Jedro

Če sodna poravnava zaradi napake volje ni bila veljavno sklenjena, je irelevantno, da tožeča stranka to poravnavo izpodbija tudi zaradi čezmernega prikrajšanja, ki sicer ne more biti razlog za razveljavitev poravnave.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo sodno poravnavo, ki so jo pravdne stranke dne 15.8.1988 sklenile v zadevi P 265/87. Toženki je naložilo, da tožnikom povrne 85.041,55 SIT pravdnih stroškov z zamudnimi obrestmi. Odločitev temelji na zaključku, da tožniki niso bili sposobni izraziti svoje prave volje oz. razumeti pomena in vsebine sklenjene poravnave, zaradi česar je zahtevek na njeno razveljavitev na podlagi 61. člena ZOR utemeljen.

Toženka se proti sodbi pritožuje zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Sodišče ni upoštevalo določbe 1094. člena ZOR, po kateri razveljavitev poravnave zaradi čezmernega prikrajšanja ni možna, čeprav tožniki poravnavo izpodbijajo prav iz tega razloga. Ponovno je torej napačno uporabljeno materialno pravo, prav tako pa sodišče ponovno ni odgovorilo na osnovno trditev toženke, da je namreč sporno poravnavo dejansko v imenu vseh treh tožnikov sklepala prva tožnica A.H., ki je bila tolmač in posredovalec vsebinskih vprašanj svojima otrokoma - tožnikoma. Bistveno vprašanje te pravde torej je, ali je bila A.H. sposobna razumeti pomen poravnave in njene premoženjskopravne posledice. Na to vprašanje sodišče še ni odgovorilo. Dokazno breme v tej smeri je na strani tožeče stranke. Iz splošnega obnašanja prvotožnice pa je mogoče zaključiti, da je nastopala povsem normalno in zrelo, primerno uravnovešenemu človeku njenih let. Sodišče se tudi ni ukvarjalo s pravnimi in premoženjskimi posledicami razveljavljene sodne poravnave, s katero je bilo zaključenih več sodnih postopkov.

Ali naj se sedaj vsi ti ponovno odprejo, pri čemer se pojavi vprašanje zastaranja posameznih zahtevkov. Ne glede na izid sedanje pravde pa bi morala tožeča stranka toženki povrniti njene pravdne stroške, saj ti spadajo med škodo v smislu 3. odst. 61. člena ZOR.

Pritožba ni utemeljena.

Ne drži pritožbena trditev, da tožniki sporno poravnavo izpodbijajo le zaradi zmote o vrednosti premoženja, pridobljenega s to poravnavo, torej zaradi čezmernega prikrajšanja. Že v tožbi je namreč pod tč.

III. (list. št. 3) navedeno, da je bila tožeča stranka poleg tega v zmoti tudi glede pomena sodne poravnave. Ker pa je v obravnavani zadevi ugotovljeno, da tožnika J.H. in B.H. že zaradi nesposobnosti izraziti pravo voljo nista mogla skleniti veljavne poravnave, je brezpredmetno pritožbeno sklicevanje na določilo 1094. člena ZOR, po katerem se sicer zaradi čezmernega prikrajšanja ne more zahtevati razveljavitev poravnave. Povsem prepričljivi so po oceni drugostopnega sodišča zaključki izpodbijane sodbe o tem, da J.H. in B.H. zaradi slušne in govorne prizadetosti ter drugih osebnostnih lastnosti nista bila sposobna razumeti konkretne vsebine poravnave, niti nista bila zmožna uveljavljati svojih pravic in koristi, saj vse to zelo jasno in nedvoumno sledi iz izvedenih dokazov, zlasti iz izvedeniških mnenj. Ob tem velja poudariti, da njuna mati, prva tožnica A.H., ki je na naroku sicer očitno bila tolmač in posredovalec vsebinskih vprašanj, ni nastopala v funkciji tolmača ali skrbnika v smislu veljavnih tozadevnih materialnih in procesnih predpisov. Prav zato ob navedenih dejstvih v zvezi s (ne)sposobnostjo druge tožnice in tretjetožnika ni odločilna sposobnost razumevanja prve tožnice. Ker poravnava za J.H. in B.H. ni bila veljavno sklenjena, B.H. in A.H. pa sta glede na svoje zahtevke v enakem pravnem položaju, je utemeljen prvostopni zaključek, da poravnava pomeni celoto in je zato v smislu določila člena 1098. ZOR neveljavna tudi za prvo tožnico. Zaradi razveljavitve sporne poravnave morda ponovno odprta vprašanja razmerij med strankama bo seveda potrebno reševati sporazumno ali v drugih postopkih, eventuelno tudi ob upoštevanju določila 3. odst. 61. člena ZOR. Zmotno pa je stališče pritožbe, da pravdni stroški v obravnavani zadevi spadajo v okvir navedenega predpisa, ki se sicer nanaša na povrnitev pretrpljene škode zaradi razveljavljene poravnave pošteni pogodbeni stranki. V tekoči pravdi se namreč stroški postopka presojajo po pravilih ZPP (čl. 154), ta pa je prvo sodišče v konkretni zadevi pravilno upoštevalo.

Glede na povedano in ker tudi ni našlo kršitev, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo potrdilo (čl. 368 ZPP).