Jedro

Poleg osebnega vročanja ureja ZUP v določbi 89. člena tudi posebne primere vročanja, med katere sodi tudi vročanje po pooblaščencu za vročitve. Po določbi prvega odstavka navedenega člena je pooblaščenec za vročitve določena oseba, ki jo stranka lahko pooblasti za vročanje vseh dokumentov zanjo. Vročilnica je opremljena z izjavo R.K., da jo je obdolženec pooblastil za prevzem navedenega pisma, iz pripomb vročevalca pa je tudi razvidno, da je bila istovetnost pooblaščenke ugotovljena na podlagi osebne izkaznice, katere številka in naziv upravnega organa, ki jo je izdal, je v vročilnici tudi navedel. Pritožnik zato zgolj z zanikanjem, da bi navedeni osebi dal pooblastilo za sprejem sodnega pisanja, sklepa ne more izpodbiti. Obdolženec namreč ni izkazal niti verjetnosti, da bi s predlaganim dokazom, zaslišanjem R.K., uspel, pa tudi ne potrebne aktivnosti (npr. da bi pridobil in sodišču predložil izjavo R.K., ki bi njegove navedbe v pritožbi potrdila).

Izrek

Pritožba se kot neutemeljena zavrne.

Pritožnik je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Novi Gorici je z izpodbijanim sklepom zavrglo zahtevo za sodno varstvo storilca G.T. zoper plačilni nalog prekrškovnega organa Policijske postaje z dne 15.3.2012. Sklenilo je še, da mora storilec plačati sodno takso, ki jo bo odmeril prekrškovni organ po Zakonu o sodnih taksah (ZST-1).

Zoper takšen sklep je storilec vložil pritožbo zaradi bistvene kršitve določb Zakona o prekrških (ZP-1) in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je polnoletna oseba in nima nobenega pooblaščenca za sprejemanje vabil. R.K. ni njegova pooblaščenka in ji ni nikoli dal nobenega pooblastila za sprejemanje sodnih ali drugih pisanj. Vročevalec je tako vročil R.K. vabilo na zaslišanje kljub temu, da ta oseba ni mogla izkazati nobenega pooblastila za sprejemanje pisanja, katerega bi moral vročevalec vročiti osebno njemu kot kršitelju. Vročitev je bila nepravilna in vročevalec si je moral preprosto izmisliti, da ima R.K. kakršnokoli pooblastilo za sprejemanje pisanj. Sam vročilnice ni nikoli videl in ne ve, kako jo je vročevalec izpolnil, v vsakem primeru pa gre za nepravilno opravljeno vročitev, saj bi vročevalec pomembno sodno vabilo, ki ima hude posledice, moral vročiti osebno njemu kot kršitelju. Z vabilom tako ni bil seznanjen, saj ga ni osebno prevzel in tudi R.K. tega vabila nato ni nikoli njemu izročila. Z narokom za zaslišanje tako ni bil pravilno seznanjen in se ga zato tudi iz upravičenega razloga ni udeležil. Če bi bil seznanjen z vabilom, bi se zaslišanja udeležil, saj ima za to pravni interes. Predlaga svoje zaslišanje in zaslišanje R.K. Predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijani sklep v celoti razveljavi in naloži sodišču prve stopnje, da ponovi postopek vabljenja storilca na zaslišanje po pravilni in zakoniti poti vročanja, vse po pravilih ZP-1 tako, da se mu vabilo na zaslišanje vroči osebno.

Pritožba ni utemeljena.

ZP-1 ne izključuje možnosti vročanja sodnih pisanj po pooblaščencu za vročitve (1). ZP-1 v drugem odstavku 67. člena določa, da se v rednem sodnem postopku glede vročanja pisanj smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek. Po določbi prvega odstavka 87. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) se morajo odločbe in sklepi ter drugi dokumenti, od katerih vročitve začne teči rok, vročiti osebno tistemu, kateremu so namenjeni. Poleg osebnega vročanja ureja ZUP v določbi 89. člena tudi posebne primere vročanja, med katere sodi tudi vročanje po pooblaščencu za vročitve. Po določbi prvega odstavka navedenega člena je pooblaščenec za vročitve določena oseba, ki jo stranka lahko pooblasti za vročanje vseh dokumentov zanjo. V nadaljevanju tega člena zakon ureja položaj, ko stranka obvesti organ o tem, da ima pooblaščenca za vročitve (prvi odstavek 89. člena ZUP) ter položaj, ko stranka o tem dejstvu organa ne obvesti (drugi odstavek 89. člena ZUP). V drugem primeru lahko vročevalec vroča pooblaščencu vse dokumente, ki so naslovljeni na stranko, če pooblaščenec podpiše izjavo, da ga je stranka za to pooblastila, potem, ko ugotovi njeno istovetnost z osebnim dokumentom s fotografijo, ki ga je izdal pristojni državni organ. Vročevalec mora na vročilnico čitljivo napisati osebno ime in številko osebnega dokumenta pooblaščenca in jo skupaj z izjavo pooblaščenca vrniti organu. Pooblaščenec lahko pod enakimi pogoji prevzame dokument pri pravni ali fizični osebi, ki opravlja vročanje kot svojo dejavnost, ali pri organu. Po določbi tretjega odstavka 89. člena ZUP mora pooblaščenec vsak dokument nemudoma poslati stranki. Na podlagi določbe petega odstavka istega člena se šteje, da je z vročitvijo dokumenta pooblaščencu za vročitve opravljena vročitev stranki, ki bi ji bilo treba dokument vročiti. Če pooblaščenec za vročitve ne more dokumenta izročiti stranki in bi stranka s tem zamudila rok za pritožbo ali za kakšno drugo pravno sredstvo, ima pooblaščenec za vročitve pravico vložiti ustrezno pravno sredstvo (šesti odstavek 89. člena ZUP).

Višje sodišče po pregledu spisovnih podatkov ugotavlja, da je bilo vabilo obdolžencu na zaslišanje pravilno vročeno. Iz vročilnice, spete k vabilu obdolžencu na zaslišanje, določeno za dne 7.6.2012 pri Okrajnem sodišču v Celju v okviru pravne pomoči na zaprosilo Okrajnega sodišča v Novi Gorici, je namreč razvidno, da je bila vročitev opravljena 15.5.2012. Vročilnica je opremljena z izjavo R.K., da jo je obdolženec pooblastil za prevzem navedenega pisma, iz pripomb vročevalca pa je tudi razvidno, da je bila istovetnost pooblaščenke ugotovljena na podlagi osebne izkaznice, katere številka in naziv upravnega organa, ki jo je izdal, je v vročilnici tudi navedel. Pritožnik zato zgolj z zanikanjem, da bi navedeni osebi dal pooblastilo za sprejem sodnega pisanja, sklepa ne more izpodbiti. Obdolženec namreč ni izkazal niti verjetnosti, da bi s predlaganim dokazom, zaslišanjem R.K., uspel, pa tudi ne potrebne aktivnosti (npr. da bi pridobil in sodišču predložil izjavo R.K., ki bi njegove navedbe v pritožbi potrdila). Glede na navedeno, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je storilec, s tem, ko se ni odzval na zaslišanje in svojega izostanka ni opravičil, izpolnil zakonsko domnevo iz tretjega odstavka 61. člena ZP-1, to je, da je zahtevo za sodno varstvo umaknil. Iz navedenih razlogov je zato višje sodišče ob uporabi določb 168. člena v zvezi s tretjim odstavkom 163. člena ZP-1 storilčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o naložitvi sodne takse za pritožbo je višje sodišče sprejelo na podlagi prvega odstavka 147. člena v zvezi s prvim odstavkom 144. člena ZP-1. Pritožniku bo sodna taksa odmerjena z nalogom za plačilo sodne takse prekrškovnega organa pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.

op. št. 1: prim. sodba Vrhovnega sodišča RS IV Ips 1/2010 z dne 25.2.2010