih upravnih spisih ni zanesljivih podatkov, se pa da zanesljivo ugotoviti njegova preselitev iz takrat italijanskega na nemško okupacijsko območje oziroma v Nemčijo. Zato je tožena stranka ob upoštevanju ugotovljenih dejstev in določb drugega odstavka 35. člena ZD FLRJ (uveljavljen z novelo v letu 1948, Uradni list FLRJ, št.105/48), ki je določal, da se za državljane FLRJ ne štejejo osebe nemške narodnosti, ki živijo v tujini in ki so se med vojno ali pred vojno s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti, pravilno odločila, da se pokojni ni štel za jugoslovanskega državljana po predpisih izpred leta 1991. Ker gre v konkretnem primeru za ugotavljanje jugoslovanskega državljanstva kot pogoja aktivne legitimacije v postopku denacionalizacije, za pravilno odločitev upravnega organa zadošča že ugotovitev nemške narodnosti in dejstvo prebivanja v tujini, saj v tem postopku niti ni mogoče ugotavljati obstoja nelojalnega ravnanja zoper interese narodov in države FLRJ.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba zakonita. Zato je tožbo zavrnilo na podlagi drugega odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije po določbi prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).