Jedro

Razrešitev s funkcije člana uprave bi bila lahko razlog za prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi le, če bi tako določala pogodba o zaposlitvi. Ker pa pogodba o zaposlitvi tega ni določala, bi lahko pogodba o zaposlitvi zakonito prenehala le na enega izmed načinov, ki jih določa ZDR.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v točkah I/3 in II izreka ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in potrdi nerazveljavljeni del (točki I/1 in I/2 izreka) sodbe sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 2. 2010 št. 594/2010, ki jo je podala tožena stranka tožeči stranki, nezakonita. Pogodbo o zaposlitvi z dne 13. 5. 2008 s pripadajočimi aneksi je sodno razvezalo s 26. 3. 2010 (točka I/1 izreka). Zavrnilo je zahtevek tožeče stranke, da ji tožena stranka prizna vse pravice iz delovnega razmerja za obdobje od 23. 3. 2010 do 29. 3. 2010 in za to obdobje obračuna sorazmerni del bruto plače, ki za cel mesec znaša 6.742,00 EUR, od bruto zneska odvede vse davke in prispevke, neto znesek pa izplača z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2010 do plačila (točka I/2 izreka). Nadalje je zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino po 118. členu ZDR v višini 121.356,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do dneva plačila (točka I/3 izreka). Odločilo je, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 508,86 EUR, v roku 8 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za plačilo do dneva plačila (točka II izreka).

Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

Tožeča stranka izpodbija zavrnilni del sodbe ter odločitev o stroških postopka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zahtevku ugodi, oziroma izpodbijani del razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je bil tožnik sicer res že dne 27. 3. 2010 zaposlen pri drugem delodajalcu, vendar je bil z novo pogodbo o zaposlitvi, ki je bila sklenjena za določen čas šestih mesecev, upravičen do plačila v znesku 4.032,19 EUR, kar je glede na podatek, da je imel pri toženi stranki dogovorjeno plačo v znesku 6.742,00 EUR, kot izhaja iz aneksa št. 3 pogodbe o zaposlitvi, za 2.709,08 EUR nižja plača. Ker je izkazal nižje prihodke po sodni razvezi, je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da mu ni nastala nikakršna škoda ter tudi zmotno uporabilo 118. člen ZDR, ko je njegov zahtevek za plačilo odškodnine zavrnilo. V tem delu so razlogi sodbe nejasni in jih ni mogoče preizkusiti, zato je podana absolutna absolutna bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ugotovitev, da je tožnik želel sam prekiniti pogodbeno razmerje s toženo stranko, je napačna in temelji na napačno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Sodišče prve stopnje namreč tožnika ni zaslišalo, čeprav za to niso obstajali utemeljeni razlogi. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da se je pri novem delodajalcu zaposlil na vodilnem delovnem mestu. Takšna odločitev je očitno prirejena argumentaciji, da gre za enakovredno zaposlitev, čeprav to ni tako in bi se sodišče o tem lahko tudi prepričalo, če bi tožnika zaslišalo. Že zato, ker sodišče prve stopnje šteje, da bi lahko kljub nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi sprejel zaposlitev na drugem delovnem mestu, je podano nasprotje o odločilnih dejstvih. Tožena stranka je že med sodnim postopkom pojasnila, da šteje za primerno zaposlitev tožnika na delovnem mestu „vzdrževalec“ in mu je takšno pogodbo tudi ponudila, za znesek plače v višini 663,00 EUR bruto. Kako bi se torej lahko tožnik odločil za reintegracijo, če pa mu toženka ves čas ponuja delovno mesto, ki ne ustreza dogovorjenemu delovnemu mestu iz 2. člena pogodbe o zaposlitvi, obenem pa trdi, da drugega ustreznega mesta zanj nima. Glede na navedeno bi moralo sodišče tožniku prisoditi odškodnino vsaj v višini 18-kratnika razlike v plači 2.709,80 EUR, saj je bil za tak znesek mesečno odškodovan. Izpodbija tudi odločitev o stroških postopka, saj mu sodišče ni priznalo nagrade za narok v višini 828,10 EUR, ki mu gre po tarifni številki 3102, temveč mu je priznalo le nagrado za postopek po tarifni št. 3100. Prav tako mu ni priznalo stroškov pooblaščenca po tarifni št. 6003, ki jih je priglasil na relaciji Koper – Nova Gorica – Koper, tožnik pa na relaciji Ljubljana – Nova Gorica – Ljubljana. Takšna odločitev je napačna, saj ni skladna z Zakonom o odvetniški tarifi ter krši določbe ZPP. Priglaša stroške pritožbe.

