Jedro

Ker je postalo z ukinitvijo organizacijske enote tožene stranke (dislociranega obrata) delo vseh tam zaposlenih delavcev nepotrebno, delodajalcu ni bilo potrebno uporabiti kriterijev za določitev delavcev, katerih delo postane trajno nepotrebno, kot jih določa 36b. člen ZDR oz. 17. člen SKPgd/97. Ni bistveno, da je tožena stranka ustanovila novo družbo, v katero je s sporazumom o začasni razporeditvi delavcev k drugem delodajalcu začasno razporedila 123 od 190 delavcev obrata v ukinjanju, saj je bila razporeditev le začasna, za obdobje 6 mesečnega odpovednega roka in ni šlo za trajni prevzem delavcev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da se kot nezakonita razveljavita sklep predsednika uprave št. 43/200-00 z dne 15.2.2000 in sklep Komisije za pritožbe z dne 21.3.2000 in da se ugotovi, da je tožnica še vedno v delovnem razmerju pri toženi stranki z vsemi pravicami in dolžnostmi, zaradi česar ji delovno razmerje ni prenehalo ter da jo je tožena stranka dolžna pozvati in sprejeti na delo ter ji za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do ponovnega pričetka dela priznati vse pravice iz delovnega razmerja in ji izplačati tudi plačo, ki bi jo prejemala, v kolikor ji delovno razmerje ne bi prenehalo, z zakonitimi zamudnimi obrestmi ter ji povrniti tudi vse stroške postopka, z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki zapadejo od dneva izdaje sodbe prvostopenjskega sodišča, vse v roku 8 dni pod izvršbo. Odločilo je tudi, da stranki nosita vsaka svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da postavljenemu tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da v prvi vrsti uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka, saj je sodišče v izpodbijani sodbi navedlo, da je v dokaznem postopku med drugim prebralo tudi dopis Inšpektorata RS za delo, Enota Trbovlje z dne 12.10.2000. Ker sama tega dopisa ne pozna, je prepričana, da se tak dopis ne nahaja v spisu. Ker se je sodišče pri odločanju očitno oprlo tudi na ta dopis, to pomeni, da obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o listinah ter listinami, ki se dejansko nahajajo v spisu. Navaja tudi, da je sodišče prve stopnje povsem neutemeljeno poklonilo vero vsebini elaborata z naslovom Razlogi za ugotavljanje in reševanje trajno presežnih delavcev v družbi P. d.d., nastalih zaradi ukinitve organizacijskih enot TEP mreža in Obrat proizvodnje obutve Trbovlje. V omenjenem elaboratu so namreč zelo na splošno omenjene razmere, ki so botrovale k zaprtju obrata, kjer je sama zaposlena. Po njenem mnenju zato ta elaborat ne more predstavljati glavnega dokaza, s katerim je izkazan ostoj resnih razlogov za prenehanje delovnega razmerja. Da bi sodišče lahko sprejelo odločitev, ali so dejansko obstajali resni razlogi za njeno prenehanje delovnega razmerja, bi moralo zaslišati vsaj še direktorja tožene stranke, kar je v postopku že predlagala. Sodišče tega ni storilo, zato je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. V posledici tega je sodišče prve stopnje pri odločitvi tudi napačno uporabilo materialno pravo.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Nobeden izmed pritožbenih razlogov ni podan. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje popolno ugotovilo, pravilno presodilo odločilna dejstva ter odločilo ob pravilni uporabi materialnega prava. Sodišče prve stopnje v postopku tudi ni bistveno kršilo takih določb postopka, na katere po določbi 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. RS št. 26/99 in 96/2002), pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da pritožbene navedbe niso bistvene, saj se ne nanašajo na pravno odločilna dejstva, zato ne morejo vplivati na drugačno pravno presojo odločitve sodišča. Pritožbeno sodišče zato v celoti sprejema dokazno oceno in pravne zaključke sodišča prve stopnje ter ustrezno razlago odločitve, ki je ne ponavlja.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da je tožena stranka v celoti zadostila pogojem iz 34. in 35. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93) in da je postopek trajno presežnih delavcev izvedla zakonito. Sodišče je ugotovilo, da je bila v decembru 1999 ukinjena organizacijska enota tožene stranke - Obrat proizvodnje obutve Trbovlje, zaradi česar je postalo delo vseh 190 tam zaposlenih delavcev, vključno s tožnico trajno nepotrebno. Zaradi omenjenega dejstva toženi stranki ni bilo potrebno uporabiti kriterijev za določitev delavcev, katerih delo postane trajno nepotrebno, kot jih določa 36b. člen ZDR oziroma 17. člen Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPGd - Ur.l. RS št. 40/97). Zatrjevanja tožnice, da tožena stranka pri določanju viškov delavcev ni upoštevala kriterijev iz prej navedenih členov ZDR in SKPGd, pa se nanaša predvsem na dejstvo, da je tožena stranka ustanovila novo družbo ČSP, d.o.o., v katero je s sporazumom o začasni razporeditvi delavcev k drugemu delodajalcu z dne 11.2.2000 začasno razporedila 123 od 190 delavcev bivšega obrata, pri tem pa ni uporabila nobenih kriterijev, po katerih je za razporeditev v novo družbo izbrala prav teh 123 delacev. Vendar je v zvezi s tem potrebno poudariti, da je upoštevajoč veljavno zakonodajo in določbe SKPGd, pravilno razlogovanje sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni bila dolžna že določiti delavcev, ki bodo trajno delali v ČSP, d.o.o. in da ni bila dolžna izvesti prehoda vseh delavcev ukinjenega obrata v novonastalo družbo.

36a. člen ZDR, ki določa, v katerih primerih delovno razmerje delavca, katerega delo postane trajno nepotrebno, ne preneha, namreč med ukrepi za preprečitev prenehanja delovnega razmerja ne predvideva obveznosti razporeditve delavcev k drugemu delodajalcu. 15. člen SKPGd pa, kot je že ugotovilo sodišče prve stopnje, govori le o možnosti prevzema trajno presežnih delavcev na delo k drugemu delodajalcu in ne o obveznosti takšnega prevzema. Tako na podlagi pozitivne zakonodaje in kolektivnih pogodb ni mogoče zavezati novo nastalega delodajalca, da prevzame presežne delavce iz organizacije, ki je pred tem izvedla postopek določanja trajno presežnih delavcev. Po pozitivni zakonodaji je prevzem delavcev stvar sporazuma dveh delodajalcev, ne pa njuna obveznost. Vendar, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, takega sporazuma tožena stranka z novonastalo družbo ČSP, d.o.o. Trbovlje, ni sklenila. Upoštevaje navedeno je zato potrebno ugotoviti, da je postopek, na podlagi katerega sta bila tožnici izdana izpodbijana sklepa o prenehanju delovnega razmerja, tožena stranka izpeljala zakonito in je v posledici tega sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

Zaradi vsega navedenega in ker pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.