Jedro

Tožnici je bilo zaradi organizacijskih sprememb in ukinitve zobnih ordinacij pri toženi stranki fizično onemogočeno opravljanje njenega dela, drugo delo ji ni bilo pravilno in pravočasno odrejeno, tako da tudi, če se je sama zavedala, da je še v delovnem razmerju pri toženi stranki, ni vedela, kje in pod kakšnim vodstvom naj delo opravlja. Zato tudi revizijsko sodišče soglaša z zaključki izpodbijane sodbe, da je situacijo, v kateri realno ni bilo mogoče pričakovati ustreznega reagiranja tožnice, povzročila tožena stranka in da zato ni mogoče zaključevati, da je bila v spornem obdobju z dela odsotna neupravičeno.

Izrek

Revizija se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo ugodilo zahtevku tožnice, razveljavilo sklepa tožene stranke z dne 12.9.1994 in 12.10.1994 o prenehanju delovnega razmerja tožnice, odločilo, da ji delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, ter da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati na delo. Zato ji je za nazaj priznalo zneske neizplačanih plač oziroma razlike v plačah s tem, da ji gredo od prisojenih zneskov zamudne obresti. Sklenilo je tudi, da ji je tožena stranka dolžna povrniti pravdne stroške v znesku 316.523,50 SIT z zamudnimi obrestmi.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila pravočasno revizijo zaradi revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da je sodišče na prvi in na drugi stopnji odločilo v nasprotju z veljavnimi predpisi. Delovno razmerje lahko preneha delavcu šele po dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja, zato ni pravilen zaključek, da tožnici po 31.7.1994 ni bilo treba prihajati na delo. Tožnica je vedela, da je še v delovnem razmerju in je naredila napako, ko ni hodila delat. Določbe 106. člena ZDR so uporabljive tudi v podobnih primerih. Zato je sodišče samovoljno tolmačilo pravna instituta dokončnosti in pravnomočnosti in posledice v zvezi z njima. Predlagala je, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, oziroma podredno, da izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), druge bistvene kršitve določb postopka, pa se lahko upoštevajo samo, če so uveljavljane. Revizija ne navaja bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

Iz določbe 5. točke prvega odstavka 100. člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) izhaja, da delavcu z dnem dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja preneha delovno razmerje, če je bil neupravičeno odsoten z dela zaporedoma pet delovnih dni in se vrne na delo. Citirano določbo tega člena je pri izdaji sklepa o prenehanju delovnega razmerja tožnici uporabila tožena stranka. Glede na to, da med strankama ni sporno dejstvo, da je bila tožnica z dela odsotna več kot pet zaporednih delovnih dni v prvi polovici avgusta 1994, je vsebinsko ostalo sporno, za rešitev spora pa pravno pomembno najprej dejansko, nato pa materialnopravno vprašanje, če je bila ta njena odsotnost neupravičena.

Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano, saj po določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP revizija ni možna zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, se tudi revizijsko sodišče pridružuje na nižjih sodiščih zavzetemu stališču, da izostanek tožnice ni bil neupravičen. Čeprav revizijsko sodišče ne soglaša s pravnim razlogovanjem nižjih sodišč glede obveznosti tožnice po izdaji prvega sklepa o prenehanju delovnega razmerja (z dne 1.7.1994), ki ga je tožena stranka izdala zaradi odklonitve ponudbe v zvezi z reševanjem trajno presežnih delavcev (čeprav prej sploh ni bil izveden ustrezen postopek), ne gre prezreti, da je tožena stranka sama, kot je to pravilno ugotovljeno tudi v izpodbijani sodbi, s svojimi neizpeljanimi ali nezakonitimi postopki povzročila nejasno situacijo, ki je ni mogoče (vsaj ne v pretežnem delu) pripisati tožnici. Tej je zaradi organizacijskih sprememb in ukinitve zobnih ordinacij pri toženi stranki fizično bilo onemogočeno opravljanje njenega dela, drugo delo ji ni bilo pravilno in pravočasno odrejeno, tako da tudi, če se je sama zavedala, da je še v delovnem razmerju pri toženi stranki, ni vedela, kje in pod kakšnim vodstvom naj delo opravlja. Zato tudi revizijsko sodišče soglaša z zaključki izpodbijane sodbe, da je situacijo, v kateri realno ni bilo mogoče pričakovati ustreznega reagiranja tožnice, povzročila tožena stranka in da zato ni mogoče zaključevati, da je bila v spornem obdobju z dela odsotna neupravičeno. Na pravilnost takega zaključka kaže tudi po nižjih sodiščih ugotovljeno dejstvo, da se je tožnica takoj, ko je dobila odredbo pristojne delavke tožene stranke, na odredbo odzvala in v skladu z njeno odredbo opravljala dodeljeno delo. To pa pomeni, da je bila odločitev v izpodbijani sodbi, da tožena stranka ni pravilno uporabila zakonske določbe, na podlagi katere je tožeči stranki prenehalo delovno razmerje, ker ta pač ni bila odsotna z dela neupravičeno, utemeljena.

Revizijsko sodišče se ni opredeljevalo glede navajanja in razlogovanja tistih pravnih stališč v izpodbijani sodbi, čeprav jih revizija izrecno graja, ki niso pomembna za odločitev v tej sporni zadevi in jih je nižje sodišče uporabljalo samo za podkrepitev svojih dejanskih ugotovitev.

Ker ni bilo ugotoviti bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti, pravilna pa je, čeprav z nekoliko drugačnim razlogovanjem, tudi materialnopravna odločitev nižjega sodišča, je revizijsko sodišče na podlagi določb 393. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).