Jedro

Pritožnica pogoja namenske uporabe že priznane izredne denarne socialne pomoči ni mogla izpolniti, saj je novo vlogo za istovrstno pravico vložila pred realizacijo oz. prejemom denarne dajatve po odločbi z dne 31. 12. 2019. Ker je bila v predsodnem postopku nova vloga vložena 8. 1. 2020, izredna denarna socialna pomoč po odločbi z dne 31. 12. 2019 pa izplačana 20. 1. 2020, je bila lahko ob pravilni uporabi 34. člena ZSVarPre zahteva le zavrnjena.

V ustaljeni sodni praksi je zavzeto povsem jasno stališče, da za morebiten obstoj odškodninske odgovornosti morajo biti ravnanja zaposlenih pri izdaji posamičnih upravnih aktov takšna, da iz njih izhaja namerno izigravanje z zakonom določene pravice na način, ki hkrati kaže na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 20. 8. 2020 in CSD A. št. ... z dne 27. 2. 2020 ter priznanje pravice do izredne denarne socialne pomoči v višini 402,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 2. 2020 dalje ter plačilo 1.500,00 EUR nematerialne škode z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. tč. izreka). Izreklo je, da tožnica krije sama svoje stroške postopka (II. tč. izreka).

2. Pritožuje se tožnica zaradi napačne uporabe materialnega prava, kršitev Zakona o delovnih in socialnih sodiščih1 (ZDSS-1) kršitev 1. odst. 18. člena Zakona o pravdnem postopku1 (ZPP) v zvezi s 3. 6., 11., in 14. točko 2. odst. 339. člena ZPP v zvezi z 81. členom ZDSS-1 ter kršitev 330. in 331. člena ZPP. Kršena ji je pravica do nepristranskega sojenja, saj sodišče ni presojalo pravilnost in zakonitost odločbe z dne 20. 8. 2020 in navedlo kopico kontradiktornosti. Kršen je 2. odst. 34. člena Zakona o socialnovarstvenih prejemkih2 (ZSVarPre) glede namenske uporabe dodeljenih sredstev. Sodišče ji ne očita, da ni pravočasno dokazala namensko porabo sredstev po odločbi z dne 31. 12. 2019, saj v tem postopku presoja odločbo z dne 20. 8. 2020 v zvezi z odločbo dne 27. 2. 2020. Kršena je 15. točka 2. odst. 339. člena ZPP, da ni dokazala namenske porabe ISDP po odločbi z dne 31. 12. 2019, ker ji sredstva pred vložitvijo vloge 5. 1. 2020 še niso bila nakazana. Dne 11. 2. 2020 je priporočeno po pošti dokazala plačilo položnice UPN dne 3. 2. 2020 v višini 41,61 EUR. Ne drži zaključek, da ni mogla dokazati namenske porabe sredstev po določbi z dne 31. 12. 2019. Sodišče dejanskega stanja ni ugotavljalo kumulativno, in sicer oddajo nove vloge, nakazilo in namensko uporabo. Edino kar je upoštevalo je oddaja nove vloge 5. 1. 2020. Sklicuje se na zadevo ESČP v zadevi Korošec proti Sloveniji. Socialna delavka B. B. ni ravnala po zakonu, na kar kaže elektronska pošta z dne 27. 2. 2020. Ne drži, da je bil edini pogoj za izdajo pozitivne odločbe 27. 2. 2020 umik vloge. Šlo je za samovoljo B. B. in posledično onemogočen dostop do IDSP od 27. 2. 2020 do 27. 4. 2021. Lahko bi bila izdana nadomestna odločba. Od 27. 2. 2020 do 27. 4. 2021 je ostala brez ISDP za leto 2020 v višini 804,36 EUR.

Ne strinja se z zavrnitvijo odškodnine iz naslova nematerialne škode, saj je zaradi zavrnjene ISDP izgubila dobiček po 132. členu OZ. Odškodninski spor proti državi po 26. členu Ustave RS3 (Ustava) ni nadaljevanje upravnega spora med strankama. Zahteva plačilo nematerialne odškodnine zaradi kršitev temeljnih človekovih pravic in svoboščin, ki jih ima po Ustavi in Evropski konvenciji zaradi stresa in zmanjšanja finančnih sredstev za 14 mesecev. Tožena stranka je z nezakonitim postopanjem p0slabšala njeno stisko, posegla v pravico do lastnine iz 33. člena Ustave ter omejila pravico po 15. členu Ustave. Predlaga spremembo sodbe tako, da se izpodbijani odločbi odpravi, prizna pravica do izredne denarne socialne pomoči v višini 804,32 EUR, naloži plačilo 1.500,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter 20,00 EUR stroškov postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Ob preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana zavrnilna sodba izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu.

