Jedro

Že iz izreka izpodbijane sodbe izhaja, da je obdolženec krivo pričal v upravnem postopku, ko se je na Upravni enoti vodil postopek glede izdaje dovoljenja N.J. za stalno prebivanje in v tej smeri je sodišče prve stopnje dokazni postopek tudi izvajalo. Res sicer je, da je nato obdolženec v predmetnem kazenskem postopku drugače kot v upravnem postopku izpovedoval glede tega, kako pogosto je videval N.J.-ja, vendar to razhajanje ni bistvenega pomena.

Izrek

Pritožba zagovornika obdolženega S.K. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženec je dolžan plačati sodno takso v znesku 150,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je z izpodbijano sodbo uvodoma navedenega obdolženca spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja krive izpovedbe po prvem odstavku 289. člena KZ in mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen treh mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) mu je naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena in sodno takso v znesku 100,00 EUR ter 17,14. oz. 22,20 EUR stroške, ki so v postopku nastali.

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po 1., 2., 3. in 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP pritožuje obdolženčev zagovornik. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. S sklepom predsednika Vrhovnega sodišča RS z dne 9.7.2015, Su 1669/2015 je bila pristojnost za sojenje z Višjega sodišča v Mariboru prenesena na Višje sodišče v Kopru, ki je nato o vloženi pritožbi tudi odločalo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Preizkus izpodbijane sodbe v smeri pritožbenih navedb je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno razsodilo, ko je obdolženca spoznalo za krivega storitve očitanega mu kaznivega dejanja. Okoliščine primera je namreč zanesljivo in v celoti ugotovilo, sprejete zaključke pa tudi prepričljivo obrazložilo tako, da jih pritožbena izvajanja niso mogla omajati. Prav tako s sodbo ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo pritožnik vidi v tem, da sodišče prve stopnje ni zavzelo jasnega stališča o tem, katera izjava obdolženca naj bi bila lažna. Že iz izreka izpodbijane sodbe namreč izhaja, da je obdolženec krivo pričal v upravnem postopku, ko se je na Upravni enoti vodil postopek glede izdaje dovoljenja N.J. za stalno prebivanje in v tej smeri je sodišče prve stopnje dokazni postopek tudi izvajalo. Res sicer je, da je nato obdolženec v predmetnem kazenskem postopku drugače kot v upravnem postopku izpovedoval glede tega, kako pogosto je videval N.J.-ja, vendar to razhajanje ni bistvenega pomena. Neresničnost njegove izpovedbe v upravnem postopku se namreč nanaša na trditev, da je N.J. v Sloveniji neprekinjeno bival od leta 1990 dalje in da ni nikoli zapustil Slovenije, kar je v upravnem postopku utemeljeval z navajanjem, kako pogosto ga je videval. Zato se njegova trditev na glavni obravnavi češ, da je N.J.-ja videval približno dvakrat na mesec z razliko od tega, kar je povedal v upravnem postopku izkaže kot nebistvena in zgolj zaradi tega razhajanja obdolženec ni bil obsojen.

6. Pritožnik ima načeloma prav, ko navaja, da ni kazniva izpovedba, če je priča prepričana, da se je dogodek pripetil tako, kot ga pojasnjuje in da je tudi sicer sposobnost zaznave pri ljudeh različna. Vendar v konkretnem primeru ne gre za opisovanje dogodka, kateremu bi obdolženec zgolj slučajno bil priča. Šlo je namreč za vprašanje izpolnjevanja pogojev za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje in v postopek je bil obdolženec tudi povabljen na prošnjo N.J.-ja, kar pomeni, da je vedel, o čem bo pričal. Iz njegove izpovedbe pa je razbrati, da je glede bivanja N.J.-ja v Sloveniji izpovedal jasno in nedvoumno, ne da bi pri tem izkazal kakršnekoli dvome v resničnost tega, kar je navajal. Kolikor bi v svoje trditve ne bil povsem prepričan, bi to bodisi navedel sam, ali pa bi to izhajalo iz vsebine njegove izpovedbe. Tako pa je povsem jasno povedal, da se nikoli ni zgodilo, da bi N.J. zapustil Slovenijo.