Tožena stranka se pritožuje zoper točko I/1 izreka sodbe, torej zoper ugodilni del iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v tem delu razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ali pa jo v tem delu spremeni, torej tudi v tem delu tožbeni zahtevek zavrne. Meni, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje, saj iz podatkov v spisu izhaja, da je tožnik dne 9. 3. 2010 smiselno dobil odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi zaradi razrešitve, v skladu s tretjim odstavkom 88. člena ZDR, ki govori o tem, da mora delodajalec v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ali poslovnega razloga preveriti, ali je delavca mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji. Skladno s tem se je v nadaljevanju obvestila tožena stranka sklicevala na 90. člen ZDR, ki govori o odpovedi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi. Res je sicer, da v naslovu tega obvestila ni napisano, da gre za odpoved, saj je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana že z razrešitvijo s funkcije člana uprave. Predmet tega pogodbenega razmerja je bilo opravljanje delovnega mesta člana uprave, zato razrešitev s tega delovnega mesta pomeni prenehanje predmeta pogodbe. Če predmeta pogodbe ni, tudi pogodba ne more več veljati, da bi jo bilo treba še odpovedati. Nikakor mu zato ni mogla še enkrat odpovedati delovnopravno pogodbo, če je bila že odpovedana pogodba za poslovodsko delovno mesto. Sklicuje se na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, sodbo VS RS opr. št. VIII Ips 460/2005, da je šteti razrešitev s poslovodne funkcije za utemeljen razlog za odpoved iz razloga nesposobnosti. Delavec ponujene pogodbe ni sprejel, ampak je od sodišča zahteval, da pogodbo sodno razveže. Odločitev pomeni napačno uporabo materialnega prava, saj bi jo sodišče lahko razvezalo le, če bi bila nezakonita. Po določbah ZGD velja, da s pogodbo o zaposlitvi ni mogoče urejati vprašanj prenehanja korporacijskega statusa, temveč le pravne posledice prenehanja, npr. odpravnino. V svoji odločbi sodišče ni uporabilo določb materialnega prava, ki bi jih moralo uporabiti. Ko je tožnik sam predlagal svojo razrešitev, je dejansko predlagal prenehanje pogodbe o zaposlitvi in vseh aneksov. Njegov predlog je bil zadržan do pregleda poslovanja družbe, kjer so bile ugotovljene nepravilnosti. Zato je bil s funkcije dne 5. 2. 2010 razrešen. ZDR v 4. členu določa, da je delovno razmerje razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces in v njem za plačilo osebno in nepretrgoma opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. S tem, ko tožnik ni sprejel pravilno ponujene pogodbe o zaposlitvi, ni poskrbel za kontinuirano delovno razmerje in ga je posredno sam odpovedal. Drugačen položaj bi bil, če bi tožnik pred tem opravljal druga dela pri toženi stranki. V takem primeru bi mu prej sklenjena pogodba mirovala za čas, ko bi veljala kasneje sklenjena, vendar takšna pogodba ni obstajala.

Stranki sta odgovorili na pritožbi ter predlagali zavrnitev pritožb ter potrditev izpodbijanih delov sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih je uveljavljata pritožbi, in skladno z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točko 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, vendar zaradi deloma zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ki se nanaša na odškodnino zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi namesto reintegracije, v tem delu ni mogoče preveriti pravilnosti uporabe materialnega prava, sicer pa je sodišče sprejelo materialno pravno pravilno odločitev.

