Jedro

Če toženec v regresni pravdi zavarovalnice, pri kateri je bil odgovornostno zavarovan, ne zatrjuje, da ni vzročne zveze med njegovo alkoholiziranostjo in nastankom škode, se sodišču ni treba ukvarjati z obstojem vzročne zveze.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da se razveljavi plačilni nalog Temeljnega sodišča v Ljubljani I Pl 648/96 z dne 29.08.1996 ter da mora tožena stranka plačati tožeči 1,257.255,40 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.03.1999 dalje in ji povrniti pravdne stroške. Toženec kot lastnik pri tožnici odgovornostno zavarovanega vozila le-tega ni vozil, ga pa je zaupal v upravljanje P. Š. in je zato odgovoren za škodo, ki jo je ta povzročil v vinjenem stanju tretji osebi.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo toženčevo pritožbo. Zavzelo je stališče, da toženec, na katerem je breme dokazovanja, ni kot imetnik nevarne stvari dokazal, da je vozilo zaupal usposobljeni osebi. Ni ponudil ne trditev ne dokazov o tem, kdaj in na kakšen način je dovolil vožnjo P. Š. Možen je tudi preizkus višine prisojenega zneska.

Toženec je vložil revizijo proti tej sodbi iz revizijskih razlogov po drugem in tretjem odstavku 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlagal, naj vrhovno sodišče razveljavi sodbi nižjih sodišč in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V reviziji navaja, da je v izpodbijani sodbi navedeno, da je tožeča stranka upoštevala delni plačili P. Š., pa tudi to, da je 200.000 SIT plačal J. Š.. Tožena stranka pa je trdila poprej in v pritožbi, da toženec ni plačal nič. V zvezi s to okoliščino ni mogoče ugotoviti, katera dejstva je sodišče upoštevalo za dokazana (ni bila uporabljena določba 8. člena ZPP). Tožena stranka ni izpodbijala navedb tožeče, katere pooblaščenka je izjavila, da je tožnik omogočil vožnjo P. Š. in je zato soodgovoren. Dejansko mu je izročil avto. Da naj bi toženec zaupal vinjenemu vozniku, pa je izvedel šele iz sodbe. Zato ni prekludiran po prvem odstavku 337. člena ZPP. Sicer je odločilno, kdo je obratovalec. Vozila ni zaupal vinjenemu vozniku. Ne prvo ne drugo sodišče se ni dotaknilo vprašanja, ali obstaja vzročna zveza med nastalo škodo in vožnjo pod vplivom alkohola. Tožeča stranka je utemeljevala odgovornost tožene na tem, da je z delnimi plačili pripoznala zahtevek.

Na vročeno revizijo tožeča stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Ne gre za očitano kršitev po 8. členu ZPP, storjeno v postopku pred sodiščem druge stopnje. Pritožbeno sodišče v drugem odstavku na tretji strani svoje sodbe le povzema (nespretno) trditve toženca oziroma njegove pooblaščanke ("da tožena stranka ni pripoznala zahtevka tožeče stranke, s tem ko je J. Š. plačal 200.000 SIT iz naslova povzročene škode, kar v pritožbi ponovno navaja"). Ugotavlja pa samo (na peti strani sodbe), da je 600.000 SIT in 200.000 SIT plačal P. Š.. Ta ugotovitev je skladna s toženčevo trditvijo. Ne gre torej za to, da sodišče ni pravilno štelo, kaj je dokazano.

Res sicer sledi iz zapisnika z naroka 15.04.1999, da je pooblaščenka tožeče stranke izjavila le, da "je Š. J. lastnik avtomobila omogočil vožnjo Š. P. in je zato soodgovoren". Vendar si je toženec predstavljal, da gre za očitek tožeče stranke in s tem za zatrjevano podlago tožbenega zahtevka, ki naj bi bila v tem, da je omogočil vožnjo vinjeni osebi, saj sicer ne bi sam oziroma njegova pooblaščenka med drugim zapisala v pripravljalni vlogi pod 3. z dne 24.11.1999, da je tožeča stranka zatrjevala, "da je J. Š. omogočil vožnjo pod vplivom alkohola P. Š.". V zvezi s to trditveno podlago (poleg tiste o pripoznavi zahtevka) pa tožena stranka ni ne v citirani svoji vlogi ne na naroku za glavno obravnavo, ki je sledil, navajala dejstev ne predlagala dokazov, s katerimi bi ovrgla obravnavano tožbeno trditev. To je storila šele v pritožbi, pri tem pa ni pojasnila, zakaj je tako ravnala. Pritožbeno sodišče namreč ne sme upoštevati navedb o novih dejstvih in novih dokazih, če pritožnik ne izkaže, zakaj ni mogel teh navedb podati že poprej (prvi odstavek 337. člena ZPP). Nižji sodišči sta torej pravilno uporabili ta procesni predpis.

Sodišči res nista v obrazložitvah svojih odločb obravnavali vzročne zveze med vinjenostjo voznika in nezgodo, vendar tega nista bili dolžni storiti. Po pogojih AO-92, ki so pravna podlaga razmerja med pravdnima strankama, izgubi zavarovanec svoje pravice, če je v času prometne nezgode kot voznik pod vplivom alkohola; šteje pa se, da je pod njegovim vplivom, če je alkotest pozitiven (3(1)-3b). In nadalje - zavarovanec ne izgubi svojih pravic, če sam oziroma voznik zavarovanega vozila dokaže, da nastanek škode ni v vzročni zvezi z njegovo alkoholiziranostjo (3(2)-1)b). Ob dejanskih ugotovitvah o pozitivnem rezultatu alkotesta, torej ob domnevi alkoholiziranosti in ob dejstvu, da tožena stranka ni postavila niti trditev o tem, da ni vzročne zveze med omenjenima okoliščinama, se sodišču ni bilo treba ubadati z obstojem vzročne zveze in seveda tudi ne zdaj v revizijskem postopku.

Res je odločilno pri presoji v takšnem sporu, kdo je obratovalec. Toda ob nezanikanih tožbenih trditvah, da je toženec zaupal vozilo vinjeni osebi, je pravilno sklepanje sodišča in pravilna pravna opredelitev takšne odločitve o tožnikovi odgovornosti na podlagi četrtega odstavka 176. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). V takšnih primerih namreč odgovornost lastnika ne preide na drugo (neusposobljeno) osebo.

Uveljavljani revizijski razlogi potemtakem niso podani in ker se je pokazalo, tudi ob uradnem preizkusu, da je bilo pravilno uporabljeno materialno pravo, je bilo treba neutemeljeno revizijo zavrniti (378. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).