7. Izpodbijana sodba utemeljuje neresničnost obdolženčeve izpovedbe z dejstvom, da je N.J. v točno določenem obdobju v letu 1991 do 1994 prebival v Zvezni republiki Nemčiji, čemur zagovornik oporeka češ, da ta trditev ni zanesljiva. Po njegovem mnenju namreč ni dokazov, da je N.J. dejansko živel v Nemčiji, saj je npr. klub temu, da je dokazano živel v Sloveniji, med tem časom še vedno imel stalno prebivališče prijavljeno v Makedoniji in zato navkljub evidenci bivališča ni zanesljivo, da je v Nemčiji dejansko prebival. Še sploh, ker tudi podatki o njegovi identiteti glede imena in priimka niso povsem zanesljivi. Vendar takih pomislekov kot zagovornik, sodišče druge stopnje nima. Dejstvo, da je imel N.J. že od leta 1985 dalje prijavljeno stalno prebivališče v Makedoniji še ne pomeni, da se ni mogel začasno za nekaj let preseliti v Nemčijo, še sploh, ker so bile v istem obdobju prijavljene še druge osebe z enakim priimkom, za katere je moč sklepati, da so družinski člani N.J.-ja. Očitno torej je, da se je N.J. v letih 1991 do 1994 v Nemčiji nahajal skupaj z družino in je zato tam tudi prijavil bivališče celotne družine. To pa na drugi strani zanesljivo pomeni, da v istem obdobju ni mogel prebivati v Sloveniji in da je zato obdolženec glede okoliščine neprekinjenega bivanja, v upravnem postopku krivo izpovedoval. 8. Glede pritožbenih navedb, da je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo dokaznih predlogov obrambe, prekršilo njene pravice, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe, sodišče druge stopnje ugotavlja, da tega pritožbenega razloga pritožnik ni obrazložil do te mere, da bi bilo moč nanj argumentirano odgovoriti. Zato se v izogib ponavljanju le sklicuje na razloge izpodbijane sodbe na peti in šesti strani. Glede na obrazloženo se zato izkaže, da zatrjevani pritožbeni razlogi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvene kršitve določb kazenskega postopka, niso na mestu.

9. Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo na podlagi pooblastila iz 386. člena ZKP preizkusilo po uradni dolžnosti tudi glede odločbe o kazenski sankciji in pri tem ugotovilo, da je le-ta povsem primerna glede na težo storjenega kaznivega dejanja in stopnjo obdolženčeve kazenske odgovornosti. Ob tem je sicer potrebno pojasniti, da je sodišče prve stopnje obdolžencu štelo v prid, da do sedaj še ni bil kaznovan, čeprav je ta trditev v nasprotju z izpiskom iz kazenske evidence, iz katerega izhaja, da je bil obdolženec v letu 2012 pred Okrajnim sodiščem v Mariboru dvakrat obsojen zaradi enakega kaznivega dejanja. Ker pa je sicer nepravilna navedba o obdolženčevi nekaznovanosti, njemu v prid, sodišče druge stopnje v kazensko sankcijo ni smelo poseči in je zato le ugotovilo, da niso podani nobeni razlogi, ki bi morebiti narekovali izrek blažje kazenske sankcije. Ob ugotovitvi, da v postopku ni prišlo do nepravilnosti, na katere je moralo paziti po uradni dolžnosti v smislu prvega odstavka 383. člena ZKP je sodišče druge stopnje glede na vse obrazloženo pritožbo obdolženčevega zagovornika na podlagi 391. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

10. Glede na to, da obdolženec s pritožbo ni uspel, je na podlagi prvega odstavka 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP dolžan plačati stroške pritožbenega dela kazenskega postopka, ki so zaenkrat nastali le v obliki sodne takse, katero je sodišče druge stopnje glede na tarifno številko 7122 Zakona o sodnih taksah, odmerilo na znesek 150,00 EUR.