Ni podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, ker naj sodba ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti med seboj nejasni, zaradi česar sodbe ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo in jo je mogoče preizkusiti. Tožeča stranka te pritožbene razloge uveljavlja neutemeljeno, saj gre le za nestrinjanje pritožnika z dejanskimi ugotovitvami in materialnopravnimi zaključki prvostopnega sodišča. K pritožbi tožene stranke: Po določbi 75. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02, s spremembami; ZDR) lahko pogodba o zaposlitvi preneha veljati s potekom časa, za katerega je bila sklenjena, s smrtjo delavca ali delodajalca - fizične osebe, s sporazumom, z redno ali izredno odpovedjo, s sodbo sodišča, po samem zakonu, v primerih, ki jih določa ta zakon, in v drugih primerih, ki jih določa zakon. Po 72. členu ZDR lahko v primeru, če poslovodna oseba ali prokurist sklepata pogodbo o zaposlitvi, stranki drugače uredita pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja v zvezi s pogoji in omejitvami delovnega razmerja za določen čas, delovnim časom, zagotavljanjem odmorov in počitkov, plačilom za delo, disciplinsko odgovornostjo in prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje stranki nista dogovorili prenehanja pogodbe o zaposlitvi po 72. členu ZDR, saj sta v 15. členu pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 5. 2008 (priloga A1) določili, da delodajalec oziroma nadzorni svet lahko razreši člana uprave za komercialo in odpove to pogodbo v času trajanja veljavnosti te pogodbe v primeru, če ugotovi, da huje krši obveznosti ali da ni sposoben voditi zaupanih mu poslov družbe ali da obstajajo drug utemeljeni razlogi za razrešitev. Zato bi lahko tožniku pogodba o zaposlitvi zakonito prenehala le iz razlogov, ki jih določa ZDR, torej v skladu z določbami ZDR, ki se nanašajo na odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Ker tožena stranka v odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove z dne 9. 2. 2010 ni navedla razlogov iz 15. člena pogodbe o zaposlitvi, torej da bi tožnik huje kršil obveznosti ali da ni sposoben voditi zaupanih mu poslov družbe ali da obstajajo drugi utemeljeni razlogi za razrešitev, niti razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz ZDR, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožena stranka ni ravnala v skladu z 2. odstavkom 86. člena ZDR, ki določa, da mora delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložiti odpovedni razlog ter opozoriti delavca na pravno varstvo in na njegove pravice iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti, zaradi česar je razsodilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Ker razrešitev s funkcije člana uprave tožene stranke kot taka v pogodbi o zaposlitvi ni določena kot razlog za prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da je z razrešitvijo prenehala pravna podlaga tožnikovega delovnega razmerja ter s tem v zvezi neutemeljeno zagovarja stališče, da delavcu, ki je opravljal poslovodsko funkcijo, ni potrebno poleg razrešitve tudi (posebej) odpovedati pogodbe o zaposlitvi. Kot je bilo namreč že zgoraj pojasnjeno, bi bila razrešitev s funkcije člana uprave lahko razlog za prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi le, če bi tako določala pogodba o zaposlitvi. Zato tudi ni utemeljeno sklicevanje na sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 460/2005, po kateri razrešitev s poslovodne funkcije predstavlja utemeljen razlog za odpoved iz razloga nesposobnosti. Tožena stranka v odpovedi pogodbe o zaposlitvi namreč tožniku ni očitala razloga nesposobnosti.

Tožena stranka tudi zmotno razloguje, da je tožnik s tem, ko je sam predlagal svojo razrešitev, dejansko predlagal prenehanje pogodbe o zaposlitvi in vseh aneksov, saj razrešitev, glede na vse povedano, ni pomenila razloga za prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. Zmotna je tudi argumentacija, da je tožnik sam („posredno“) odpovedal pogodbo o zaposlitvi s tem, ko ni sprejel ponujene pogodbe o zaposlitvi, saj je tožena stranka tožniku sama odpovedala pogodbo o zaposlitvi s ponudbo nove.

Zaradi navedenega, in ker ostali pritožbeni razlogi tožene stranke niso pravno odločilni, je sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

K pritožbi tožeče stranke: Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila tožniku nezakonito odpovedana pogodba o zaposlitvi z dne 13. 5. 2008 s pripadajočimi aneksi (aneks št. 1 z dne 8. 9. 2008 – A2, aneks št. 2 z dne 28. 1. 2009 – A3 in aneks št. 3 z dne 24. 6. 2009 – A4) ter jo na podlagi 1. odstavka 118. člena ZDR sodno razvezalo 26. 3. 2010. Po določbi 1. odstavka 118. člena ZDR v primeru, ko sodišče ugotovi, da je odpoved delodajalca nezakonita, delavec pa ne želi nadaljevanja delovnega razmerja, lahko na predlog delavca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdalj do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter delavcu prizna ustrezno denarno odškodnino v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Ker v primeru iz 1. odstavka 118. člena ZDR delavec, kateremu je nezakonito prenehalo delovno razmerje, ne uveljavlja obstoja delovnega razmerja za ves čas, kot bi to lahko in se odpove reintegraciji, mu v zameno za to pripada odškodnina. Ker gre torej za denarno odmeno, je treba pri presoji višine odškodnine upoštevati, da denarna odškodnina ustreza prikrajšanju (ki sicer ne sme presegati zakonske omejitve, to je 18-kratnika mesečne plače delavca, izplačane v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi), torej znesku, kolikor bi znašale tožnikove plače do izteka pogodbe o zaposlitvi oziroma do poteka mandata člana uprave.