V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz 2. odst. 339. člena ZPP, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Kršitev po 6. točki 2. odst. 339. člena ZPP bi bila podana, če bi sodišče v nasprotju z določbami zakona oprlo svojo določbo na nedovoljena razpolaganja strank. Vendar kaj takega v zadevi ni izkazano. Tudi ni zatrjevane kršitve iz 11. točke 2.odst. 339. člena ZPP, saj se obravnavanega postopka kot tožnik ali toženec ni udeleževal nihče, ki ne bi mogel biti stranka. Nadalje ne gre za kršitev iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP, saj pisni odpravek sodbe nima pomanjkljivosti, da ga ne bi bilo mogoče preizkusiti. Izrek sodbe je razumljiv, ne nasprotuje sam sebi ali razlogom sodbe, ki niso nejasni ali sami s seboj v nasprotju kot pavšalno in povsem neutemeljeno zatrjuje pritožnica. Končno tudi ni podane kršitve iz 1. odst. 339. člena ZPP zaradi domnevne kršitve 330. in 331. člena ZPP, ki urejata izdajo sklepa zunaj naroka (prvi odst. 330. člena ZPP) oz. vsebino pisnega odpravka sklepa (331. člen ZPP).

_K pritožbi v zvezi z pravico do izredne denarne socialne pomoči_

5. V zadevi gre za presojo odločbe z dne 20. 8. 2020 o zavrnjeni pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo CSD-ja z dne 27. 2. 2020. S slednjo je zavrnjena dne 8. 1. 2020 vložena zahteva za dodelitev izredne denarne socialne pomoči. Tako kot tožena stranka v predsodnem postopku tudi sodišče prve stopnje ugotavlja, da je tožnica novo vlogo za izredno denarno socialno pomoč, ki jo je toženec prejel 8. 1. 2020 vložila 5. 1. 2020. Torej pred dne 20. 1. 2020 realizirano odločbo z dne 31. 12. 2019 o priznani izredni socialni pomoči v višini 41,61 EUR.

Prav slednje dejstvo je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravno edino relevantno za zavrnitev tožbenega zahtevka na odpravo zakonitih zavrnilnih upravnih aktov.

6. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve, ki jo je pravilno uporabilo sodišče prve stopnje in pred njim že tožena stranka, je podana v 34. v zvezi z 33. členom ZSVarPre. V 33. členu ZSVarPre je med drugim izrecno določeno, da se lahko samski osebi oziroma družini kot posebna oblika denarne socialne pomoči dodeli izredna denarna socialna pomoč, če se ugotovi, da se je samska oseba ali družina iz razlogov, na katere ni mogla ali ne more vplivati znašla v položaju materialne ogroženosti, oziroma če izkazuje izredne stroške, ki so vezani na preživljanje, ki jih z lastnim dohodkom ali lastnim dohodkom družine ne more pokriti (1. odst.). Izredna denarna socialna pomoč se glede na potrebe samske osebe dodeli v enkratnem znesku ali za obdobje iz 2. in 3. odst. 36. člena tega zakona (2. odst.).

Citirano določbo ZSVarPre o priznavanju izredne denarne socialne pomoči po prostem preudarku je mogoče pravilno razlagati in uporabljati le v povezavi s 34. členom ZSVarPre, ki ureja dokazovanje namenske uporabe te denarne dajatve. Tako je po 1. odst. 34. člena ZSVarPre potrebno v vlogi za dodelitev izredne denarne socialne pomoči natančno navesti, za kakšen namen se pomoč potrebuje in opredeliti višino sredstev. Upravičenec do izredne denarne socialne pomoči je dolžan prejeto pomoč porabiti za namen za katerega mu je dodeljena v roku 30 dni po prejemu pomoči oz. do vložitve nove vloge, če je ta vložena pred potekom tega roka (2. odst.). Po 4. odst. 34. člena ZSVarPre je upravičenec pristojnemu CSD dolžan dokazilo o uporabi sredstev predložiti v roku 45-ih dni po prejetju izredne denarne socialne pomoči oziroma najkasneje ob vložitvi nove vloge, če je novo vlogo vložil pred potekom roka iz 2. odstavka tega člena. Tako določen zakonski pogoj je v skladu z naravo in namenom izredne denarne socialne pomoči. Ne izkazana namenska uporaba že dodeljenega zneska ali preuranjena ponovna zahteva glede na drugi stavek 4. odst. 34. člena ZSVarPre izključujeta priznanje izredne denarne socialne pomoči za 14 mesecev po mesecu prejema.

