Jedro

Prodajna pogodba, katere predmet je tuja stvar, samo zaradi tega (ker na predmetu pogodbe prodajalec nima lastninske pravice) še ni nična.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o podrejenem zahtevku zoper prvo in tretjo toženo stranko razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sicer se revizija zavrne.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je kupoprodajna pogodba z dne 20.4.1990, zlasti glede parcele št. 592 k.o. ..., nična. Tožbeni zahtevek zoper drugo toženo stranko za ugotovitev, da je ta pogodba nična, je zavrnilo, prav tako podrejen zahtevek zoper to stranko, da je ta pogodba "pravno neveljavna in neučinkovita ter se kot taka razveljavi". Prvo in tretjo toženo stranko je zavezalo, da morata tožeči stranki nerazdelno povrniti pravdne stroške v znesku 269.397 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe.

Pritožbeno sodišče je pritožbama prve in tretje tožene stranke ugodilo in sodbo prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti kupoprodajne pogodbe z dne 20.4.1990 ter podrejen zahtevek na ugotovitev neveljavnosti te pogodbe oziroma za njeno razveljavitev zavrnilo. Odločitev je utemeljilo s stališčem, da prodaja tuje stvari še nima za posledico ničnosti pogodbe ter da je podrejen zahtevek (za razveljavitev prodajne pogodbe) identičen primarnemu - zaradi česar je bilo treba zavrniti tudi ta zahtevek.

Zoper to sodbo je tožeča stranka vložila revizijo (pravzaprav dve reviziji - eno odvetnik M. Č., drugo pa odvetnik I. H.). Pritožbenemu sodišču očita zmotno uporabo materialnega prava ter bistveno kršitev določb postopka. Meni, da tožba sploh ni sklepčna ter da se na nesklepčnost nobena od toženih strank ni sklicevala. Sodišče prve stopnje je zato vzelo tožbo v obravnavo (česar zanesljivo ne bi storilo, če bi bile v tožbi kakršnekoli hibe ali nepravilnosti) ter tožbenemu zahtevku utemeljeno ugodilo. Če bi bila tožba res nesklepčna, bi že sodišče prve stopnje reagiralo ter tožečo stranko pozvalo, naj tožbo popravi, tako da bo sposobna za obravnavanje. Pritožbeno sodišče je jasno, razumljivo in nedvoumno pravno situacijo zapletlo do tolikšne mere, da je odločitev povsem nerazumljiva, nejasna ter tudi protispisna.

Nadaljnja postopkovna kršitev je v tem, da je pritožbeno sodišče odločilo o podrejenem tožbenem zahtevku (in ga zavrnilo), čeprav o njem prvostopenjsko sodišče sploh ni odločalo. Sicer pa je napačno sklicevanje na 460. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. - ZOR), saj velja pravilo, da nihče ne more prenesti več pravic, kot jih ima sam (zaradi česar je tudi vknjižba lastninske pravice na tretjo toženo stranko vprašljiva). Sporna pogodba je v nasprotju z moralnim načelom. Prodana stvar je imela pravno hibo, ker ni bila v lasti prodajalca. Določbe 460. člena ZOR ni mogoče razlagati zožujoče - namen zakonodajalca namreč ni bil v tem, da je prodaja tuje stvari vselej mogoča. V konkretnem primeru je šlo za razlastitev brez nadomestila, tožeča stranka pa se v postopku prodaje razpolaganju z njeno stvarjo sploh ni mogla upreti. Na ničnost pazi sodišče po uradni dolžnosti in vsakdo ima interes, da se na ničnost sklicuje. Zato tožeči stranki ni mogoče odreči legitimacije, čeprav je res, da za izpodbijanje pogodbe (kar je predmet podrejenega zahtevka) ni legitimirana. Sankcije, ki jih predvideva 460. člen ZOR, ne morejo odtehtati razlogov za ničnost (sankcije namreč vežejo samo pogodbene stranke).

Revizija je delno utemeljena.

V tej zadevi je izhodiščno materialnopravno vprašanje povsem načelne narave. In sega na področje temeljnih pojmov o razlikah med obligacijskim in stvarnim pravom ter iz tega izpeljane ideje o relativnih in absolutnih pravicah ter nato o pravnih poslih obligacijskega prava, ki so zavezovalni, in pravnih poslih stvarnega prava, ki so razpolagalni. Prodajna pogodba je kot posel obligacijskega prava zavezovalne narave - iz nje izhaja obveznost prodajalca, da kupcu zagotovi lastninsko pravico na prodani stvari. Zagotovitev lastninske pravice pa je predmet stvarnega prava. Prodajalec praviloma zagotavlja lastninsko pravico z derivativnim prenosom, torej s stvarnopravnim razpolagalnim prenosom. Bistveno je torej dvoje: prvič, da je obligacijskopravno razmerje relativno, kar pomeni, da učinkuje samo med pogodbenima strankama, ter da se tretjih ne tiče (obligacijskopravna pogodba, na primer prodajna pogodba, ne more ustvarjati nobene obveznosti tretje osebe); in drugič, da slovenski pravni sistem temelji na tradicijskem načelu, ki ločuje med zavezovalnim in razpolagalnim pravnim poslom (za razliko od nekaterih drugih sistemov - na primer francoskega, kjer ima pogodba translativni učinek, ko se z njeno sklenitvijo prenese tudi lastninska pravica). Zato je mogoča tudi uspešna prodaja stvari, čeprav prodajalec ni njen lastnik. In ker je ločevanje med obligacijskim in stvarnopravnim poslom včasih (še posebej za nepravnika) težko, je ZOR izrecno določil, da je prodaja tuje stvari mogoča (enaka je določba 440. čl. Obligacijskega zakonika - U. l. RS 83/2001 in nasl.). Ko je tako, prodajna pogodba, katere predmet je tuja stvar, samo zaradi tega (ker na predmetu pogodbe prodajalec nima lastninske pravice), še ni nična. Seveda pa to ne pomeni, da taka pogodba kakorkoli in v čemerkoli zavezuje lastnika - preprosto zato, ker učinkuje (ustvarja pravice in obveznosti) samo med pogodbenima strankama (ima pač relativne učinke). Tretji (lastnik) prevzete obveznosti prodajalca ni dolžan upoštevati in zoper njega ni mogoče naperiti nobenega zahtevka. Res je, da nihče ne more prenesti več pravic, kot jih ima sam, vendar to načelo izraža razpolagalno sposobnost, ki je aktualna samo pri razpolagalnih poslih.

Revizijsko sodišče zato soglaša s pritožbenim sodiščem, da "če Š...Ć prodajalec s kupoprodajno pogodbo proda tujo stvar, pogodba zaradi tega ni nična", da gre pri prodaji tuje stvari sicer "za vprašanje (relativno med pogodbenima strankama) možnosti oziroma nemožnosti izpolnitve pogodbene obveznosti", vendar da "ob zakonsko urejenih sankcijah glede prodaje tuje stvari pogodba zaradi tega ne nasprotuje niti prisilnim predpisom, niti morali, niti načelom vestnosti in poštenosti". Zahtevek za ugotovitev ničnosti, ki ga je tožeča stranka utemeljevala samo z dejstvom prodaje tuje stvari, je zato nesklepčen, reviziji zoper del sodbe, s katerim je odločeno o tem zahtevku pa neutemeljeni (reviziji sicer tudi očitata, da je izpodbijana sodba nerazumljiva, protislovna in protispisna - vendar te kritike ne utemeljita; ker se na neobrazloženo kritiko postopka revizijsko sodišče revizijsko sodišče ne more odzivati, se s pavšalnim očitki ni ukvarjalo - prim. 37. čl. Zakona o pravdnem postopku - U. l. RS št. 26/99 in nasl. - ZPP).

Drugače je z odločitvijo o podrejenem zahtevku. Tu ima revizija prav, ko opozarja, da pritožbeno sodišče o njem ne bi smelo odločati. V razmerju do primarnega namreč ne gre za tako imenovani vključeni zahtevek. Zahtevek za razveljavitev pogodbe (ne glede s katerimi dejstvi ga tožeča stranka utemeljuje) ni vsebovan v zahtevku za ugotovitev ničnosti. Zahtevka sta kakovostno različna - razveljavitveni je oblikovalen, ničnostni pa ugotovitveni. In ker je o zahtevku za razveljavitev pogodbe prvič odločilo šele pritožbeno sodišče (prvostopenjsko sodišče zaradi ugoditve primarnemu o njem ni smelo odločati), je tožečo stranko prikrajšalo za pravico do pritožbe. Ker je s tem zagrešilo bistveno kršitev postopka iz prvega odstavka 339. čl. ZPP, je revizijsko sodišče reviziji v tem delu (s katerim izpodbija sodbo o zavrnitvi podrejenega zahtevka) ugodilo, izpodbijano sodbo v odločbi o tem zahtevku razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje - da odloči o tem zahtevku (prvi odstavek 379. čl. ZPP). Sicer pa je iz razlogov, ki so navedeni v prejšnjih odstavkih, revizijo zavrnilo (378. čl. ZPP).

Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na tretjem odstavku 165. čl. ZPP.