Sodišče prve stopnje tega prikrajšanja ni ugotovilo, zato je najmanj preuranjeno zaključilo, da ta škoda tožniku sploh ni nastala. Izhajalo je namreč iz ugotovitve, da se je tožnik že 27. 3. 2010 zaposlil pri drugem delodajalcu, pri čemer je sklepalo, da gre za vodilno delovno mesto, saj je sklenil pogodbo o zaposlitvi kot svetovalec vodstva, čeprav takšna ugotovitev za ta spor ni odločilna. Svojo odločitev je o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine po 118. členu ZDR tudi nepravilno utemeljilo z ugotovitvijo, da je imel tožnik že 31. 1. 2010, ko je sam predlagal sporazumno prekinitev pogodbe o zaposlitvi (B2), možnost zaposlitve pri drugem delodajalcu. Navedeno namreč po stališču sodišča druge stopnje ne dokazuje, da tožnik ni bil prikrajšan pri plači pri drugem delodajalcu, pri čemer je treba posebej izpostaviti, da je tožnik v predlogu za sporazumno prekinitev pogodbe o zaposlitvi predlagal izplačilo odškodnine v višini 6 plač, izplačanih za zadnji mesec zaposlitve. Predloga z dne 31. 1. 2010 torej ni mogoče šteti tožniku v škodo. Poleg tega, da sodišče prve stopnje ni zaslišalo tožnika oziroma ugotovilo višine plače pri drugem delodajalcu, tudi ni upoštevalo, da je bil tožnik zaposlen za nedoločen čas in imel po določbi 2. člena pogodbe o zaposlitvi v primeru razrešitve pravico do razporeditve na drugo delovno mesto, primerno njegovi izobrazbi in izkušnjam, njegova plača pa v tem primeru ne bi smela biti znižana za več kot 20 %. Ker je imel tožnik po pogodbi o zaposlitvi, oziroma po pripadajočem aneksu št. 3 plačo v znesku 6.742,00 EUR, po razrešitvi pa mu je bila ponujena pogodba za delovno mesto vzdrževalca z bruto plačo 663,00 EUR bruto, ki je torej za 90 % nižja. Pri višini prikrajšanja bi torej moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, kakšna plača bi tožniku pripadala pri toženi stranki po razrešitvi in kakšno je prejemal pri novem delodajalcu in šele na podlagi takšne ugotovitve odločiti o odmeni po 118. členu ZDR.

Ker je v tem delu ostalo dejansko stanje nepravilno in nepopolno ugotovljeno, je sodišče druge stopnje glede točki I./3 izreka in posledično glede odločitve o stroških postopka v točki II izreka pritožbi tožnika ugodilo ter sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek v nakazani smeri, torej glede zatrjevanega prikrajšanja tožnika pri plači pri novem delodajalcu ter nato ponovno odločiti o tem delu tožbenega zahtevka in glede stroškov postopka.

Če sodišče druge stopnje na seji ali na obravnavi spozna, da je treba za pravilno ali popolno ugotovitev dejanskega stanja ugotoviti dejstva oziroma izvesti dokaze, ki jih je stranka pred sodiščem prve stopnje zatrjevala oziroma predlagala, vendar jih sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali dejstva oziroma dokaze, ki jih je pod pogojem iz 337. člena tega zakona stranka navedla v pritožbi ali da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, v skladu s 355. členom ZPP dopolni postopek oziroma odpravi omenjene pomanjkljivosti in s sodbo odloči v zadevi. Če je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti, izjemoma razveljavi sodbo prve stopnje in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Za tak primer pa gre v obravnavani zadevi, saj sodišče prve stopnje ni ugotavljalo prikrajšanja pri plači v smislu 118. člena ZDR. To pomeni, da ne gre za pomanjkljivost, ki bi jo lahko odpravilo sodišče druge stopnje, saj bi šlo v takem primeru za prevzemanje pristojnosti sodišča prve stopnje, kar ni namen zakona.

Ker tožnik izpodbija sodbo v zavrnilnem delu, pri čemer pritožba nima razlogov glede odločitve v točki I/2 izreka, jo je sodišče druge stopnje v tem delu preizkusilo po uradni dolžnosti. Pri tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za priznanje pravic iz delovnega razmerja za čas od 23. 3. 2010 do 29. 3. 2010, saj je ugotovilo, da je tožena stranka tožniku do dneva prenehanja pogodbe o zaposlitvi (do vključno 26. 3. 2010) priznala vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačo, po tem datumu pa tožnik ni bil več v delovnem razmerju ter iz tega razloga zahtevek za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja za čas od 27. 3. 2010 do vključno 29. 3. 2010 ni utemeljen. Zato je v tem delu pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.