7. Takšno dejansko stanje je podano tudi v obravnavani zadevi. Pritožnica pogoja namenske uporabe že priznane izredne denarne socialne pomoči ni mogla izpolniti, saj je novo vlogo za istovrstno pravico vložila pred realizacijo oz. prejemom denarne dajatve po odločbi z dne 31. 12. 2019. Ker je bila v predsodnem postopku nova vloga vložena 8. 1. 2020, izredna denarna socialna pomoč po odločbi z dne 31. 12. 2019 pa izplačana 20. 1. 2020, je bila lahko ob pravilni uporabi 34. člena ZSVarPre zahteva le zavrnjena. Z izpodbijano sodbo je na podlagi 81. člena ZDSS-1 tožbeni zahtevek na odpravo upravnih odločb utemeljeno zavrnjen, saj je pravilno prisojeno, da nista nepravilni in nezakoniti, kot zmotno vztraja pritožba.

Preostala pritožbena izvajanja zoper ta del sodne odločbe za pritožbeno rešitev pravno niso relevantna, zato se sodišče ob uporabi 360. člena ZPP do njih posebej ni dolžno niti opredeljevati.

**K pritožbi v zvezi z odškodninsko terjatvijo za negmotno škodo**

8. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tudi vtoževano odškodnino iz naslova negmotne škode. Že zato, ker sta zavrnilni odločbi o pravici do izredne denarne socialne pomoči pravilni in zakoniti, ni mogoče uspešno zatrjevati kaj šele dokazati protipravnost predsodnega upravnega postopka, niti očitati kršitve 26. člena Ustave o odškodninski odgovornosti države.

Tudi v primeru, da upravni odločbi ne bi bili zakoniti, to samo po sebi ne bi zadostovalo za ugotovitev protipravnosti. Protipravnost je eden od štirih temeljnih elementov odškodninske odgovornosti, ki morajo biti izpolnjeni kumulativno. V ustaljeni sodni praksi je zavzeto povsem jasno stališče, da za morebiten obstoj odškodninske odgovornosti morajo biti ravnanja zaposlenih pri izdaji posamičnih upravnih aktov takšna, da iz njih izhaja namerno izigravanje z zakonom določene pravice na način, ki hkrati kaže na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava. Da bi bilo ravnanje tožene stranke ali CSD-ja mogoče šteti za samovoljno, bi moralo biti dovolj hudo in hkrati brez razloga odstopati od običajne metode dela in skrbnosti. Okoliščine primera bi morale kazati, da je pri izvajanju funkcije prišlo do odstopa od potrebne skrbnosti do te mere, da bi bilo potrebno ravnanje organa oceniti za protipravno.

Takšno ravnanje v predmetni zadevi zagotovo ni podano. Ker v okoliščinah obravnavanega primera ni izpolnjen dejanski stan iz 131. in 132. člena Obligacijskega zakonika4 (OZ), kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje (7. tč. obrazložitve sodbe), ostaja pritožba tudi v tem delu brezuspešna.

**Odločitev pritožbenega sodišča**

9. Iz predhodno navedenih razlogov je potrebno pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in v delu, ki se naša na glavnično terjatev potrditi zavrnilno I. točko izreka izpodbijane sodbe. Ob takšnem pritožbenem izidu je zakonit tudi stroškovni del prvostopenjske sodbe, saj je v skladu s 154. členom ZPP pravilno izrečeno, da svoje stroške postopka nosi tožnica sama.

1 Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 73/2007, 45/2008 in 10/2017. 3 Ur. l. RS, št. 61/2010 s spremembami. 4 Ur. l. RS, št. 33/1991. 5 Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami.